Pija pl. Kušin: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 25:
In ob takih sprehodih vračala se je navadno šele tedaj, ko je že padalo sonce v svoj globoki zaton in puščalo le še nad najvišjimi vrhovi in slemeni gora svoj krvordeči soj ...
— Počasnih in trudnih korakov se je pomikala lepega majskega večera proti domu. Božajoči hladni vetrič se je ljubko poigraval z njenimi svilenimi laski, ji ovijal lahno, batistasto krilce okolo vilinskih nog, in ji zdajpazdaj odnesel atom belega praška raz malih, elegantnih čeveljčkov ...
Po ulicah so že brlele električne svetilke, metale svojo bledo svetlobo po kamnitem tlaku — danes se je Pija zakasnila.
Pospešila je trudne korake; izpod vihrajočega krilca so se zdajpazdaj posvetile bele, čipkaste hlačce — obračale nase pozornost večernih šetalcev, a ne meneč se za te, hitela je dalje, vedno bližje doma ...
Odprla je vrata, v sobici je bila že luč. Na mizi je ležalo pismo, malo, višnjevo, elegantno. Radovedno raztrga ovitek in čita:<br />
Draga moja Pija!
Veselega srca ti naznanjam, da se mi je izpolnila največja želja, zaročila sem se z nadporočnikom Edvardom pl. Gutensteinom. Radi tega mi hoče dobri papa prirediti domači zabavni večer, katerega se udeleži tudi Edvardov brat Henrik, virtuoz na klavirju in še mnogo druge povabljene gospode. Pričakovati je torej obile zabave. Vsi te torej vljudno vabimo in gotovo pričakujemo v nedeljo s četrtim vlakom. Naznanila sem to tudi tvojemu papanu, ali njemu je pot dolga in slab je, gotovo ne pride. Pričakujem torej tebe, da se tudi ti raduješ moje sreče. Pridi gotovo!
Te pozdravlja in poljublja tvoja ljubeča sestrična
Elza pl. Kušin.
Veselja so ji žarele oči, ko je prečitala pismo, a v trenotju stopi v sobo stara že osivela gospodinja, ki jo kliče k večerji ...
— Isti večer pa Pija še dolgo ni zatisnila oči, mislila je le na srečno Elzo, ki jo pričakuje ...
Stari Adolf pl. Kušin je ob svoji smrti zapustil obila nezadolžena posestva svojima sinovoma Rajmundu in Ludviku; drugih otrok ni imel, ker žena mu je umrla že tretje leto po poroki. Rajmund, ki je bil ob nagli smrti svojega očeta že polnoleten, je bratovsko razdelil vsa posestva s svojim leto in pol mlajšim bratom Ludvikom. A ta je bil lahkoživec. Privadil se je razkošnega življenja že kot dijak in mu ni bilo obstanka na deželi. Čez leto in pol je prodal vsa svoja posestva in odšel v širni svet. Pet let ni bilo ničesar čuti o njem. V tretjem četu svojega življenja se je oženil z lepo igralko Elzo Nigrinovo in z njo sta po veselicah, zabavah in v igrah potrošila vse, kar sta imela. Brez vsakega imetja se je vrnil zopet po petih letih s svojo ženo k bratu Rajmundu, kateri mu je iz dobrodušnosti podaril graščino in nekaj posestev na Dolenjskem. Tu je živel od tedaj Ludovik mirno in zadovoljno s svojo soprogo, katera mu je čez leto njenega povratka rodila prvo dete, deklico, katero sta krstila za Elzo. Več otrok nista imela, zato jima je bila glavna skrb za dobro odgojitev edine hčerke.
Tudi Rajmund, ki se je oženil tretje leto po bratovi vrnitvi s hčerko nekega bogatega stotnika, je bil vesel bratove sreče, katere pa sam ni užival. Ljubil je siver dobro soprogo, a to le kratko časa. Ob letu mu je rodila hčerko zdravo in krepko, a sama je ob porodu umrla. Tiho in ne brigajoč se svet, je živel od tedaj samotno v sivem, starem gradu svojih roditeljev. Pijo, kakor je bilo ime hčerki, je v detinskih letih odgajal v rodnem gradu, a pozneje jo poslal v mestne šole, jo preskrbel pri neki stari znanki z vsem potrebnim, a sam jo je obiskal le redko. Začel je bolehati in malokdaaj je prestopil prag svojega gradu. Tako mu je minevalo leto za letom počasno, tožno, mučno ... Pija pa se je razvijala kot zdrava cvetka pod skrbno vzgojo dobre gospodinje. Vsako leto ob velikih počitnicah se je vračala k svojemu bolehavemu očetu, mu stregla in ga razveseljevala kolikor je mogla, a on je ostal vedno isti — zamišljen, otožen. Preživela je ob njegovi strani nekaj tednov, a prišla potem k stricu in veseli, tri leta starejši Elzi. Pri njih je zopet ostajala do začetka šole. A prave zadovoljnosti, katero nživajo otroci ob strani veselih roditeljev, Pija ni imela, zato je odsevala iz njenih oči vedno neka tiha melanholija ...
| |||