Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 28.944:
„Spravimo še druga dva ven," je rekel čuvaj.
{{prelom strani}}
Ludevit je pristopil in pomagal. Eden je bil mrtev,
Služabnikov gospod je bil onesveščen. Šele ko mu je pregibal služabnik ude, da ga preišče, če je ranjen, se je zavedel. Odprl je oči in zavpil vsled bolečin.
„Oh!" je zaklical. „Nikar!"
„Roka je zlomljena," je dejal služabnik.
Preiskal je svojega gospoda še nadalje, vendar je bil drugače nepoškodovan.
Medtem so prišli že iz sosednjih postaj Laze in Zaloga na pomoč. Tudi več zdravnikov je prišlo. Ko je preiskal zdravnik tujega gospoda, je izjavil, da si je zlomil dvakrat roko.
„Kdo pa je ta gospod?" je vprašal.
Tujec se je iznova onesvestil, zato je odgovoril njegov služabnik:
„Talijan je, in sicer marki d’ Akroca."
„Ali
„Prosim."
„Ali ste njegov služabnik?"
„Da."
„Ali vidite tamle v daljavi luč?" je dejal zdravnik in pokazal v temno noč.
„Vidim," je odgovoril služabnik.
„Tisto je vas Zalog. Tam poznam učitelja. Prav rad bo sprejel markija."
Edvard Mazón, ta je bil namreč tisti služabnik, je šel potem hitro v temni noči proti Zalogu.
Od daleč je čul med potom že ljudi, ki so prihajali vedno bliže, zato je zaklical na glas.
„Holá," je odgovoril nekdo. „Kdo kliče?"
„Tujec. Pridite bliže."
{{prelom strani}}
Kmalu je stalo pred Edvardom več mož z odejami in nosilnicami.
„Slišali smo strašen pok in tresk," je dejal vodja. „Slutimo, da se je ponesrečil vlak. Zato smo se takoj odpravili, in drugi pridejo še za nami; iz Zaloga smo."
„Kam pa?"
„K nadučitelju."
„Ravno prav; nadučitelj sem jaz."
„Kako srečen slučaj, da sem Vas tako hitro našel. Zdravnik me je poslal k Vam. Moj gospod, markí d’ Akróca, se je ponesrečil; zlomil si je dvakrat roko, in gospod zdravnik mi je rekel, da ga morda Vi sprejmete."
„Seveda, prav rad. Ampak markí — —?"
„Da, marki."
„Ali bo zadovoljen z vaškim učiteljem?"
„O, gotovo."
„In Vi ostanete tudi pri njem?"
„Prosim, če je mogoče."
„Že poskrbim, da napravimo prostor. Obnite se, in pojdite z nami."
Ko so dospeli do ponesrečenega vlaka, je pristopil učitelj takoj k zdravniku in dejal:
„Sem že tu, gospod doktor!"
„Oh, tako hitro!"
„Srečal sem služabnika med potom."
„Dobro, pojdite mi pomagat!"
„Roko zravnat?"
„Ne, samo provizorično obvezo naredim. Kadar uravnam vse drugo, pridem k Vam v Zalog, in tam, zravnava potem roko."
{{prelom strani}}
Alfonzo si je pretresel močno možgane, zato se je vedno iznova onesvetil.
Učitelj in zdravnik sta mu obvezala roko, in vsled bolečin se je Alfonzo malo vzdramil.
„Kje čutite bolečine?" ga je vprašal zdravnik.
„V roki in v glavi, kjer me grozno tišči in boli."
„Hm, hm! Možgane ste si pretresli. Celo noč bodemo morali devati mrzle obkladke na glavo."
„Gospod markí, ali se zaupate mojemu varstvu?" je vprašal učitelj.
„Kdo pa ste?"
„Učitelj iz Zaloga."
„Ali imate tam zdravnika?"
„Imamo, in sicer tegale gospoda."
„Grem z Vami; hvaležen Vam bom za Vaš trud."
Pogovarjali so se seveda s pomočjo tolmača Edvarda, ker Alfonzo ni znal niti slovenskega niti nemškega.
Nato so položili ranjenega grofa na nosilnico, in kmetje so ga nesli proti Zalogu.
Kmalu so dospeli do šole.
Tam jih je sprejela nadučiteljeva žena s svetilko v roki.
„Moj Bog, kaj ste pa prinesli?" je vprašala v skrbeh.
„Ranjenca, mati," je odgovoril njen mož.
„Torej se je res ponesrečil vlak?"
„Res. Pripravi hitro sobo za tujce."
„O, tam je vedno vse v redu. Le vstopite!"
V veži so položili nosilnico na tla, in nadučiteljeva žena je posvetila Alfonzu v obraz.
„Onesveščen je," je rekla. „Nesrečni mladenič! Ali veš, kdo da je?"
„Plemenitaš je menda."
{{prelom strani}}
„O, jej!" je zaklicala in zapazila šele sedaj Edvardovo livrejo.
„Talijan je, in sicer markí d’ Akróca."
„Ali bo zadovoljen z nami?"
„Poskusimo."
„Torej pojdite. Ali ga morete spraviti po stopnjicah v prvo nadstropje?"
„Mislim, da bo šlo."
Nato so spravili grofa po ozkih stopnjicah počasi v prvo nadstropje in vstopili v majhno, čedno sobico za tujce. Tam so možje Alfonza previdno slekli in ga položili na posteljo.
Ko so vse uredili, so vsi odšli, in samo Edvard je ostal pri grofu. Alfonzo je ležal onesveščen v postelji, Edvard pa si je ogledoval sobico. Razun postelje je bila v sobi samo še miza, zofa, par žimnatih stolov, umivalna mizica, ogledalo in dve podobi na steni.
Čez nekoliko časa se je začel grof premikati, zato je obrnil Edvard svetilko proti zidu, da ni svetila luč bolniku naravnost v obraz. Vsled tega je razsvetljevala luč ravno obe podobi na steni.
„Tristo vragov!" je zaklel Edvard po tihem in stopil bliže k podobama. „Kdo je pa to?"
Desna podoba je slikala mlado deklico, leva pa mladega moža. Mladi mož je bil opravljen v španski noši, deklica pa v raztrganih ciganskih cunjah, vendar si spoznal na prvi pogled, da je bila ciganka krasna ženska.
„Kdo je neki to?" je ponovil Edvard začudeno. „Prokleto, če ni moj gospod!"
Tedaj se je premaknil Alfonzo, in Edvard je stopil hitro k njegovi postelji. Bolnik je odprl oči in gledal po sobi na okoli.
{{prelom strani}}
„Kje pa sem?
„Pri učitelju," je odgovoril Edvard. „Pri katerem učitelju?"
»Ali ne veste?"
„Ne."
„O, tedaj ste si pa tudi možgane pretresli. Saj ste vendar govorili z učiteljem."
„Govoril sem z njim? Kje pa?" se je začudil Alfonzo.
„Na železnici."
„Na železnici? A, tako! Prišel je neznan mož in me vprašal, če grem z njim. Sedaj se pa že spominjam. Kje smo pa?"
„V neki vasi, ki se imenuje Zalog. Učitelj Vas je gostoljubno sprejel in Vam dal svojo najlepšo sobo."
„Kje sem pa ranjen? Oh, na roki!"
Hotel je premaknili roko, a zabolela ga je.
„Da, roka je ranjena, monsje. Dvakrat ste si jo zlomili."
„Grom in strela! Kaj naj pa sedaj storiva?"
„Najino potovanje morava pač prekiniti za nekaj tednov."
„Prokleto, je to neprijetno zame! Sicer pa mislim, da me roka ne bo toliko ovirala, da ne bi mogel nadaljevati svojega potovanja. Ko mi uravnajo roko, odpotujeva."
„Če Vam zdravnik dovoli."
„Saj ga ne vprašam. Kedaj pa pride zdravnik k meni?"
„Ko opravi najpotrebnejše pri ponesrečenem vlaku."
„Takoj, ko mi uravna in obveže roko, odpotujeva."
Edvard se je zasmejal.
{{prelom strani}}
„Saj si niste ranili samo roke!" je dejal. „Tudi v glavi ni vse v redu."
„Neumnost! Še na to naj se oziram, če me malo tišči v možganih."
„Pomislite, da ste si tako zelo pretresli možgane, da se vedno iznova onesvestite."
„Res?"
„Res. Mislim, da bodeva morala ostati tu več tednov."
„Ali si našel moj ročni kovčeg? Ali so rešili mojo prtljago?"
„Ne vem, moram šele poizvedeti. Vaša prtljaga je bila v vozu za prtljago."
„Kako se piše učitelj, kjer stanujeva?"
„Ne vem. Ali naj grem vprašat?"
„Ni treba."
Nato se je obrnil Alfonzo v stran, in njegov pogled se je uprl naravnost na podobi na steno. Oči so se mu izbulile, in njegove ustnice so vztrepetale.
„Moj Bog, kaj pa je to?" je dejal.
„Ali poznate te dve podobi, milostivi gospod?" ga je vprašal njegov služabnik Edvard.
„Če jih poznam? Oh, seveda jih poznam!"
„Kdo pa sta te dve osebi?"
Grof se ni zavedal, kaj da govori, ker je imel pretresene možgane, zato je odgovoril Edvardu:
„Ta je moj oče."
„Vaš oče? Oh, zato Vam je slika tako podobna."
„In to je Carba."
„Carba? Kdo je pa to?"
„Neka ciganka. Skoči hitro doli in vprašaj, kako se piše učitelj!"
{{prelom strani}}
„To bi bilo preveč sumljivo, monsje. Rajše malo počakajte. Učiteljeva žena je tako obljubila, da pride zopet kmalu gori."
Bolnik je prikimal in zatisnil oči. Čez nekoliko časa je zopet spregledal, se prijel z zdravo roko za glavo in vprašal:
„Edvard, ali si že videl te dve podobi?"
Edvard se je začudil. Ali se morda meša njegovemu gospodu?
„Sem," je odgovoril.
„Ali si me morda vprašal, kdo da sta te dve osebi?"
„Ne," je odgovoril Edvard, da skuša svojega gospoda.
„Res, ne?"
„Res."
„Zdelo se mi je, kakor da bi bil s teboj govoril o teh dveh osebah."
„Prav nič ne vem o tem."
„Torej le nikar se ne brigaj zanje. Ni ti treba vedeti, kdo da ste."
Zatisnil je zopet oči, a živci na njegovem obrazu so se vedno krčili. Tedaj je vstopila previdno učiteljeva žena.
„Ali se še ni prebudil?" je vprašala po tihem.
„O, že," je odgovoril Edvard ravnotako tiho.
Ampak bolnik jih je vendar čul.
„Edvard, kdo pa je tu?" je vprašal, ne da bi odprl oči.
„Jaz sem, hišna gospodinja," je odgovorila učiteljica francosko.
Tedaj je odprl bolnik oči, jo natančno pogledal in potem vprašal:
{{prelom strani}}
„Znam, monsje."
„Kje ste se pa naučili?"
„Na višji dekliški šoli. Bila sem tudi vzgojiteljica."
„O, to je prav! Se vendar lahko pogovoriva."
Zaprl je zopet oči, in minilo je skoraj četrt ure, preden je zopet spregledal; pozabil je popolnoma na svojega služabnika, se ozrl na podobi in vprašal:
„Kdo je pa ta deklica, madám?"
„Neka ciganka," je odgovorila učiteljeva žena.
„Podoba je seveda izmišljena?"
„Ne, po naravi je."
„0h, krasotica je! Kje je pa živela?"
„Na Španskem, v Saragosi; ime ji je bilo Carba."
„Carba! Ali še živi?"
„Mogoče."
„Kdo je pa ta gospod poleg nje?"
„Neki Španec."
„Saj ima res špansko nošo. Ali je ta slika tudi risana po naravi?"
„Tudi. To je Gasparino Kortejo.“
„0h! Kaj je pa bil?-<
| |||