Kraška čudesa: Razlika med redakcijama

Na severni in zahodni strani zgornjega loga izvira navadno 6-8 bolj ali manj močnih vrelcev, kateri se kmalu spoje v eno samo strugo, vodečo po sredi loga po kratkem, komaj 4 km dolgem teku znova prikaže na beli dan v Bakru, kjer so ga vpregli prebrisani Bakerčani pri izviru pred motor, da jim preskrbuje mesto z električno razsvetljavo. Navadno dajejo ti vrelci le malo vode, poleti se čestokrat posuše popolnoma. Po dolgotrajnem deževju pa in po hudih zimah, kadar se nabere po Risnjaku *) in njegovem pogorju toliko snega, kakor preteklo zimo, privre izpod zemlje po imenovanih vrelcih toliko vode, da je omenjena jama ne more posrkati vse sproti, tedaj potok izstopi iz svoje struge in preplavi celi zgornji log. To se menda pripeti običajno vsako pomlad. Letos pa je privrela zbok preobilnega snega po hrvaških planinah, tolika obilica vode tudi v Ponikviško dolino, da ni čuda, ako zgornjega krnica ni mogla vzprejeti vse moče. Vode je zatorej prestopila skaloviti greben, kateri loči severni oddelek doline od južnega, zatorej prestopila skaloviti greben, kateri loči severni oddelek doline od južnega, in se z elementarno silo razliko po pečinah v spodnji log ter preplavila tudi tega, da je zdaj cela dolina eno samo veliko jezero, pravo Cerkniško jezero v drugi podobi. Voda napravi Ponikvičanom veliko škode, ako ne odteče kmalu; kajti običajno niso pripravljeni na njo, in jezero jim preplavi vse nasade, njive in vinograde, da jim pognijejo setve in trsje. S solzami v očeh se mi tožijo ubožci, da je bilo vse njih delo zastonj, in da pridejo na beraško palico, ako jezero ne odteče vsaj v treh tednih.

Z Reke peljeta do Ponikviške doline dve pripravni poti: prva z železnico do Bakerske postaje in odtod proti severu dobre pol ure peš; druga pa po Lujizinski cesti do Čavelj, potem proti jugovzhodu mimo Črnika in Mavrinčev po okrajni cesti do pod Kukuljanovega (s. k. kota 283), kjer je treba kreniti na levo in se po jako neugodnih stezah plaziti črez skalovje do doline; ta pot je dolga okoli 3 ure. A meni je zoprna vožnja po železnici, ako ni neogibno potrebna, še bolj pa hoja po prašni cesti. Kadar se napravim na slične izlete, tedaj jo krenem kar naravnost črez drn in strn, črez hribe in doline. Tako tudi v nedeljo dne 27. aprila, ko sem si bil v prvo namenil ogledati Ponikviško dolino. Ta dan sem našel zgornji log in sicer preplavljen, a seljaki so se nadejali še zmeraj, da jim milostna usoda za zdaj še prizanese s poplavo spodnjega loga. Kako bridko so se varali siromaki, sem imel priliko se prepričati že prihodnjo nedeljo, dne 5. majnika. Že od daleč, ko sem plezal po strmini skozi grmovje navzdol, se je čulo mogočno šumenje in bobnenje padajoče vode, kakor prilično v bližini Rádovinskega slapa pri Bledu. Kmalu zapazim, da je danes preplavljen skoraj do polovice tudi spodnji log. Ko dospem do prej imenovanega grebena, pretrese mi dušo veličasten prizor.