Nekaj misli o prirodi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Huda Luknja | avtor= Janja Šinkić | izdano= ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. december 1895}} (178/190) | vir= {{fc|dlib|MNYXZISC|s=xx|...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 15:
<br>
V živem spominu mi je izza mladih let tudi profesor, ki mi je vtepal znanost </br>
o prirodi. Z veseljem se spominjam tega moža. žal., da ga krije že črne zemlje <br>
odeja. V Feldhotu pri Gradcu je dokončal na jako tragičen način: omračil se </br>
mu je bil um. <br>
Vrstica 28:
tako često poudarjal, da je namreč podlaga, vsaki vedi prirodoznanstvo. </br>
-------
*)Lepe fotografije o Hudi Luknji, «lastizlasti pogled na nadvojvode Ivana spomenik in po njem <br>
imenovano jamo je dobiti pri ravnatelju g, M. Helffu v Judenburgu na gorenjem Štajerskem, </br>
<br>
Vrstica 44:
kemije, zemljepisja, in ni samo slučajno, da je človeški rod storil največje kulturne <br>
korake ob času, ko so živeli veliki prirodoslovci: Galilei, Kopernik, Franklin, </br>
Humboldt in Goethe. In kaj naj rečenirečem o devetnajstem stoletju, o stoletju iznajdb? <br>
Ni li sedaj napredovalo človeštvo toliko, kolikor več stoletij prej ne? ItiIn zakaj? </br>
Zato, ker se v sedanjem stoletju goje prirodoslovne vede mnogo bolj, nego poprej. <br>
Kakor je pri rod apriroda ogromna, tako ogromna je tudi veda o njej, in največji </br>
in najduhovitejši prirodoslovci sedanjega časa ne obla dajoobladajo te vede v vsem njenem <br>
obsegu. Ti so le špecijalisti, in vsak goji le eno panogo prirodoznanstva. </br>
Ker je priroda ogromna in veda o njej nepregledna, je kaj lahko, da človeštvo <br>
Vrstica 61:
ševal umetnika, ko je ustvarjal umotvor. </br>
Tako je tudi s prirodo. Ta veliki umotvor stvarnikov pozna človek le v <br>
njegovih delilidelih. On pozna sestavine zemlje, pozna prirodne moči ter jih uporablja </br>
sebi v korist: pozna življenje živali in rastlin pa rudnine; pozna tudi zakone, po <br>
katerih se vrževrše prikazni, — toda celoto vesoljne stvarnice pušča večinoma v nemar. </br>
Zanimanje za to stran prirodoslovja se je jelo prav čvrsto gibati šele zadnji čas, <br>
in gojitelji te strani prirodoslovne vede, t. j. estetičnega razumevanja prirode, to </br>
so — turisti, <br>
Da dokažem, da je turist i knturistika veda iuin sicer veda o spoznavanju prirodne </br>
estetike, prirodne lepote, prirodne harmonije, bodem ta svoj nazor nekoliko utemeljil. <br>
Ako gledaš z umetniškim očesom kipe prvih umetnikov, ti objema dušo genij </br>
umetnika, ki je vklesal v mrtvi kamen življenja polno bitje. Ne občuduješ pa <br>
toliko posameznosti, temveč vso harmonijo oblik, enotnost in celotnost izražene </br>
ideje: tako gledaš z estetičnokritičniinestetičnokritičnim očesom umotvor. Na enak način presojaš <br>
tudi dela duhovitih pisateljev. </br>
In priroda, ki je celota ali skupnost vesoljstva, je najlepše delo, najlepši stvor <br>
Vrstica 95:
zanimivosti in lepote. Turistu treba le čuta in znati mora opazovati, a tega ne </br>
razume ali noče razumeti vsakdo. <br>
Kako se morejo iuin morajo opazovati priredilipriredni pojavi, zato so nam klasična </br>
priča Turgenjeva „Lovcev i„Lovčevi zapiski", ali njegove „Pesni v prozi". Opozarjam le <br>
mimogrede na te spise, Turgenjevu ne odide ni vzlet ptice, ni dih najmanjše </br>
sapice iiiin pregib iiajneznaliiejšenajneznatnejše stvarce. Pri Turgenjevu naj se uče turisti opazovanja. <br>
Turist bodi torej umetnik v opazovanju prirode. Kakor skriva godba, ali </br>
slika, ali klasična knjiga večkrat svoje lepote, katere se pokažejo opazovalcu šele <br>
po večkratnem poslušanju, opazovanju ali čitauju, tako ima tudi priroda skrite po </br>
nekod svoje lepote, ki se turistu kažejo šele po večkratnem gledanju. Turist se <br>
ne sme zadovoljiti s tem. kar mu nudi kakšen z obilimi očitnimi krasotami ob- </br>
darovan kraj. To razume vsakdo: i otrok i neuk, preprost človek najde tam krasote. <br>
Kakor vsaka umetnost, tako hrani tudi turistika v sebi velik etičen moment. </br>
Vsaka umetnost očiščuje in dviga naše čute. In kdo bi turisti k ituristiki odrekal ta etični <br>
moment:'?! Neko nenavadno, vzvišeno čuvstvo polje v tvoji duši, ko stojiš vrhu </br>
visoke gore. Na desno in levo skalnati vrhovi in v daljavi razuobojnaraznobojna ravan z <br>
mesti i iiin seli. Kako lepo je tu na vrlinvrhu, in poleg tega, kako blizu se čutiš onega </br>
vsemogočnega bitja, kijeki je izvor in konec vsega življenja. Tudi panteist ali naturalist <br>
</br>
so nikdar ne more odtegniti čuvstvu, da človek je le neznatna, slabotna, ničeva <br>