List iz dnevnika Božidara Nebodigatreba: Razlika med redakcijama

| vir= {{fc|dlib|8I3IQU2C|s=all|146}}; {{fc|dlib|9P8MZ7ES|s=all|147}}

| dovoljenje= javna last

}}

 

Dolgo že nisem pisal dnevnika, zelo dolgo. Zaprašen je ležal v prvem predalu moje pisalne mize na levi odzgoraj že več nego leto dni. Ko sem v zadnjem času taval po ljubljanskih ulicah, sam in zapuščen od vseh, sam s svojo boleznijo v otrplih udih in z bolestjo v razdrapanem srcu, tedaj si je vsak oblak prahu izbral pot proti meni, pa naj sem stal na Marijinem trgu pred zloglasnim spomenikom, ali naj sem stopal po tej ali oni ulici križem Ljubljane. Vsakega drugega se je izognil, name je planil kakor besen in me hotel požreti. Ko me je petega junija popoldne ob petih zopet zalotil v Vegovih ulicah prav pred nekdanjo »Narodno tiskarno« ter mi skoro izpodnesel noge, a je pustil bosega čevljarskega vajenca tako lepo na miru, da se mi je zakrohotal v obraz, me je zgrabila jeza in sem sklenil, da odidem iz Ljubljane. Jaz sem namreč popolnoma samostojen človek, kapitalist, ki se lahko znebim par stotakov s prav tako mirno vestjo, kakor kdo par grošev. Lahko mi je torej! Toda, kam naj se obrnem? Iz Ljubljane vodi mnogo cest in potov, vse peljejo sicer v Rim, a povedali so mi nekdaj v šoli, da tudi drugam. In jaz, ki nisem slabe glave, sem si zapomnil mnogo in raznih krajev, tako nisem takoj vedel, kam naj krenem. Tedaj sem se spomnil, da je ob neki teh cest tudi Slivje, kraj, ki mi je posebno simpatičen že zaradi svojega pristno slovenskega imena.

 

 

Ko sem se tistega dne poslavljal iz Ljubljane, se mi je zahotelo po družbi. Človeku ni dobro samemu biti, sem si dejal. Kje bi dobil tovariša, ki bi me spremljal, ki bi mi ob žalostnih urah brenkal na harpo, kakor David Savlu? Preštel sem na prstih vso dolgo vrsto nekdanjih prijateljev in znancev, toda najti nisem mogel nič pripravnega, vsak je imel nekaj na sebi, kar me je odvračalo, da bi ga povabil s seboj. Kaj pa, ako bi hotela z menoj katera številnih prijateljic, morda nekdanja moja Cilika, ali Pepca, ali ona drobna Polonica iz Vrvarske steze? Pa tudi Barbike bi se ne bil branil in ne Cilike št. 2 in ne Pepce št. 3. No, odločil sem se za št. 3. Ko sem potrkal, si je Pepca ravno preobuvala nogavice. Izprehajala se je bila popoldne po mestnem logu in »štrikala«, a zašla je nekam predaleč na barje, kjer je zabredla v močvirje in tako dobila »hude nogavice«.

S Pepco sva sedla v kupe II. razreda, zakaj ona ni bila vajena v pr­vem in jaz ne v tretjem. V kupeju je sedel že pri oknu mlad človek črnih las in brk, eden izmed onih ciganskih obrazov, ki sem se jih vselej bal, kadar sem bil blizo njih z mlado punco ob strani. Pepca ga je pogledala in mu sedla ravno nasproti, jaz pa zraven nje. Tako smo se peljali dalje, vun v črno noč, hitro in veselo. A sam vrag vedi, že med drugo in tretjo postajo sem zaspal. Pepca je bila odšla s ciganom, zakaj ni je bilo več nazaj. Zatorej, možje, tu imate najlepši eksempel, ne spite po kupejih!

 

 

»Jaz sem Božidar Nebodigatreba, kapitalist in oženjen človek iz Kurje vasi ljubljanske, ki želim, da bi se tukaj pri vas odpočil od napornega dela kapitalista in oženjenega človeka, vsaj za štirinajst dni.

 

Tam pa je stalo:

– Pred osmimi dnevi je iz našega mesta izginil kapitalist Božidar Nebodigatreba, oženjen človek, grdi oče petero otrok, z bivšo natakarico Pepco št. 3. Nikjer ni sledu za njim. Kaj neki takšni ljudje mislijo?! Sramota! –