Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 29.628:
Ubogi kmetje so šli v gozd nabirat suhljad, in divjačina je prišla vsled mraza in lakote v bližino človeških stanovališč. — — —
{{prelom strani}}
Stotnik plemeniti Podgornik je sedel že na vse jutro v svoji delavnici, kadil svojo pipo in računal
Kar potrka nekdo.
„Na — — prrrrej!" je dejal.
Vrata so se odprla, in vstopil je mali Krekov Slavko.
„Dobro jutro, gospod stotnik!" je pozdravil.
„— — — — brrro jutro!" je zarentačil stari Podgornik in računal nadalje.
Šele čez nekoliko časa se je obrnil in pogledal dečka, ki je stal pri vratih v vojaškem »pozoru«.
„Grom in strela!" je tedaj zaklical. „Kje pa imaš svoj kožuh in kučmo, dečko?"
„Doma v omari, gospod stotnik."
„Doma v omari? Tako! Glej, da se mi hitro spraviš in greš po svoj kožuh in kučmo. Dvaindvajset stopinj mraza imamo po Reomirju."
„Saj nisem zmrznjen, kakor stare babe!"
„Molči in ubogaj me! Pojdi domov, obleči kožuh in kučmo, potem se pa vrni k meni. Razumeš! »Rehoum! Marš!«"
Slavko se je molče obrnil in odkorakal. — —
Kmalu potrka zopet nekdo na vrata.
„Na — — prrrrej!" je zaklical stotnik.
Vrnil se je Slavko v kožuhu in kučmi.
„Dobro jutro, gospod stotnik!" je pozdravil že drugič.
„— — — — brrro jutro!" je zagodrnjal starec.
Počasi se je obrnil, položil pero v stran in dejal:
{{prelom strani}}
„Vidiš, zaradi tega vendar še nisi stara baba. Če je tako mrzlo, mora človek obleči kožuh. Ali si naredil svojo nalogo?"
„Sem."
„Pokaži!"
„Tu je!"
Slavko je segel v žep in izročil nadgozdarju zvezek. Ta ga je odprl in ukazal:
„Odmor!"
Zadovoljno je opazoval starec Slavkotove risarije. Bili so sledovi najrazličnejše divjačine. Kar nenadoma se zatemni nadgozdarjev obraz, in zadrl se je nad dečkom:
„Kdo ti je pomagal?"
„Nihče, gospod stotnik."
„Nikar se ne laži, dečko!"
Tedaj so se zaiskrile dečku jezno svetle oči, pristopil je k pisalni mizi, segel v žep po svinčnik in dejal:
„Pa poskusite, če ne verjamete!"
To je izgovoril Slavko tako odločno, da je Podgornik takoj uvidel, da ga je po nedolžnem obsodil.
„Paperlapá!" je dejal. „Zakaj bi neki poskušal! Ali si torej res sam narisal?"
„Res."
„In nihče ti ni pokazal, in nikogar nisi vprašal?"
„Nikogar."
„No, to presega pa že vse meje! Ta vražji dečko riše sledove tako pravilno in natančno, da jih jaz sam ne narišem lepše. Stopi bližje, Slavko, zato dobiš poljub, in sicer prav pošten poljub."
Ravno je hotel poljubiti bradati nadgozdar lepega dečka, ko potrka nekdo na vrata.
{{prelom strani}}
„Na — — — prrrej!
Vstopil je Ludevit.
„Dobro jutro, gospod stotnik!"
„— — — ’brrro jutro! Kaj pa hočeš?"
„Ali želite kavo ali gorko pivo?"
„Gorko pivo. Dvaindvajset stopinj Reomirja je."
Kmalu se je vrnil Ludevit in prinesel Podgorniku gorko pivo.
„Tako je prav!" je dejal starec. „Sedaj pa le idi!"
A Ludevit ni šel, ampak ostal je.
„No, zakaj pa ne greš?" ga je vprašal stotnik. „Kaj bi pa še rad?"
„Nekaj izrednega, tukajle, gospod stotnik!"
„Oh, kaj pa?"
„Danes sem bil v gozdu in našel sled, oh!"
„Tu imaš sledove vseh živalij, ki žive v naših gozdovih," je dejal tedaj starec. „Kateri sled si videl?"
Ludevit je vzel Slavkov risarski zvezek in zaklical ves začuden:
„Grom in strela! Imenitno! Gotovo ste narisali, gospod stotnik, to še na gozdarski akademiji!"
Podgornik ga je kislo pogledal.
„Neumnost, akademija," je dejal; „tale dečko je to narisal."
„Tale? Slavko?" se je začudil Ludevit.
„Da. Ali slabo slišiš?"
„Da bi ga strela zadela! Celo mene je že prekosil, tukajle!"
Podgornik se je tedaj zadovoljno nasmejal.
„Da kdo tebe prekosi, mu ni treba posebno veliko pameti," je dejal nadgozdar, in dečku so se zaiskrile veselo svetle oči. „Torej, kateri sled si videl?"
„Tisti, ki sem ga videl, ni narisan v tem zvezku."
{{prelom strani}}
„Potem je pa gotovo kaj izrednega!"
„Gotovo."
„Torej?"
„Ali smem narisati tisti sled, gospod stotnik?"
„Smeš."
Ludevit je začel risati, a ni še dorisal tretje stopinje, ko je skočil stotnik kvišku in zaklical:
„Ali res?! Volk!"
„Res, gospod stotnik, volk, pa še kakšen! Bil je pri ribnjaku."
„Grom in strela! Pripravi se hitro; gremo takoj ponj."
„Kdo gre pa še z nami?"
„Vsi in pa psi. Najprvo moram zajutrkovati in končati račune. V pol ure odidemo."
Tako je zapovedoval gospod stotnik ves navdušen, kajti volk je na Kranjskem izredna žival.
„Ali smem z vami, gospod stotnik?" je vprašal tedaj deček.
„Ti? Ali noriš? Volk bi te požrl."
„Mene?" je vprašal Slavko jezno.
„Da, tebe. To ni za take otroke. Volk je nevarna žival v takem mrazu."
„Saj imam svojo dvocevko."
„Paperlapá! Nimam časa, da bi se sedaj še s teboj ukvarjal! Pojdita!"
Ludevit in Slavko sta odšla.
Slavko je na dvorišču postal in malo pomislil. Kar mu šine pametna misel v glavo. Hitel je čez dvorišče v gospodarsko poslopje in si mislil:
„Le počakajte, za nalašč, pa ravno za nalašč grem! Mene, da bi volk požrl, mene — mene!"
{{prelom strani}}
V gospodarskem poslopju je šel v sobo. Tam je sedel njegov oče pri mizi in gledal različne zemljevide. Ko je videl, da je snel Slavko svojo dvocevko iz stene in vtaknil nekaj patronov v žep, ga je vprašal:
„Kam pa greš?"
„Vrane grem streljat, oče."
„Dobro, ampak nikar predolgo, ker je zelo mraz."
Ker je streljal Slavko vsak dan za vajo vrane, zato se ni zdelo očetu sumljivo. Deček je vtaknil v žep še svoj nož in močno vrvico; potem je odšel. Za hišo je malo postal in premišljeval:
„Torej pri ribnjaku je. Nihče ne sme vedeti, da sem šel tja, zato moram iti mimo onih brez in čez tistile grič."
Do ribnjaka je bilo kake pol ure. Mraz je bilo, da je kar škripalo pod nogami. A Slavko ni čutil mraza, šel je počasi naprej in nesel v desnici nabasano dvocevko.
Niti mislil ni, da je volk morda že bogve kje, akoravno je videl Ludevit zjutraj njegov sled pri ribnjaku.
Tako je korakal Slavko proti ribnjaku.
Kar zašumi nekaj v bližnjem grmovju. Slavko se je nehote ozrl in takoj obstal.
„Pes!" je zašepetal. „Grozno velik pes! Za vraga, morda je pa volk?"
Hitro je stopil za bližnji hrast. Trideset korakov daleč je stala žival, ki je bila podobna velikemu psu. Bil je volk.
Žival ni zapazila dečka, zato se je približala hrastu. Volk je bil oddaljen samo še dvajset korakov.
Slavko je nameril in sprožil — — —
{{prelom strani}}
Volk je poskočil kvišku, zatulil in se zgrudil mrtev na tla.
Slavko je hitro vtaknil v prazno cev novo patrono in stopil potem bližje.
„Volk je!" si je mislil vesel.
„Kaj naj storim?" je ugibal. „Ali naj ga spravim domov? Nikakor. Sledili bodo njegovem sledu in ga
našli že mrtvega. Opazili bodo moje stopinje. Oh kako se bodo jezili! Pustim ga, naj le tu leži!"
Slavko je odšel potem počasi naprej. Ker je bil že v gozdu, je hotel ustreliti še kakega zajca, zato je šel vedno globokeje v gozd.
Ko se je že precej utrudil, se je vsedel na posekano bukev, da se malo odpočije.
Sedel je že skoraj četrt ure, ko zasliši čuden glas na vrhu bližnjega hrasta. Ozrl se je v ono smer — in v istem hipu se je tudi že skril za posekano bukev.
„Mačka, divja mačka je," je zašepetal. „Pa kako velika je!"
Res je bila dotična žival podobna divji mački, ampak mnogo večja, na hrbtu rujave barve, na trebuhu pa bela. Dolga je bila čez en meter. Žival je skakala z enega drevesa na druzega, in prišla tako vedno bližje.
„To pa že ni divja mačka," si je mislil Slavko. „Kaka žival je neki? Oh, naj bo kar hoče, ustrelim jo, pa je konec besedi!"
Žival je hotela ravno skočiti na drugo drevo, ko nameri pogumni deček — in ustreli. Žival se je obrnila parkrat v zraku in padla na tla. A na tleh se je vzravnala in šinila proti smeri, od koder je počil strel.
„Še enkrat!" je zaklical Slavko glasno.
{{prelom strani}}
Žival je šinila vsa besna proti dečku. Slavko je ustrelil drugič, in žival se je zgrudila mrtva na tla.
Hitro je položil puško v stran in potegnil svoj nož iz žepa. Ko je pa videl, da je žival mrtva, je vtaknil nož v žep, nabasal iznova svojo dvocevko in stopil potem bliže.
Prestrašil se je.
„O, kaj je pa to!" je zaklical na ves glas. „Oh, kakšna ušesa ima ta zver; to je ris!"
Zdelo se mu je popolnoma neverjetno, da je ustrelil tako žival; a ni imel časa dolgo premišljevati, kajti zaslišal je v goščavi nek šum. Obrnil se je, in zagledal moža, ki je imel lesene sani. Mož je bil reven in šel nabirat v gozd suhljad. Slavko in mož sta se poznala.
„Kaj pa to meni?" je dejal mož. „O, mosje Slavko! Dobro jutro!"
„Dobro jutro, Miklavž!" je odzdravil deček veselo. „Čuj, Miklavž, ali hočeš zaslužiti goldinar?"
„Goldinar? O, zelo rad! Ampak kako?"
„Spravi mi enega volka in enega risa v graščino."
„Volka in risa? Saj ni pri nas volkov in risov!"
„Ne?" se je zasmejal deček. „Ali staviva?"
„Kaj bi stavil, ko nič nimam."
„Torej poglej za tole bukev!"
Slavko je pokazal za posekano deblo, in kmet si je ogledal mrtvo žival.
„Za Boga svetega, saj je res ris!" je zaklical. „Kdo ga je pa ustrelil?"
„Jaz."
„Vi, mosjé Slavko? Nemogoče!"
„Ali nisi slišal, ko sem dvakrat ustrelil, sicer pa poglej, da ni v snegu drugih stopinj."
{{prelom strani}}
Mož je pogledal pazno na tla in potem dejál:
„Primójduš, da je res, Vi ste ga ustrelili! Ampak, mosje Slavko, sam ljubi Bog Vas je obvaroval!"
„Je že dobro, le hitro napravi! Risa in volka morava naložiti preden pride gospod stotnik. Ustreliti hoče namreč volka."
„Tegale?"
„Da, tegale," je pritrdil deček smeje se. „Hotel sem iti z njim na lov, pa mi ni dovolil, kajti mislil je, da me volk požre."
„In potem ste šli sami?"
„Sam."
„O, jéjheta!" se je začudil mož.
„Sedaj pa le hitro naloži!" je dejal Slavko.
Ko sta naložila nenavadni plen, je dejal deček kmetu:
„Čuj, Miklavž, gospod stotnik bo našel moj sled in mi sledil; zato morava skriti moj sled. Jaz grem naprej, in ti moraš stopati v moje stopinje. Sedaj pa le pojdiva!"
Slavko je šel naprej natančno po svojem sledu, in Miklavž je stopal v njegove stopinje. Tako sta prišla do ribnjaka, kjer je ležal volk.
Naložila sta ga na sani, pokrila živali z smrečjem in šla po isti poti proti graščini, od koder je Slavko zjutraj prišel. Tako sta dospela do graščinskega gospodarskega poslopja.
Krmar Krek je stal pri vežnih vratih in hotel okregati Slavkota, kje da se je tako dolgo potepal, a deček ga je prehitel in dejal:
„Oče, ali imaš en goldinar?"
„Goldinar?" je vprašal Krek ves začuden. „Za koga pa?"
{{prelom strani}}
„Za Miklavža. Pod temle smrečevjem je nekaj; pripeljal mi je to iz gozda domov, in zato sem mu obljubil goldinar."
„Hm, kaj pa je?"
„Tega sedaj še ne smem povedati, ampak šele kadar se vrne gospod stotnik iz gozda."
Krek je malo pomislil. Morda je pa gospod stotnik kaj ustrelil?
„Ali je vredno en goldinar, kar si pripeljal?" je vprašal kmeta.
„Še več, mnogo več," je odgovoril Miklavž.
„Dobro. Torej tu imaš goldinar!"
Dal je Miklavžu denar in vprašal potem svojega sina:
„Torej ne smem vedeti, kaj da je, in tudi nihče drugi?"
„Nihče."
„Ampak Miklavž rabi svoje sani; odložiti moraš."
„Pojdi torej tačas v hišo, in midva z Miklavžom odloživa tole v drvarnico; ključ pa spravim jaz sam."
„O, kake skrivnosti imata!" je dejal Krek in odšel v hišo.
Ko sta odložila, je odšel Miklavž z sanmi in goldinarjem, ne da bi izdal komu Slavkotove skrivnosti. Slavko pa se je potikal celo dopoludne po dvorišču in graščini; skrivnost mu je težila srce.
Slednjič se je vrnil stotnik s svojim spremstvom iz lova domov. Slavko mu je prišel nasproti.
„Ali ste ga dobili, gospod stotnik?" je vprašal.
„Glej, da se mi pobereš izpred oči," je zarentačil Podgornik nad dečkom.
Nadgozdar je bil slabe volje. Porinil je dečka v stran in šel v svoje stanovanje. Slavko je počakal, da {{prelom strani}} so se zbrali vsi gozdarski pomočniki v družinski sobi, in je potem vstopil.
„Ludevit, ali ste ga dobili?" je vprašal deček.
„Ne, za nos nas je vodil," je odgovoril Ludevit.
Potegnil je mehur izza pasa in nabasal svojo pipo. Ko si je prižgal tobak, se je vsedel za peč in dejal:
„Slavko, mlad si še, tukajle, ampak nekaj ti že smem zaupati."
„Kaj pa?" je vprašal deček radovedno.
„Nekaj, kar ti še ni treba vedeti, ker še odrašeni ljudje tega ne morejo razumeti. — Slavko, ali si že slišal praviti o črni kokoši, o rudečem petelinu in o zajcu s tremi nogami?"
„Še ne."
„O zajcu z osmimi nogami tudi še ne?"
„Ne."
„In o čuku z štirimi perutnicami, ali o psu, ki ima spredaj in zadaj glavo in rep?"
„Tudi še ne?"
„Ampak o povodnem možu si že slišal, in o zelenem lovcu in o starih copernicah?"
„Že."
„In o zakleti kraljičini?"
„Tudi že."
„Torej dobro; gospod stotnik je rekel, da ti ne smemo praviti takih stvari; ampak meni se vendar zdi, da ni posebno varno v gozdu. Ali me razumeš?"
„Razumem."
„Tudi jaz nisem vsega verjel; ampak danes verjamem zopet na vse, ker sem videl v gozdu strah."
„Strah si videl?" je vprašal deček.
„Da. — Ježeš in sveta Pomagávka, da je res."
„Kaj si pa videl?"
{{prelom strani}}
„Ali si že slišal o zakletem medvedu in o mrtvaškem volku?"
„Še ne."
„Torej vidiš, Slavko, tega sem danes videl."
„Mrtvaškega volka?"
„Da. Če ne poveš gospodu stotniku, pa ti vse povem."
„Nič mu ne povem."
„Torej dobro! Ko sem šel zjutraj v gozdu mimo ribnjaka, je zašumelo kake dvajset korakov daleč nekaj v grmovju."
„Volk?"
„Da, volk. Ko pogledam sled, vidim, da je volk. Šel sem k gospodu stotniku in mu narisal sled; rekel je, da je volk."
„Saj sem bil zraven."
„Torej si priča, da je res, tukaj le. Vsled tega smo šli vsi na lov na volka. Našli smo sled, ga zasledovali — a naenkrat je izginil. Spremenil se je v sled, ki ga napravijo majhne sani. Ta sled sani smo zasledovali do ceste, tam smo ga pa med drugimi izgrešili. Iz tega lahko vsakdo uvidi, da je bil tisto mrtvaški volk."
„Pa bi me bili vzeli s seboj." je dejal Slavko resno.
„Bog obvaruj! Veš, kaj pomeni, če se prikaže mrtvaški volk?"
„Kaj pa?"
„Da nekdo iz družbe umre. Jaz naj le umrem. Odkar sem ustrelil Valdino namesto lisice, mi je že vse eno, tukajle!" —
Popoludne je moral iti Slavko zopet k nadgozdarju; takrat ga je navadno poučeval. Oblekel je svoj kožuh {{prelom strani}} in kučmo in šel v graščino. Potrkal je, in na Podgornikov »Na — prrrej!« je vstopil.
„Dober dan, gospod stotnik!"
„— — 'berrr dan! Kaj pa je?"
„Pouk, gospod stotnik."
„Danes ni nič," je zagodrnjal nadgozdar. „Danes bom samega sebe poučeval."
Sedel je na stolu in zrl skozi okno; šele čez četrt ure se je ozrl in vprašal dečka:
„Ali si govoril z Ludevitom o volku?"
„Sem."
„Kaj pa je dejal?"
„Obljubil sem mu, gospod stotnik, da Vam tega ne povem."
„Tako! Naj velja! Vendar si mislim, o čem da sta se pogovorjala. O duhovih in strahovih. Hm! Dečko, ali verjameš, da more izginiti kaka žival?"
„Verjamem, gospod stotnik!"
„Tristo vragov! Kaj?" je zaklical Podgornik jezno.
„Če uide."
„A tako!"
„Ali če jo kdo ustreli in odnese."
„Hm, utegneš prav imeti! Danes je izginil naš volk."
„Torej je ušel."
„Ne."
„Ali ga je pa kdo ustrelil in odnesel."
„Če bi ga le dobil tega vraga! Pameten dečko je. Takoj bi dal deset goldinarjev, če bi ga dobil!"
„Volka ali tistega človeka, gospod stotnik?"
„Najprvo tistega človeka. “
„Jaz ga poznam."
Stotnik je skočil kvišku.
{{prelom strani}}
„Kdo pa je?“
„Tega pa ne smem povedati.u
| |||