Po štajerski Beli na Konja: Razlika med redakcijama

Spisal Fr. Kocbek▼

olgo časa že sem si želel „zajahati" razvpitega Konja, a nikdar ni se mi .nudila prava prilika. Po izpodbujanji g. dr. J. Frischaufa meseca septembra 1. 1894., naj preiščem in opišem štajersko Belo, izpolnila se mi je ta goreča želja vcnderle začetkom meseca novembra 1. 1. Krasno .vreme iu nekaj prostih dni me je izvabilo na to precej „pozno" turo.▼

Dalje gredoč do 8 minut, prekoračiš ozek potok ter prideš na levi breg, kjer se pravi „na brodu." Kmalu zapaziš na severnem pobočji razpadli „Podpečki hlev" speč. karte. Nekdaj je imel tu kmet Podpečnik še polje in hlev za živino, a radi nerodovitnosti je moral polje opustiti. Cez 3 min. kreneš zopet na desni breg, čez 1 min. pa nazaj na levi breg, potem nekoliko strmo kvišku in zopet ravno. V 10 min. se obrneš zopet na desni breg, kjer se košati lepo bukovje, da se nehote spomniš znane lovske pesmi o „kiisci v zelenjem biikovji." Tu je nekdaj stala drvarska koča, ki je pa pogorela, zaradi česar imenujejo kraj „pri požgani bajti." Y o min. zagledaš novo drvarsko bajto, postavljeno !. 1892. Od tod je potok navzgor dalj časa suh. V 5 min. se na levo (južno) odcepi gorski pot, ki vodi ob pobočji strmo na „Prag," od koder prideš na Rsonik in Konja, ali pa v Dol in na Veliko Planino, kamor te pač vleče srce.▼

Po dolini dalje gredoč, prekoračiš v 5 min. potok in stopaš potem ob levem bregu do Sibja. Hodeč po bukovji, zagledaš čez 7 min. velike skalne klade, ležeče tik pota, v 3 min. pa stopiš na večji raven in prazen prostor. Na levi strani le nekaj starih in preperelih brun spominja na nekdanjo pastirsko kočo, ki še. zdaj stoji v specij. karti. Na desno (severno) tik gozda žuboreča voda te vabi, da si ugasiš žejo. Te vodice ne boš iz lahka zaničeval, ker je čista ko ribje oko in mrzla ko led. Žal, da se po kratkem teku na kacih 6 m skrije v zemljo, a za žejo je je dovolj. Ta studenec in ves odprti prostor imata lepo ime „žegnani studenec". Daleč okrog ne najdeš nobene druge tekočine. Težko se ločiš od tod, ker vidiš pred seboj strm pot po bukovji. Po polzkem in šumečem listji dospeš šele v 10 min. na raven prostor, imenovan „za loncem." Na severnem pobočji, kjer raste po vsej dolini manj drevja, zapaziš visoko gori bele skale, moleče izmed zelenja in suhih debel. Tukaj pravijo na „Štoririli." Čez 10 min. se dolina na spodaj zopet razširi in na zgoraj sklene v lep kotel Zlasti krasen je pogled na „Lusko"▼

Daljnji pot te vodi zopet blizu potoka, ki ima globoko izprano in razjede no strugo. Strmo korakaje dobrih 25 min., dospeš na raven svet, kjer se dolina zavija na desno in zopet tvori lep kotel. Še 10 min. po produ in po mladem bukovji, in pred teboj stoji čedna pastirska kočica. Na „Šibji" smo, kakor se pravi vsemu gorskemu kotlu, katerega omejujejo Kopa, Vršiči, Deska in Lastovka (na speč. karti „Lastoue"). Proti Vršičem gledaš ozek skalnat jarek potokove širokosti, po katerem spravlja Bela svoje vode od bližnjega vira nizdolu. Jarek je povsem podoben z dletom izdolbenemu žlebu. Do sem sva korakala od vhoda v dolino Belo vedno po gozdu dobri 2 uri. V obče je potovanje zelo prijetno, dozdeva se ti, kakor bi se izprehajal po gaju.▼

Okrepčavša se s kratkim počitkom, prigrižljajem in mrzlo vodo, odrinila sva od desnega brega pre<l kočo zahodno, zelo strmo 20 min. navkreber po redkem bukovji, 2 min, zložno in potem 25 min. levo po severnem pobočji Kope med pritlikovino na Presodlej („Sedlica" spec. karte). Ves pot od Sibja do vrha je dobro v ključe napravljen, lahko hoden, dasi precej strm. Od Prescdleja se razprostira na nasprotno stran kranjska Bela, vodeča v Bistriško dolino. A tudi razgled je krasen. Tu vidiš Mokrico, Kalški Groben, Kokrsko sedlo (kjer opaziš celo gorski pot), Grintovec in bližnje vrhove. Od tod vodi pot na levo ob zahodnem pobočji Kope v 15 min. do prvega sedla proti Konju. Ta pot kakor tudi nadaljnji na Kopo je lani dala „Kamniška podružnica Slov. plan. društva" novo nadelati. To delo je prav dobro izvršil vodnik Miha UršiČ. Po stopnicah stopaš navzgor, povprek, nekoliko navzdol, zopet kvišku in potem po ozkem zveznem grebenu ter dospeš na vrh Konja v 20 minutah. Ta pot je zares zanimiv, kajti desno in levo zija ti pogubonosni prepad nasproti; ako bi ne bil trden v glavi, zavrtelo bi se ti, da bi ne videl več v skalo vsekan i h stopnic. Brezomotičen t urist sedaj lahko potuje brez nobene nevarnosti, le tu in tam bi bilo priporočati, da se za bij o še kavlji ali napno žice, kar bi dobro služilu turistu gredočemu nizdolu. Prav živo sem si predstavljal ta pot, kakršen je moral biti poprej, prodno se ga je usmililo „Slov. plan, društvo", ter razumel popolnoma opravičeni strah, kije marsikoga, tod la-zečega po vseh štirih, navdajal Občudoval pa sem ob enem svojega dragega tovariša g. M. Kosa, ki je prvi zaznamenoval ta pot, dani izgubil čopiča ali lonca z barvo, ko je tod spravljal svoje kosti v nevarnost. Vender dovolj o tem, ker nam je že g. Kos opisal Konja, kakršen je bil „divji" in kakršen je sedaj „dresiran". Na▼

Po daljšem počitku sva krenila zahodno po trati 10 min., potem blizu roba skal. poprej omenjene prirodne trdnjave, južnovzhodno skozi gozd v 25 min. do „Praga," katerega sva komaj zasledila, blodeč dalj časa po gozdu. Saj pa tudi ni šala, najti pravi prehod na edinem kraju, ako si nočeš zdrobiti kosti, ker te navpične skale ne puste nikjer drugod nizdolu. Od Praga pelje dober, dasi precej strm pot v Belo. Najprej severno, potem vzhodno po bukovji sva dospela v '/s nre v dolino. Po znanem potu sva prišla v 40 min. vedno navzdol do Podpečnika, v 15 min. do cerkve sv. Antona, kjer je bil zadnji počitek in slovo. Sam pa sem jo mahnil čez Kunšperski vrh, Eucija in Suhovršnika v Gornji Grad, zadovoljen, da sem srečno zvršil tako lepo in dolgo potovanje ter videl precejšnji nov kos naših krasnih planin.▼