|
Spisal V.B.
Če pogledamo z Ljubljanskega gradu, ali s ceste proti StŠt. Vidu, ali pa s Šmarne Gore proti Grintovcu, zapazimo med Kokrsko Kočno in Zaplato v ozadju bel, precej oster vrh, pod vrhom pa zapazi dobro oko še dve majhni pegi. Ta vrh na Koroškem je Ojstrc, turistom in drugim navadno znan po imenu Veliki Obir, ali kratko le Obir.
Ko sem prvikrat hodil z onega vrha proti jugu navzdol, prišel sem do vasi Obirsko (Ebriach) z župno cerkvijo. Domačini imenujejo to vas Obrje, najvišji vrh celega Obirskega gorovja pa Ojstrc; „kajti" — tako mi je razkladal stari Obrc, malo „čedro" tiščeš med ustnicami — „ako imajo Štajerci svojo Oj-stricoOjstrico, imamo mi Ojstrc, saj sta si podobna". Seveda sem mu pritrdit in dostavil, naj se le držijo svojih prvotnih domačih imen. Bog se usmili! saj slišiš na Koroškem celo „die Obir"!
Ta vrh, katerega lahko vidimo iz Ljubljane, stoji na mogočni podlagi, in naš slavni prof. Frischauf ga imenuje „interessanter Berg". In zares! Hribovje
je tako rekoč ločeno od drugih gor ter v zvezi le po nizki zarezi, „Šajda (1066)" imenovani, z razpraskano Košuto, tako da se še prišteva skrajnjemu severnemu delu Karavank (nekateri prištevajo tudi še PecoPečo h Karavankam). Omejujejo pa gorovje dalje proti jugu Obirska dolina, proti vzhodu Bela, proti severu Drava in proti zahodu globoka zareza, dolinica Frajbah, in deloma Selška dolina. Širni razgled z vrha, lahki dolaz in druga naravna svojstva so provzročila, da ga radi pohajajo turisti, botaniki, mineralogi in tudi prijatelji hroščev. In ko je „Oesterr. Touristen-Club" izdal panoramo, uravnal in dobro zaznamoval pota, za turiste pa najpotrebnejše reči izvrstno priredil v planinski koči „Bainerschutzhaus„Rainerschutzhaus", postal je Ojstrc eden najbolj obiskovanih vrhov. S tem, da se je po posredovanju Celovške meteorološke postaje osnovala pod vrhom tudi z vsemi potrebnimi instrumenti preskrbljena meteorološka opazovalnica, tačas najvišja v Avstriji, in da se je pozneje, 1883. leta, s pomočjo sekcije „Touristencluba" v Železni Kaplji telefonsko zvezala z Železno Kapljo, od koder vsak dan poročajo meteorološka opazovanja telegrafoma Dunajski centrali, je postal Ojstrc tudi v znanstvenem oziru jako važen vrh. Nedavno so postavili prav na vrhu tudi opazovalnico z vetrnico in tako dopolnili meteorološke priprave. (Telefonska zveza meri 13·5 km; postaja leži nad Železno Kapljo 1500 m visoko.) Znamenito je Obirsko gorovje dalje zaradi svinčenih rudnikov in znamenitih jam, katere krase tudi kapniki. V teh jamah, zlasti v Jožefovem in v Adolfovem rovu, se nahajajo vanadinitni kristali, katerih je dobiti samo še na Uralu.
Ob južnem podnožju poljapelja od Železne Kaplje skozi Predaselj zanimiva pot k studencu Obirske natronske kisle vode, katera ima izredno veliko proste ogljikove kisline. To cesto so z velikim trudom naredili in jo deloma presekali skozi skale leta 1874. in tako napravili Obirsko sotesko (Ebriacher-Klamm). Na obeh straneh soteske štrle temnozelenctemnozelene dioritove pečine, preprežene s svetlobelimi kremenastimi žilami, vmes pa se svetlika asbest in semtertja epidot v lepih kristalih. V stranski dolini Obojnikovi pa je bakren rudnik.
Botaniku raste tod veliko znamenitih rastlin, n. pr. na vrhu: AljssnmOvirenseAlyssum Ovirense, majhna, rumeno cvetoča križnica (njena soroduicasorodnica: Alyssum Wulfenianum se nahaja pod Triglavom); pri svinčenih jamah: Arabis Ovirensis, majhna, belo cvetoča križnica (njeno sorodnico: Arabis Wochinensis dobiš v Bohinjskih planinah); tudi znani redki ErjtriehiumErytrichium Triglavense (Hac|netiumHaquetium) je najti.
Potov na Ojstrc je mnogo. Iz Ljubljane je najbližji pot skozi Kokro in Jezersko Sedlo v Železno Kapljo. Trg Železna Kaplja ima odtod ime, ker so v prejšnjih časih, ko ni še bilo ceste črez Ljubelj, vozili železo skozi tačas mnogo večji trg na Kranjsko in so vozniki tam ostajali. Od Železne Kaplje je najkrajša stara knapovska pot ali Jovanska steza; začenja se precej onkraj Bele za trgom. Ako pa gremo še dalje po Obirski dolini, najdemo za Čobrskim domom pred sotesko drugo tablico, ki kaže proti Ojstrcu mimo Jamnikovega doma. Od Obirske slatine pelja pot skozi vas Obirsko na vrh; ravno tako tudi od Šajde, katero pa rabijo turisti, ki prihajajo iz Borovelj. Najbolj zložna pa je pol ure za Železno Kapljo pri kmetu Možganu začenjajoča se pot, ki je najmanj strma in vodi mimo že omenjenih znamenitih jam. Za potovalce, ki prihajajo od železniške postaje Sinča Ves (Kühnsdorf), [mimo Žitare Vesi (Sittersdorf), kjer se prideluje v obližji glasoviti cviček najhujše vrste, pa peljeta dva pota: eden črez Rebrco (Rechberg), drugi za Rebrco črez Grabštajnsko planino. Večinoma se shajajo vsa ta pota proti vrhu, deloma že na robu, s katerega že imamo krasen pogled na Junsko dolino. Iz te doline tudi pelje skozi tako imenovani „Bildenštajnov Graben" najzanimivejša pot na Ojstrc, po kateri sem jaz prvikrat šel dne 5. septembra 1876. leta.
pot skozi vas Obirsko na vrh; ravno tako tudi od Šajde, katero pa rabijo turisti, ki prihajajo iz Borovelj. Najbolj zložna pa je pol ure za Železno Kapljo pri kmetu Možganu začenjajoča se pot, ki je najmanj strma in vodi mimo že omenjenih znamenitih jam. Za potovalce, ki prihajajo od železniške postaje Sinča Ves (Killms-dorf), [mimo Žitare Vesi (Sittersdorf), kjer se prideluje v obližji glasoviti cviček najhujše vrste, pa peljeta dva pota: eden črez Rebrco (Eechberg), drugi za Rebrco črez Grabštajnsko planino. Večinoma se shajajo vsa ta pota proti vrhu, deloma že na robu, s katerega že imamo krasen pogled na Junsko dolino. Iz te doline tudi pelje skozi tako imenovani „Bildenštajnov Graben" najzanimivejša pot na Ojstrc, po kateri sem jaz prvikrat šel dne 5. septembra 1876. leta.
IzstopivŠi na postaji Grabštajnski, krenemo na desno pod navpičnimi skalami Škrbine po levem bregu Drave proti fari Galiciji. Na desnem bregu Drave zapazimo zadi na levo faro Kamen, spredaj pa Mohliče. Pri vasi Zagorje (Saager), nad katero stoji gradič, v katerem sem se sešel s spremljevalcema, prestopimo po „Anskem" mostu Dravo in pridemo kmalu v Galicijo.
Na Škrbini, tam, kjer je sedaj Kaiserjevo in MeleherjevoMelcherjevo posestvo, je stal pred 800 leti trden grad Prosenica (sedaj je videti le še nekaj razvalin), katerega lastnika sta bila Albuin, mejni grof Korotanski, in njegova pobožna soproga lepa Hildegarda, imenovana tudi Agata. Legenda pripoveduje, da je ljubosumnost tako razburila grofa, da je vrgel svojo ženo s služkinjo vred skozi okno črez pečino v prepad. Pravijo, da so odnesli angelji pobožno Hildegardo, grof pa da je oslepel od njih bliščobe. In ko se je bil pokoril sedem let, je zopet izpregledal in v zahvalo postavil cerkvico v MokličahMohličah. Hildegarda pa, katera se ni ubila, je postavila cerkev v Kamnu. Tukaj so pokopali njo, njega pa v MohiličkiMohlički cerkvi. Nad krsto Albuinovo je stala ona 23 dm visoka, 87 cm široka in 19 dm dolga skrinjica — cerkvica, katero je po ustnem sporočilu neki StŠt. Pavelski menih, menda v začetku 15. stoletja, umetno izrezal iz lipovega lesa v gotiškem slogu, in ki se sedaj nahaja v cesarskih zbirkah na Dunaju. (Pri svetovni razstavi 1873. leta je bila razstavljena.) Znamenito je tudi to, da je bilo to zelo umetno delo povod, da je nastalo še več enakih umotvorov, posebno oltarjev, katerih je še večinoma prav mojstersko izdelanih kakih 50 na Koroškem, tako oltar pri Sveti Krvi (Heiligenblut) in veliki oltar v nekdanji Krški stolni cerkvi. Ostankov Hildegardinih pa so nekaj prenesli v Gradec in nekaj v Briksen. V Kamnu jcje ostala še kost ene roke,.
Idimo dalje! Od Galicije polja sedaj rdeče zaznamenovana pot črez travnike, mimo lepega slapa (Wildcnsteiner "VVasserfall) na desno. K slapu, ki pada nad 50 m visoko, vodi še posebna pot. Med slapom in vzbočeno skalo je toliko prostora, da lahko počiva večja družba v hladu. Naša pot/pa drži malo na desno po lepem gozdu okolo slapa, ter pridemo na zeleno planino nad slapom. Od tukaj se vzpenja pot bolj strmo do „dimnika" in vodi dalje na „Mali Obir" in od tod v Fraibaehgraben proti Apačam. Naprej jc pot bolj prodasta, pozneje „mačja"
Idimo dalje! Od Galicije pelja sedaj rdeče zaznamenovana pot črez travnike, mimo lepega slapa (Wildensteiner Wasserfall) na desno. K slapu, ki pada nad 50 m visoko, vodi še posebna pot. Med slapom in utrudljivavzbočeno —skalo je toliko prostora, da lahko počiva večja družba v hladu. Naša pot pa drži malo na desno po lepem gozdu okolo slapa, ter pridemo na zeleno planino nad slapom. Od tukaj se vzpenja pot bolj strmo do „dimnika" in vodi dalje na „Mali Obir" in od tod v Fraibachgraben proti Apačam. Naprej je pot bolj prodasta, pozneje „mačja" in utrudljiva pa ne nevarna. Kmalu dospcmodospemo na rob, na katerem se ta pot združi s potmi iz Kaplje in BebrceRebrce. Po knapovski stezi gori in od tega roba do zadnjih knapovskih hiš so bili nekdaj zabiti visoki koli precej pogosto; služili so rudokopom za kažipot posebno po zimi. (Ob drugi priliki, ko sem hodil že po noči tod, se je svetila vrhu teh drogov svetloba ali svit sv. Elma.) Proti peti liriuri smo bili pri knapovski koči. Ker so najvišji rudnik pod vrhom opustili, porabili so te hišice za turiste, za opazovalce in za oskrbnika teh koč. Nisem se dolgo mudil v koči; odložil sem malho in v desetih minutah stal na vrhu. Razgled me je, reči moram, osupnil. Krasen je bil solnčni zahod kmalu po šestih. Pričakovali smo še mesečnega vzhoda, napravili ob 1ji1/2 8 ogenj in naznanili tako v Zagorski grad, da smo na vrhu. Prenočišče je bilo slabo: na sami slami pod streho, malo odeje, zato pa več onih znanih skočljivih živalic. Težko sem pričakoval jutra. Ob štirih smo že plezali na vrh in pričakovali sol učnegasolnčnega vzhoda. Bil je kar najlepši. Ko smo gledali proti zapadu žareče bližnje vrhove, začenjala se je dvigati megla iz Dravske doline proti Košuti, in ko je dospela do nas, zagledamo vsak svojo velikansko senco na njej, mahamo z rokami — ravno tako pošasti na megli. Onega pa, ki ne pozna te prikazni, mora prešiniti strah. Konec prihodnjič. ▼
5*
▲in utrudljiva — pa ne nevarna. Kmalu dospcmo na rob, na katerem se ta pot združi s potmi iz Kaplje in Bebrce. Po knapovski stezi gori in od tega roba do zadnjih knapovskih hiš so bili nekdaj zabiti visoki koli precej pogosto; služili so rudokopom za kažipot posebno po zimi. (Ob drugi priliki, ko sem hodil že po noči tod, se je svetila vrhu teh drogov svetloba ali svit sv. Elma.) Proti peti liri smo bili pri knapovski koči. Ker so najvišji rudnik pod vrhom opustili, porabili so te hišice za turiste, za opazovalce in za oskrbnika teh koč. Nisem se dolgo mudil v koči; odložil sem malho in v desetih minutah stal na vrhu. Razgled me je, reči moram, osupnil. Krasen je bil solnčni zahod kmalu po šestih. Pričakovali smo še mesečnega vzhoda, napravili ob 1ji 8 ogenj in naznanili tako v Zagorski grad, da smo na vrhu. Prenočišče je bilo slabo: na sami slami pod streho, malo odeje, zato pa več onih znanih skočljivih živalic. Težko sem pričakoval jutra. Ob štirih smo že plezali na vrh in pričakovali sol učnega vzhoda. Bil je kar najlepši. Ko smo gledali proti zapadu žareče bližnje vrhove, začenjala se je dvigati megla iz Dravske doline proti Košuti, in ko je dospela do nas, zagledamo vsak svojo velikansko senco na njej, mahamo z rokami — ravno tako pošasti na megli. Onega pa, ki ne pozna te prikazni, mora prešiniti strah. Konec prihodnjič.
O legi planinskih koe.
|
