O legi planinskih koč

O legi planinskih koč.

Spisal Fr. Kocbek.

Kolike važnosti so planinske koče za turistiko, ve pač vsak hiribolazec sam najbolje ceniti, zlasti tedaj, ako so mu ovirale pot razne nezgode, kakršne so megla, dež, nevihta itd. Ob lepem vremenu mu je v planinski koči prijeten odpočitek, in tudi krepila najde v njej, ako je oskrbljena z najpotrebnejšimi živili; ali ob slabem vremenu, ko je premočen do kože, mu je šele pravo pribežališče, katero ga mnogokrat reši preteče nevarnosti ali bolezni. V tem varnem zatišju si ogreje otrple ude in posuši premočeno obleko, v njem najde primerno zavetišče proti vremenskim nezgodam ali ugodno prenočišče za nadaljevanje svoje ture.

Lega planinske koče je v tem oziru velike važnosti, da zadostuje vsem potrebam turistike. Oglejmo si to natančneje.

Vprašajmo se najprej: kje so potrebne planinske koče? Gotovo tam, kjer so visoki, zelo obiskovani vršaci, ki so precej oddaljeni od človeških selišč; potem tam, kjer so važni, visoko ležeči gorski prehodi, ali kjer so važna planinska razpotja in torej ob enem izhodišča raznim hvaležnim turam.

Marsikdo sicer pravi, naj se planinske koče stavijo samo v visokih legah, kjer ni pastirskih koč, le v bližini vrhov, kamor dospeš iz obljudenih krajev težko v enem dnevi. Da so planinske koče ob takih razmerah neogibno potrebne, to uvidi pač tudi vsak, ki ni hribolazec. Ravno tako potrebne pa so tudi koče na nižjih vrhih ali gorskih razpotjih, kakor tudi na važnih prehodih, kjer ponujajo popotniku varno zavetišče ali mu sploh olajšujejo potovanje.

Če ve turist, da je na planini, ki ga mika v pohode, planinska koča, lahko si uredi potovanje tako, da potuje proti večeru v hladu in zjutraj leze zopet v hladu na izvoljeno planino, drugače bi moral hoditi ob najhujši vročini. Ima pa tudi še ugodno priliko, opazovati solnčni zahod in vzhod, ki sta dražestna, veličastna prirodna pojava, katera moreš drugod uživati le redkoma ali ne v toliki krasoti. A tudi potovanje samo ti izdatno olajša planinska koča; zlasti če si slabejši pešec, ti ni treba prehoditi vsega pota v enem dnevi, nego si ga lahko razdeliš v manjše dele z daljšimi počitki, oziroma prenočilom. Že iz teh razlogov je pisatelj mnenja, naj se planinske koče gradijo tudi na niže ležečih vrhih, prehodih ali gorskih razpotjih, zlasti še na zelo obiskovanih gorah z daleč segajočim razgledom, ali v bližini mest, večjih trgov, kopališč in letovišč.

V tem oziru je velik razloček med Švico in avstrijskimi Alpami. Švica, ki je prva porabila svojo krasno planinsko lego, vabeč tujce iz cele Evrope, da ji donašajo največji del njenih dohodkov, je postavila po vseh takih zgoraj omenjenih važnih krajih gostilnice in hotele z vsem novodobnim komfortom, kateri zlasti ugaja razvajenim, pa bogatim Angležem. To ji je privabilo preobile množice tujcev in doneslo ogromne dohodke, dasi tudi premnogi avstrijski kraji niso nič manj lepi in mični. A pri nas nedostaja tiste potrebne podjetnosti. Ako bi nekatere naše krajine ležale v Švici, sigurno bi po njih že zdavnaj žvižgal hlapon, a sedaj se vzpričo slabih cest niti vozariti ne moremo po njih. Zato stavijo planinska društva v Švici samo pod najvišjimi vrhovi svoje koče, katere radi tega tudi niso opravljene s posebnimi ugodnostmi, ker baš visoko ležeči hoteli oskrbujejo turiste z vsemi potrebnimi rečmi.

Toliko v obče o potrebi in legi planinskih koč. Velike važnosti je še posebe prostor planinskih koč iz drugih ozirov.

Skoraj neogibno potrebno je, da se stavijo take koče v bližini studencev, ki nam dajo dobro pitno vodo, katera so tudi rabi za kuho in umivanje. V apnenih planinah sicer včasi ni moči postaviti koče blizu vode. Tam se pa napravi vodnjak iz cementa, v katerem se nabira po napeljanih žlebovih strešnica, ki za kuho in umivanje dobro nadomešča studenčnico.

Da je koča varna, mora biti ves prostor, na katerem stoji, dobro zavarovan proti snežnim plazom, vetrovom in posipom. V tem oziru znajo svetovati le pastirji ali ljudje, ki so bili v dotičnem kraju mnogokrat ob raznih letnih časih in ob raznih prilikah.

Planinske koče se tudi ne stavijo v bližini lednikov, ker ledniki lahko rastejo in postanejo potem zelo nevarni koči.

Nekateri ne gradijo koč blizu pastirskih koč, trdeč, da se tam itak dobi prenočišče. Kdor je z malim zadovoljen, bode tam zares lahko prenočeval. A večjim turistom, posebno na dobro obiskovanih gorah, ne more zadostovati taka koča, in to toliko manj, ker jim ne ponuja niti najmanjšega komforta. Ravno pastirske koče so v bližini planinske koče često velika dobrota, ker se v njih dobi mleko, sir i. dr. Še bolje je planinske in pastirske koče spraviti pod eno streho, ker dobiš tam najpotrebnejših živil, imaš postrežbo, in koča ima ob enem varuha.

Samo ob sebi je umevno, da se planinske koče ne gradijo na strmih bregéh, kajti prvi snežni plazovi bi jih odnesli v dolino.

Ravno tako ne smejo stati blizu skal, dasi so tam dobro zavarovano. Med skalo in kočo namreč spomladi in tudi jeseni dolgo leži sneg, ki ne skopni ter dela vlago, od nje pa trpi škodo ne le koča, nego tudi nje notranja oprava. Le redkoma se koča prizida tik skale.

Tudi prirodne jame niso primerni stavbenski prostori, ker so le redkoma suhi. Opazovali so, da skoraj po vsakem deževju, časih šele v 2—4 dneh, priteče mokrota v jame, ki so potem popolnoma vlažne. Koča, postavljena v takšno jamo, se tudi ne more prezračevati; radi tega je vedno vlažna, kar nikakor ni prijetno nočujočemu turistu; tudi se popolnoma pokvari vse pohištvo.

Da bi se skalovje izstrelilo in tako v njem napravil prostor za kočo, ni nikakor priporočati, ker bi to mnogo več stalo, nego navadno zidanje.

Pri izbiranju lege za planinsko kočo pa je treba gledati tudi na to, od kod bi se dobilo gradivo, zlasti les za streho in pohištvo, kajti ravno donašanje gradiva mnogokrat prizadeva največje stroške. Čim više se gradi planinska koča nad gozdnim pasom, tem dražja je stavba.

Lega planinske koče je torej odvisna od raznih pogojev, katere sem vsaj površno omenil.