Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 28.767:
„Ali človek vsled tega znori?"
{{prelom strani}}
„To je tako mazilo."
„Neumnost. Spaniš muha je muha, iz katere napravijo potem mazilo. Spaniš muha ni navadna muha. Tako velike repetnice ima kakor gos."
„Saperlot, ta pa brenči!"
„Grozno. Šest nog ima, take kakor štorklja."
„Grom in strela!"
„Res, res; kot lovec moram vse take živali poznati."
„Ali si že kedaj ustrelil kako španiš muho?"
„Še ne, ampak skoraj že. Glavo ima na pol konjsko
in na pol žabjo, njeno telo je pa tako veliko, kakor kak divji merjasec.
„Grom in strela!"
„Res, res, in njen rep ropoče kakor klopotulja na velik petek, je pa same mrliče in pa grojzdje."
„Zato je tako strupena!"
„Mrličova kri z grojzdjem je najhujši strup. Če daš
eno samo kapljico take krvi v cel čeber masti, pa se naredi tisto španiš mazilo."
„Zato tako peče."
„Samo zato. Potem ni nič čudnega, če človek znori, če požre kar celo španiš
„Celo — z perutnicami, nogami, glavo in repom?"
„Celo."
„Grom in strela, potem se mi pa res smili vaša
grofica."
„Verjamem. Gotovo bi bila umrla, če bi ne bilo našega doktorja Strnada. Ta se je pa takoj spomnil na španiš muho."
„Kako jo je pa iz grofice spravil?"
„Ne vem, tukajle."
{{prelom strani}}
„Mislil sem, da si bil zraven."
„V sobi ne."
„Ampak muho si vendar potem videl?"
„Tudi ne. Mislim, da so jo dali v špirit, in jo nikomur ne pokažejo. Slišal sem, da je zelo grda žival."
„Hm," je dejal čuvaj in zmajeval z glavo, „človek se kar čudi, če sliši, kaj se vse na svetu zgodi. Mi smo pravzaprav zelo neumni ljudje."
„Prav imaš."
„Mislil sem, da je španiš muha vsa drugačna."
„Tako se ti godi, ker nisi lovec."
„Lovci ste pač bolj pametni in imate mnogo knjig. Železniški čuvaji imamo pa samo mašno knjigo in naše postave."
„Vrag vzemi vaše postave."
„Hm, nikar ne govori tako glasno. Saj vidiš, da pride v dveh minutah brzovlak. Sicer moram pa že iti. Ali greš z menoj?"
„Grem."
Znamenje, da je odšel vlak iz postaje Laze, je že odbilo. Čuvaj in Ludevit sta šla pred hišo, kjer je postavil čuvaj svojo svetilko na določeno mesto, v znamenje, da je vse v redu.
Kmalu je pribučal vlak mimo, in čuvaj je obrnil svojo svetilko, ker je bilo vse v redu.
„Sam vrag je taka lokomotiva!" je rekel Ludevit.
„Kakor živ zmaj," je pristavil čuvaj. „Kaj bi si bili neki mislili ljudje pred sto leti, če bi bila predrdrala mimo taka stvar."
„Kar zmešalo bi se jim bilo od samega strahu."
„Kakor vsled španiš muhe. Sedaj moram pa pregledati železniško progo. Tam na oni strani je voda čisto do nasipa."
{{prelom strani}}
„Dobro, grem pa s teboj."
V temi sta šla po železniški progi naprej. Samo mala čuvajeva svetilka je razsvetljevala najbližjo okolico. Pod njima je šumela Sava, in bolneči valovi so se zaganjali ob železniški nasip.
Čuvaj je skrbno preiskal progo, in v desetih minutah mu je prišel njegov sosednji čuvaj s svetilko naproti.
„Dober večer
„Dober večer," je odgovoril Ludevit in njegov svak.
„Oh, gospod boter je še vedno pri vas."
Ker je bil tudi sosednji čuvaj včeraj pri krstu, zato je poznal Ludevita.
„Še," je odgovoril Ludevit. „Ali slišite kako buči Sava? Na Vaši strani se mi pa zdi nevarnejše, kakor pri mojem svaku."
„Seveda je nevarnejše; pa se nam še ni treba bati. Voda sega sicer do nasipa, a nasip je močan. Dokler stoji nasip na nasprotni strani, se nam ni treba na tej strani ničesar bati."
Nato so se poslovili in šli domov, kajti v četrt ure pride osebni vlak iz Laz.
Ludevit in čuvaj sta prišla ravno k hišici, ko zagledata od daleč poštni vlak.
Vlak je pribučal mimo skoraj tako hitro kakor brzovlak. Čuvaj je storil navadno znamenje s svetilko, da je vse v redu.
Vlak je bil komaj sto korakov daleč od čuvajeve hišice, ko zagromi strašansko v daljavi, kar zemlja se je stresla.
„Moj Bog, kaj pa to pomeni?" je vprašal čuvaj.
„Potres," je odgovoril Ludevit.
„Ne, ne, to ni potres; nasip, nasip se je podrl!"
{{prelom strani}}
„Potem je pa vlak zgubljen!"
„Morda še ne, če zdrkne srečno mimo vode. Pripravite hitro svetilke! Pojdimo, hitro, hitro! Videti moramo, kaj da se je zgodilo!"
Žena mu je pripravila svetilko, in ravno sta odšla z Ludevitom, ko zagromi strašno v daljavi.
„Oh, vlak seje ponesrečil! Le hitro naprej!" je zaklical čuvaj.
„Vlak se je ponesrečil?" se je prestrašil Ludevit.
„Prav gotovo se je."
„Za božjo voljo, hitiva!"
„Žena, pojdi hitro nazaj po platno in obveze."
Čuvajeva žena se je obrnila in ga ubogala, Ludevit in čuvaj pa sta hitela naprej.
Od daleč sta že slišala vpitje in klicanje, ki je prihajalo razločno iz vode, ki je predrla železniški nasip.
Slednjič sta dospela do cilja.
Voda je res predrla nasip. Lokomotiva je padla čez nasip. Sprednji vozovi so se prebrnili za lokomotivo čez nasip. Samo zadnji vozovi so stali še na progi.
Vlak je bil poštni, in je imel več tovornih vozov. Hvala Bogu, da so bili tovorni vozovi spredaj, osebni pa zadaj.
Nepoškodovani potniki so izstopili in pregledali, kaj da se je zgodilo. Nažgali so ugasle svetilke in preiskali ponesrečeni vlak. Sedaj sta prihitela Ludevit in njegov svak; sosednji čuvaj je bil že tam.
„Ali je hudo?" je vprašal Ludevitov svak.
„Zelo. Trije osebni vozovi so razbiti, dva sta prebrnjena, poštni voz in dva druga osebna vozova sta pa nepoškodovana," je odgovoril sosed. „Vse drugo leži v Savi."
{{prelom strani}}
Poskusili so rešiti, kar so mogli; žalibog ni bilo mnogo. Potnike v razbitih vozovih je vse zmečkalo; strojevodja, kurjač in zatvornik so bili mrtvi. Potniki v prebrnjenili vozovih so bili večinoma smrtno ranjeni. Ranjence so spravili na prosto. Kar je ležalo v Savi niso mogli doseči, ker je voda preveč drla.
Kmalu je prišla čuvajeva žena in prinesla obveze.
„Pojdi hitro domov in naznani, da pridejo na pomoč!" ji je ukazal njen mož.
Potem so rešili, kar so mogli.
Pri prvem prebrnjenem vozu je stal mlad mož v služabniški livreji.
„V tem vozu je moj gospod," je dejal neranjenim potnikom, ki so mu pomagali.
„Okno je razbito. Odprimo vrata!"
Odprli so vrata in slišali, da stoče in toži nekdo v kupeju.
Železniški čuvaj je pristopil s svetilko in posvetil v voz.
„Trije potniki!" je dejal.
„Vsi so mrtvi," je zaklical služabnik.
„Ne. Saj slišite, da nekdo zdihuje."
„Mislil sem, da v sosednjem kupeju. Tu leži moj gospod; spravite ga ven."
Služabnik je prijel enega izmed treh potnikov in ga dvignil varno iz voza. Ko ga je položil na tla, so takoj vsi spoznali, da je ranjenec fin gospod, posebno ker se je vozil v prvem razredu in imel livriranega služabnika.
„In tu je tudi njegov kovčeg," je dejal služabnik in spravil majhen ročni kovčeg iz kupéja.
„Spravimo še druga dva ven," je rekel čuvaj.
{{prelom strani}}
Ludevit je pristopil in pomagal. Eden je bil mrtev, ■drugi pa težko notranje poškodovan in ranjen.
Služabnikov gospod je bil onesveščen. Šele ko mu je pregibal služabnik ude, da ga preišče, če je ranjen, se je zavedel. Odprl je oči in zavpil vsled bolečin. „Oh!“ je zaklical. „Nikar!“
| |||