Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 30.073:
Stotnik je skočil kvišku.
{{prelom strani}}
„Kdo pa je?
„Tega pa ne smem povedati."
„Grom in strela! Ali si mu morda obljubil, da boš
molčal?"
„Da. Ničesar ne smem povedati; ampak pokazati Vam smem nekaj, po čem takoj uganete, kdo da je bil dotičnik."
„Dečko, upam, da se ne šališ z menoj!"
„Popolnoma resno govorim."
„Kje pa imaš tisto, kar mi hočeš pokazati?"
„Doma."
„Torej pa grem s teboj, takoj."
„Gospod stotnik, ali sme Ludevit z Vami? Naj tudi vidi tisto stvar."
„Naj gre, če hoče."
„In drugi naj tudi gredo! Prosim!"
„Torej dobro, naj gredo zamojdel vsi. Ampak vrag naj te vzame, če nas vodiš za nos!"
Odšla sta; poklicala sta vse gozdarje, in potem so šli čez dvorišče proti gospodarskemu poslopju. Tam je stal krmar pri vežnih vratih in se zelo začudil, ko jih je zagledal.
„Dober dan gospod stotnik!" je ponižno pozdravil Podgornika.
„— — ’berrr dan! Ali veste, kaj da hočemo tu?"
„Ne."
„Vaš dečko nas vodi menda za nos!"
„Mislim, da mu ne pride kaj tacega na misel."
„Bi mu tudi ne svetoval!"
Slavko je stegnil zmagnosno svojo desnico in dejal svojemu očetu:
„Oče, ta imaš ključ. Odpri gospodu stotniku drvarnico!"
{{prelom strani}}
Krmar je vzel ključ.
„Oh," je dejal, „slednjič se razjasni skrivnost!"
„Skrivnost?" je vprašal stotnik.
„Da, skrivnost. Nekaj je skril v drvarnici."
Nato je stopil krmar v stran in odklenil drvarnico. Stotnik je vstopil, a obstal je takoj pri vratih ves začuden.
„Grom in strela!"
Navzoči so bili še zunaj in niso vedeli, zakaj da je stotnik tako zaklical. Krmar je jezno pogledal svojega sina in vprašal:
„Kaj pa je, gospod stotnik?"
„Grom in strela!!!"
„Grospod stotnik," je dejal Krek, „če je napravil deček kako neumnost, tedaj — —"
Šele sedaj se je obrnil nadgozdar. Njegovo obličje je žarelo samega veselja, in prekinil je krmarja.
„Molčite! Ludevit, ima ga!"
„Koga pa?"
Ludevit je malo pomislil in potem dejal:
„Kdo bi mogel to uganiti."
„Torej, kar smo danes iskali."
Ludevit je začudeno pogledal stotnika in rekel:
„Da, ravno volka!"
„Mrtvaškega volka?"
„Mrtvaškega volka, ti presneti tepec!" se je zasmejal nadgozdar jezno.
Hotel je stopiti v stran, da bi lahko drugi pogledali v drvarnico, tedaj je pa prišel pismonoša. Vsi so se ozrli, in pismonoša je vprašal, ko je zagledal nadgozdarja:
{{prelom strani}}
„Gospod stotnik, ali naj nesem pisma v graščino, ali jih smem morda kar tukaj oddati?"
„Dajte sem!"
Izročil je stotniku pisma, med katerimi je bilo tudi veliko, uradno zapečateno pismo. Stotnik ga je pogledal.
„Iz ces.-kralj. nadgozdarskega urada!" je dejal začudeno. „Pa še „nujno" je! To moram pa takoj prebrati!"
Ostala pisma je vtaknil v žep, odprl zapečateno pismo in ga bral. Ko je končal, je zaklical:
„Tristotriintrideset vragov! Da bi treščila grom in strela iz jasnega neba!"
„Ali je tako žalostna vest, gospod stotnik?" je vprašal Krek.
„Nikakor, ampak tako vesela, da mora človek nehote zakleti. Poslušajte!"
Stopil je pred drvarnična vrata, da ni mogel nihče noter pogledati, in bral počasi z mogočnim glasom:
:::::„Gospodu nadgozdarju Slavkotu plemenitemu Podgorniku, stotniku v. p.,
<p align=right>na Bršljanovem.</p>
<center>Častiti gospod!</center>
Ker sta mraz in lakota prignala različno škodljivo divjačino v doline, opozarjamo vse nadgozdarske in gozdarske urade, da naj strogo pazijo na divjačino.
Menda se potepa v deželi tudi več volkov; zato naznanjamo, da dobi dotičnik, ki ustreli prvega volka na Kranjskem, pedeset goldinarjev nagrade, za vsakega sledečega pa deset goldinarjev.
Celo en ris se menda potepa v deželi, ki je najnevarnejša evropejska roparska žival; zato pozivljamo {{prelom strani}} vse urade, da naj ga iščejo in ustrele. Kdor ga ustreli, dobi dvestopedeset goldinarjev nagrade, in naj se javi takoj pri nadgozdarskem uradu v Ljubljani.
Toliko v pojasnilo!
Ljubljana, dne ....
<poem><p align=right>Ces.-kr. nadgozdarski urad.
A. Kotnik mp. dež. preds.</p></poem>
:::::Pripis:
V dokaz resnice se mora oddati volkove ušesa, in celo risovo kožo, za katero dobi dotični lovec še posebno plačilo, ki se ravna po kakovosti.
<p align=right>Z...."</p>
To pismo je zelo uplivalo na vse navzoče.
„Ris?" se je začudil Ludevit. „Nemogoče!"
„Dokler živim, še nisem kaj tacega slišal," je pripomnil drugi.
„Takoj moramo napraviti veliko, splošno gonjo," je svetoval tretji.
„Juhéj, hurá!" je zaklical četrti, in ta je bil Slavko sam.
Nadgozdar ga je strogo pogledal in mu rekel:
„Kaj klepečeš? Molči, dečko! Pri takem lovu moraš ostati doma za pečjo! Sicer nam pa ni treba iti na lov, ker jih že imamo?"
„Koga pa?" je vprašal Ludevit.
„Volka in risa."
„Volka in r — —"
Ludevitu je zastala beseda v grlu.
„Le poglejte tule noter!"
Podgornik je stopil v stran, in vsi navzoči so stopili v drvarnico ter se takoj jednoglasno začudili.
„O,
{{prelom strani}}
„Res, volk je!" je dejal drugi.
„In ris!" je pristavil tretji. „Res je, res, „Haló, hurá, gospod stotnik!" so zaklicali vsi navzoči.
„Ampak;" je vprašal nadgozdar krmarja, „kje sta pa Vendelin in stari Štefan?"
To sta bila podgozdarja.
„Nisem ju videl, gospod stotnik," je odgovoril Krek.
„Torej niste bili danes doma?"
„Cel dan sem bil doma."
„Tedaj ste morali vendar videti gozdarja."
„Nobenega."
„Kdo naj bi pa bil prinesel to žival?"
„Stari Miklavž."
„Stari Miklavž?" se je začudil stotnik. „Kdo ga je pa poslal? Gotovo Vendelin ali pa Štefan. Nemogoče, da bi kdo drugi ustrelil te dve živalici."
„Grospod stotnik, vprašajte tegale," je dejal Krek in pokazal na svojega sina.
„Tegale, neumnost! Kaj ima pa ta opraviti pri tej stvari?"
„Šel je s svojo dvocevko v gozd in —"
„V gozd? In potem?"
„Takoj, ko je prišel od Vas."
Nadgozdar je nagubančil svoje čelo.
„Saj sem mu prepovedal! Presneto ga kaznujem, tega malega vraga. Pomislite, ta bedasti deček je hotel iti z nami na volčji lov! Torej naprej, Krek!"
{{prelom strani}}
„Torej," je nadaljeval krmar, „šel je s svojo dvocevko v gozd in se vrnil šele v poldrugi uri —"
„Ta porednež!" je zaklical nadgozdar jezno.
„Poldrugo uro se je klatil po gozdu! Če bi ga bil volk ugriznil, ali pa ris raztrgal! Naprej!"
„Vrnil se je s starim Miklavžom —"
„Torej sedaj vendar zvemo!"
„Pripeljala sta na sančh nekaj s smrečevjem pokritega. Ker sta rekla, da ne smem videti tiste stvari, sta jo spravila v drvarnico. Sedaj pa vidite, kaj da sta pripeljala, risa in volka."
„Kje pa je Miklavž?"
„Takoj je odšel."
„Pa Vam je vendar povedal, kateri gozdar, da je poslal te dve živali?"
„Ni besedice ni črhnil."
„Neumnost, ta stari tepec! Pa kaj tacega pozabi!"
Sedaj se je obrnil Podgornik k Slavkotu in dejal:
„Ali je tebi povedal, dečko?"
„Ne."
„Ali ga nisi vprašal?"
„Nisem."
„Grom in strela! Še teke stvari ga ne vprašaš? Zakaj pa nisi odprl svojih ust?"
Dečku je dobro delo, da ljudi tako imenitno vleče.
„Ker sam bolje vem ko Miklavž, kdo da je bil," se je zasmejal.
„Ti veš? Torej le hitro povej!"
Vsi so radovedno poslušali.
„Jaz sam!" je dejal Slavko zmagonosno.
„Ti sam — — dečko, nikar se ne norčuj, sicer se ti utegne kaj pripetiti!" je zavpil stotnik nad njim.
„Če je pa res!"
{{prelom strani}}
„Slavko!" ga je svaril njegov oče.
„Če je res, je res!" je trdil deček.
Vsi so stali začudeni okoli njega. Stotnik ni vedel, kaj da naj stori.
„Dečko, ali se presneto lažeš, ali pa imaš samega vraga v telesu!" je zaklical. „Povej, kako je bilo!"
„Jaz sem ustrelil oba, gospod stotnik!"
„Oba?"
„Oba."
Tedaj se je Ludevit trikrat prekrižal in dejal:
„Za Bóga svetega, samega živega vraga ima v telesu. Sicer je nemogoče, tukajle!"
„Dečko," je dejal nadgozdar neverjetno, „če se lažeš, potem sva pri kraju; takoj moraš proč iti."
Dečku se je zdela stvar že preneumna. Temno je pogledal nadgozdarja, udaril z nogo ob tla in dejal:
„Še poditi me ni treba; saj sam rad grem!"
„Oho!"
„Pa še takoj grem! Kdor misli, da se bom lagal zaradi ubogega volka in take stare mačke, s tem sva izorala. To presega pa res že vse meje, da bi treščila strela z jasnega neba. Razumete?"
Nato se je obrnil in odšel v hišo. Vsi so gledali začudeni za njim. Kaj tacega se jim pa še ni pripetilo; celo stotniku je bila stvar neumljiva. Krmar se je ves tresel v strahu. Vedel je, da njegov sin ni lažnik, a zdelo se mu je neverjetno, da bi ustrelil Slavko dve taki živali.
Slednjič je stotnik globoko vzdihnil in dejal:
„Grom in strela! Ta mi je pa posvetil! Krek pojdite ponj!"
Krek je odšel in pripeljal iz sobe dečka, ki je jezno gledal predse.
{{prelom strani}}
„Torej porednež, ali si jih res ti ustrelil?" je vprašal Podgornik.
„Saj sem že desetkrat povedal; ni treba, da bi ponovil še enajstič!" je odgovoril Slavko.
„Dečko, nikar se ne kregaj!"
„Oglejte sti živali," je dejal deček, „in prepričajte se, da so moje kroglje!"
„Saj res, niti spomnil se nisem na to. Kje so pa streli?"
Sklonil se je in preiskal naj prvo volka.
„Saperment!" je dejal. „Kroglja mu je šla ravno skozi srce. Imenitno! Boljše še jaz sam ne streljam. In ris?"
„Tega sem pa počil dvakrat," je dejal Slavko.
„Kam pa?"
„Od daleč vidim oba strela!"
„Oho, dečko mi hoče morda še pridigovati! Saj res, tu sta obe rani. Prvi strel je zadel v pluča, drugi pa ravno v srce. To so pa trije mojsterski streli! Dečko samega vraga imaš v telesu. O tem niti ne dvomim!"
„Presneto, da ga ima, tukajle!" je zagodrnjal Ludevit.
A ozrl se je ponosno na dečka, saj je bil njegov gojenec.
„Torej povej nam vse!" je potem ukazal stotnik Slavkotu.
Ta je začel pripovedovati. Stotnik mu je segal vedno v besedo, in vsi drugi se niso mogli dovolj načuditi. Ko je Slavko končal, je zaklical Podgornik:
„Mojsterski čin, res mojsterski čin, za tacega dečka! Za vraga, če nima ta fant samega hudiča v telesu!"
Ludevit se je iznova trikrat prekrižal in dejal:
{{prelom strani}}
„Belcebuba ima; presneto, da ga ima, tukajle, ta vrli dečko!"
„Torej, krmar, povejte mi, kaj naj napravim s Slavkotom? Ali naj ga pošteno pretepem?"
„Hm!" je odgovoril Krek, „pravzaprav bi zaslužil, da ga pošteno pretepete. Hvala Bogu, da je šla moja žena v mesto. Umrla bi bila vsled strahu!"
„Dečko je zaslužil, da ga pošteno pretepem, a zaslužil je tudi nagrado. Sicer se pa o tem še pozneje pogovorimo. Glavna stvar je, da hitimo z volkom, da nas kdo ne prehiti. Ludevit, ti najboljše jašeš — —"
„Gospod stotnik, to je pa res, tukajle!" je dejal Ludevit.
„Osedlaj rujavca! Tačas grem pisat pismo, in potem neseš volkove ušeša in risovo kožo v Ljubljano."
Ludevit se je razveselil.
„K nadgozdarskemu ravnatelju?"
„Da."
„Saperment, to bo pa imenitno! Ali naj oblečem svojo državno uniformo?"
„Seveda, še celo moraš jo. Goldinar dobiš za pot."
„Hvala lepa. Ali naj povem, kdo da je ustrelil živali?"
„Seveda! Sedaj pa le pojdi in osnaži gumbe!"
V pol ure je odjahal Ludevit na svojem rujavcu z volčjimi ušesi, risovo kožo in nadgozdarjevim pismom proti Ljubljani.
Ko je prijahal pred stanovanje nadgozdarskega ravnatelja, je zvedel, da je ta na obisku pri deželnem predsedniku na graščini Račje, tričetrt ure iz mesta.
Takoj jo je krenil proti graščini Račje. Pred graščinskimi vežnimi vrati je razjahal svojega konja. Konjski hlapec je pristopil in ga vprašal, kaj da želi?
{{prelom strani}}
„Ali je gospod nadgozdarski ravnatelj tu?"
„Da
„Iti moram k njemu."
„Oho! Morate?"
„Da moram," je odgovoril Ludevit ponosno.
„Počakati morate, če Vam dovolijo," je odgovoril konjski hlapec ravnotako ponosno.
„Šel sem!" je rekel Ludevit še ponosnejše.
„O, to je pa kaj druzega! Kdo Vas pa pošilja?"
„To je pa skrivnost. Peljite mojega konja v hlev!"
Odvezal je s sedla zavitek, v katerem je imel kožo, in šel po stopnjicah navzgor.
V prvem nadstropju je srečal Ludevit lakaja.
„Kje pridem prav k „Kaj pa hočete?"
„Nekaj mu moram sporočiti."
„Od koga pa?"
„Od gospoda nadgozdarja pl. Podgornika."
„Ali je nujno?"
„Zelo."
„Hm, ekselenca gospod deželni predsednik so pri gospodu ravnatelju; ker je pa tako nujno, Vas takoj naznanim."
Nato je peljal lakaj Ludevita po dolgem hodniku v fino sobo, kjer je moral čakati. Nista še minili dve minuti, ko se odpro visoka, dvojna vrata. Ko je vstopil Ludevit v prekrasni salon, mu je skočil pogum v hlače.
Na dragocenih foteljih je sedel gospod in dve dami. Grospod je bil deželni predsednik baron Kotnik; dami pa sta bili gospa baronica deželna predsednica in gospa nadgozdarskega ravnatelja. Nadgozdarski ravnatelj pa je vstal in šel Ludevitu naproti. Gospôda mu {{prelom strani}} je seveda dovolila, da sme sprejeti sela v njihovi prisotnosti.
„Vi ste torej v službi pri gozdarju pl. Podgorniku?" je vprašal nadgozdarski ravnatelj Ludevita.
„Na povelje
„In prihajate kot nujen sel?"
„Na povelje."
„Potem je pa gotovo nekaj zelo važnega."
„Nekaj zelo važnega, tukajle!"
Ravnatelj se je malo začudil zaradi besede »tukajle«, vendar je vprašal:
„Zaradi katere zadeve ste pa prišli?"
„Ustrelili smo prvega volka," je dejal Ludevit ponosno. Hotel je povedati najprvo samo o volku, da bi gospodo bolj presenetil.
„In zaradi take stvari ste prišli kot nujen sel?" je vprašal ravnatelj resno.
„Na povelje!"
„Ali Vam je naročil nadgozdar, da morate reči, da ste nujen sel?"
„Na povelje, ne."
Gospod ga je temno pogledal.
„Pa zakaj ste to storili?" je vprašal strogo.
„Hm," je odgovoril Ludevit, „ker je volk vendar prokleto imenitna žival, tukajle!"
Deželni predsednik se je nasmejal, in nadgozdarski ravnatelj je vprašal Ludevita:
„Kaj pa imate v tem zavitku?"
„Kožo, Ekselenca!"
Tedaj se je zasmejala baronica glasno, ker se ji je smešno zdelo, da je prinesel Ludevit volčjo kožo kot nujen sel.
{{prelom strani}}
„Kaj naj pa storim z kožo?
„Hm, to me nič ne briga, tukajle. Gospod, saj ste jo vendar zahtevali."
„O tem pa ničesar ne vem."
„Mislim, da so jo zahtevali celo Ekselenca, gospod deželni predsednik sam."
Sedaj je pogledala Ekselenca Ludevita vprašajoče in dejala:
„Kdo Vam je pa to povedal?"
„Saj sem vendar pismo slišal," je odgovoril Ludevit hrabro.
„Katero pismo pa?"
„Ki ga je prejel danes gospod stotnik iz ces. kr. nadgozdarskega urada. Prebral nam ga je, in tam je bilo zapisano spodaj: Kotnik."
Dami sta se komaj zadrževali smeha.
„Oh, tisti dopis, mislite!" je dejal deželni predsednik.
„Na povelje, Ekselenca!"
„In na Bršljanovem ste brž ustrelili prvega volka?"
„Na povelje!"
„Torej pokažite nam kožo!" je dejal baron prijazno.
„Tako, tu imate kožo," je rekel Ludevit pogumno in razprostrl na likanih tleh risovo kožo.
„Oh," je dejal baron Kotnik. „Kaj pa to pomeni! To je vendar risova koža, ne pa volčja!"
To je bilo Ludevitu pa že preveč. Da je gospoda tako neumna, tega si pa ni mislil. Togotno se je vzravnal, si potrkal s prstom na čelo in dejal:
„Za Bóga svetega, to se vendar samo ob sebi razume!"
{{prelom strani}}
Gospôda se je najprvo začudila; ko je pa videla
Ludevitovo smešno postavo in kretanje, so se vsi na glas zasmejali.
„Mož, povejte mi vendar, kako Vam je pa ime?" je vprašal potem deželni predsednik Ludevita.
„Ludevit Štempihar se pišem, tukajle."
„Ludevit Štempihar? To ime si moram pa zapomniti."
„Na povelje, Ekselenca!" je odgovoril Ludevit.
Vsi so se iznova zasmejali, potem je pa dejal baron Kotnik:
„Koliko let že služite?"
„Petnajst."
„In še niste gozdar?"
„Ne maram, tiikajle, ker imam gospoda stotnika tako rad. Ker se tako dobro razumeva, ne maram proč iti."
Zopet so se vsi zasmejali, ker je rekel Ludevit »se tako dobro razumeva«, potem je pa nadaljeval deželni predsednik:
„Ali ste imeli že kako ponudbo za gozdarja?"
„To je samo ob sebi umevno. Že štirikrat."
„In je niste sprejeli?"
„Nisem."
„Zelo zvesti služabnik ste. Ali Vam ni dal gospod nadgozdar nobenega pisma?"
Sedaj se je spomnil Ludevit šele na pismo.
„Saperlot," je dejal, „tako neumen pa še v svojem celem življenju nisem bil, tukajle! Tu je pismo!"
Segel je v žep in izročil nadgozdarskemu ravnatelju pismo. Ta ga je odprl in prosil barona Kotnika, da ga sme prebrati na glas. Pismo se je glasilo takole:
{{prelom strani}}
Visokemu ces. kr. nadgozd. uradu
<center>v Ljubljani!</center></poem>
Akoravno mi ne preostaja mnogo časa, Vam vendar naznanjam, da imam dečka, v starosti petih let in nekaj mesecev. Streljati, jahati, plavati, sabljati se in bosti zna, ter se piše Slavko Krek; imeniten dečko je! Sel je danes v gozd, ustrelil prvega volka in potem pa še risa; ter pravi, da je ris mačka.
Zato Vam pošiljam takoj Ludevita Štempiharja. Tudi ta je priden dečko. Razume se imenitno na gozdarstvo, skoraj bolje ko jaz, ima dvoje ušes in kožo, kar mi blagovorite uradno potrditi. Prosim izročite mu tudi nagrado.
Če ustrelimo še več volkov, ga pošljem k Vam še z vêčimi ušesi, in želim, da dobro opravi pri Vas, posebno ker ima rad napitnino.
Sicer Vam pa želim, da se vsestransko dobro počutite in se podpisujem lastnoročno in z udanostjo
<poem><p align=right>Slavko plemeniti Podgornik, stotnik v. p., nadgozdar."</p></poem>
Seveda so se zopet vsi iznova zasmejali, deželni predsednik pa je dejal:
„Naš stari Podgornik ostane vedno jednak. Vedno ima kaj zabavnega in originelnega za nas. Kaj prvo nam pošlje tega Ludevita Štempiharja, potem nam pa piše še tako imenitno pismo. Sicer pa, kaj je s tem dečkom?"
„Ta stanuje na Bršljanovem. Mislim, da je ta deček nadgozdarjev ljubljenec?"
{{prelom strani}}
„O, Slavko je ljubljene nas vseh, Ekselenca, tukajle!"
„Ali je res šele pet let star, in je ustrelil že volka in celo risa?"
„Res."
„Gotovo ste se zmotili ali je pa to mistifikacija."
„Zmotili se pa res nismo; kaj se pa pravi mistifikacija, tega pa ne vem."
„Da nas ima za norca."
„Gotovo, da ne. Slavko nas nima nikoli za norca, in tudi ne pusti, da bi ga mi imeli za norca."
„To je vendar neverjetno!"
„Tudi mi mu nismo hoteli verjeti; a dokazal nam je."
„Ali zna tako dobro streljati?"
„Celo lastovke strelja."
„O, Ekselenca, mislim, da je ložje zadeti volka ali risa, kakor lastovko, tukajle!"
„Res je," se je zasmejal predsenik, „ampak strah, strah pred tako živalijo!"
„Strah? Strah pa Slavkota ni! Zadnjič je napadel divji merjasec našega doktorja Strnada in našo grofico Silvo, a ta vražji deček ga je takoj ustrelil."
„Doktor Strnad? Hm! To ime — —"
Tedaj je dejala baronica:
„Dovoli! Doktor Strnad je tisti slavni zdravnik, o katerem nam je zadnjič pravil tajni svetnik Belec."
„Oh, saj res. Torej stanuje pri vas doktor Strnad in tista španska grofica de Rodriganda?"
„Da, Ekselenca!"
{{prelom strani}}
Deželni predsednik je šel parkrat po sobi semtertja in vprašal potem Ludevita:
„Ali bo jutri gospod nadgozdar doma?"
„Na vsak način, Ekselenca."
„Doktor Strnad in grofica tudi?"
„Mislim."
„In Slavko Krek?"
„Ta je vedno doma, če se ne potepa po gozdu, tukajle."
„Ali jašete še danes na Bršljanovo?"
„Na povelje!"
„Torej pozdravite gospoda nadgozdarja in mu sporočite, da ga jutri dopoludne točno ob dvanajstih obiščemo."
„Saperlot!" se je prestrašil Ludevit.
„In da pride z nami več dam in gospodov."
„Grom in strrr — — — oh, oprostite tukajle, Ekselenca!"
„Prepričati se hočemo sami, če je res, kar nam je pisal o dečku."
„Res je, res; svojo častno besedo Vam dam!"
Baron Kotnik se je nasmejal in nadaljeval:
„In če imate Vi res kožo in dvoje ušes, kar naj uradno potrdimo."
„Saj leži koža tule! Iz ušesa — o, za vse na svetu — no, na to sem pa čisto pozabil!"
„Ušesa ste pozabili?"
„Da, dosedaj. Hvala Bogu, da jih imam v žepu. Tu jih imate."
Potegnil je volčja ušesa iz žepa in jih pomolil deželnemu predsedniku Kotniku. Ta jih je vzel in jih položil na mizo. Potem pa je dejal:
{{prelom strani}}
„Sporočite nadalje gospodu nadgozdarju, da naj nam predstavi gospoda doktorja Strnada in njegovo zaročenko."
„Vse natančno sporočim, tukajle, Ekselenca!"
„Sedaj pride pa še glavna stvar, moj dragi! Gospod nadgozdar je tako skrben, da nas je spomnil celo na napitnino."
„Hm!"
Ludevit je zmignil v zadregi z rameni.
„Ali imate tudi Vi take nazore?"
Gospoda se je zelo rado vala te zabave. Slednjič je odgovoril Ludevit odločno:
„No, Ekselenca, le pustite, saj ni treba, tukajle!"
„Oh!"
„Res, res. Saj pridete itak jutri na Bršljanovo!"
Vsi so se iznova glasno zasmejali. Tako imenitno se že dolgo niso zabavali.
„Torej imam kredit pri Vas?" se je pošalil deželni predsednik.
Ludevit se je čutil precej domačega, zato je takoj odgovoril:
„No, kdo pa, če Vi ne, tukajle!"
Iznova so se vsi zasmejali. Baron Kotnik pa je segel v žep po svoj mošnjiček in dejal:
„Rečite gospodu nadgozdarju, da mu plačamo nagrado jutri osebno. Koliko pa mislite, da je vredna koža?"
„Hm, nekaj izrednega je," je dejal Ludevit počasi.
„Oh, dober trgovec ste; kako hitro podražite svoje blago!"
„Nikakor, Ekselenca. Saj je bilo zapisano v pismu, da plačate kožo po kakovosti."
„Seveda."
{{prelom strani}}
„Torej, sibirski jazbec naprimer stane približno pedeset goldinarjev in ni vreden prav nič."
„Ali to tako natančno veste?"
„Vem, dlaka se drobi. Ta koža gotovo ne bo mnogo cenejša. Dajte, kar se Vam vredno zdi, tukajle!"
„Ali bo dovolj petinsedemdeset goldinarjev?"
„Jaz bi bil že zadovoljen, če bi bili moji; ampak dobi jih gospod stotnik ali pa naš Slavko."
„Vem, da bodeta zadovoljna. Tu imate pa še deset goldinarjev za Vas. Ali je dovolj?"
„Saperment, seveda je!" je zaklical Ludevit veselo. „Grospod stotnik mi je dal za pot en goldinar, in jaz sem si mislil, da je že to precej imenitno!"
Sedaj je dejal pa še nadgozdarski ravnatelj:
„Pravzaprav je bila pošiljatev meni namenjena. Dovolite, Ekselenea, da tudi jaz nekaj priložim?"
„Dovolim, ampak manje ne smete dati ko jaz!" je odgovoril deželni predsednik.
„Ubogam Vas. Torej, tu imate še deset goldinarjev!"
„Hvala lepa!" je dejal Ludevit zadovoljno. „Če bi le vsak dan ustrelili enega tacega risa, pa bi bil zadovoljen, tukajle!"
„In mi dame?" je vprašala baronica.
„O, prosim," je dejal Ludevit skomno, „to bi bilo nespodobno, če bi od Vas kaj sprejel!"
„No, le vzemite; samo šest goldinarjev je!"
„Dvajset in šest je šestindvajset! Saperlot, saj še obogatim!"
„In štiri je trideset!" je pristavila gospa ravnateljica. „Nisem vzela več s seboj."
Ludevit je vzel denar in se ji prijazno nasmejal.
{{prelom strani}}
„Le bodite zaraditega brez skrbij, madam ravnateljica, “ je dejal. „Saj ne hrepenim tako po bogatstvu; z vsem sem zadovoljen, tukajle.“
„Torej, ali smo pri kraju,“ se je nasmejal deželni predsednik. „ Sporočite, kar sem Vam naročil. Torej zdravstvujte!“
| |||