Spomini na Skuto: Razlika med redakcijama

»Če dopoldne v Gornjem Gradu opraviš«, dejal je, se lahko popoldne pelješ po okrajni cesti na Kranjsko do Bistriške doline, potem prideš peš do hiše slavnega vodnika Uršiča, tam prenočiš in kreneš drugi dan na Skuto, odtod pa po Turškem Žlebu na Okrešelj in k Plesniku v Logarjevo dolino ter čez Ljubno V Mozirje. — Skuta je baje „nekaj težavna", pa kakor tebe poznam, ne ho nič prehuda za te«.

 

 

Prišel sem z malo vrečo na hrbtu prav dobre volje proti večeru do Uršiča, precej majhnega, a krepkega moža, starega kacih 40 let, kateri me je prav prijazno vzprejel, pa se nekako čudil, da nisem s seboj imel niti planinskih črevljev niti visoke palice. Dal mi je koruznih žgancev z mlekom za večerjo, za spavališče pa mi odkazal posteljo v ravno izdelani prav čedni lovski hiši zraven svoje koče, kjer sem se čez malo ur prebudil bolan v želodcu in v glavi. Po vsej pravici sem to bolezen pripisal nezdravemu vzduhu od novega, še mokrega zidovja. Prav rad sem zatorej zapustil svoje ležišče ob eni zjutraj, ko je moj vodnik me prišel klicat. Na svojo bolezen se nisem oziral, češ, da bode sveži zrak me skoraj popravil, in tako sva kmalu korakala iz prva po vedno ožji dolini, potem pa na desno po jako strmi poti navzgor.

Uršič hitro prestopi nevarni, kacih 15 korakov dolgi prelaz. Onkraj se obrne in me pozorno opazuje. Namah som spoznal, da me hoče zdaj izkušati o mojih turističnih zmožnostih. Sigurno stopaje po tej kočljivi poti, sem kolikor mogoče hladno nadaljeval svoj pripovedek, dokler nisem bil onkraj prepada zraven vodnika. — „Gospod, z Vami pa že pojdem, kamor boste hteli!" glasila se je njegova pohvala. —

 

 

Na moje vprašanje, kaj pomeni ta beseda, je izkušal kraj opisati, pa se jo pretrgal z besedami: Boste že sami videli!"

Morala sva zopet brez pota navzgor do nekega sedla in po pečinah navzdol na severni strani rebra Skutskega gorovja.

 

 

Seveda sem se udal temu nasvetu brez ugovora, in šla sva zopet na delo.

stene in spet našla na skali razpoklin in robov, na katere sva se prav rada vrnila.

 

 

Drugi dan se usedom popoldne v Ljubljani na brzovlak v kupé drugega razreda v isti obleki, v kateri sem bil prišel s Skute.

 

Meni nasproti sedi elegantna dama s svojim soprogom. Kmalu zapazim, kako me je začela ogledovati od nog do glave, in zabavalo me je, kako je njen obraz kazal vedno več osuplosti. Pa ni čuda: črevlji so bili oglodani, suknja in hlače pogosto natrgane, moje roke polne krvavih prask. Če sem premikal nogo ali roko, vselej je zopet našla kako novo hibo. Drezala je svojega moža ter mu šepetala kaj na ušesa in z očmi me vpraševala, kaj vse to pomeni, jaz pa sem natihoma se smejé obrnil se od nje in zadovoljno gledal Savinske planine, katere so se svetile v najlepšem solnčnem žaru. Naposled začne njen mož pogovor z menoj. Jaz prav prijazno odgovarjam, kmalu se gospa jame vtikati v razgovor in po ne dolgem uvodu plane na me z vprašanjem: „Ne zamerite, gospod! Kje ste bili?" in šele po prav srčnem smehu, katerega se nisem mogel vzdržati, sem kazal na Savinske gore ter jima moral povedati vse dogodke, dokler se nismo ločili v Celju.