Rogačka gora ali Donati (883 m): razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
| naslov= Rogačka gora ali Donati (883 m).
| avtor= Fr. Orožen
| izdano= ''Planinski vestnik'' 25. januar 1896 (2/1), 2-7, ''Planinski vestnik'' 25. januar 1896 (2/2), 17-21
| vir= {{https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-82DMEXTC/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1896%27&pageSize=25}}
| dovoljenje= javna last
}}
 
==I.==
 
<poem>
»Kedo bi pač se ne zavzel
 
Branili so Vurberg konec srednjega in v novem veku v zidovje vzidani štirje topovi, kateri so zadnjič zagrmeli v proslavo toli zaželenega miru leta 1814. Topovi so iz prve polovice petnajstega stoletja. V gradu nahajamo mnogo zgodovinsko imenitnih slik, orožja in oklepov iz turških in kmetovskih bojev, natezalnic in drugih reči. Češki kralj Otokar II. je razdejal Vurberg 1. 1267., Rudolf Habsburški pa je vrnil grad l. 1276. zopet prejšnjemu posestniku Frideriku III. Ptujskemu, kateri je sezidal nov grad, ki ga nekaj stoji še dandanašnji. (Konec prihodnjič).
 
==II.==
Južnozahodno od Ptuja je Črna Gora s slovečo gotiško romansko cerkvijo matere božje. Pravljica pripoveduje o početku te cerkve in o imenu „Črna Gora". Divji Turki so večkrat razsajali po naših deželah in prihruli tudi v Ptujsko okolico. Ljudje so zbežali ob taki nepriliki na Ptujsko Goro, da bi se rešili v tamošnjo cerkev. Turki pa so pridrli za begunci in prišli pod „Goro" do neke lipe. Kar so jim konji pocepali na tla, in cerkev .na „Gori" je očrnela, da je Turki niso mogli več videti. Od tedaj se zove Ptujska Gora navadno „Črna Gora". Med H ajd ino m in Ptujem je znana kapelica sv. Roka, pod katero so baje redki denarji. Tudi pripovedujejo, da se bode porodil v tej kapelici antikrist. Dalje proti severu se med Dravo in Muro valovito razprostirajo Slovenske Gorice, ki slujejo kot, najrodovitnejši in najlepši kraji na Spodnjem Štajerskem. Obrastene so s trstjem, bukovjem in vinsko trto. V ozadju vidimo gradove Gutenhaag, Gornji Cmurek, na zasajenem griču Gorenjo Radgono, Glajhen - berške hribe z gradom in grad Riegensburg, , ki je največji in najsilnejši izmed štajerskih gradov in stoji na visoki skali, kamor je le z južne in severne strani mogoče priti. Še dalje proti severu pa so P1atte, Schöckel in zadaj s precej položnim južnim pobočjem, Stuhleek pri Špitalu na Somerniku, Schneeberg na Dolenjem Avstrijskem, Wechse1 , in ob zelo jasnem vremenu ugledaš tudi Kizeško gorovje na Ogrskem.
 
Na severozahodu vidimo na Ogrskem mestece Lendavo,, dedinsko po¬sestvo Zrinjskih, Čakovec in Blatno jezero, na Štajerskem pa sloveče vinske gorice Jeruzalemske in Ljutomerske, Središče, Ormož, nad Dravo Veliko Nedeljo, kjer so na velikonočno nedeljo 1. 1518. vitezi nemških reda, premagali Turke, in velikanski grad Dornavo ob robu Slovenskih Goric, Završko obližje, na strmi skali nad Dravo Borl in vinorodne Haloze, ki segajo do Drave in Dravine. Pri Leskovcu in Sv. Vidu so vrhovi okrogli, drugod pa strmi in ostri. V Halozah zagledamo cerkev sv. Miklavža, sv. Barbare, sv. Andreja in sv. Trojice.
Vzhodna stran nam kaže »hrvaško Švico«: Zgorje z bujnimi travniki, vinogradi, sadnimi vrtovi in velikimi gozdovi, Krapinske gore in Ivančico, nekoliko mesta Varaždina, Varaždinske toplice, Svete Tri Kralje in Maceljsko gorovje na meji Štajerske in Hrvaške.
 
Južnovzhodno vidimo v daljavi gorovje ob Glini in Kolpi, razvaline Okiške in Podsoseške, Samoborsko okolico, Sleme nad Zagrebom, razvalino pri Brežicah in grad Mokrice. Ob obeh straneh Sotle zapazimo razvaline Kunšperg, Cesargrad in Kostelj, nekdanjo lastnino mogočnih Celjskih grofov. Bolj severno je grad Desenič, domovina nesrečne Veronike Deseniške. Veronika je bila hči ubogega hrvaškega plemenitaša in je prišla na dvor Celjskih grofov. Slovela je kot lepotica in po smrti svoje žene jo je poročil grof Friderik. Njega oče pa je bil zoper to zvezo. Veronika je morala pobegniti, a starega grofa biriči so jo ujeli in v Ostrviškem gradu zadušili v kopeli. Pod Slemenom pa vidimo Oroslavje in znano romarsko cerkev. Marijo Bistro.
Marija Bistra je znamenita romarska cerkev, kamor prihaja vsako leto mnogo ljudi iz Hrvaške, Štajerske in Ogrske. Ustno poročilo pravi o tej romarski cerkvi: Ko so Turki leta 1545. prvič plenili po Hrvaškem in pustošili po južnem vznožju Ivančice v rodovitni ravnini ležeče selo Zlatar, so skrili domačini Marijin kip pod cerkvenim korom, kjer ga je štirideset let pozneje tedanji župnik Lukas zopet odkril in ga poistavil na oltar. Leta 1654. je znova pretila turška sila, in zazidali so Marijin kip v cerkvenem zidovju, kjer je bil skrit nad petdeset let. Zagrebški škof Martin pl. Borkovič je poslala nekega kanonika v Bistro, da ga je zopet poiskal. Najdeni kip so postavili na golavni oltar z veliko slovesnostjo. Leta 1710. so sklenili hrvaški, slavonski in dalmatinski stanovi, da je plačati od vsakega dimnika po en goldinar za zgradbo novega glavnega oltarja. Ob cerkvenih stenah visi mnogo obljubljenih podob v zahvalo, da so dotični darovalci z Marijino priprošnjo zopet okrevali od hude bolezni.
 
Ko se obrneš proti jugu, uzreš na Hrvaškem v Prišlinu blizu Rogatce Kis Tabor, nekdanji lovski grad Matjaža Korvina, okolico Horvacke, po Korinu sezidani Veliki Tabor in Marijo Taborsko z močnim zidovjem. Na Štajerskem pa se vidijo Sv. Hema z devetsto let staro cerkvijo, Podčetrtek, Vetrnik pri Kozjem, sveta Gora pri Sv. Petru, Podsredski grad, široko Vohorje pri Planini, Rajhenburške gore in gozdnate Sevniške gore, Lisca in Ješivec in daleč doli ob kranjskohrvaški meji Gorjanci.
 
Na jugozahodu pa se razgrinjajo pred tabo Rogatec, Marija Tržišče, Sveti Križ in Slatina, Šmarje z romarsko cerkvijo sv. Roka na griču, gradovi Jelše, Žusem in Planina, Sv. Trojica pri Jurkloštru, razvalina Rifnik in Marija Svetina, katera zunaj ni ometana, da je niso z lahka že iz daljave opazili Turki. Vendar pa so Turki tudi tja pridrli in svoje konje nastanili v cerkvi. Pravljica pripoveduje o stavbi te cerkve, da je imel v hribu pod Svetno izvirajoč potok Kozica tedaj še mnogo črnopikastih rib, katere so vsako jutro prihajale iz hriba in bivale nekja časa na prostem. Teh rib so vedno dovolj nalovili zidarji, ki so grdili cerkev. Ko so pa nekoč delali zidarji tudi na Marijin praznik, niso prišle ribe in nikdar več jih ni bilo nazaj. Dalje ugledamo Tolsti Vrh (Dost), Kozjak in drugo gorovje pri Laškem Trgu in Zidanem Mostu in dolenjskega velikana Kum. Kranjske gore se nam pa zde kakor valovito morje; daleč doli proti jugozahodu je Nanos in zadnja vidna točka Snežnik.
Na zahodu sega velekrasni razgled črez zahodno Štajersko in Koroško do tirolskih gora. V bližini imamo gosto obrasteni Boč, kjer s severnega pobočja pritekata dva potoka, v katerih žive velike slepe postvi, ki baje prihajajo iz podzemeljskega jezera. Ob Boču so cerkve Marije Loreške, sv. Florijana in sv. Miklavža; le to je po usten izročilu sv. Mikalvž sam prinesel na hrib. Nadalje vidimo Plešivec, okolico Kostrivniško in Sladko Goro. Razvaljen je nekdanji kartuzijanski samostan Zajčki, ki ga je ustanovil leta 1151. prvi Travngavski grof Otokar, a odpravil cesar Jožef II. leta 1781. Cerkev je bila gotiška, veliko poslopje zraven nje pa je izvrstno služilo kot trdnjava zoper sovražnike, kateri so po soseski le od te strani moglu napasti samostan. Otokar je nekoč na lovu zasledoval belo košuto in utrujen zaspal v gozdu. Pritekel pa je zajec, ki je ubežal lovec, in se skril v Otokarjev plašč. To je Otokarja prebudilo. V spomin tega dogodka je ustanovil in imenpval novi samostan »zajčki samostan«. Toliko poroča pravljica o početku tega samostana.
 
Južnozahodno od imenovanega samostana zagledaš Celjski grad in del Celjskega mesta. Mesto Celeja je cvetlo že za Rimljanov, a Celje je tudi slovelo v srednjem veku po znani grofovski rodovini, ki je imela obširna posestva po Slovenskem in izmrla leta 1456. z grodom Urhom II. Ta je prišel z mladoletnim kraljem Ladislavom Posmrtnikom v Belgrad, kjer ga je umoril Ladislav Hunyadi. Lobanje Celjskih grofov so shranjene v stekleni omarici za glavnim oltarjem »nemške cerkve«. Mesto je v zgodovinskem obzirju znamenito, ima zelo lepo ležo, in Savinske kopeli privabijo vsako leto mnogo tujcev v Celje.
V Savinski dolini se ti kažejo gradovi Novo Celje, Zalog, Polzela, Sovnek pri Polzeli, Oljska Gora s prostorno in lepo cerkvijo na Dobriču, od koder imaš prekrasen razgled v Savinsko in nekoliko Šaleško dolino, Ruhethal in pri Braslovčah razvaline Žolneka, ki je bil nekdaj sloveč grad Celjskih grofov. Dalje vidiš Gozdnik pri Sv. Pavlu, nekaj Kočevskih gora, slikovita Solačvske planine z Rinko, golo in zobato Ojstrico in košato Raduho, Ojstre ali Obir pri Železni Kaplji, za Solčavskimi planinami pa se blešče Triglava vrhovi. Dalje je Peča in Sveta Uršula z romarsko cerkvijo, katere glavni oltar je na Štajerskem, glavna vrata pa na Koroškem. V kotu med Uršulsko Goro in pragorjem Pohorjem pa se baje vidi pri zelo jasnem jutranjem solncu Veliki Klek (Grossglockner). Na levo še opazujemo Vitanjske Gore z razvalinami gradov.
 
Na severozahodu občudujemo lepo pragorje Pohorje, katero se razprostira v zahodnovzhodni smeri od izliva Meže v Dravo do Vindenave pri Mariboru. Vindenavski grad je lastnina Mariborskega škofa in ima lepo zbirko starin, slik in starih denarjev. V bližnjem parku je oaje zasuto veliko mesto. Pohorje ima še mnogo lesa, ob nizkem pobočju in gričih pa vidimo veliko vasi, gradov in cerkva. Ob njega vznožju je Fram z razvalinami Framskega gradu. Ob Pohorju raste mnogovrstno žlahtno vino, kakor n. pr. Pekrsko, Radizelsko, Ritoznojsko, pri Konjicah Vinarijsko, »Brandner« pri Slovenski Bistrici in drugo vino. V Slovenski Bistrici je leta 1262. živela nekaj časa avstrijska vojvodinja Gertruda badenska, katero je Otokar II., kralj češki, poslal sem v preganstvo. Leta 1309. je bilo v Slovenjebistriški okolici toliko kobilic, da so baje zatemnile solnce in vse požrle in uničile. Štajerski letopisec Otokar omenja, da so kobilice blizu mesta do okostnjaka požrle oprodo in konja Urha Sovneškega.
Severno od Drave zagraja naše obzorje proti Koroški deželi Golovec (Koralpe), ki deli Štajersko od Koroškega in ima mnogo divjačine ter znatno živinorejo.
 
Rogačka Gora je tudi znamenita po svoji flori, ker ima kaj raznovrstne rastline. Rastlinoslovci Maly, Bill, Graf naštevajo devetinpetdeset raznovrstnih rastlin, katere rasto na tej gori. Popotnika pa razveseljujejo tudi lepi glasovi mnogih krilatih pevcev, katere omenja Edvard Seidensacher v spisu »Vogel – Frauna von Chilli und Zagorien«. Geološke razmere so v novejšem času obudile pravo pozornost pri veščakih. Rogačke Gore triglavni hrbet ima zahodnovzhodno smer. V geološkem obziru pripada miljoceni stopnji tercijarne tvorbe in obstoji iz lirotamijskega drobirja in apnenega mačka. Petres pravi o Rogački gori: »Ravno Rogačka Gora s svojimi nulipornimi apnenci, ki so nagneni v kotih od 60° do 80°, je ena nahvažnejših točk v južnih Alpah. Ona nam priča o velikih prevratih, ki so se vršili v tej pokrajini ob prehodu v vzhodno nižino.«
 
Opisal sem kolikor mogoče natančno zares velika nski razgled z rogačke Gore. Hodil sem že precej po hribih, a takega užitka še nisem nikjer imel. Z Rogačke Gore vidiš hribe in doline osmero dežela, in sicer Štajerske, Kranjske, Koroške, Tirolske, Dolenje Avstrije, Ogrske, Hrvaške in Bosne.
Kogar zanese usoda na Slatino ali v Rogatec, nikar ne zamudi prilike obiskati bližnjo Rogačko Goro. S Ptuja pa je najbližji pot črez Stoprce mimo Lorverjeve gostilnice v Črmožiše in na vzhodno sedlo, kjer se združi pit s potom, ki drži od Sv. Jurja na vrh.
 
Prav zadovoljen sem ostavil s prijateljem znameniti vrh. Prišedša na dolgo in strmo senožet pri serpentinah, sta naju že čakala dečka s primitivnimi, iz vej zloženimi sanmi. Dolnještajerski Rigi namreč še nima železnice, akkor njegov švicarski tovariš, in zaradi tega tudi ne prihaja toliko tujcev nanj, da bi se divili zelo razšernemu razgledu in občudovali prirodne krasote našij dežela. Ko bi bila Rogačka Gora v Švici, bi stala že davno blizu vrha prav dobro urejena gostilnica turistom v okrepčavo, gostilničarju pa v korist. Da bi si prikrajšala pot, sva sedla na sani, se zadrsala nizdolu in po nekaj minutah trajajoči vožni sva bila na sedlu. Odtod pa sva krenila črez hribe in doline mimo Stopre in Makolj do Poličan, z brzovlakom pa v Maribor med drage svoje.