V Prago, Homotov, Berolin in na Dunaj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 8:
| obdelano= 4
}}
::Izredno lepa slavnost je bila pri odkritju spomenika Schmidtovega. Planinsko društvo „Erzgebirgsverein" je svojemu pokojnemu načelniku, ki se je lanjsko poletje ponesrečil na Triglavu, častno dokazalo zahvalo in priznanje za njega velike zasluge. Slavnostni govor je govoril sedanji načelnik Karol Jentscher, ki je Slovencem in meni jako naklonjen, in ki ima največ zaslug, da se je do 1500 gld. nabralo za spomenik, in da se je vse dostojno izvršilo. Pred govorom in po govoru je pelo 60 pevcev slavnostne pesmi, ki so se mogočno razlegale po veličastni gozdni okolici. Mene, častnega člana njih društva, je slavnostni govornik tudi pozdravil in mi zaklical prav srčen „dobro došel", čemur je preštevilna množica navdušeno pritrdila. V svojem govoru je slavil premnoge vrline pokojnega Schmidta in njega velike zasluge za turistiko. Prof. Schmidt je trinajst let načeloval društvu „Erzgebirgsverein" in ta čas zasnoval ter izvršil imenitna in važna dela za razvoj plemenite turistike. Poznal ni le domačih gora, prehodil je tudi laške, švicke, Julijske Alpe. Prirodoljubje ga je lani gnalo tudi v Triglavsko gorovje, in tu ga je dne 30. julija še ne 42 let starega zalotila prenagla smrt.
::Načelnik je završil govor z naslednjimi besedami: „Naš slavljenec počiva daleč od nas sredi veličastnega planinskega sveta, katerega je nad vse ljubil, tam, kjer se je vedno štel srečnega. Na najlepšem prostoru na Dovškem pokopališču so pokopani njegovi zemeljski ostanki, in gospod župnik Aljaž je varuh in oskrbnik njegove predrage gomile. Ker pa mi ne moremo vedno in tudi ne vsi tja pohajati, zato hočemo semkaj k njegovemu spomeniku hoditi in mu tukaj svojo zahvalo in ljubezen, svoje spoštovanje izkazovati. Zato želimo, da smatra naše društvo ta spomenik kot svojo dragoceno in sveto stvar, da ga čuva in pazi, da bode on, ko naša usta ne bodo več govorila in naša srca več ne utripala, še poznejšim rodovom oznanjal, kako je naše društvo ljubilo in čislalo svojega načelnika. In zato naj ta trdna stavba prebije vse preteče nevihte in ta kraj postane shajališče vsem prijateljem prirode.
::In zdaj naj zdrsne zavesa s spomenika, katerega izročam vsem dobrim ljudem, ki tako mislijo in čutijo kot mi, ki smo ga postavili tukaj v tej divni gozdni prirodi v kras Homotovski okolici in našemu domačemu okrožju!"
::Ko je zavesa zdrsnila s tega prekrasnega spomenika, ki je vzbudil splošno občudovanje in veselje, je končal moški zbor slavnost z lepo pesmijo: »Nebesa slavijo Večnega slavo".
::Spomenik je postavljen na kamenit temelj, na katerem so vsajena drevesca in rastline iz Budnega pogorja in iz Alp. Iz tega podstavka se vzdiguje pet metrov visok obelisk iz krasnega peščenca. Vanj je vdelana reliefna doprsna podoba pokojnika v turistovski obleki in pod njo vklesan napis: »Svojemu prezaslužnemu načelniku, marljivemu pospeševatelju domače turistike, iskrenemu prijatelju planinskega sveta, prof. Alojzu Schmidtu, ki je dne 30. julija 1895. l. padel s Triglava in preminil, posvečuje ta spomenik v znamenje ljubezni in spoštovanja Rudnogorsko društvo Homotovsko".
::Načrt spomeniku je naredil prof. Trautzl na Dunaju, izvršil pa ga kipar Günzl v Homotovu.
::Naša dva venca (društveni z napisom: Planinski pozdrav — Slovensko planinsko društvo, moj z napisom: Rajnemu načelniku — Župnik Aljaž) sta se izmed premnogo drugih zelo odlikovala. Neki fotograf - amateur me je pred spomenikom fotografoval.
::Zvečer je bil v Homotovu slavnosten banket, katerega se je udeležilo nad sto gospodov in dam. Meni so izkazovali ves čas skoraj preveliko čast. Na pozdrav načelnikov sem se seveda tudi oglasil in izpregovoril nekaj primernih besed. Brzojavk je došlo črez dvajset; najbolj so izmed vseh odobravali brzojavko Slov. plan. društva.
::Znamenito je, da nas Homotovci tako zelo čislajo, dasi jo ondotno ljudstvo "deutschnational". Naš Triglav, našo kočo in celo kapelo na Kredarici poznajo do dobra.
::Iz Homotova sem se peljal z železnico v Most (Brüx), kjer se zemlja useda, Zato sem izstopil že na predzadnji postaji ter se peljal z izvoščekom do mesta. Mesto je čedno, ima kakih 18.000 prebivalcev in znamenito staro, pa sedaj prenovljeno gotično cerkev. Tod je obilo premogovnikov. Rjavi premog leži na nekaterih mestih blizu površja, da ga kar proč vozijo. Vzpričo tega nastajajo jame in se usedajo njive. Bogata družba plača seveda kmetom odškodnino za to, toda kolikor mogoče pičlo. Na drugih krajih leži premog bolj globoko, na primer pod mestom. Ker bogata, pa lakomna družba domačih in tujih kapitalistov premog koplje po roparskem sistemu, se delajo votline, voda izpira sipo in hiše pokajo ter se podirajo, pa ne pod vsem mestom, ampak le v obližju kolodvora. Videl sem kakih deset hiš razpokanih, kakor v Ljubljani po potresu; kakih dvajset hiš pa so bili že podrli. Toda meščani se večinoma ne zmenijo dosti za to kvaro; saj so od zaslužka pri premogu obogateli, in družba jim mora škodo plačati rada ali nerada. Če pomislimo, da izkopljejo premoga samo pri Mostu (Brüx) na leto okolo 50 milijonov metrskih centov, si lahko mislimo velikanski promet. Brüxer Zeitung tistega dne, ko sem bil v Mostu, je zelo zabavljala vladnim rudokopnim nadzornikom in zahtevala, naj pridejo inozemski veščaki. „Našim nič ne zaupamo", pravi, „ker z rudokopnimi uradniki skupaj šampanjca pijejo. — Zakaj pa ste zaprli delavca, ki Vam je sleparstvo očital in povedal, kako ste rov zazidali, da ga preiskovalna komisija ni videla, potem ste pa tega delavca brez preiskave in brez kazni zopet izpustili?"
::Povsod po zapadni Češki je polno rovov, iz katerih vlačijo parni stroji premog na dan. Po noči se vidi na dimnikih cele vrste električnih luči (obločnic). Ni čuda, da je industrija na Češkem tako razvita. Veliko premoga pa izvozijo črez mejo. Ko bi naša vlada od vsakega centa, ki gre črez mejo pobirala davka le 1 krajcar, kar bi cene premogu nič ne izpremenilo, kako lepe dohodke bi imela država! Toda premogovskim baronom-bogatinom prizanašajo, kmetiču pa, ki kupi in prepiše majhno gredico, nakladajo velikanske stroške.
::Pa zapustimo Češko in pojdimo črez Saksonsko ob Labi v Berolin. Blagostanje na Saksonskem je od leta do leta večje; nad polovico prebivalcev se peča z obrtnijo. V turistiškem oziru je važna Saksonska Švica, to je gorata pokrajina ob Labi, 38 kilometrov dolga in 30 kilometrov široka. Ob obeh straneh Labe vidiš razjedeno gorovje, navpične stene, velikanske peščene stolpe čarobnih oblik. Semtertja raste kako drevo na vrhu, vmes pa so prijazne doline, po katerih tečejo stranske vodice v Labo. Visoke so te gore po 200 do 700 metrov. Dva župnika: Gützinger iz Neustadta in Nikolaj, iz Lohmena sta leta 1795. opozorila na lepoto tega kraja ter mu nadela tudi imenitno ime: Saksonska Švica. Potem se je ustanovilo gorsko društvo ter uredilo turistiko, in na tisoče turistov je začelo potovati v te kraje. Sedaj najde turist tukaj vse prijetnosti in najboljšo postrežbo, in bogati Angleži, Holandci, Nemci in drugi prinašajo veliko denarja domačinom.
::Pa vsa Saksonska Švica je le igrača proti naši Gorenjski dolini, o kateri je pisal slavni angleški naravoslovec Humphry Davy dne 19. avgusta l. 1827., ko je stanoval Pod Korenom v gostilnici pri Bazingerju: „Dolina od Ljubljane do pod Korena (pri Kranjski Gori) se mi zdi najlepše, kar sem videl v Evropi". Koliko dela še čaka našega Slov. plan. društva! Bogatin Anglež, Francoz, Nemec, Rus rad izda na dan 10—20 gld., da le najde lep kraj in dobi dobro postrežbo. Ker sedaj vsaj 99/100 izobraženih Slovencev še ni vpisanih v naše planinsko društvo, je nujno potrebno in truda vredno, da vsak ud ob novem letu pridobi še dva nova uda. To je sedaj najbolj pereče vprašanje, to je naša združena Slovenija!
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::(Konec I. dela)
[[Kategorija: Planinski vestnik]]
|