V Rezijo!: Razlika med redakcijama

Kjer se Rezija izliva v Belo, stoji Bezijuta (po domače „na Beli"), čeden in velik trg. Prebivalci ne govore več rezijanski, ampak-furlanski. Tu je železniška postaja, a tudi nama je bila postaja. Tu sva prenočila. Drugo jutro sva se hotela odpeljati z vlakom do Žmina (Gemone), a ker sva spala predolgo, ni naju hotel čakati. Tolažeč se, da pravi turisti hodijo peš, sva ubrala tudi midva pot pod noge. Cesta se vije še vedno med gorami, skozi lepa in čedna mesteca: Možmca

(Moggio, na desnem bregu Bele), postaja za Karnijo (Stazione Carnia), zgodovinsko znana Vencon, kjer sva si ogledala nepreperele mrliče, Žmin (Gemona), kjer se pričenja velika Beneška ravan, Tarčet (Tarcent) in Neme, kjer sva zopet prenočila. Drugo jutro pa sva zapustila cesto ter krenila po stezi čez nizke hribčke, zadnje odrasleke Južnih Alp, proti domu. Steza naju je vodila skozi več vasic z nizkimi, nepobeljenimi hišami in pognojenimi ulicami. Poznati je bilo, da je tod revščina, a tudi nemarnost doma. Dovolj nemarnosti, ako morajo prebivalci hoditi skozi dimnike v hišo (dim gre skozi vrata, ker nimajo dimnikov). Taka so bivališča ubogih, zapuščenih Beneških Slovencev.