V Prago, Homotov, Berolin in na Dunaj: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Leska (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
| naslov= V Prago, Homotov, Berolin in na Dunaj.
| avtor= Jakob Aljaž
| izdano= ''Planinski vestnik'' (1896), leto 2, številka 10,12, str. 166-168, 189-192
| vir= [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-SWQ9LTJW/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1896%27&pageSize=25 dlib 12]
| dovoljenje= javna last
Vrstica 8:
| obdelano= 4
}}
 
==II.==
 
Prijatelj mi je pred par meseci poslal iz Worishofena dopisnico, na kateri je naslikana Kneippova procesija. Mičen je ta šaljivi prizor: Kneipp v oblakih, v prvi vrsti kožuhar Eskimo z gospodično Zamorko za par, v drugi vrsti neki umetnik tanke postave, dolgih las, vzdigajoč roke proti nebu in blagrujoč dobroto Kneippovega zdravljenja, v tretji vrsti koraka Anglež z visokim cilindrom, črez ramo daljnogled, v roki dolgih las, Badeckerja, potem se vrste bavarski kmetje, pivovarji itd. Da dam temu prijatelju „revanche", sem mu poslal iz Berolina dopisnico s sliko Berolinske obrtne razstave. Domov prišedši, pa berem, da me ta muhasti gospod v časniku poživijo, naj svoje potovanje popišem. S tem me je nekoliko spravil v zadrego, prvič, ker imam malo časa, drugič, ker med potjo nisem nič zabeleževal. Pa naj bo! Ker sta mi Triglav in turistika dala povod k potovanju, objavim nekaj črtic v „Plan. Vestniku".
 
Skoraj mi je žal, da nisem Baedeckerja vzel s seboj, važnejših reči podčrtal, jih doma prepisal in potem kot svoje blago prodal. Pa je zopet sitno, če bi me kdo pri tem „uzmanju" zasačil. Izpustil bom statistične, etnogralične in druge natančne podatke, tudi ne bom z uro v roki pravil, koliko minut sem potreboval od ene vasi do druge, da me ne zadene Erjavčeva satira (Potovanje iz Ljubljane v Šiško)
Evo nekatere prizore!
Zakaj pa sem se peljal v drugem in ne v tretjem razredu državne železnice? Saj sem bolj demokratičnega kot aristokratičnega duha, Prvič zato, ker me je imenovani nagajivi gospod oštel, ko sem se nekoč na Notranjsko v tretjem razredu pripeljal, rekoč: „Jaka, zu Hause sparen, auf der Beise nobel fahren". Pa kakor da bi ga bilo sram nemščine, je on vračajoč se z Laškega, z ribniško temeljitostjo to v slovenščino prestavil: „Doma žgance , na pot u piščance" . Drugič je pri dalj njem potovanju potrebno iti v drugi razred z ozirom na brzovlak, ki nima tretjega razreda, kakor druge železnice, kar ni hvale vredno.
Že v Glandorfu se mi je dobro izplačal drugi razred; kajti bila sva sama s častitljivim gospodom svetnikom najvišjega sodišča na Dunaju, ki se je vračal s počitnic od Vrbskega jezera domov, in ki je bil tako vesel in zabaven, da naju do polnoči ni nič motil zaspanec. Poznal je razmere vse Avstrije, posebno tudi Dalmacije, kjer je nekdaj služil. Pač bi si jaz želel vsako leto več takih izpodbudnih pogovorov! Težko sva se ločila, on proti Dunaju, jaz skozi St. Valentin naravnost proti Pragi.
Pa obtožim naj se tudi svojih grehov. Zjutraj sem si kupil „Reichspost" in, ko sem jo bral, sem zamudil pogled na krasni Dunav. „Je že prepozno", mi pravi sprevodnik; „škoda, ravno sedaj je vsled deževja zelo velik". Nič ne de, saj ga bom videl nazaj grede pri Dunaju.
 
Kaj pa naj povem o Češki, katero sem na križem prevozil"? O krasna, bogata, kultivirana dežela! Koj sem primirjal Kranjsko s Češko in po daljšem, pa temeljitem preudarku sklenil sledečo resolucijo: Ko bi bil jaz deželni poslanec (pa takih želja nisem imel, jih nimam in jih ne bom imel), bi v eni prvih sej predlagal, naj se dajo vsaj za deset let vsako leto štiri ustanove po 300 gld. ukaželjnim mladeničem, in sicer dvema, da spopolnita študije v kmetijstvu, in dvema za daljnjo izobrazbo v obrtnih strokah, in naša dežela bi kmalu kazala velik napredek, če se ne motim. Ljubljansko mesto hvalevredno že sedaj podeljuje ustanove obrtnikom. Kako lepo, vestno je ne le polje, ampak čisto vsa zemlja obdelana; v gozdih, kjer je stari les posekan, kako lepi mladi nasadi, vsi v vrsto, da je krasota pogledati. Vse ceste in pota imajo drevorede iz sadnega drevja. To zahteva deželna postava. Sadje je dotičnega posestnika ob cesti, in če se drevo posuši, je njegova dolžnost, da novo nasadi, sicer to stori dežela na njegove stroške. Koliko praznega, pustega sveta pa leži na Kranjskem! Posebno pa zaostajamo v industriji; le kak tujec še kaj napravi, sinovi naših premožnih starišev pa sede doma za pečjo ali pa v gostilnici ter ostanejo starokopitneži, ker ne vidijo velikega napredka po svetu. Kdor ne napreduje, ta nazaduje! Po vsi Češki, posebno pa na južni se vidi veliko ribnjakov in jezer, naravnih in umetno narejenih, v katerih goje ribištvo z velikim dobičkom. Mlada gospa, ki je stopila v Budejevicah s sinkom v brzovlak, mi je pripovedovala, da to mesto samo preskrbuje celo leto s svežimi, okusnimi ribami tiste družine, ki se jih naroče. V Budejeviški okolici stanujejo Čehi, v mestu pa so namešani z Nemci. Gospa mi je pravila, da sedaj imajo mestno gospodarstvo še Nemci v rokah, kmalu pa da preide v češke roke. O strankarskih in drugih razmerah in kako Čehi napredujejo, mi je na poti proti Pragi še več pripovedoval neki semeniški vodja, ki večkrat v Rim potuje. V okolici Budejeviški se vidijo tudi Schwarzenbergova posestva, vsa vzorno oskrbovana. Svet je tod valovit in kaj prijazen. Polje, dasi ne tako rodovitno, kot na severu od Prage, je enako skrbno in umno obdelano, gozdi lepo zaraščeni, hiše po vaseh vse okusno zidane, kakor pri nas po malih mestih.
 
Skoraj nikjer ne vidiš starih, raztrganih koč, kakršne so še po slovenskih vaseh. Vse kaže napredek, kulturo, blagostanje. Ljudje so pridni, delavni, zmerni. Pijancev nisem videl ne med Čehi, ne med Nemci. Pri nas pa ob nedeljah in ponedeljkih toliko pijanih vešč okoli tava! Marsikateri kmetič na Kranjskem proda zdravo, tečno sadje in si kupi žganja. O kdaj se bomo iznebili naših „primojduševcev"! Ko že govorim o pijači, moram omeniti, da, bolj ko se pelješ proti severu, boljše je pivo; vina le malo, skoraj nič ne pijo. Pri imenitnih pojedinah pijo kozarček vina po juhi, potem pa pivo, deloma črno, v Berolinu že večinoma črno. Že bolj visoka gospoda pije pri jedi rensko vino v buteljkah pa šampanjca. Pa tudi snažnost in red, pravijo, da, tudi nravnost je proti severu zmeraj večja. Ko sem bil pred leti v Istri in na Jadranskem obrežju, so mi pravili, da cela vas ne premore enega stranišča. Bogme! sem rekel, kako, da gosposka nič ne stori, ki ob nalezljivih boleznih tako rada zasleduje bacile!
Pri takih mislih in pogovorih sem že zagledal zlato starodavno Prago; le še skozi mali prerov, in v mestu smo, ki ima veliko zgodovino in je ponosno na svoje spomenike in stoterne stolpe.
 
==III.==