Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 28.544:
{{prelom strani}}
„To je samo ob sebi umevno."
„Jaz vendar nisem kriv, če ni listnica popolna."
„Če ni popolna, nima zame nikake vrednosti."
„To bi bili morali pa preje povedati, monsjé, potem bi moj tovariš še živel."
„Naj pa bo! Daj mi listnico."
Edvard je vtaknil listnico nazaj v svoj žep.
„Monsje, ne dam Vam listnice," je rekel odločno. „Vidim, da niste mož-beseda, akoravno ste plemenitaš, in akoravno sem bil jaz mož-beseda, ki sem garoter."
Alfonzo je hotel vzrojiti, vendar se je premagoval.
„Pa me saj ne misliš učiti morale," je dejal.
„Nikakor," je odgovoril kovač hladno; „ampak ravnotako upam, da ne mislite, da grem morda z Vami v Avstrijo."
„Tristo vragov, ali se mi ustavljaš!"
„Tako je! Občujem samo z ljudmi, ki so zanesljivi. Adijo!"
Obrnil se je in hotel oditi, a Alfonzo ga je prijel za roko in trdno držal.
„Stoj, ostani!" je dejal.
„Ne ostanem, monsje!"
„Plačam ti teh dvatisoč frankov in vse drugo, kar sva se dogovorila."
„Dobro, torej ostanem."
„Daj mi listnico!"
„Najprvo hočem denar."
Alfonzo je nagubančil čelo, spoznal je, da se mora udati. Odklenil je svoj kovčeg in naštel kovaču vsoto na mizo. Edvard je preštel denar in potem dejal:
„Prav je, monsje, tu imate listnico!"
Dal mu je listnico, ki jo je grof takoj natančno pregledal.
{{prelom strani}}
„Ali je vse v redu?" ga je potem vprašal Edvard.
„Vse," je odgovoril Alfonzo.
„Torej je ta zadeva pri kraju."
Edvard je potem spravil denar v svoj žep in bil zelo zadovoljen, ker je prevaril tako zvitega tepca.
„Kaj pa storiš z roko?" je vprašal grof.
„Vržem jo v Zéno."
„Dobro. Ali si že vse uredil za potovanje?"
„Še ne. Posloviti se moram še pri svoji nevesti."
„To lahko kmalu opraviš. Ali imaš še kak drug opravek?"
„Iti moram še v kako prodajalno za perilo in h kročaju, da kupim livrejo."
„Saj res. Kupiš si seveda narejeno obleko."
„Na vsak način. Kdo pa plača livrejo?"
„Ti," se je nasmejal Alfonzo.
„Oh, niti sanjalo bi se mi ne bilo, da je markí d’ Akroca tak skopuh!"
„Dobro, pa kupi na moj račun. Koliko pa stane vse skupaj?"
„Štiristo frankov, če je livreja dostojna; perilo moram potem tako še sam kupiti."
„Tu imaš denar!" je dejal grof.
Edvard je vtaknil štiristo frankov v svoj žep in vprašal:
„Kedaj se moram pa vrniti?"
„Koliko časa pa rabiš?"
„Tri ure, če se peljem."
„Torej ti dovolim štiri ure."
„Hvala lepa. Adijo!"
„O, monsjé Mazón, Vi ste prišli, ki ste nam pripeljali našo najnovejšo gojenko!"
„Oprostite, madám," je dejal kovač, „da Vas motim."
„Prosim, prosim! Česa pa želite?"
„Povedal sem Vam menda že, da mislim vzeti Aneto za ženo; kako sodite o njej?"
„Do sedaj sem zadovoljna z njo. Iz srca ji želim, da bi se res poboljšala. Sicer pa oprostite, monsje, ali ste natančno premislili, ko ste se odločili oženiti „Natančno sem se premislil."
„Ali ljubite Aneto dovolj, da jo tudi pozneje spoštujete?"
„Gotovo, madam. Tudi jaz imam svoje napake."
„Ali ste tudi premislili, da sta oba revna?"
Edvard se je zadovoljno nasmejal in dejal:
„O, revna pa nisva, madam; ravno zaradi te zadeve sem Vas danes obiskal. Zadel sem namreč majhno srečko. Pravil sem Vam menda že, da odpotujem iz Pariza, in zato sem v skrbeh zaradi denarja."
„Shranite denar pri kakem bankirju."
„Tega ne maram."
„Pa naj Vam ga shrani kak sorodnik."
„Nimam sorodnikov, svojemu očetu pa ne zaupam, ker pogleda včasih malo pregloboko v kozarček, zato sem pa prišel k Vam."
„K meni — — — ?"
„Da, k Vam. Mislil sem si, da ste morda Vi tako prijazni in mi shranite denar, dokler se ne vrnem."
„Ali mi tako zelo zaupate?"
{{prelom strani}}
„Gotovo. Saj sem Vam vendar zaupal svojo nevesto, ki mi je ljubša, ko ta denar."
„Naj bo, pa shranim, če je mogoče. Kolika pa je dotična vsota?"
Edvard je segel v žep in ji naštel denar na mizo.
„Monsje Mazón, to je celo bogatstvo!" se je začudila predstojnica.
„Mislim, da zadostuje za majhno kovačnico," se je nasmejal Edvard.
„In to vsoto naj Vam shranim?"
„Hočem. Naložila bom denar v hranilnici na obresti."
„Storite kar hočete."
„Najprvo Vam pa napišem potrdilo, da sem sprejela denar."
„Saj vem, da me ne ogoljufate. Ali je potrdilo na vsak način potrebno?"
„Na vsak način."
„Torej, pa mi napišite potrdilo. Potem bi Vas pa še prosil, da naj Aneta ničesar ne zve o tem denarju; razveseliti jo hočem namreč šele pri naši poroki."
„Dobro, monsje."
„Sicer pa, saj veste, da se pripeti človeku lahko marsikaj na potovanju —- tudi meni se lakko kaj pripeti. Če se ne vrnem v treh mesecih, izročite denar moji nevesti, in sicer z opazko, da mora skrbeti za mojega očeta."
„Ali ji toliko zaupate, monsje?"
„Prepričan sem, da ji smem popolnoma zaupati."
„Dobro, torej znbilježim Vašo željo na potrdilu."
Potem je napisala potrdilo, Edvard ga je vtaknil v žep, predstojnica pa je spravila denar.
{{prelom strani}}
Ko se je Edvard potem še poslovil od svoje Anete, je šel naj prvo proti Zeni in vrgel mrličevo roko neopaževano v vodo.
Potem je šel kupovat livrejo, perilo in druge potrebščine, in preden so minile štiri ure, se je vrnil v Alfonzovo stanovanje.
Tudi Alfonzo je pospravil tačas že svoje stvari. Peljala sta se takoj na kolodvor in odpotovala v pol ure iz Pariza. — — — —
Bilo je še zgodaj spomladi, vendar je pihljal južen veter, in gorko je sijalo pomladansko solnce.
Zato ni čuda, da se je topil sneg, in so naraščale vsled tega vse reke, potoki in jezera.
Vsi časopisi so poročali o velikih povodnjih, ki preplavljajo cele pokrajine. Na večih krajih so bile zaprte vse ceste za promet, in tudi železnica ni mogla voziti.
Železniški uradniki so dobili strog ukaz, da morajo paziti posebno na mostove in nasipe, in želežniški čuvaji so morali pred vsakim vlakom natančno pregledati svoj del železniške proge.
Med postajami Laze in Zalog je stala hišica železniškega čuvaja, ki je bil svak gozdarskega pomočnika Ludevita iz Bršljanovega. Ker je bil Ludevit včeraj krstni boter čuvajevega novorojenčka, je ostal tudi še danes pri svojem svaku, da izrabi pošteno svoj dvadnevni dopust.
Sedeli so pri večerji; ura je odbila devet, in v pol ure pride mimo dunajski brzovlak.
„Ali je pri vas na Bršljanovem tudi tako žalostno?" je vprašal čuvaj.
„Hvala Bogu, da ne," je odgovoril Ludevit. „Nismo tukajle tako blizu Save, da bi nas voda dosegla."
{{prelom strani}}
Naš Ludevit tudi v tujini ni pozabil svojega »tukajle«.
„Kako se Vam pa drugače godi."
„Zdravi smo. hvala Bogu, vsi. Nadgozdar preklinja po svoji stari navadi, in gospa Strnadova in gospodična Vida sta še vedno tako dobri in ljubeznivi; tudi krmar Krek je sedaj doma, in njegov Slavko — ta prešmentani dečko, gotovo postane še velik gospod, saj je pa tudi v dobrih rokah."
„Ali si še vedno njegov učitelj?"
„Veš da!" je rekel Ludevit samozavestno.
„Kaj pa delajo Vaši gostje?"
„Mislim, da bomo imeli kmalu poroko. Prav iz srca privoščim našemu gospodu Strnadu."
„Grom in strela, dobro se bo oženil!"
„Res je,
„In še celo španska! Ali mi nisi pravil, da se ji je malo bledlo v glavi?"
„Da se ji je bledlo? Neumnost! To se pravi, da je bila neumna. Neumna pa že ni bila."
„Saj so rekli ljudje, da je umobolna."
„Veš kaj, svak, odkritosrčno ti povem, da si tele. Primójkokoš, da si tele. Kako moreš reči, da je naša ljuba, dobra grofica neumna! To presega pa res že vse meje! Španiš je bila, čisto navadno španiš, ne pa neumna. Nekaj so ji zavdali, da se ji je zmedlo. Kaj pa misliš, da so ji dali, hej, svak?"
„Ne vem!" je odgovoril železniški čuvaj zabito.
„Nič druzega kot španiš muho."
„Špa — — a — a — oh!" je zazijal čuvaj ves začuden.
„Res, španiš muho."
„Ali človek vsled tega znori?"
{{prelom strani}}
„ Seveda. Ali si že videl kedaj kako španiš mulio ?"
„To je tako mazilo.“
|