Pija pl. Kušin: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 228:
==V==
 
V gradu Ludovika so minuli žalostni dnevi ...<br />
 
Ko se je vrnil Ludovik po smrti svojega brata ves otožen, pričakovala ga je doma še večja žalost. Soproga Elza izginila je brez sledu z Kulievskim, a HEnrik mu je razjasnil to njemu, kljub slutnji, vendar le napol razumljivo stvar. Zaman je bilo vse iskanje. Minul je teden, minula dva, o Elzi ni bilo slišati ničesar. Henrik je hodil po gradu bled in nem zrl v tla, jedel skoro nič, prečul mnogo noči, spremenil se je v dveh tednih tako, da ga skoro ni bilo prepoznati. Nekega dne povedal je Piji in Henriku, da odide za nekaj časa na potovanje ...<br />
V gradu sta ostala sedaj le Pija in Henrik. — — Zunaj je sijal jasen poletni dan. Solnce je pripekalo tako žarko kakor v sredini avgusta. Pija igrala tisti spev, katerega je pel Henrik na zabavnem večeru. <br />
 
"Henrik, zapoj!" ga je milo paprosila Pija. <br />
V gradu sta ostala sedaj le Pija in Henrik. — — Zunaj je sijal jasen poletni dan. Solnce je pripekalo tako žarko kakor v sredini avgusta. Pija igrala tisti spev, katerega je pel Henrik na zabavnem večeru. <br />
In Henrik je pel tako otožno, proseče, da so lile Piji debele solze.<br />
 
"Ah kako je moral biti nesrečen ta pesnik, ki je zložil ta spev." se je izvilo Piji.<br />
"Henrik, zapoj!" ga je milo paprosila Pija. <br />
"Gtotovo, a bolje ne kakor jaz". <br />
 
"Ali si ti nesrečen?"<br />
In Henrik je pel tako otožno, proseče, da so lile Piji debele solze.<br />
"Ah Pija in kako! Objel bi rešitelja, ki bi me rešil te nesreče, ali ta rešitelj zamoreš biti edino ti, Pija. Kajti ljubim te, Pija, tako goreče, da ako mi ne posije solnce tvoje ljubezni — izgubljeno, pusto je moje življenje. Ah Pija ...!"<br />
 
Padla mu je na prsi in mu nudila ustnice v prvi poljub.<br />
"Ah kako je moral biti nesrečen ta pesnik, ki je zložil ta spev." se je izvilo Piji.<br />
"Henrik, le tvoja bom, ako ne tvoja, nikogar".<br />
 
"Pija, moja ljubljena Pija!" in zopet objem in zopet poljub, tako dolg, poln sladke groze, poln vroče ljubezni ...<br />
"Gtotovo, a bolje ne kakor jaz". <br />
Nekdo potrka in takoj nato vstopi Jakob s pismom v roki — odda in odide. <br />
 
Brzo odtrgata ovitek in čitata nekaj časa mirno, a kmalu smrtno bledo tresoče se po vsem telesu:<br />
"Ali si ti nesrečen?"<br />
Draga moja Pija!<br />
 
Neusmiljena je usoda, ki biča naš rod. Bral sem v časopisih žalostno novico da se je potopila ladja, na kateri sta bila tudi moja hči Elza in Edvard. Rešil se ni nikdo. Poln obupa že prej, a sedaj še to, začel sem, igrati, zaigral se vse grajščina, kjer bivaš, je zaigrana, zaigrana tvoja dedščina, vse. Toda predno si zapodim kroglo v glavo, povem ti še zadnje, to je ona skrivnost, katere nisi smela čuti ob smrtni postelji svojega očeta. Henrik ni pravi brat Edvardov, on je nezakonski sin Rajmunda, tvojega očeta in Agate Lukičeve, torej vidva — otroka jednega očeta. Odpusti vse mrtvemu svojemu stricu in ostani srečna.<br />
"Ah Pija in kako! Objel bi rešitelja, ki bi me rešil te nesreče, ali ta rešitelj zamoreš biti edino ti, Pija. Kajti ljubim te, Pija, tako goreče, da ako mi ne posije solnce tvoje ljubezni — izgubljeno, pusto je moje življenje. Ah Pija ...!"<br />
Ludovik.<br />
 
Niti kapljice krvi ni bilo v njunih obrazih, kakor mramorna kipa padla sta skupaj — po sobi se je slišal obupen jok.<br />
Padla mu je na prsi in mu nudila ustnice v prvi poljub.<br />
 
"Henrik, le tvoja bom, ako ne tvoja, nikogar".<br />
 
"Pija, moja ljubljena Pija!" in zopet objem in zopet poljub, tako dolg, poln sladke groze, poln vroče ljubezni ...<br />
 
Nekdo potrka in takoj nato vstopi Jakob s pismom v roki — odda in odide. <br />
 
Brzo odtrgata ovitek in čitata nekaj časa mirno, a kmalu smrtno bledo tresoče se po vsem telesu:<br />
 
Draga moja Pija!<br />
 
Neusmiljena je usoda, ki biča naš rod. Bral sem v časopisih žalostno novico da se je potopila ladja, na kateri sta bila tudi moja hči Elza in Edvard. Rešil se ni nikdo. Poln obupa že prej, a sedaj še to, začel sem, igrati, zaigral se vse grajščina, kjer bivaš, je zaigrana, zaigrana tvoja dedščina, vse. Toda predno si zapodim kroglo v glavo, povem ti še zadnje, to je ona skrivnost, katere nisi smela čuti ob smrtni postelji svojega očeta. Henrik ni pravi brat Edvardov, on je nezakonski sin Rajmunda, tvojega očeta in Agate Lukičeve, torej vidva — otroka jednega očeta. Odpusti vse mrtvemu svojemu stricu in ostani srečna.<br />
 
Ludovik.<br />
 
Niti kapljice krvi ni bilo v njunih obrazih, kakor mramorna kipa padla sta skupaj — po sobi se je slišal obupen jok.<br />
 
Henrik je vstal, optekajočih korakov odšel, a se kmalu zopet vrnil s steklenico zastrupljenega vina. Oba sta bila pripravljena na smrt, rešiteljico tega človeškega trpljenja. Še en objem, še en poljub in neustrašno ste zazveneli časi smrtni spev Henriku in mladostni, lepi Piji.