Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 28.544:
{{prelom strani}}
„To je samo ob sebi umevno."
 
„Jaz vendar nisem kriv, če ni listnica popolna. “
„Jaz vendar nisem kriv, če ni listnica popolna."
„Ce ni popolna, nima zame nikake vrednosti.“
 
„To bi bili morali pa preje povedati, monsje, potem bi moj tovariš še živel."
„Če ni popolna, nima zame nikake vrednosti."
 
„To bi bili morali pa preje povedati, monsjé, potem bi moj tovariš še živel."
 
„Naj pa bo! Daj mi listnico."
 
Edvard je vtaknil listnico nazaj v svoj žep.
 
„Monsje, ne dam Vam listnice,“ je rekel odločno. „Vidim, da niste mož-beseda, akoravno ste plemenitaš, in akoravno sem bil jaz mož-beseda, ki sem garoter."
„Monsje, ne dam Vam listnice," je rekel odločno. „Vidim, da niste mož-beseda, akoravno ste plemenitaš, in akoravno sem bil jaz mož-beseda, ki sem garoter."
 
Alfonzo je hotel vzrojiti, vendar se je premagoval.
 
„Pa me saj ne misliš učiti morale,“ je dejal.
„Pa me saj ne misliš učiti morale," je dejal.
„Nikakor," je odgovoril kovač hladno; „ampak ravnotako upam, da ne mislite, da grem morda z Vami v Avstrijo/4
 
„Tristo vragov, ali se mi ustavljaš!“
„Nikakor," je odgovoril kovač hladno; „ampak ravnotako upam, da ne mislite, da grem morda z Vami v Avstrijo."
 
„Tristo vragov, ali se mi ustavljaš!"
 
„Tako je! Občujem samo z ljudmi, ki so zanesljivi. Adijo!"
 
Obrnil se je in hotel oditi, a Alfonzo. ga je prijel za roko in trdno držal.
Obrnil se je in hotel oditi, a Alfonzo ga je prijel za roko in trdno držal.
„ Stoj, o stani! “ je dej al.
 
„Ne ostanem, monsje!“
„Stoj, ostani!" je dejal.
 
„Ne ostanem, monsje!"
 
„Plačam ti teh dvatisoč frankov in vse drugo, kar sva se dogovorila."
 
„Dobro, torej ostanem." ^
„Dobro, torej ostanem."
 
„Daj mi listnico!"
 
„Najprvo hočem denar."
 
Alfonzo je nagubančil čelo, spoznal je, da se mora udati. Odklenil je svoj kovčeg in naštel kovaču vsoto na mizo. Edvard je preštel denar in potem dejal:
 
„Prav je, monsje, tu imate listnico!"
 
Dal mu je listnico, ki jo je grof takoj natančno pregledal.
{{prelom strani}}
„Ali je vse v redu?" ga je potem vprašal Edvard.
 
„Vse,“ je odgovoril Alfonzo.
„Vse," je odgovoril Alfonzo.
„Torej je ta zadeva pri kraju.“
 
„Torej je ta zadeva pri kraju."
 
Edvard je potem spravil denar v svoj žep in bil zelo zadovoljen, ker je prevaril tako zvitega tepca.
 
„Kaj pa storiš z roko?“ je vprašal grof.
„Kaj pa storiš z roko?" je vprašal grof.
„Vržem jo v Zčno."
 
„Vržem jo v Zéno."
 
„Dobro. Ali si že vse uredil za potovanje?"
 
„Se ne. Posloviti se moram še pri svoji nevesti."
„Še ne. Posloviti se moram še pri svoji nevesti."
„To lahko kmalu opraviš. Ali imaš še kak drug opravek ? “
 
„To lahko kmalu opraviš. Ali imaš še kak drug opravek?"
 
„Iti moram še v kako prodajalno za perilo in h kročaju, da kupim livrejo."
 
„Saj res. Kupiš si seveda narejeno obleko."
 
„Na vsak način. Kdo pa plača livrejo?"
 
,,Ti,“ se je nasmejal Alfonzo.
„Ti," se je nasmejal Alfonzo.
„01i, niti sanjalo bi se mi ne bilo, da je marki d’ Akroca tak skopuh!"
 
,,Dobro, pa kupi na moj račun. Koliko pa stane vse skupaj?"
„Oh, niti sanjalo bi se mi ne bilo, da je markí d’ Akroca tak skopuh!"
 
„Dobro, pa kupi na moj račun. Koliko pa stane vse skupaj?"
 
„Štiristo frankov, če je livreja dostojna; perilo moram potem tako še sam kupiti."
 
..Tu imaš denar!" je dejal grof.
„Tu imaš denar!" je dejal grof.
 
Edvard je vtaknil štiristo frankov v svoj žep in vprašal:
 
„Kedaj se moram pa vrniti?"
 
„Koliko časa pa rabiš?"
 
„Tri ure, če se peljem."
 
„Torej ti dovolim štiri ure."
 
„Hvala lepa. Adijo!"
 
Nato je Edvard odšel. V prihodnji ulici si je najel voz in se peljal naravnost v zavod Sv. Magdalene,
kjfirNato je Edvard odšel. V prihodnji ulici si je najel voz in se peljal naravnost v zavod Sv. Magdalene, {{prelom strani}} kjer je bila njegova Aneta. Predstojnica ga je takoj spoznala in ga prijazno sprejela:
 
„0, monsje Mazon, Vi ste prišli, ki ste nam pripeljali našo najnovejšo gojenko!"
„O, monsjé Mazón, Vi ste prišli, ki ste nam pripeljali našo najnovejšo gojenko!"
„Oprostite, madam," je dejal kovač, „da Vas motim. “
 
„Oprostite, madám," je dejal kovač, „da Vas motim."
 
„Prosim, prosim! Česa pa želite?"
 
„Povedal sem Vam menda že, da mislim vzeti Aneto za ženo; kako sodite o njej?“
„Povedal sem Vam menda že, da mislim vzeti Aneto za ženo; kako sodite o njej?"

„Do sedaj sem zadovoljna z njo. Iz srca ji želim, da bi se res poboljšala. Sicer pa oprostite, monsje, ali ste natančno premislili, ko ste se odločili oženiti s&se s ženo, ki ima tako preteklost?"
 
„Natančno sem se premislil."
 
„Ali ljubite Aneto dovolj, da jo tudi pozneje spoštujete?"
 
„Grotovo, madam. Tudi jaz imam svoje napake."
„Gotovo, madam. Tudi jaz imam svoje napake."
 
„Ali ste tudi premislili, da sta oba revna?"
 
Edvard se je zadovoljno nasmejal in dejal:
 
„0, revna pa nisva, madam; ravno zaradi te zadeve sem Vas danes obiskal. Zadel sem namreč majhno srečko. Pravil sem Vam menda že, da odpotujem iz Pariza, in zato sem v skrbeh zaradi denarja."
„O, revna pa nisva, madam; ravno zaradi te zadeve sem Vas danes obiskal. Zadel sem namreč majhno srečko. Pravil sem Vam menda že, da odpotujem iz Pariza, in zato sem v skrbeh zaradi denarja."
 
„Shranite denar pri kakem bankirju."
 
„Tega ne maram."
 
„Pa naj Vam ga shrani kak sorodnik."
 
„Nimam sorodnikov, svojemu očetu pa ne zaupamr ker pogleda včasih malo pregloboko v kozarček, zato sem pa prišel k Vam."
„Nimam sorodnikov, svojemu očetu pa ne zaupam, ker pogleda včasih malo pregloboko v kozarček, zato sem pa prišel k Vam."
 
„K meni — — — ?"
 
„Da, k Vam. Mislil sem si, da ste morda Vi tako prijazni in mi shranite denar, dokler se ne vrnem."
 
„Ali mi tako zelo zaupate ?"
„Ali mi tako zelo zaupate?"
„Gotovo. Saj sem Vam vendar zaupal svojo nevesto, ki mi je ljubša, ko ta denar. “
{{prelom strani}}
„Naj bo, pa shranim, če je mogoče. Kolika pa je dotična vsota ?“
„Gotovo. Saj sem Vam vendar zaupal svojo nevesto, ki mi je ljubša, ko ta denar."
Edvard je segel v žep in ji naštel denar na mizo. „Monsje Maz6n, to je celo bogatstvo!“ se je začudila predstojnica.
 
„Naj bo, pa shranim, če je mogoče. Kolika pa je dotična vsota?"
 
Edvard je segel v žep in ji naštel denar na mizo.
 
„Monsje Mazón, to je celo bogatstvo!" se je začudila predstojnica.
 
„Mislim, da zadostuje za majhno kovačnico," se je nasmejal Edvard.
 
„In to vsoto naj Vam shranim ?“
„In to vsoto naj Vam shranim?"
„Grotuvo, če hočete!“
 
„Hočem. Naložila bom denar v hranilnici na obresti. “
,„Gotovo, Storite karče hočete. “!"
 
„Najprvo Vam pa napišem potrdilo, da sem sprejela denar. “
„Hočem. Naložila bom denar v hranilnici na obresti."
„Saj vem, da me ne ogoljufate. Ali je potrdilo na vsak način potrebno ?“
 
„Na vsak način.“
„Storite kar hočete."
„Torej, pa mi napišite potrdilo. Potem bi Vas pa še prosil, da naj Aneta ničesar ne zve o tem denarju; razveseliti jo hočem namreč šele pri naši poroki. “ „Dobro, monsje.“
 
„Sicer pa, saj veste, da se pripeti človeku lahko marsikaj na potovanju —- tudi meni se lakko kaj pripeti. Če se ne vrnem v treh mesecih, izročite denar moji nevesti, in sicer z opazko, da mora skrbeti za mojega očeta.“
„Najprvo Vam pa napišem potrdilo, da sem sprejela denar."
„Ali ji toliko zaupate, monsje?“
 
„Prepričan sem, da ji smem popolnoma zaupati. “ „Dobro, torej znbilježim Vašo željo na potrdilu.“ Potem je napisala potrdilo, Edvard ga je vtaknil vež p, .predstojnica pa je spravila denar.
„Saj vem, da me ne ogoljufate. Ali je potrdilo na vsak način potrebno?"
Ko se je Edvard potem še poslovil od svoje Aneter je šel naj prvo proti Zeni in vrgel mrličevo roko neopa-ževano v vodo.
 
„Na vsak način."
 
„Torej, pa mi napišite potrdilo. Potem bi Vas pa še prosil, da naj Aneta ničesar ne zve o tem denarju; razveseliti jo hočem namreč šele pri naši poroki."
 
„Dobro, monsje."
 
„Sicer pa, saj veste, da se pripeti človeku lahko marsikaj na potovanju —- tudi meni se lakko kaj pripeti. Če se ne vrnem v treh mesecih, izročite denar moji nevesti, in sicer z opazko, da mora skrbeti za mojega očeta."
 
„Ali ji toliko zaupate, monsje?"
 
„Prepričan sem, da ji smem popolnoma zaupati."
 
„Dobro, torej znbilježim Vašo željo na potrdilu."
 
Potem je napisala potrdilo, Edvard ga je vtaknil v žep, predstojnica pa je spravila denar.
{{prelom strani}}
Ko se je Edvard potem še poslovil od svoje Anete, je šel naj prvo proti Zeni in vrgel mrličevo roko neopaževano v vodo.
 
Potem je šel kupovat livrejo, perilo in druge potrebščine, in preden so minile štiri ure, se je vrnil v Alfonzovo stanovanje.
 
Tudi Alfonzo je pospravil tačas že svoje stvari. Peljala sta se takoj na kolodvor in odpotovala v pol ure iz Pariza. — — — —
 
Bilo je še zgodaj spomladi, vendar je pihljal južen veter, in gorko je sijalo pomladansko solnce.
 
Zato ni čuda, da se je topil sneg, in so naraščale vsled tega vse reke, potoki in jezera.
 
Vsi časopisi so poročali o velikih povodnjih, ki preplavljajo cele pokrajine. Na večih krajih so bile zaprte vse ceste za‘|promet, in tudi železnica ni mogla* voziti.
Vsi časopisi so poročali o velikih povodnjih, ki preplavljajo cele pokrajine. Na večih krajih so bile zaprte vse ceste za promet, in tudi železnica ni mogla voziti.
 
Železniški uradniki so dobili strog ukaz, da morajo paziti posebno na mostove in nasipe, in želežniški čuvaji so morali pred vsakim vlakom natančno pregledati svoj del železniške proge.
 
Med postajami Laze’in Zalog je stala hišica železniškega čuvaja, ki je bil svak gozdarskega pomočnika Ludevita iz Bršljanovega. Ker je bil Ludevit včeraj krstni boter čuvajevega novorojenčka, je ostal tudi še danes pri svojem svaku, da izrabi pošteno svoj dva-dnevni dopust.
Med postajami Laze in Zalog je stala hišica železniškega čuvaja, ki je bil svak gozdarskega pomočnika Ludevita iz Bršljanovega. Ker je bil Ludevit včeraj krstni boter čuvajevega novorojenčka, je ostal tudi še danes pri svojem svaku, da izrabi pošteno svoj dvadnevni dopust.
 
Sedeli so pri večerji; ura je odbila devet, in v pol ure pride mimo dunajski brzovlak.
 
„Ali je pri vas na Bršljanovem tudi tako žalostno ?“ je vprašal čuvaj.
„Ali je pri vas na Bršljanovem tudi tako žalostno?" je vprašal čuvaj.
„Hvala Bogu, da ne,“ je^odgovoril Ludevit. „Nismo?. tukajle tako blizu Save, da bi nas voda dosegla. “
 
969
„Hvala Bogu, da ne," je odgovoril Ludevit. „Nismo tukajle tako blizu Save, da bi nas voda dosegla."
Naš Ludevit tudi v tujini ni pozabil svojega »tu-kajle«.
{{prelom strani}}
„Kako se Vam pa drugače godi.‘‘
Naš Ludevit tudi v tujini ni pozabil svojega »tukajle«.
„Zdravi smo. hvala Bogu, vsi. Nadgozdar preklinja po svoji stari navadi, in gospa Strnadova in gospodična Vida sta še vedno tako dobri in ljubeznivi; tudi krmar Krek je sedaj doma, in njegov Slavko — ta prešmen-tani dečko, gotovo postane še velik gospod, saj je pa tudi v dobrih rokah. “
 
„Ali si še vedno njegov učitelj ?“
„Kako se Vam pa drugače godi."
„Veš da!“ je rekel Ludevit samozavestno.
 
„Kaj pa delajo Vaši gostje ?“
„Zdravi smo. hvala Bogu, vsi. Nadgozdar preklinja po svoji stari navadi, in gospa Strnadova in gospodična Vida sta še vedno tako dobri in ljubeznivi; tudi krmar Krek je sedaj doma, in njegov Slavko — ta prešmentani dečko, gotovo postane še velik gospod, saj je pa tudi v dobrih rokah."
„Mislim, da bomo imeli kmalu poroko. Prav iz srca privoščim našemu gospodu Strnadu. “
 
„ Grom in strela, dobro se bo oženil!“
„Ali si še vedno njegov učitelj?"
„Res je, in grofica je, tukajle.“
 
„In še celo španska! Ali mi nisi pravil, da se ji
„Veš da!" je rekel Ludevit samozavestno.
je malo bledlo v glavi ?“
 
„Da se ji je bledlo? Neumnost! To se pravi, da. je bila neumna. Neumna pa že ni bila.“
„Kaj pa delajo Vaši gostje?"
„Saj so rekli ljudje, da je umobolna.“
 
„Veš kaj, svak, odkritosrčno ti povem, da si tele* Prim6jkokoš, da si tele. Kako moreš reči, da je naša ljuba, dobra grofica neumna! To presega pa res že vse meje! Španiš je bila, čisto navadno španiš, ne pa neumna. Nekaj so ji zavdali, da se ji je zmedlo. Kaj
„Mislim, da bomo imeli kmalu poroko. Prav iz srca privoščim našemu gospodu Strnadu."
pa misliš, da so ji dali, hej, svak?“
 
„ N e vem!“ je odgovoril železniški čuvaj zabito.
„Grom in strela, dobro se bo oženil!"
„Nič druzega kot španiš muho.“
 
„Spa —- — a — a — oh!“ je zazijal čuvaj ves začuden.
„Res je, španišin grofica je, muhotukajle.u"
 
„Ali človek vsled tega znori
„In še celo španska! Ali mi nisi pravil, da se ji je malo bledlo v glavi?"
Beračeve skrivnosti. 122
 
I
„Da se ji je bledlo? Neumnost! To se pravi, da je bila neumna. Neumna pa že ni bila."
 
„Saj so rekli ljudje, da je umobolna."
 
„Veš kaj, svak, odkritosrčno ti povem, da si tele. Primójkokoš, da si tele. Kako moreš reči, da je naša ljuba, dobra grofica neumna! To presega pa res že vse meje! Španiš je bila, čisto navadno španiš, ne pa neumna. Nekaj so ji zavdali, da se ji je zmedlo. Kaj pa misliš, da so ji dali, hej, svak?"
 
„Ne vem!" je odgovoril železniški čuvaj zabito.
 
„Nič druzega kot španiš muho."
 
„Špa — — a — a — oh!" je zazijal čuvaj ves začuden.
 
„Res, španiš muho."
 
„Ali človek vsled tega znori?"
{{prelom strani}}
„ Seveda. Ali si že videl kedaj kako španiš mulio ?"
„To je tako mazilo.“