Rogačka gora ali Donati (883 m): razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: <poem> »Kedo bi pač se ne zavzel O čaroviti tej lepoti? Kako naj duše čut vesel O čudu tem se ne poloti ?« S. Gregorčič. <poem/> ''Dolenještajerski Rigi" nazi...)
 
 
''Dolenještajerski Rigi" nazivljemo po pravici Rogačko Goro; kajti ni zlepa tako velikanskega razgleda v našem srednjem gorovju, kakor ga nam kaže le 883 m visoka Rogačka Gora, katera se vzdiguje severno-severnovzhodno od štajerskega trga Rogatca. Že večkrat sem imel priliko opazovati to čudovito goro od različnih strani in potem sem si vedno želel uživati z nje toliko hvaljeni razgled. A šele septembra meseca leta 1892. se mi je izpolnila ta želja. Vlak me je tedaj popeljal s prijateljem v Grobeljno ob južni železnici, odtod pa sva krenila peš v poldrugo uro oddaljeno Šmarje, kjer sva vabila znance k izletu na Rogačko Goro. Nekateri niso utegnili iti z nama, drugi pa so rekli, da rajši opazujejo gore od zdolaj. Sicer se pa je nama v lepem Šmarju prav dobro godilo. Morebiti bodo tudi te vrstice več Šmarčanov napotile na Rogačko Goro.
 
Ker se nama ni posrečil nabor, sva odrinila naprej v Slatino. Tukaj sva se nekoliko odpočila in okrepčala. Slatina je deželno zdravilišče, ki slovi po svoji zdravilni vodi ali slatini. Kraj ima zelo lepo lego in ugodno podnebje. Proti mrzlim severnim vetrovom ga varujejo precejšnje gore, a lepi bukovi in hrastovi gozdovi se razprostirajo ob kotlini, v kateri se nahaja zdravilišče. Zdravilna voda, dobre gostilnice, drage in po ceni, prijetna izprehajališča in lepa okolica privabijo semkaj vsako leto mnogo tujcev, da si ojačijo zdravje. Posebno radi prihajajo Ogri in Hrvatje, in skoraj vsakoleten gost je slavni biskup Strossmayer.
 
Najbrže so že Rimljani poznali tamošnje zdravilne vrelce, ker je bilo v okolici več rimskih naselbin. Najstarejši popis Slatinskih vrelcev iz leta 1685. pripoveduje, da je okoli leta 1640. slučajno na lov semkaj prišel na vranici in jetrih bolni grof Zrinski, katerega je slatina ozdravila. Kmalu je zaslovela ta zdravilna voda, in Dunajski zdravniki so jo uspešno uporabljali za nekatere bolezni. Peter pl. Courty je prvi ustanovil majhno zdravilišče na Slatini. Tedaj so še zelo drago prodajali vodo; leta 1676. n. pr. je stala steklenica slatine 1 gld. 15 kr, za tedanje čase gotovo prevelika cena. Cesar Karl VI. je podelil edino pravico za prodajo slatine Dunajskim lekarnarjem, ki niso smeli za steklenico slatine več zahtevati nego 36 kr. Leta 1801. so dobili Slatinske vrelce v last štajerski deželni stanovi.
 
Zvečer sva se odpravila v Rogatec, ki je čeden trg blizu Sotle. Nad trgom se vzdigujejo razvaline Gorenjerogaškega gradu. Tuje bila rimska naselbina „Mansis Ragandone" z važno rimsko cesto. Trg si bode gotovo še bolj opomogel, kadar dograde nameravano železnico z južnoželezniško postaje Grobeljno skozi Šmarje, Slatino in Rogatec do hrvaške meje, kjer se bode združila s podaljšano Zagorsko železnico. Že pozno v noči sva odšla iz Rogatca proti vznožju Rogačke Gore. Prenočila sva pri Mikužu, veleposestniku in gostilničarju pri Sv. .lurju pod Donačko Goro, ter se za rana napotila na vrh.
Rogačka Gora kaže, kar je res čudovito, od vsake strani drugo lice. Ako z južne ali južnozahodne strani ogleduješ goro, se ti kažeta na obeli straneh sedla dva rogu podobna vrha. S Slatinske strani se vidi gora tako strma, da nehote vprašaš, ali je sploh mogoče priti na vrh. S Ptujskega polja zreš goro v obliki trigrebenega sedla in spominjaš se Triglava, z ogrske strani se ti zdi kot strm stožec, z južnovzhodne plati pa kot razburkana apnena stena. Rogačka Gora se imenuje v listinah do osemnajstega stoletja le Rohatsch ali Rohatscher Berg, a bližnji trg in grad Rogatec ob Sotli se zove v starih pismih Rohatz, Rohatsch, Roas in je bržkone dobil svoje ime po Rogatcu ali Rogački Gori. Rogatec omenja tudi nemški pesnik Wolfram von Eschenhach, kateri je okoli leta 1200. potoval iz Ogleja preko Celja v Rogatec. V eposu Parcival pravi: „Uz Zilje ich für den Rôhas reit" . . . (Iz Celja jaham proti Rogatcu). Rimljani so nazivali Rogačko Goro „mons Claudius" po rimskem cesarju Tiberiju Klavdiju, ki je vladal od 41. do 54. I. po Kristovem rojstvu in v tem kraju ustanovil prve rimske naselbine.
 
Rogačka Gora je proti velikanom Savinskih planin pravi pritlikovec, a slovi daleč okrog zaradi čudovito razsežnega razgleda. Brez vsake težave prideš na vrh, zadnji del pota je res samo lepo izprehajališče. Iz Rogatca vodi dobra cesta severno-vzhodno proti Sv. Jurju, in nekaj pred vasjo krene pot navkreber ob južnozahodnem in južnem pobočju po stezi mimo vinogradov in po travnikih do gore same, ki se nam kaže tako strma. Nadalje pridemo mimo zadnje kmetije do sedla in odtod stopamo naprej ob severni strani po zelo prijetnem in senčnatem bukovju ter dospemo v devetnajstih ključih ali serpentinah do vrha. Marmorna plošča priča, da si je pridobil velike zasluge za ta pot dr. E. H. Frӧhlich, kateri ga je dal napraviti že leta 1853. Blizu vrha, kjer je le še nekaj golih pečin, ima „ Ӧster. Touristen-CIub" odprto Frӧhlieliovo planinsko kočo, katera dobro služi turistom pri vremenskih nezgodah. Živila in pijače je treba s seboj prinesti.
 
Sredi južnega pobočja Rogačke Gore je podružna cerkvica sv. Donata, in po tej se zove Rogačka Gora tudi Donati. Stara pravljica pripoveduje o tej cerkvici to le: Neki slavohlepen bogatin, ki si je pridobil svoje bogastvo na nepošten način, je hotel pokazati ljudstvu, koliko da premore: zato sezida ob svojih stroških cerkvico, posvečeno sv. Donatu. Ker je imel mnogo denarja, je lahko dobil delavce, in v razmerno kratkem času je stala cerkvica vrhu gore. Črez nekoliko let umre bogatin, in krasen poletenski večer ga pokopljejo. .Jedva pa solnce za gorami utone in so prikaže mesec, se začno temni oblaki poditi od Drave proti Boču in Rogački Gori. Bliža se huda nevihta. Proti polnoči pa je vihar tako zahrul, da se je malone razrušila Rogačka Gora. Sedaj pa udari strela, in cerkvica je vsa v plamenu. Ljudje hite na pomoč, a vse zaman. Ko dospejo na vrh gore, se zruši zvonik z velikanskim ropotom, zvonovi pa se zvale po pečinah nizdolu in se ustavijo nepoškodovani sredi gore na njivi pobožnega kmeta, kjer še sedaj stoji cerkvica sv. Donata. Grmenje preneha, dež se ulije curkoma, in celi potoki vrše v bližnjo Sotlo, ki pa ne more vse vode vzprejeti v svojo strugo. Voda preplavi bližnje polje in travnike in povzroči veliko škodo. Izza jasne gore je zopet prihajalo zlato sobice drugo jutro. Vse se je veselilo krasnega dne in pelo hvalo in slavo stvarniku, le zvonovi sv. Donata so molčali, ležeč na tuji zemlji. Za rana je vstal pobožni kmetič, da vidi, koliko škode mu je napravila strašna nevihta. Kako se pa začudi, ko vidi vse tri zvonove nepoškodovane na svoji njivi. Spoznal je božjo moč, ki jih je ohranila na čuden način. Od blizu in daleč je prihajalo ljudstvo, da si ogleda in občuduje zvonove. Z združenimi močmi so sezidali na tem mestu novo cerkvico sv. Donata, katera stoji še dandanašnji.
Seveda je to le pravljica, kar lahko razvidimo iz tega, da na vrhu ni bilo prostora niti za majhno cerkvico. Ignacij Orožen poroča v svoji kroniki Rogačke dekanije, da je v tej cerkvici dne 6. avgusta l. 1741. strela ubila devetinpetdeset romarjev od Sv. Vida pri Ptuju. Neko drugo poročilo pravi celo, da jih je ubilo tristo ljudi.
 
Ob južnem pobočju Rogačke Gore je baje sredi med vrhom in cerkvico sv. Donata prostor, ki obsega dvanajst do šestnajst oral in mu pravijo „dvor". Skozi obližnje pečevje drže trije okoli štiri metre široki vhodi na „dvor". Tu so baje sledovi nekdanjih bivališč, ostanki mesta ali trdnjavice na Rogački Gori. Našli so tam tudi nekaj denarja, sulic in žlindre. Ta naselbina je nastala najbrže za rimskega cesarja Gracijana, ko so se začeli preseljevati narodi. Ves tukaj najdeni rimski denar je iz dobe neposredno pred preseljevanjem narodov ali pa takoj potem.
 
Iz tega kraja so tudi prinesli v Ptuj rimski spomenik s tem le napisom: „Templum Dei Solis Invicti Mithrae Avrel. Justinianus U. P. Dux Labefactum Restituit" (to je: Bazrušeno svetišče nepremaganega boga Solnica Mitre je obnovil Avrelij Justinijan, vojvoda obeh Panonij). Pravljica pripoveduje, da je stalo to svetišče na vrhu Rogačke Gore, kjer so baje pozneje sezidali cerkvico. Najbrže pa je stalo to pogansko svetišče niže doli ob nekdanji rimski cesti. Kakor sem že prej omenil, ni bilo na vrhu prostora takemu svetišču.
 
Na vrhu Rogačke Gore nahajamo sicer še nekaj zidovja kot ostanek tako zvane „straže", sezidane za stražarje, kateri so v šestnajstem stoletju in pozneje tukaj s streli in gorečimi grmadami naznanjali sosednjim krajem prihod ljutih Turkov. Turki so namreč mnogokrat pridrli v rodovitno spodnjo Štajersko, kjer se tudi niso branili žlahtne vinske kapljice, četudi jim jo prepoveduje koran. V takih slučajih so Slovenci javljali pretečo nevarnost na prej omenjeni način na Borlu, Rogački Gori, Črni Gori pri Ptuju, na Ptujskem gradu in po drugod. Deželni glavar štajerski je v svoji okrožnici leta 1539. določil med takimi stražami proti Turkom tudi Rogačko Goro in ukazal med drugim: „ Dvakratni strel znači poročilo, da se bliža Turek, trikratni strel pa, da je kruti sovražnik že blizu. Pri četrtem strelu pa se napotita gospod in kmet proti Mariboru s sto funti denarja in osedlanim konjem; peti strel in goreča grmada pa sta ob enem povelje, da odidejo vsi za vojsko sposobni ob Dravi proti Slovenski Bistrici". Vendar pa so Turki le trikrat prišli v Rogačko okolico in plenili po njej.
 
O lepem vremenu nam podaje Rogačka Gora izreden užitek. S tega vrha pregledamo eno petnajsttisočinko vsega zemeljskega površja. Neredno se vrste krog nas zeleni griči, ponosne gore in prijazne doline z mnogobrojnimi cerkvami, seli in gradovi. Na jugu se razprostirajo rodovitne doline in debeli gozdovi in proti vzhodu širna ravnina. Na severu opazujemo pragorje, pred katerim leži gričevje in Ptujsko polje, visoke planine pa nam zapirajo obzor proti zahodu. Prav čaroben je razgled proti severu, kjer se razprostira prostrano Ptujsko polje od Maribora do Ormoža med Pohorjem, Velenikom, Črešniškim Vrhom, Savinskini Vrhom in Halozami, na severni in vzhodni strani pa sega do Slovenskih Goric. Ptujsko polje je največja nižina na Štajerskem in po nekod slično marljivo obdelanemu vrtu. Kakor otočiči sredi morja, se vrste po tej nižavi vasi, cerkve in druga poslopja. Na Ptujskem polju je leta 1516. štajerski deželni glavar Žiga Dietrichstein popolnoma užugal veliko vojsko upornih kmetov. Tu se dvigujejo gradovi Poljskava, Freistein, Sv. Miklavž, Ebensfeld, Turnišče in Račje. V Račjem so sklenili Zrinjski, Frankopan, Nadasdi in Tatenbah leta 1670. znano zaroto, katera se je končala z usmrčenjem teh zarotnikov. Tu je tudi bil leta 1805. glavni stan nadvojvode Karla. Pred nami ležita ob Dravi razcvitajoči se mesti Maribor in Ptuj.
Maribor je mimo Gradca največje mesto na Štajerskem. Ob desnem Dravskem bregu se razprostira v ravnino, ob levem bregu so dotika vinorodnih gričev. Mesto leži zelo ugodno ob veliki reki, ob križišču južne in koroške železnice in ima vse pogoje za krepek razvoj. V lepi gotični stolni cerkvi je na desni strani krasen mramornat kip znamenitega slovenskega pisatelja in škofa Antona Martina Slomšeka. Maribor je tudi rodno mesto slavnega zmagalca pri Visu, admirala Tegetthofa. Ptuj je najstarejše mesto na Štajerskem; posebno je slovelo za rimskega vladarstva. Zadnji zahodni rimski cesar Romulus Augustulus se je rodil v rimskem mestu Poetovium (Ptuj), katero je imelo za Rimljanov močno posadko iz vseh krajev širnega rimskega cesarstva. Vojaška krdela iz Perzije, Egipta, Galije in iz drugih krajev so bila tu nastanjena in so častila s seboj pripeljane kipe svojih domačih bogov. V Ptuju je bilo svetišče egiptovske boginje Isis, in spomeniki omenjajo Serapida in Jupitra Amona. V tem mestu nahajamo tudi mnogo rimskih spomenikov. Sedaj ima mesto malo nad dve tisoč prebivalcev; bilo pa je nekdaj gotovo bolj ljudnato, kajti po poročilih letopiscev je poginilo tu pri turškem napadu leta 1396. do 16.000 stanovnikov.
 
Malone sredi med Ptujem in Mariborom se vzdiguje visoko nad Dravo sloveči grad Vurberg, s katerega uživaš prekrasen razgled daleč naokoli. Grad je jako star; sezidali so ga baje že 111 let pred Kristovim rojstvom. *) Pravljica pripoveduje o Vurberškem Krstniku ali Kresniku, kateri se je bojeval z velikansko kačo in jo premagal.
 
Krstnik se je rodil v Vurberškem gradu: imel je konjska kopita. Desetkrat je bil krščen in se je lahko izpremenil v različne predmete, da mu ni bil nihče kos. Potoval je rad v tuje kraje na boj in mnogokrat se je prelevil v svinjo s konjskimi kopiti. Sreča je razsipala svoje darove po naših deželah, kadar se je Krstnik vrnil zmagalec, drugače pa je razsajala huda lakota iu kuga. Ob slabi letini so pravili, da se je Krstnik izkušal s tujim velikanom. Trgala sta se za snop žita, in našemu Krstniku je ostalo v rokah samo povreslo, drugo pa je odnesel tuji Krstnik. Ob žetvi so zato delali debela povresla, v katerih je bilo precej žita, v snopih pa malo, ker je Krstnik izgubil snop. Krstniki se še sedaj med seboj vojskujejo, kadar se bliska na jasnem nebu. Nekoč se zaljubi Krstnik v zalo hčer kačje kraljice ter se izpremeni v palčnika, da mu je bilo moči priti v grad. Po noči pa se izpremeni v čilega junaka in odpelje kraljično. Kačji kralj pošlje zmaja v Vurberg, da bi se maščeval zaradi ropa. Ko leze velikanski zmaj črez Dravo, ustavi Dravo, katera preplavi vse Ptujsko polje. Zmaj se plazi proti silnemu Vurbergu ter oklene s svojim truplom zidovje Vurberškega gradu in preži šest mesecev na kraljično, ki je bila zaprta v njem. Na dan sv. Jurja pa pride Krstnik z mečem nad zmaja; a ker je imel zmaj peroti, se dvigne v zrak. Za njim pa poleti tudi Krstnik, ga premaga in priklene v gradu na skalo, kjer še sedaj leži. Silno dobra letina je potem nastala, in zlata pšenica je sama padala na zemljo. Krstnik vzame kraljično v zakon. Dolgo sta srečno kraljevala.
 
Krstnik pa se je polaknil na krono kačje kraljice. O tej kroni pravijo, da ima nje posestnik vedno dovolj denarjev. A krono so skrbno čuvali, in celo krdelo kač bi tatu zasledovalo. Krstnik postavi med svojim in kačjim gradom več čilih konj in gre v kačji grad, kjer vidi kačjo kraljico večkrat ovito krog mize. Krstnika preleti zona, ko zagleda kačjo kraljico. Vendar se ujunači in začne s kraljico kvartati za krono. Krstniku je pes pobiral na tla padajoče karte, kača pa jih je sama vzdigovala. Krstnik spravi pri taki priliki na mizi ležečo krono v žep in tuhta, kako bi pobegnil. Hitro konča igro, se priporoči kraljici in teče od ene konjske postaje, do druge. Ko kraljica zapazi tatvino, zakriči tako silno, da prihite iz vse dežele kače in teko za Krstnikom, kateri jim pa srečno uteče v Vurberg. Samo ena kača prileze do gradu, pa najde vrata zaprta. Kača udari z repom po vratih, da se ves grad strese, in leže pred grad. Vsaki dan ji dado vedrico mleka, in tukaj leži do Krstnikove smrti. Potem pa zapusti kača grad in leze s strašnim krikom proti Dravi nazaj. —
 
*) Župnik Slekovec je spisal več o tem gradu v knjižici „Vurberg, krajepisno-zgodovinska črtica." Pravljico o postanku grada pripoveduje Pajek v spisu ,,Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev."
 
Branili so Vurberg konec srednjega in v novem veku v zidovje vzidani štirje topovi, kateri so zadnjič zagrmeli v proslavo toli zaželenega miru leta 1814. Topovi so iz prve polovice petnajstega stoletja. V gradu nahajamo mnogo zgodovinsko imenitnih slik, orožja in oklepov iz turških in kmetovskih bojev, natezalnic in drugih reči. Češki kralj Otokar II. je razdejal Vurberg 1. 1267., Rudolf Habsburški pa je vrnil grad l. 1276. zopet prejšnjemu posestniku Frideriku III. Ptujskemu, kateri je sezidal nov grad, ki ga nekaj stoji še dandanašnji. (Konec prihodnjič).
25

urejanj