Slov. plan. društvo z ozirom na naše narodno gospodarstvo

„Slov. plan. društvo" z ozirom na naše narodno gospodarstvo Ivan Vdovič

Spisal Ivan Vdovič

Izdano:	Planinski vestnik (1895), letnik 1, številka 6, str. 87-89
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Krasna je zemlja slovenska. Na mejah, ki dele slovensko ozemlje v posamezne kronovine, se vzpenjajo v svoji divni krasoti bele planine, vabeč s čarobno silo na svoja brda in vrhe turista, uživat prelepe razglede po vsej slovenski domovini in daleč preko nje na okrog do bosenskih gor, do planjave slavonske, brd zelenega gornjega Štajerja, planin koroških in furlanskih in tja doli do sinjega morja adrijanskega. Tam gori v snežnih višavah se povzdigne človeku tudi duh iz nizke vsakdanjosti, z nekim tajinstveno čarobnim trepetom občuduje velikansko naravo božjo, tam gori v neizmerni višini, v tej osamelosti in v tej sveti tišini šele spozna, da je onemogel črv, prah, iz katerega je bil vzet in v katerega se zopet povrne. Tu se vzpenja naravoslovec, stiskajoč za redkimi vrstami krasne flore planinske, tam zopet se plazi lovec, zasledujoč lahkonoge divje koze in planinske orle.

V podnožju teh orjakov naših žubore mnogoštevilni studenci, šume slapovi, zbirajoč se v vedno večje potoke, reke in jezera in namakajoč prostrana rodovitna polja. Brda naših gor in holmov krese prostrani gozdi, polni črnega lesovja, na katerih tla nikdar ne prodero solnčni žarki. In dalje doli v milejših nižavah, kjer „lepše solnce sije˝ , pozdravljamo vas, ve z žlahtno vinsko trto poraščene gorice! In ti holmi in griči, posejani z belimi cerkvicami in sivimi gradovi, lepa mesta in vasi, bogati travniki, žitorodna polja, širne ravnine, v solnčnem svitu žareči se snežniki, bistre vode in temnozelena jezera, neprodirni gozdovi in čuda podzemeljska: vse to je tvoja last, ti lepa zemlja slovenska!

In kaj nam more idejalna lepota naše domovine koristiti na polju narodnega gospodarstva? Mnogo, prav mnogo!

Skrb naša mora biti, da zvedo kolikor največ mogoče tudi tujci o naših krasotah, poleg tega pa tudi, da se uverijo o naši gostoljubnosti in miroljubnem značaju našem. Tujci pa prinašajo v dežele, kamor zahajajo, denar – najlepši dokaz za to nam je bogata Švica – in naravna lepota naših pokrajin more tudi nam postati vir blagostanja.

Da se to doseže vsaj deloma, se je ustanovilo „Slov. plan. društvo˝, kateremu je namen, oživiti slovensko turistiko, z zaznamenovanjem potov in drugimi ugodnostimi privabiti tujce v lepe naše kraje, polek tega pa tudi s slovenskimi napisi pokazati tujcem slovensko lice naše domovine. Ti slovenski napisi pa se veliko važnosti za nas. S tem, da svetu pokažemo javno svoje slovensko lice, bodemo obudili pri domačih mlačnežih in omahljivcih ponos, pri tujcih pa spoštovanje do nas in našega jezika.

„Slov. plan. društvo˝ deluje kaj marljivo. V kratkem času svojega obstanka je doseglo v istini velikanske uspehe, za ker gre zasluga uzornemu vodstvu.

Da bode pa društvo doseglo popolnoma gori označeni namen, mora razširiti svoje delovanje. Pred vsem naj bi se osnoval stalen odsek, ki bi se pečal samo s tem, kako delati reklamo in pridobiti tujce, da bi obilneje pohajali naše pokrajine. Deloma bi se to doseglo s tem, da i se pozvali udje, naj bi se bavili prav marljivo poleg turistike tudi z amaternim fotografovanjem. Te slike bi se dale omenjenemu odseku, kateri naj bi jih razobesil po vseh večjih hotelih, ne samo domačih, ampak tudi inozemskih. Nadaljevati bi bilo izdavanje „Vodnikov˝. Kdor je zmožen, piši turistične članke ne samo za naše domača, ampak tudi za tuje liste, zlasti za „Fremdenzeitung˝. Mnogo Slovencev je, ki so vešči laščini, francoščini, angleščini, da ne govorim o sorodnih slovanskih jezikih – tudi v teh jezikov liste bi bilo treba dopisavati. Razmotrovati bi trebalo dalje, ne bi li kazalo priobčevati osobito v inozemskih listih inserate, v katerih bi se tujci vabili v naše kraje. Odsek bi prevzel posredovanje in dajal potrebnih pojasnil onim, ki bi se zglasili.

Seveda bi trebalo v ta namen povabiti naše hotelirje, gostilničarje, kavarnarje in najemodajalce letovišč, da bi prispevali k stroškom za inserate. Vrhu tega pa bi bilo skrbeti tudi za razne ugodnosti, ki jih zahtevajo letoviščniki.

„Slov. plan. društvo˝ je torej v narodnostnem in gmotnem oziru prav velike važnosti in zasluži vsestranske podpore. Mogoče pa mu bodo doseči vsaj ude in bode poleg tega dobivalo tudi od poklicanih faktorjev potrebne podpore.

Zastavimo torej svoje moči kolikor največ mogoče v korist temu društvu, kajti s tem bodemo delovali posredno tudi v korist našemu narodnemu blagostanju in slovenski samozavesti. V to pomozi Bog!

Na gore!

V prozorne višine, na strmo goró,

Kjer v glóbel brezdanjo strmi ti oko,

Kjer večni ledniki v oblake kipé,

In divnost planinska navdaja srcé!

Duh božji še plove vrh bodrih gorâ,

Krog senec ti veje in misli krepča,

Ki doli zamoril jim vzvišeni vzlet

Okuženi zrak in zamračeni svet.

Svobode napije se duh ti spet tod,

Ki sile v okove tam spodi ga rod.

Tu duša ti čuti bližino nebes,

Zroč v dalji pod sabo pozemeljski ples!

Savinski podružnici „Slov. plan. društva˝

Trnovski.