Pija pl. Kušin: Razlika med redakcijama

Hči Elza, kakor veš, se je že pred tednom, takoj po poroki podala z Edvardom na daljno potovanje in tako sva bila že teden dni sama s Ludvikom, kateri pa se je danes odpeljal k svojemu menda hudo obolelemu bratu Rajmundu. Tako sem popolnoma sama razen Henrika, ki je ravno danes zopet došel, a od njegove strani se ti ni ničesar bati, saj ga poznaš — samotarja. Pričakujem te željno takoj z večernim vlakom. <br />▼

Te pozdravlja in poljublja vsa tvoja Elza.<br />▼

Kulievskemu je veselje brnelo po glavi ...<br />▼

Začeti članki so ležali na pisalni mizi, a ni se jih dotaknil.<br />▼

"Naj pa bo nocoj "Večerni list" nekoliko bolj skromen v svojem vičanju, ker se topi Karel Kulievski radosti in veselja," je poluglasno mrmral.<br />▼

Težko je čakal trenotka, da ga popelje vlak do njegove neizmerne sreče, a sekunde so bile minute, in minute dolge, mučne ure.<br />▼

Dve leti je že minulo, odkar se je zagledal v Elzo. Dve leti — a samo dvakrat mu je dovolila, da se je topil radosti ž njo v krvosramnen ležišču in nocoj ga vabi mrnda tretjič. Kar drhtel je strasti, ako je pomislil na njeno polno, močno telo, na njene strastne poljube in objeme in samo eno mu je bučalo po glavi že dolgo, dolgo: kako bi si mogel Elzo za vedno osvojiti. Ta misel ga je mučila noč in dan ...<br />▼

Slednjič je vendar prišel zaželjeni trenotek in Kulivski je veselih, hitrih korakov hitel proti kolodvoru ...<br />▼

Zunaj je bila jasna poletna noč. Elza je sedela pri oknu, zrla ven v nočno naravo in nestrpno pričakovala Kulievskega. Kazalec na uri se je že desetkrat čez poldne zavrtil okoli svojega sredotočja, a ga še ni bilo.<br />▼

— Ali morda ne pride? — Ali me ne ljubi več ... Zakaj? Saj sem mu vendar žrtvovala vse in brez njega bi mi bilo sedaj življenje pusto, neznosno. Ah to življenje. Te zakonske vezi z Ludovikom — ne slušati me mora Kulievski in proč morava, daleč daleč ...<br />▼

Iz teh misli jo prebudi trkanje.<br />▼

"Naprej!"<br />▼

Med vrati se prikaže visoka postava Kulievskega.<br />▼

"Menila sem, da te ne bo, srček moj," mu je šepetala vsa vesela in mu padla okoli vratu.<br />▼

"Oprosti dušica, zakasnil sem se nekoliko na kolodvoru, pa sedaj sem. <br />▼

Elza! Me li ne izda stari služabnik, katerega sem srečal na stopnicah?"<br />▼

"Ah, ne boj se. To je človek temne pameti in ne briga se mnogo, kaj se godi v gradu, da je le za njega dobro in zadovoljen je."<br />▼

"No, potem prav in brez skrbi se lahko kopljeva v najini ljubezni." Strastno jo privije k sebi in ji začne poljubovati ustnice, nos, oči, vse, vse ...<br />▼

"Oj, skoro bi bil pozabil, Elza. Ko sem šel po vrtu, sem začul naenkrat, da prihajajo sem od paviljona neki glasovi. Gledam, a med drevjem ničesar nisem mogel videti in razločiti, zato sem zopet hitrih a tihih korakov nadaljeval svojo pot."<br />▼

Elzino gladko visoko čelo se je nabralo v proste gube, njen pogled pa se je uprl v Kulievskega nekako premišljujoče, skoro boječe ... A po kratkem se je zopet veselo nasmejala in dejala: <br />▼

"Karlo, Karlo, tebi se je v tvojem strahu vse to zazdevalo: saj sedaj ne more nihče biti na vrtu."<br />▼

Kulievski ji ni hotel ugovarjati, že zaradi tega ne, da bi se je morda ne polastil strah in podrti bi bili morda njegovi zlati upi. Posadil jo je poleg sebe na divan in začelo se je zopet nepretrgano poljubovanje kakor pri mladih, prvič zaljubljenih parčkih ...<br />▼

— Med tem pa je Henrik zamišljeno sedel na klopi v grajskem vrtu. Pred očmi bila mu je Pija, lepa, mladostna kakor oni lepi večer, ko je tako divno pela ob njegovi strani. Čutil je do nje globoko, vročo ljubezen in težko je pričakoval trenotko, da ji to razkrije. <br />▼

"Ah, Pija, le tebe bodem ljubil ves čas svojega življenja, ob tvoji strani, v tvoji ljubezni bodem deloval in si kitil z lavorjem svojo glavo, ako te ne dobim, pretrgana je nit mojega življenja." Ravno je izgovoril zadnje besede, kar začuje proti klopci trde stopinje. V mesečini je takoj spoznal grajskega hlapca Jakoba.<br />▼

"Kaj hočete tu v noči?" ga brzo nagovori.<br />▼

"Oprostite gospod Henrik, vedel sem namreč da sedite tukaj in zato sem prišel. Tudi mene je izvabila lepa noč iz hleva in šel sem sest — oprostite, da sem bil tako drzen — v paviljon in se lepo pogovarjal s sultanom. Kar začujem sem od vrat neke stopinje, pogledam in vidim, da hiti proti gradu dr. Kulievski. Jaz ne vem, kaj iše po noči v gradu, ko ve, da ni gospoda doma. Zato sem vam prišel povedat."<br />▼

"Je že dobro, Jakob, nič ne skrbite, ima že svoje opravke!" ga je s kratkimi besedami zavrnil Henrik, a čuden se mu je zdel ta nočni obisk. Že na zabavnem večeru je opazil med Kulievskim in Elzo neko globoko prijateljstvo in sedaj to ... Vstal je in šel v grad, a ne v drugo nadstropje, kjer je bila njegova soba, pač pa krenil že v prvem na levo, kjer je stanovala Elza. V spalnici začuje neke vzdihe, pogleda skozi ključavnico, ali skoro bi bil omahnil nazaj ...<br />▼

— Na divanu sta ležala Elza in Kulievki ...<br />▼