Wikivir

Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mija Bon (pogovor | prispevki)
4.933 urejanj
Mija Bon (pogovor | prispevki)
4.933 urejanj
Vrstica 31.051:
Podgornik je kar pobledel vsled strahu.
{{prelom strani}}
„Je že tako!“" je dejal Ludevit. „Vsi so se Vam smejali, tudi dame.“"
 
„ Ampak zakaj pa, za vraga ?“
„Ampak zakaj pa, za vraga?"
„ Zaradi različnih stvari. “
 
„Torej, naprimer?“
„Zaradi različnih stvari."
 
„Torej, naprimer?"
 
Ludevit je imel sicer rad svojega gospoda, vendar se mu je prileglo, če gaje mogel malo podražiti, zato je rekel:
 
„Prvič zaradi celega pisma; morda se gospoda ne razume na take stvari; smejali so se celemu pismu, in deželni predsednik je rekel, da je imenitno.“
„Prvič zaradi celega pisma; morda se gospôda ne razume na take stvari; smejali so se celemu pismu, in deželni predsednik je rekel, da je imenitno."
„Tepec, s tem me je vendar pohvalil!“ „Primojkokoš, potem sem pa vendar fin dečko!“
 
„ Zakaj ? “
„Tepec, s tem me je vendar pohvalil!"
„Deželni predsednik je dejal: Podgornik ostane
 
vedno isti; naprvo nam pošlje tega Ludevita Štempiharja, potem pa še tako pismo! — Ce je torej pismo imenitno, sem tudi jaz imeniten; to se samo ob sebi razume, tukajle! Ampak smejali so se Vam pa vendar, posebno zaradi kože in dveh ušes.“
„Primojkokoš, potem sem pa vendar fin dečko!"
„Zakaj ?“
 
„Torej, ker ste vendar zapisali, da imam jaz kožo in dvoje ušes.“
„Zakaj?"
„Kaj si vsega ne izmisliš! Pisal sem: Tu Vam pošiljam Ludevita Štempiharja, in tako dalje, ki ima kožo in dve ušesi, kar mi blagovolite uradno potrditi in — “ Tedaj sta se zasmejala doktor Strnad in državni pravdnik na glas, Ludevit pa je dejal:
 
„Torej videte, celo sami priznate, da ste zapisali, da imam jaz kožo in dvoje ušes, in da mi naj to uradno potrdijo, in plačajo zato nagrado/1
„Deželni predsednik je dejal: Podgornik ostane
„Ti presneta smola; saj res, kako sem se blamiral!a je tedaj zaklical nadgozdar ves obupan.
vedno isti; naprvo nam pošlje tega Ludevita Štempiharja, potem pa še tako pismo! — Če je torej pismo imenitno, sem tudi jaz imeniten; to se samo ob sebi razume, tukajle! Ampak smejali so se Vam pa vendar, posebno zaradi kože in dveh ušes."
„ Na dalj e pa zaradi napitnine, “ je dejal Ludevit. »Zapisali ste, da mi naj dado napitnino/1
 
„Seveda sem to zapisal; menil sem, da dobi moje pismo blagajnik, kdo bi si bil pa mislil, da pride moje pismo deželnemu, predsedniku v roke. No, jutri dobim pa gotovo dvanajst milj dolg nos! Kdo ti je pa dal denar za kožo ?“
„Zakaj?"
„Sam deželni predsednik.“
 
„Grom in strela, temu bi jo bil moral dati zastonj !“
„Torej, ker ste vendar zapisali, da imam jaz kožo in dvoje ušes."
„Kaj pa še! Saj nisem prismojen, tukajle! Se prav rad mi je dal zanjo petinsedemdeset goldinarjev.“ „Pisma ti niso dali?“
 
„Ne. Jutri se sami pogovorijo z Vami. Videti hočejo Slavkota, kajti ne verjamejo, da je ustrelil tako mlad deček volka in risa. Nadalje hočejo, da jim predstavite gospoda doktorja in milostivo grofico de Rodri-ganda. “
„Kaj si vsega ne izmisliš! Pisal sem: Tu Vam pošiljam Ludevita Štempiharja, in tako dalje, ki ima kožo in dve ušesi, kar mi blagovolite uradno potrditi in — "
„Torej je vedel deželni predsednik že o nas ?“ je vprašal Strnad.
 
„Ze. Gospa deželna predsednica je rekla, da jim Je pravil o Vas tajni svetnik Belec.“
Tedaj sta se zasmejala doktor Strnad in državni pravdnik na glas, Ludevit pa je dejal:
„Cujte, čujte, gospod državni pravdnik,“ je dejal tedaj Strnad, „tajni svetnik Belec je že izpolnil svojo °bljubo !“
 
„Saj sem bil prepričan o tem,“ je dejal državni pravdnik. „Gotovo pride gospoda samo zaraditega.“
„Torej videte, celo sami priznate, da ste zapisali, da imam jaz kožo in dvoje ušes, in da mi naj to uradno potrdijo, in plačajo zato nagrado."
„ Gospod državni pravdnik, Vi pridete jutri seveda tudi!“ ga je potem povabil nadgozdar.
 
„Hvala lepa za povabilo, pridem!“
„Ti presneta smola; saj res, kako sem se blamiral!" je tedaj zaklical nadgozdar ves obupan.
„Gospa Strnadova, kaj je pa s kuhinjo?" je potem vPrašal Podgornik.
{{prelom strani}}
,,Pravzaprav sem v veliki zadregi, “ je odgovorila. „Saj ne vem, kaj bi gospoda rada in — —“
„Nadalje pa zaradi napitnine," je dejal Ludevit. »Zapisali ste, da mi naj dado napitnino."
„Neumnost! Kar jim pripravite, s tem morajo biti zadovoljni, sedaj je prepozno, da bi jih morda še izpraševali. Ali imamo kaj divjačine ?“
 
„Dovolj! Svinjskega in telečjega tudi.“
„Seveda sem to zapisal; menil sem, da dobi moje pismo blagajnik, kdo bi si bil pa mislil, da pride moje pismo deželnemu, predsedniku v roke. No, jutri dobim pa gotovo dvanajst milj dolg nos! Kdo ti je pa dal denar za kožo?"
„Potem je pa vse v sedu. Ce rabite še kaj drugih stvari, pa pošljemo hitro koga v mesto. “
 
„Ampak ne vem, za koliko oseb — —“ „Neumnost! Kolikor imamo, pripravimo. Če kaj ostane, pa sami snemo. Hvala Bogu, da imamo dovolj vina v kleti!“
„Sam deželni predsednik."
Gospa Strnadova je imela graščinsko gospodinjstvo v najlepšem redu, a obisk tako odlične gospode jo je vendar malo iznenadil. Kuharica in dekle ,so morale danes delati celo noč in pripravljati različne stvari za drugi dan.
 
Nadgozdar je ukazal okrasiti graščino in popraviti pot skozi gozd. Ker so imeli v graščini tudi dva mož-narja, zato je poslal Podgornik v mesto po navaden smodnik, da sprejmo na Bršljanovem dostojno deželnega predsednika.
„Grom in strela, temu bi jo bil moral dati zastonj!"
Malo pred poldnem je osedlal Lude vit svoj ega ruj avca, jahal gospodi naproti, se takoj obrnil, ko jih je zagledal in naznanil prihod gospode v graščini.
 
„Kaj pa še! Saj nisem prismojen, tukajle! Še prav rad mi je dal zanjo petinsedemdeset goldinarjev."
 
„Pisma ti niso dali?"
 
„Ne. Jutri se sami pogovorijo z Vami. Videti hočejo Slavkota, kajti ne verjamejo, da je ustrelil tako mlad deček volka in risa. Nadalje hočejo, da jim predstavite gospoda doktorja in milostivo grofico de Rodriganda."
 
„Torej je vedel deželni predsednik že o nas?" je vprašal Strnad.
 
„Že. Gospa deželna predsednica je rekla, da jim je pravil o Vas tajni svetnik Belec."
 
„Čujte, čujte, gospod državni pravdnik," je dejal tedaj Strnad, „tajni svetnik Belec je že izpolnil svojo obljubo!"
 
„Saj sem bil prepričan o tem," je dejal državni pravdnik. „Gotovo pride gospoda samo zaraditega."
 
„Gospod državni pravdnik, Vi pridete jutri seveda tudi!" ga je potem povabil nadgozdar.
 
„Hvala lepa za povabilo, pridem!"
 
„Gospa Strnadova, kaj je pa s kuhinjo?" je potem vprašal Podgornik.
{{prelom strani}}
„Pravzaprav sem v veliki zadregi," je odgovorila. „Saj ne vem, kaj bi gospoda rada in — —"
 
„Neumnost! Kar jim pripravite, s tem morajo biti zadovoljni, sedaj je prepozno, da bi jih morda še izpraševali. Ali imamo kaj divjačine?"
 
„Dovolj! Svinjskega in telečjega tudi."
 
„Potem je pa vse v sedu. Če rabite še kaj drugih stvari, pa pošljemo hitro koga v mesto."
 
„Ampak ne vem, za koliko oseb — —"
 
„Neumnost! Kolikor imamo, pripravimo. Če kaj ostane, pa sami snemo. Hvala Bogu, da imamo dovolj vina v kleti!"
 
Gospa Strnadova je imela graščinsko gospodinjstvo v najlepšem redu, a obisk tako odlične gospode jo je vendar malo iznenadil. Kuharica in dekle so morale danes delati celo noč in pripravljati različne stvari za drugi dan.
 
Nadgozdar je ukazal okrasiti graščino in popraviti pot skozi gozd. Ker so imeli v graščini tudi dva možnarja, zato je poslal Podgornik v mesto po navaden smodnik, da sprejmo na Bršljanovem dostojno deželnega predsednika.
 
Malo pred poldnem je osedlal Ludevit svojega rujavca, jahal gospôdi naproti, se takoj obrnil, ko jih je zagledal in naznanil prihod gospode v graščini.
 
Deželni predsednik je bil točen. Ravno opoludne so zagrmeli možnarji, in osem polnih kočij je pridrdralo pred graščino. Burni živijo-klici so pozdravili odlično gospodo. Vseh skupaj je bilo približno štirideset oseb.
 
Stotnik je stal v nadgozdarski uniformi pri vežnih vratih, da sprejme gospodo. Tudi gozdarski pomočniki so bili v državni uniformi, v prvi vrsti seveda Ludevit.
Stotnik je stal v nadgozdarski uniformi pri vežnih vratih, da sprejme gospodo. Tudi gozdarski pomočniki so bili v državni uniformi, v prvi vrsti seveda Ludevit. {{prelom strani}} Poleg njega je stal Slavko. Tudi ta je imel danes svojo zeleno lovsko uniformo.
 
Deželnik predsednik je skočil iz voza in hotel potem pomagati svoji soprogi izstopiti, tedaj je zagledal
Deželnik predsednik je skočil iz voza in hotel potem pomagati svoji soprogi izstopiti, tedaj je zagledal Ludevita.
Ludevita.
 
„0, naš Ludevit Štempihar!“ je dejal. „Pridite bližj e! “
„O, naš Ludevit Štempihar!" je dejal. „Pridite bližje!"
Ludevit je stopil vojaško pred barona Kotnika. „Podajte baronici roko,“ je dejal deželni predsednik. »Smete ji pomagati izstopiti iz voza.“
 
„Ali je bolna tukajle?“ je vprašal Ludevit.
Ludevit je stopil vojaško pred barona Kotnika.
Niti slutil ni, da je to zanj velika čast, za katero Se poteguje zaman marsikak častnik in uradnik.
 
„Ne,“ se je zasmejal baron, „ampak tako hoče.“ „No, če mora biti, naj pa bo!“
„Podajte baronici roko," je dejal deželni predsednik. »Smete ji pomagati izstopiti iz voza."
 
„Ali je bolna tukajle?" je vprašal Ludevit.
 
Niti slutil ni, da je to zanj velika čast, za katero se poteguje zaman marsikak častnik in uradnik.
 
„Ne," se je zasmejal baron, „ampak tako hoče."
 
„No, če mora biti, naj pa bo!"
 
S temi besedami je stopil k vozu, podal deželni predsednici baronici Kotnikovi roko in dejal:
 
„Dober dan, Ekselenca! No, pojdite sem, če mislite se prekucnete iz, voza!“
„Dober dan, Ekselenca! No, pojdite sem, če mislite se prekucnete iz voza!"
Prijil jo je in jo takorekoč vzdignil iz kočije. Nadgozdarski ravnatelj je že pravil gospodom in ^amam o včerajšnjem Ludevitovem obisku pri deželnem Predsedniku, zato so bili vsi zelo radovedni na Ludevita, a da bo tako občeval z gospodo, tega si niso mislili.
 
Nato se je oklenila baronica Kotnikova desnice Sv°jega soproga, in šli so proti veži. Druga gospoda je za njimi.
Prijil jo je in jo takorekoč vzdignil iz kočije.
Nadgozdar se je globoko priklonil. Njegovo obličje • e žarelo samega veselja, ker je imel čast sprejeti v svo-JeGi domu deželnega predsednika.
 
„Tu smo torej,“ je dejal deželni predsednik. 1 ”Kaj ne, veliko nas je, moj dragi Podgornik."
Nadgozdarski ravnatelj je že pravil gospodom in damam o včerajšnjem Ludevitovem obisku pri deželnem predsedniku, zato so bili vsi zelo radovedni na Ludevita, a da bo tako občeval z gospodo, tega si niso mislili.
„Cim več, tem bolje, Ekselenca!" je odgovoril nad-
 
1040
Nato se je oklenila baronica Kotnikova desnice svojega soproga, in šli so proti veži. Druga gospoda je za njimi.
gozdar. „Prosim, počastite moj dom s svojo prisot-j nostjo!“
 
Deželni predsednik je podal Podgorniku roko, ki jo je na lahko stisnil, deželni predsednici pa jo je ča-j stitljivo poljubil, in potem je šla vsa gospoda v veliko graščinsko dvorano. Dvorana je bila okrašena z rogov-jem, orožjem in drugimi lovskimi stvarmi. Tam so se vsedli, da se malo okrepčajo.
Nadgozdar se je globoko priklonil. Njegovo obličje se žarelo samega veselja, ker je imel čast sprejeti v svojem domu deželnega predsednika.
 
„Tu smo torej," je dejal deželni predsednik. „Kajne, veliko nas je, moj dragi Podgornik."
 
„Čim več, tem bolje, Ekselenca!" je odgovoril nadgozdar. {{prelom strani}} „Prosim, počastite moj dom s svojo prisotnostjo!"
 
Deželni predsednik je podal Podgorniku roko, ki jo je na lahko stisnil, deželni predsednici pa jo je častitljivo poljubil, in potem je šla vsa gospoda v veliko graščinsko dvorano. Dvorana je bila okrašena z rogovjem, orožjem in drugimi lovskimi stvarmi. Tam so se vsedli, da se malo okrepčajo.
 
Podgornik je vse lepo uredil; njegovi lovski pomagači so izvrstno fino stregli.
 
Potem, ko so prvič pili, je dejal deželni pred'; sednik :
Potem, ko so prvič pili, je dejal deželni predsednik:
.
 
„Prišel sem v prvi vrsti, da si ogledam Vašega malega, petletnega junaka, vendar imamo za to Š® vedno čas. Ali je gospod doktor Strnad doma?“
„Prišel sem v prvi vrsti, da si ogledam Vašega malega, petletnega junaka, vendar imamo za to še vedno čas. Ali je gospod doktor Strnad doma?"
„Je. Velevate, Ekselenca?“
 
,,Naj pride!"
„Je. Velevate, Ekselenca?"
 
„Naj pride!"
 
Podgornik je namignil Ludevitu.
 
Vsi so že šlišali o zanimivih doktorjevih doživljajih a poznali ga še niso, zato so bili zelo radovedni, da vidijo moža, ki dobi najlepšo špansko grofico za ženo.
Vsi so že šlišali o zanimivih doktorjevih doživljajih, a poznali ga še niso, zato so bili zelo radovedni, da vidijo moža, ki dobi najlepšo špansko grofico za ženo.
 
Strnad je vstopil.
 
v
CeČe si je kdo mislil, da si bo štel Strnad v bogv1bogve kako milost, da sme priti v tako odlično družbo, ta je motil. Visoke in krepke postave je bil, in vstopil jje z kraljevskim ponosom. Mirno je gledal na zbrano gos podogospodo.
 
Deželni predsednik je vstal, in nehote vsi drug za njim.
 
„Moj Bog, knez 01zuna!“ je dejal precej glasu v začudenju visoki uradnik, ki je stal za deželnim pred sednikom baronom Kotnikom.
„Moj Bog, knez Olzuna!" je dejal precej glasu v začudenju visoki uradnik, ki je stal za deželnim predsednikom baronom Kotnikom.
„Grospod doktor Janko Strnad!" je predstavil stotnik zdravnika gospodi.
{{prelom strani}}
„Gospod doktor Janko Strnad!" je predstavil stotnik zdravnika gospôdi.
 
Baron in baronica sta odzdravila Strnadovem poklonu, in deželni predsednik je dejal:
 
„Slišal sem praviti o Vas. Rojeni ste na Kranjskem, kajne? Kako ste pa prišli na Špansko ?“
„Slišal sem praviti o Vas. Rojeni ste na Kranjskem, kajne? Kako ste pa prišli na Špansko?"
„Bil sem v Parizu asistent pri profesorju Letur-birju, ko so me poklicali v Rodrigando, da ozdravim grofa Emanuela de Rodriganda. Imel je kamen v mehurju in bil slep.“
 
„0 jej! Ali ste se Vam posrečili obe operaciji?4' „Imel sem srečo. “
„Bil sem v Parizu asistent pri profesorju Leturbirju, ko so me poklicali v Rodrigando, da ozdravim grofa Emanuela de Rodriganda. Imel je kamen v mehurju in bil slep."
„Torej Vam smem čestitati k Vašemu uspehu.“ Strnad se je priklonil v zahvalo, in deželni predsednik je nadaljeval:
 
„Sicer sem pa slišal, da ste prinesli s seboj izredno prijetno plačilo -7- — ?“
„O jej! Ali ste se Vam posrečili obe operaciji?"
„Ekselenca, to plačilo sem dobil prostovoljno.“
 
„ Slišali smo o Vaših doživljajih, in moja soproga želi videti grofico de Rodriganda. Ali živi dama morda tako sama zase, da — —“
„Imel sem srečo."
„0 nikakor, Ekselenca. Dovolite, da grem po Silvo de Rodriganda ?“
 
„ Seveda, prosim, prosim. “
„Torej Vam smem čestitati k Vašemu uspehu."
 
Strnad se je priklonil v zahvalo, in deželni predsednik je nadaljeval:
 
„Sicer sem pa slišal, da ste prinesli s seboj izredno prijetno plačilo — —?"
 
„Ekselenca, to plačilo sem dobil prostovoljno."
 
„Slišali smo o Vaših doživljajih, in moja soproga želi videti grofico de Rodriganda. Ali živi dama morda tako sama zase, da — —"
 
„O nikakor, Ekselenca. Dovolite, da grem po Silvo de Rodriganda?"
 
„Seveda, prosim, prosim."
 
Strnad je odšel.
 
Vsi so se zopet vsedli. Drug z drugim so šepetali, kajti Strnad se jim je dopadal, posebno damam. Zato so bili tem radovednejši na grofico, kateri so ugrabli očeta in jo zastrupili, da je postala blazna, in ki jo je mogel rešiti samo Strnad.
 
Medtem se je obrnil deželni predsednik k tistemu gospodu, ki je vzkliknil pri Strnadovem vstopu.
{{prelom strani}}
Benačeve skrivnosti. 131
„Ušlo Vam je preje nekaj besedi — —?“" je vprašal.
 
„Ekselenca, ker sem se res začudil/1 ..Imenovali ste neko odlično ime?“
„Ekselenca, ker sem se res začudil."
„Kneza de 01zuno.“
 
„Torej kaj je s knezom de 01zuno?“
„Imenovali ste neko odlično ime?"
„Doktor Strnad je knezu tako podoben, da sem se skoraj prestrašil. “
 
„Ali ste poznali kneza ?“
„Kneza de Olzuno."
„Dobro. Spoznal sem ga, ko sem bil v Španiji pri avstrijskem poslaništvu.“
 
„To je pač slučaj !“
„Torej kaj je s knezom de Olzuno?"
,,Hm!“
 
„Kaj hočete povedati s svojim „bm“!?“
„Doktor Strnad je knezu tako podoben, da sem se skoraj prestrašil."
„Spomnil sem se namreč na neke malenkosti. Ekselenca, ali ste opazili tisti dve mali bradavici v doktorjevem obrazu ?“
 
„Na čelu in na levem licu.“
„Ali ste poznali kneza?"
„Da; navadno jih nihče niti ne opazi.“
 
„Torej kaj je s temi dvemi bradavicami ?“.
„Dobro. Spoznal sem ga, ko sem bil v Španiji pri avstrijskem poslaništvu."
„Knez Olzuna je imel dve ravnotaki bradavici na istem mestu. “ •
 
„0h, to je pa res malo čudno.“
„To je pač slučaj!"
»Nadalje je bila maddm Strnad, ki vodi sedaj na Bršljanovem gospodinjstvo —“
 
„Ali je tu‘?“ je posegel baron v besedo.
„Hm!"
„Da, in njena hči. Torej madam Stmadova je bila v Španiji vzgojiteljica, nekaj časa tudi pri knezu de Olzuni. “
 
„To je pa že zelo sumljivo. “
„Kaj hočete povedati s svojim „hm"!?"
„Ivar nenadoma je odpotovala iz Španskega. Gotovo so se kaj sprli. Takrat sem bil pri avstrijskem poslaništvu in sem videl njen potovalni list (pas).“
 
%‘č
„Spomnil sem se namreč na neke malenkosti. Ekselenca, ali ste opazili tisti dve mali bradavici v doktorjevem obrazu?"
„Ali soglaša doktorjeva starost z tistim časom?“
 
„Popolnoma, in še več: Poznal sem doktorja Str-
„Na čelu in na levem licu."
nada že preje, še kot dečka. Slučajno sem ga videl pri nekem sorodniku gospe Strnadove, pri nekem Lapaj-netu, čegar sin je sedaj učitelj v Zalogu. Ze takrat sem preračunal njegovo starost in sem dospel do sklepa, ki ga Ekselenca gotovo slutite. “
 
„Gotovo!“ je pritrdil deželni predsednik.
„Da; navadno jih nihče niti ne opazi."
Tedaj se odpro vrata, in vstopila je Silva ob Str-nadovi desnici.
 
„Torej kaj je s temi dvemi bradavicami?"
 
„Knez Olzuna je imel dve ravnotaki bradavici na istem mestu."
 
„Oh, to je pa res malo čudno."
 
»Nadalje je bila maddm Strnad, ki vodi sedaj na Bršljanovem gospodinjstvo —"
 
„Ali je tu?" je posegel baron v besedo.
 
„Da, in njena hči. Torej madam Strnadova je bila v Španiji vzgojiteljica, nekaj časa tudi pri knezu de Olzuni."
 
„To je pa že zelo sumljivo."
 
„Kar nenadoma je odpotovala iz Španskega. Gotovo so se kaj sprli. Takrat sem bil pri avstrijskem poslaništvu in sem videl njen potovalni list (pas)."
{{prelom strani}}
„Ali soglaša doktorjeva starost z tistim časom?"
 
„Popolnoma, in še več: Poznal sem doktorja Strnada že preje, še kot dečka. Slučajno sem ga videl pri nekem sorodniku gospe Strnadove, pri nekem Lapajnetu, čegar sin je sedaj učitelj v Zalogu. Že takrat sem preračunal njegovo starost in sem dospel do sklepa, ki ga Ekselenca gotovo slutite."
 
„Gotovo!" je pritrdil deželni predsednik.
 
Tedaj se odpro vrata, in vstopila je Silva ob Strnadovi desnici.
 
Vsi bi bili najrajše vskliknili vsled začudenja, a ker je bila tako odlična družba, so se premagovali, vendar je zmaknil tuintam kdo s stolom, ali pa je zašumelo kako krilo.
 
Lepa, neskončno lepa je bila, tako lepa, da bi se ne bila mogla nikoli meriti nobena izmed navzočih dam z njo. Imela je belo obleko, v laseh temnorudečo rožo in na prsih dva naglej na. Bilo je, kakor da bi bila vstopila boginja lepote, da očara gospode in vzbudi zavist nevošljivih dam.
 
Zopet so vsi vstali. Deželna predsednica ji je šla par korakov naproti in ji podala roko. Silva se ji je častitljivo poklonila.
 
„Grofica Silva de Rodriganda y Sevila!“ je dejal Strnad glasno.
„Grofica Silva de Rodriganda y Sevila!" je dejal Strnad glasno.
„Svetlost,“ je dejala baronica francosko, ker je slutila, da Silva še ne zna slovenskega, „pozdravljam Vas prisrčno na kranjskih tleh in Vas priporočam svojemu soprogu. “
 
„Svetlost," je dejala baronica francosko, ker je slutila, da Silva še ne zna slovenskega, „pozdravljam Vas prisrčno na kranjskih tleh in Vas priporočam svojemu soprogu."
 
Deželni predsednik se je odzval in dejal:
 
„Če dovolite. Svetlost, Vam bodemo po svoji moči na razpolago. V našo družbo imate vedno prost vstop.11
„Če dovolite. Svetlost, Vam bodemo po svoji moči na razpolago. V našo družbo imate vedno prost vstop."
„Hvala lepa, Ekselenca, moja najprisrčnejša za-
 
hvala,“ je dejala Silva, „ampak dovolite mi, da ostanem še nekaj časa v samoti, da pozabim saj malo nesrečne dni, ki so popolnoma predrugačile moje življenje.“
„Hvala lepa, Ekselenca, moja najprisrčnejša zahvala," {{prelom strani}} je dejala Silva, „ampak dovolite mi, da ostanem še nekaj časa v samoti, da pozabim saj malo nesrečne dni, ki so popolnoma predrugačile moje življenje."
„Kolikor je v naši moči,“ je dejal deželni predsednik, „Vam gotovo radi pomagamo. Zavzel se bom za Vaše razmere, da jih srečno uredimo. Sicer se pa vse-dimo! Prosim, Svetlost, pojdite na mojo desnico! In Vi, gospod doktor, vsedite se poleg moje soproge. Povedati nam morate kaj o slavni španski deželi/1
 
„Kolikor je v naši moči," je dejal deželni predsednik, „Vam gotovo radi pomagamo. Zavzel se bom za Vaše razmere, da jih srečno uredimo. Sicer se pa vsedimo! Prosim, Svetlost, pojdite na mojo desnico! In Vi, gospod doktor, vsedite se poleg moje soproge. Povedati nam morate kaj o slavni španski deželi."
 
Nato so se vsi vsedli na svoje prostore.
 
Pojedina je bila imenitna, in vse jedi so se gospodi izvrstno dopadale. Vino, ki je ležalo že mnoga leta nedotaknjeno v graščinski kleti, je bilo tako dobro, da so bili konec pojedine vsi precej dobre volje.
 
„Podgornik,“ je dejal po pojedini deželni predsednik baron Kotnik, „pridite malo bližje!“
„Podgornik," je dejal po pojedini deželni predsednik baron Kotnik, „pridite malo bližje!"
 
Nadgozdar je ubogal predsednikov ukaz.
 
„Koliko časa že služite?“
„Koliko časa že služite?"
„Štiriintrideset let.“
 
„In še niste ničesar dosegli?“
„Štiriintrideset let."
„Ničesar, Ekselenca? Hm, mislim, da sem že nekaj!“ „Ampak razloček je med nekaj biti ali imeti!“
 
„Hm!“
„In še niste ničesar dosegli?"
Nadgozdar ni um el deželnega predsednika, a ta je nadaljeval:
 
„Ker mislite, da ste nekaj, zato dobite sedaj nekaj, da bodete tudi nekaj imeli. Stopite bliže!“
„Ničesar, Ekselenca? Hm, mislim, da sem že nekaj!"
 
„Ampak razloček je med nekaj biti ali imeti!"
 
„Hm!"
 
Nadgozdar ni umel deželnega predsednika, a ta je nadaljeval:
 
„Ker mislite, da ste nekaj, zato dobite sedaj nekaj, da bodete tudi nekaj imeli. Stopite bliže!"
 
Deželni predsednik je segel v žep in prinesel iz njega usnjeno škatljico, iz katere je vzel vitežki križec s krono in ga pripel stotniku na prsi.
 
,,Priporočil sem Vas Njegovemu Veličanstvu cesarju Francu Jožefu I., ki Vam je milostno podelil to od-
liko„Priporočil sem Vas Njegovemu Veličanstvu cesarju Francu Jožefu I., ki Vam je milostno podelil to odliko. {{prelom strani}} Sprejmite jo kot znak moje izredne naklonjenosti. Natančnejše odredbe dobite uradno.41"
 
Podgorniku je zastala kar sapa, pobledel je in zopet zarudel, in ustnice so se mu tresle.
 
„Ekselenca -— saperlot — to je — o sveta Mati Božja — no, no, tako iznenadenje! Tega niti zaslužil nisem,“ je jecljal iznenadeni nadgozdar.
„Ekselenca — saperlot — to je — o sveta Mati Božja — no, no, tako iznenadenje! Tega niti zaslužil nisem," je jecljal iznenadeni nadgozdar.
„To je popolnoma moja stvar,“ je dejal deželni predsednik. „Sedaj nam pa pokažite svojega majhnega junaka!“
 
„To je popolnoma moja stvar," je dejal deželni predsednik. „Sedaj nam pa pokažite svojega majhnega junaka!"
 
Podgornik je namignil Ludevitu.
 
„Gospod doktor Strnad,“ je dejal baron, ali verjamete, da je res ustrelil tako mlad deček volka in risa ?“
„Gospod doktor Strnad," je dejal baron, „ali verjamete, da je res ustrelil tako mlad deček volka in risa?"
Strnad je odgovoril: f
 
„Gotovo, Ekselenca. Sicer bi gotovo ne verjel, a poznam ga. Popolnoma ravnodušno bi nameril tudi na slona. Nekoč je ustrelil v moji prisotnosti divjega Hirjasca, in rešil s tem grofico Rodriganda smrtne nemarnosti. “
Strnad je odgovoril:
,,Res radoveden sem na tega dečka!“
 
Sedaj je vstopil Slavko. Vojaško je prikorakal v dvorano, se ustavil pred deželnim predsednikom in se tttu poklonil.
„Gotovo, Ekselenca. Sicer bi gotovo ne verjel, a poznam ga. Popolnoma ravnodušno bi nameril tudi na slona. Nekoč je ustrelil v moji prisotnosti divjega mrjasca, in rešil s tem grofico Rodriganda smrtne nevarnosti."
„0, ti si prišel!“ je dejal baron.
 
„Kakor ste ukazali!“ je odgovoril Slavko neustrašeno in razločno.
„Res radoveden sem na tega dečka!"
„Kako ti je ime?“
 
Sedaj je vstopil Slavko. Vojaško je prikorakal v dvorano, se ustavil pred deželnim predsednikom in se mu poklonil.
 
„O, ti si prišel!" je dejal baron.
 
„Kakor ste ukazali!" je odgovoril Slavko neustrašeno in razločno.
 
„Kako ti je ime?"
 
„Slavko Krek. Krek mi je ime po svojem očetu, Slavko pa po gospodu stotniku, ki je moj boter."
 
„ Koliko si pa star ?“
„Koliko si pa star?"
„Pet let in četrt. “
 
„Pet let in četrt."
 
„Kaj pa je tvoj oče?"
{{prelom strani}}
„ Pomorščak/1 „Kje pa je ?“
„Pomorščak."
„Bil je krmar na Jefrovi Mitji, sedaj je pa doma, tu na Bršljanovem.“
 
„Kaj pa postaneš ?“
„Kje pa je?"
„Ekselenca, vrl dečko !“
 
„To je prav, ampak mislil sem, kak stan da si izbereš ?“
„Bil je krmar na Jefrovi Mitji, sedaj je pa doma, tu na Bršljanovem."
„Tega jaz ne razumem; to odločijo že moj oče, gospod stotnik in gospod doktor Strnad. “
 
„Zakaj ravno ti trije?“
„Kaj pa postaneš?"
„Ker so pametnejši ko jaz in natančnejše vedo, za kak stan da sem.“
 
„Torej nimaš nobenega veselja za kak stan?“
„Ekselenca, vrl dečko!"
„0 pač! Postati hočem nekaj, kar je zelo težko, ; kjer se mora človek veliko učiti in zelo boriti. Napri-mer lovec, pomorščak ali vojak. “
 
„Ali se rad učiš ? Kaj pa že znaš ? Brati ?“
„To je prav, ampak mislil sem, kak stan da si izbereš?"
„Hm,“ je dejal Slavko ponosno, „tega ne štejem, Brati, pisati in tako dalje zna vsak pastir. Angleško, francosko in nemško znam; risati moram tudi. Nadalje znam streljati, jaliati, sabljati se, plavati, telovaditi —-— no, pa vse to ni težko. “
 
„Vrl dečko si! Kaj si pa že streljal? Tarčo ?“
„Tega jaz ne razumem; to odločijo že moj oče, gospod stotnik in gospod doktor Strnad."
„Da, tarčo; najprvo pritrjeno tarčo, potem pa nihajočo, nadalje kamenje v zraku. “
 
„Morda tudi že kakega zajca ?“
„Zakaj ravno ti trije?"
„Ze nekaj sto to zimo.“
 
„Kako je pa bilo z volkom ? Ali te je bilo kaj strah?"
„Ker so pametnejši ko jaz in natančnejše vedo, za kak stan da sem."
 
„Torej nimaš nobenega veselja za kak stan?"
 
„O pač! Postati hočem nekaj, kar je zelo težko, kjer se mora človek veliko učiti in zelo boriti. Naprimer lovec, pomorščak ali vojak."
 
„Ali se rad učiš? Kaj pa že znaš? Brati?"
 
„Hm," je dejal Slavko ponosno, „tega ne štejem. Brati, pisati in tako dalje zna vsak pastir. Angleško, francosko in nemško znam; risati moram tudi. Nadalje znam streljati, jahati, sabljati se, plavati, telovaditi — — no, pa vse to ni težko."
 
„Vrl dečko si! Kaj si pa že streljal? Tarčo?"
 
„Da, tarčo; najprvo pritrjeno tarčo, potem pa nihajočo, nadalje kamenje v zraku."
 
„Morda tudi že kakega zajca?"
 
„Že nekaj sto to zimo."
 
„Kako je pa bilo z volkom? Ali te je bilo kaj strah?"
 
Slavko je debelo pogledal deželnega predsednika.
 
„Strah? Pred kom pa? Morda pred volkom ? Tega mora biti vendar mene strah in moje puške. “
„Strah? Pred kom pa? Morda pred volkom? Tega mora biti vendar mene strah in moje puške."
„A tako! Torej se nisi nič bal volka in risa ?“ „Prav nič. “
{{prelom strani}}
Vsa gospdda se je začudila ko je čula, da je Slavko tako odločen dečko.
„A tako! Torej se nisi nič bal volka in risa?"
Deželna predsednica ga je pa pobožala in dajala: „Ali nimaš nič rad svoje matere? Pomisli, kako se bila iokala tvoia mamica, če bi te bil usmrtil volk.“
 
„Vem, da bi se bila zelo jokala,“ je odgovoril Slavko. „Ampak mamica gre tudi v gozd, in bi jo bil v°lk lahko usmrtil. Ali ni bilo boljše, da sem šel jaz v gozd in ustrelil volka ?“
„Prav nič."
 
Vsa gospôda se je začudila ko je čula, da je Slavko tako odločen dečko.
 
Deželna predsednica ga je pa pobožala in dajala:
 
„Ali nimaš nič rad svoje matere? Pomisli, kako se bila jokala tvoja mamica, če bi te bil usmrtil volk."
 
„Vem, da bi se bila zelo jokala," je odgovoril Slavko. „Ampak mamica gre tudi v gozd, in bi jo bil volk lahko usmrtil. Ali ni bilo boljše, da sem šel jaz v gozd in ustrelil volka?"
 
Baronica je videla, da jo je deček pošteno zavrnil, zato je dejala:
 
„Dečko, kakor junak govoriš. “
„Dečko, kakor junak govoriš."
„0, Ekselenca, jaz nisem junak. Ce hočete videti Junaka, morate pogledati tule mojega strica Strnada, ki Je bil že v Ameriki in Afriki, in celo že v Aziji. Ta je ^1 že na lovu na tigre, leve, panterje in slone; boril se Je tudi že z divjaki!“
 
„0h,“ je dejal tedaj deželni predsednik, „tega niti Vedeli nismo. V Ameriki ste bili, gospod doktor ?“ „Tako je,“ je odgovoril Strnad.
„O, Ekselenca, jaz nisem junak. Če hočete videti junaka, morate pogledati tule mojega strica Strnada, ki Je bil že v Ameriki in Afriki, in celo že v Aziji. Ta je bil že na lovu na tigre, leve, panterje in slone; boril se je tudi že z divjaki!"
 
„Oh," je dejal tedaj deželni predsednik, „tega niti vedeli nismo. V Ameriki ste bili, gospod doktor?"
 
„Tako je," je odgovoril Strnad.
 
„In v orijentu?"
 
„Nekaj let.“
„Nekaj let."
„In ste res hodili na lov na te živali?”
 
„Res; a glavni namen mojega popotovanja so bile 1110je znanstvene študije."
„In ste res hodili na lov na te živali?"
„0 svojem potovanju nam morate pri prihodnji P^liki kaj natančnejšega povedati. Potemtakem pa že lad verjamem, da se tale mladi junak od Vas marsikaj ^auči.«
 
„Kako malenkost že. Sedaj naprimer ga učim laso.“
„Res; a glavni namen mojega popotovanja so bile moje znanstvene študije."
„Nemogoče! Petleten deček!“
 
„Prav lahko je mogoče. Narediti sem dal zanj petnajst čevljev dolg laso (jermen), ki je štirikrat spleten-Precej vaje ima že.“
„O svojem potovanju nam morate pri prihodnji priliki kaj natančnejšega povedati. Potemtakem pa že rad verjamem, da se tale mladi junak od Vas marsikaj nauči.«
,.S kako živalijo se pa uči ?“
{{prelom strani}}
„S psi in kozami, in svojim ponijem (mali konjič)/ „To bi pa res rada videla,“ je dejala baronica.
„Kako malenkost že. Sedaj naprimer ga učim laso."
„0, to vse nič ni,“ je rekel Slavko. „Ekselenc»i če bi videli strica Strnada, kadar me poučuje. Ce stre' ljam jaz petdeset korakov daleč, strelja on tristo, če po-derem jaz na tla z lasom kozo, podere on konja, ce vržem štiri kamne v zrak, ustreli dva naenkrat, vsak kamen zadene, in sicer tudi v najhitrejšem diru. To je pravi junak!11
 
„Potem se seveda nič več ne čudim, če ustrel$ volka in risa. Torej sabljati se znaš tudi, praviš ? Kd°[ te je pa naučil?“
„Nemogoče! Petleten deček!"
„Grospod stotnik. In sedaj me uči stric Strnad cel( boks.“
 
„Saj si vendar premajhen, da bi se boril z stricofl1 Strnadom. “
„Prav lahko je mogoče. Narediti sem dal zanj petnajst čevljev dolg laso (jermen), ki je štirikrat spleten. Precej vaje ima že."
„Saj se ne boksam z njim. Nek deček pride vedn0 iz vasi, in s tem se boksava, stric se pa z Ludevitotfi'' „A tako! Kdo je pa navadno natepen?“
 
„Deček in Ludevit. Ludevit vpije vedno: »Primoj kokoš, tukajle!« To je zelo zabavno. “
„S kako živalijo se pa uči?"
„Verjam, da je. Torej tudi jahati znaš?“
 
„Tudi, ampak samo na svojem poniju.41 „Dejal si, da znaš tudi angleško in francosko ?“ „Znam. Če želite, Ekselenca, se lahko pogovarjali angleško ali francosko. Meni je vseeno !“
„S psi in kozami, in svojim ponijem (mali konjič)."
„Ti si pa vrl dečko! Sicer pa le rajše ostanimo pri slovenščini! Kdo te je pa naučil te jezike ?“
 
„Gospod stotnik in gospa Strnadova. Sedaj me poučuje paše drug učitelj nek tuj jezik; gozdni čuvaj Tombi Namreč, ki je pravzaprav cigan. “
„To bi pa res rada videla," je dejala baronica.
,,Kak jezik te pa uči?“
 
„Tega mi pa noče povedati; vendar sem ga nekoč Prevaril in videl, da se bere narobe, namreč z desne na Wo; mislim da je arabsko ali malajsko.“
„O, to vse nič ni," je rekel Slavko. „Ekselenca, če bi videli strica Strnada, kadar me poučuje. Če streljam jaz petdeset korakov daleč, strelja on tristo, če poderem jaz na tla z lasom kozo, podere on konja, če vržem štiri kamne v zrak, ustreli dva naenkrat, vsak kamen zadene, in sicer tudi v najhitrejšem diru. To je pravi junak!"
„0 tem pa še ničesar ne vem!“ je dejal Strnad. „Tombi je rekel, da ne smem nikomur ničesar Povedati, ker misli, da bi ga gospod stotnik zaraditega okregal. “
 
„Zakaj te pa uči?w
„Potem se seveda nič več ne čudim, če ustrelš volka in risa. Torej sabljati se znaš tudi, praviš? Kdo te je pa naučil?"
„Pravi, da morda še kedaj rabim ta jezik, in tudi s&m ga popolnoma pozabi, če z nikomur ne govori. “ „Gotovo te uči ciganski jezik. Tega se ti pa ni freba učiti.“
 
„Cigansko pa že ni! Cigani vendar ne molijo!“
„Gospod stotnik. In sedaj me uči stric Strnad celo boks."
„ Torej te uči tudi molitve ?“
 
„Tudi. Vse pregovore, pesni in molitve mi prestavi. Kajne, stric, da znaš arabsko ?u'
„Saj si vendar premajhen, da bi se boril z stricom Strnadom."
„Znam.-‘
 
„Torej povej mi, kako se moli arabski očenaš!“ „Očenaš se začne arabsko takole: Ja abana Iledzi ^ s semavati jata hadezo smoka.“
„Saj se ne boksam z njim. Nek deček pride vedno iz vasi, in s tem se boksava, stric se pa z Ludevitom."
„Potem pa tisti jezik že ni arabski; kajti očenaš Se začne takole: Bapa kami jang ada de surga, kuduz-lah kiranja namamu.“
 
^ „Kaj? Kje se je pa naučil gozdni čuvaj ta jezik! je malajsko."
„A tako! Kdo je pa navadno natepen?"
„Malajsko?“ se je začudil deželni predsednik. „Slo-Beračeve skrivnosti. 132
 
venski gozdni čuvaj naj bi znal malajsko? Na Bršljano-vem so pa res sami čudaki! “
„Deček in Ludevit. Ludevit vpije vedno: »Primoj kokoš, tukajle!« To je zelo zabavno."
„Saj je bil na Malajskem/1 je dejal deček. „Pravil mi je o otoku Borneo, Timur in Celebes. Stric Strnad, ali se smem učiti ta jezik še nadalje?“
 
„Zamojdel, če hočeš. Jaz znam tudi nekaj malajskega, ti pa pomagam.“
„Verjam, da je. Torej tudi jahati znaš?"
„Imenitno!“ je zaklicala baronica Kotnikova. vidim, da bomo morali priti večkrat na Bršljanovo.“ „Da, da, le pridite, Ekselenca!“ je zaklical Slavko veselo.
 
„Oh, zakaj se pa tako veseliš?“ je vprašala prijazno. „Ker Vas imam rad.“
„Tudi, ampak samo na svojem poniju."
Baronica se je sklonila, ga poljubila in vprašala: „Zakaj me pa imaš rad, Slavko ?“
 
.,Ker imate tako dobre oči.“
„Dejal si, da znaš tudi angleško in francosko?"
„Torej se me nič ne bojiš?“
 
„Prav nič. Zakaj naj bi se Vas pa bal?“
„Znam. Če želite, Ekselenca, se lahko pogovarjali angleško ali francosko. Meni je vseeno!"
{{prelom strani}}
„Ti si pa vrl dečko! Sicer pa le rajše ostanimo pri slovenščini! Kdo te je pa naučil te jezike?"
 
„Gospod stotnik in gospa Strnadova. Sedaj me poučuje paše drug učitelj nek tuj jezik; gozdni čuvaj Tombi namreč, ki je pravzaprav cigan."
 
„Kak jezik te pa uči?"
 
„Tega mi pa noče povedati; vendar sem ga nekoč šrevaril in videl, da se bere narobe, namreč z desne na levo; mislim da je arabsko ali malajsko."
 
„O tem pa še ničesar ne vem!" je dejal Strnad.
 
„Tombi je rekel, da ne smem nikomur ničesar šovedati, ker misli, da bi ga gospod stotnik zaraditega okregal."
 
„Zakaj te pa uči?"
 
„Pravi, da morda še kedaj rabim ta jezik, in tudi sam ga popolnoma pozabi, če z nikomur ne govori."
 
„Gotovo te uči ciganski jezik. Tega se ti pa ni treba učiti."
 
„Cigansko pa že ni! Cigani vendar ne molijo!"
 
„Torej te uči tudi molitve?"
 
„Tudi. Vse pregovore, pesni in molitve mi prestavi. Kajne, stric, da znaš arabsko?"
 
„Znam."
 
„Torej povej mi, kako se moli arabski očenaš!"
 
„Očenaš se začne arabsko takole: Ja abana Iledzi fi s semavati jata hadezo smoka."
 
„Potem pa tisti jezik že ni arabski; kajti očenaš se začne takole: Bapa kami jang ada de surga, kuduzlah kiranja namamu."
 
„Kaj? Kje se je pa naučil gozdni čuvaj ta jezik! To je malajsko."
 
„Malajsko?" se je začudil deželni predsednik. „Slovenski {{prelom strani}} gozdni čuvaj naj bi znal malajsko? Na Bršljanovem so pa res sami čudaki!"
 
„Saj je bil na Malajskem," je dejal deček. „Pravil mi je o otoku Borneo, Timur in Celebes. Stric Strnad, ali se smem učiti ta jezik še nadalje?"
 
„Zamojdel, če hočeš. Jaz znam tudi nekaj malajskega, ti pa pomagam."
 
„Imenitno!" je zaklicala baronica Kotnikova, „vidim, da bomo morali priti večkrat na Bršljanovo."
 
„Da, da, le pridite, Ekselenca!" je zaklical Slavko veselo.
 
„Oh, zakaj se pa tako veseliš?" je vprašala prijazno.
 
„Ker Vas imam rad."
 
Baronica se je sklonila, ga poljubila in vprašala:
 
„Zakaj me pa imaš rad, Slavko?"
 
„Ker imate tako dobre oči."
 
„Torej se me nič ne bojiš?"
 
„Prav nič. Zakaj naj bi se Vas pa bal?"
 
„Ker — torej, ker sem baronica in deželna predsednica," se je nasmejala.
 
,,Zaraditega? Alije baronica ali deželna predsednica nekaj tako strašnega? Zakaj naj bi se Vas bal, če se volka in risa nisem. “
„Zaraditega? Alije baronica ali deželna predsednica nekaj tako strašnega? Zakaj naj bi se Vas bal, če se volka in risa nisem."
„Prav imaš,“ ga je pohvalila baronica. „Sedaj naU* pa pojdi pokazat svoje umetnosti!“
 
Prijela je Slavkota za roko, in potem je šla vsa gospoda na dvorišče. Tam so si ogledali v drvarnic1 najprvo volka in risa. Potem pa je dejal Slavko:
„Prav imaš," ga je pohvalila baronica. „Sedaj nam pa pojdi pokazat svoje umetnosti!"
„Ali smem iti sedaj po svojega ponija (majhen konjič) in po svoje orožje?;i
 
„Le pojdi!“ mu je dovolil stotnik. „G-ospoda te gledala skozi okna.“
Prijela je Slavkota za roko, in potem je šla vsa gospôda na dvorišče. Tam so si ogledali v drvarnici najprvo volka in risa. Potem pa je dejal Slavko:
„In Vi,“ se je obrnila baronica k Strnadu,
 
nam tudi pokažete svoje umetnosti? Nikoli še nismo videli, kakšen je laso. Prosim, gospod doktor!"
„Ali smem iti sedaj po svojega ponija (majhen konjič) in po svoje orožje?"
 
„Le pojdi!" mu je dovolil stotnik. „Gospôda te bo gledala skozi okna."
 
„In Vi," se je obrnila baronica k Strnadu, „ali {{prelom strani}} nam tudi pokažete svoje umetnosti? Nikoli še nismo videli, kakšen je laso. Prosim, gospod doktor!"
 
Strnad je videl, da ne more odreči deželni predsednici prošnje, zato se je udal in odšel v svoje stanovanje.
 
Graščinsko dvorišče je bilo dovolj veliko. Ker je pa bilo mraz, so šle dame v dvorano in gledale skozi okna na dvorišče, gospodje so pa ostali na pi-ostem.
Graščinsko dvorišče je bilo dovolj veliko. Ker je pa bilo mraz, so šle dame v dvorano in gledale skozi okna na dvorišče, gospodje so pa ostali na prostem.

Kmalu se je vrnil Strad na dvorišče, in sicer v obleki prerijskega lovca. Imel je usnjeno lovsko srajco in hlače, težke, visoke škornje in širokokrajen klobuk. Za pasom je imel dva revolverja, b6vibóvi-nož in tomahavk •; čez pleča dve puški in okoli pasu laso (spleten jermen) na katerem je visela južnoameričanska bola.
 
„0h, prerijski lovec!“ je zaklical deželni predsednik baron Kotnik. “
„Oh, prerijski lovec!" je zaklical deželni predsednik baron Kotnik.
Tedaj je prijahal od druge strani tudi že Slavko na svojem konjiču na dvorišče, in sicer brez sedla. Tudi ta je odložil svojo zeleno obleko in se preblekel v ravnq-tako prerijsko obleko, kakor jo je imel Strnad. Cez pleča mu je visela njegova dvocevka.
 
„S čim začneva, stric Strnad ?“ je vprašal.
Tedaj je prijahal od druge strani tudi že Slavko na svojem konjiču na dvorišče, in sicer brez sedla. Tudi ta je odložil svojo zeleno obleko in se preblekel v ravnq-tako prerijsko obleko, kakor jo je imel Strnad. Čez pleča mu je visela njegova dvocevka.
„Z lasom.“
 
„Dobro. Ludevit, izpusti kozla na dvorišče!“
„S čim začneva, stric Strnad?" je vprašal.
Ludevit je odšel in_izpust.il velicega, močnega kozla 1>a dvorišče, ki je takoj nastavil poniju roge.
 
„ Ali naj začnem ?“ je vprašal Slavko Strnada, ki Je stal poleg deželnega predsednika.
„Z lasom."
„Le začni,“ je odgovoril stotnik namesto doktorja.
 
Deček si je ovil konec lasa (spleteni jermen) okoli *elesa, navil ostali del v klobčič in ga vzel v desnico. ^ levico je vodil konja.
„Dobro. Ludevit, izpusti kozla na dvorišče!"
Kadar se je hotel konj ganiti z mesta, mu je na-
 
132*
Ludevit je odšel in izpustil velicega, močnega kozlana dvorišče, ki je takoj nastavil poniju roge.
stavil kozel roge. Konj je bil s sprednjimi nogami kozla, ki se pa ni umaknil.
 
„Le naprej! Kar čez!“ je zaklical Strnad.
„Ali naj začnem?" je vprašal Slavko Strnada, ki je stal poleg deželnega predsednika.
„Zivijo!“ je odgovoril deček.
 
„Le začni," je odgovoril stotnik namesto doktorja.
 
Deček si je ovil konec lasa (spleteni jermen) okoli telesa, navil ostali del v klobčič in ga vzel v desnico. Z levico je vodil konja.
 
Kadar se je hotel konj ganiti z mesta, mu je nastavil {{prelom strani}} kozel roge. Konj je bil s sprednjimi nogami kozla, ki se pa ni umaknil.
 
„Le naprej! Kar čez!" je zaklical Strnad.
 
„Živijo!" je odgovoril deček.
 
Spodbodel je svojega konjiča, zakričal v spodbudo in pognal drzno čez kozla.
 
Brez sedla je dirjal Slavko na svojem konju okoli dvorišča. Sedel je na konju popolnoma prosto. Sedaj je vstal in poklenil na konjev hrbet.
 
„Hal6, Ludevit, vzemi bič!“ je klical dečko.
„Haló, Ludevit, vzemi bič!" je klical dečko.
Ludevit je vzel bič in pognal kozla z mesta, — ki je drl v diru okoli dvorišča. Slavko je dirjal za njim-Kozel je vedel, da ga ulovi Slavko z lasom, zato je napel vse svoje moči in drl in najhitrejšem diru okoli dvorišča. Pri tem je skakal v stran in drl vprek čez dvorišče, a vse to ga ni rešilo — urni deček mu je sledil na svojem konjiču vedno za petami.
 
„Imenitno!“ je zaklical deželni predsednik, ves navdušen za mladega mojsterskega jahača.
Ludevit je vzel bič in pognal kozla z mesta, — ki je drl v diru okoli dvorišča. Slavko je dirjal za njim. Kozel je vedel, da ga ulovi Slavko z lasom, zato je napel vse svoje moči in drl in najhitrejšem diru okoli dvorišča. Pri tem je skakal v stran in drl vprek čez dvorišče, a vse to ga ni rešilo — urni deček mu je sledil na svojem konjiču vedno za petami.
 
„Imenitno!" je zaklical deželni predsednik, ves navdušen za mladega mojsterskega jahača.
 
Kar zakliče Strnad:
 
„Pozor!“
„Pozor!"
 
Deček, ki je klečal še vedno na konju, se je na to povelje vsedel in zavihtel lasovo zanjko okoli svoje glave.
 
„Sedaj !“ je ukazal Strnad.
„Sedaj!" je ukazal Strnad.
„Hal6!“ je zaklical Slavko navdušeno.
 
Deček je zavihtel in zagnal laso. ki se je odvil lP ujel kozla okoli glave v zanjko. Tedaj je Slavko trdo0 prijel svojega konja, ki se je vzpel kvišku, vendar osta^ trdno na mestu. Kozel je skočil še parkrat v stran, p1'1 tem se je odvil laso, zanjka se je zategnila, in kozel se je zgrudil na tla.
„Haló!" je zaklical Slavko navdušeno.
 
Deček je zavihtel in zagnal laso. ki se je odvil in ujel kozla okoli glave v zanjko. Tedaj je Slavko trdo prijel svojega konja, ki se je vzpel kvišku, vendar ostal trdno na mestu. Kozel je skočil še parkrat v stran, pri tem se je odvil laso, zanjka se je zategnila, in kozel se je zgrudil na tla.
{{prelom strani}}
„Živijo!“ so zaklicale vse navzoče dame in gos-podje.
„Izvrsten učitelj ste!“ je pohvalil deželni predsednik Strnada.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Beračeve_skrivnosti«