Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 31.582:
Deček je zavihtel in zagnal laso. ki se je odvil in ujel kozla okoli glave v zanjko. Tedaj je Slavko trdo prijel svojega konja, ki se je vzpel kvišku, vendar ostal trdno na mestu. Kozel je skočil še parkrat v stran, pri tem se je odvil laso, zanjka se je zategnila, in kozel se je zgrudil na tla.
{{prelom strani}}
„Živijo!
„Izvrsten učitelj ste!" je pohvalil deželni predsednik Strnada.
„O, s takim učencem ima človek veselje," je odgovoril Strnad.
„Laso je torej zelo nevarno orožje."
„V izurjenenili rokah na vsak način."
„Ali je mogoče uiti?"
„O pač, ampak človek mora biti zelo izurjen in dobre oči mora imeti. Ujeti je namreč treba zanjko ravno v trenutku, ko šine čez glavo, niti preje, niti pozneje."
„Ali je to mogoče?"
„Mogoče. Dovolite, Ekselenca, da Vam pokažem. Mislim, da se mi posreči, akoravno tega še nikoli s Slavkotom poskusil nisem."
Slavko je med tem razjahal svojega konja in oprostil kozla, da se ne zaduši. Sedaj je počasi pristopil dejal:
„Kajné, Ekselenca, da je taka zanjka imenitna; z njo se lahko vse ujame."
„Ali mene tudi?" je vprašal Strnad smehljaje se.
„Vas pa ne, ker bi ostali vedno v taki daljimi, da Vas moj laso ne doseže."
„Če pa tega ne storim?"
„Tedaj Vas ujamem!"
„Tudi če se postavim na sredo dvorišča in tam na mestu stojim?"
„Potem Vas pa še celo zelo lahko ujamem."
„Ali poskusiva?"
„Saj se samo šalite."
{{prelom strani}}
„Nikakor. Na mestu ostanem, in če se ti posreči, da me ujameš v zanjko, tedaj — kaj pa tedaj?"
„Tedaj mi darujete majhen tomahavk in me naučite, kako se moram z njim bojevati," je dejal Slavko, in oči so se mu veselo zaiskrile.
„Velja."
„Tedaj je tomahavk že takorekoč moj."
„Le počasi, dečko!"
Strnad se je vstopil potem na sredo dvorišča in snel daljšo puško s svojih ramen.
Slavko je pa šel v primerno oddaljenost, navil laso, ga zavihtel in izpustil. A v trenutku, ko je bila zmjka nad Strnadovo glavo, je dvignil ta svojo puško, jo zavihtel in ujel z njo lasovo zanjko.
„Torej?" je vprašal.
„Ne morem," je odgovoril deček ves začuden.
„Poskusi še enkrat!"
Poskusila sta morda še desetkrat, a vedno z istim uspehom.
„Ne morem Vas ujeti, pa ne morem," je priznal Slavko.
„Torej pa malo jahaj, in sicer s zaprekami. Ludevit, nastavi zapreke!"
„Hm," je godrnjal Ludevit, „zapreke; saj ta deček ne pozna nikakih zaprek."
Medtem je razpostavil po dvorišču različne deske in droge, lonce, zaboje in sode, in napel po dvorišču vrvi, in sicer kakor se mu je ravno zdelo.
Kozla so spravili zopet v hlev, in Slavko je zasedel svojega konjiča. Počasi je jahal skozi skrižem nastavljene stvari, potem je konjiča pognal in moral skakati čez zapreke, in slednjič je začel dirjati, kar je mogel.
Gospôda je kar zijala in se ni mogla dovolj načuditi {{prelom strani}} mlademu jahaču, s tako drznostjo je dirjal Slavko čez zaboje, sode in vrvi.
V prvem nadstropju so odprle dame okna in ploskale mlademu junaku, ki je tem drznejše drl po dvorišču na okrog, dokler mu ni dal Strnad znamenja, da se naj ustavi.
»Neverjetno!" je zaklical deželni predsednik.
„Kajné, da je vrl dečko?" je dejal stotnik.
Deželni predsednik se je nato obrnil k gospôdi in dejal:
„Ta deček postane gotovo še junak. Že sedaj vidim, da ne postane samo čil huzarski častnik, ampak kak drzen poveljnik. Gospod nadgozdar, dovolite mi, skrbim pozneje zanj."
„V čast si štejem, Ekselenca, da ugodim Vašemu povelju," je odgovoril stotnik.
Nato so zahtevale dame, da naj pride Slavko k njim v prvo nadstropje. Strnad mu je namignil, Slavko je odšel v graščino k deželni predsednici in drugim damam, in Ludevit je peljal konjiča v hlev.
„In Vi gospod doktor," je vprašal baron, „imate
laso? Oh kaj pa je to?"
Pri tem je pokazal na tri jermena, ki so visela na Ladovem lasu.
»To je bóla —"
»Oh, bral sem že o bóli. V Južni-Ameriki se je menda poslužujejo. Ali je pripravna?"
»Ekselenca, zelo pripravna je. Celo nevarnejša je ko laso. Kdor je izurjen, zdrobi z njo noge najmočnejšemu volu. Ker bi žival poškodoval, Vam pokažem na drug način, kako se rabi to nevarno orožje."
Nato je pokazal bólo najprvo celi družbi. Bili so
trije kratki jermeni, ki so bili na enem koncu zvezani, {{prelom strani}} na drugem je pa visela težka, z usnjem obšita kroglja. Potem je poklical Strnad hlapca, da naj zabije v zemljo moran drog, in dejal:
„Ekselenca, da se gospôda prepriča, kako natančno zadene izurjenec, bom zadel drog deset centimetrov pod vrhom."
Oddaljil se je kakih pedeset korakov od droga, zavihtel bólo z desnico okoli glave in jo vrgel. Kr oglje so se v zraku vrtele in natančno zadele drog. Zaškripalo je, — drogov vrh se je odlomil.
„Imenitno!" je zaklical deželni predsednik, „ali vedno tako natančno zadenete?"
„Vedno! Takoj Vam dokažem," je dejal Strnad.
Vrgel je bolo še večkrat, in zadel drog vedno na mestu, ki ga je zaznamoval.
„Mislim, da je to najnevarnejše orožje, saj v prerijskih gozdovih," je dejal baron Kotnik.
„Ne, tale bojna sekirica je še nevarnejša," je rekel Strnad.
Vzel je izza pasa svoj tomahavk in ga pokazal gospôdi.
„Ta sekirica, z tako kratkim ročajem?" je vprašal
baron. „Ali ni to orožje samo za bližino?"
„Nikakor. Z tomahavkom prebijem najmočneje črepinjo in zadenem tudi v veliki oddaljenosti najmanjši cilj. Begunca usmrtim lahko v najhitrejšem diru. Natančno preračunam, ali zadenem njegovo glavo, roko, telo, desno ali levo nogo. Najbolj čudno je pa to, da ne leti tomahavk v zraku v loku, ampak popolnoma vodoravno, potem pa šine malo pred ciljem tako visoko v zrak, kakor sem preračunal, pade in zadene natančno svoj cilj."
Obesil je potem bolo na svoj pas in vzel tomahavk.
{{prelom strani}} Nato je šel na drugo stran dvorišča, se obrnil z levico proti drogu in zagnal z desnico tomahavk. Zadel je drog ravno v sredo.
„Čudezno!" je zaklical baron. „Iz oddaljenosti pedesetih korakov ste tako natančno zadeli!"
„Svoj cilj zadenem tudi iz oddaljenosti petstotih korakov. Takoj prepričam gospodo. Pol metra od okna bo zabil hlapec v zemljo drog, potem grem čez dvorišče, pri graščinskih vratih ven, in na cesti natančno petsto korakov daleč. Tam zaženem potem tomahavk. Zadel bom natančno kamen, ki ga postavim na drog. Gospôda gleda lahko brez nevarnosti skozi okno!"
Hlapec je zabil potem drog v zemljo, in Strnad je šel natančno petsto korakov iz graščine. Gospodje so topili za zid, in tudi dame se niso upale gledati skozi okno.
Sedaj je zagnal Strnad svoj tomahavk. Sekirica je letela popolnoma vodoravno ob tleh, malo pred ciljem je šinila do prvega nadstropja v zrak, padla in vrgla z glasnim treskom kamen z droga ob zid, ne da bi se dotaknila droga samega.
Vsa navzoča gospôda se je glasno začudila in začela ploskati. Strnad se je vrnil, se s priklonom zahvalil Za priznanje in dejal:
„Grospôda torej vidi, kako orožje je tomahavk."
„Najstrašnejše!" je dejal baron.
„Priznam," je pritrdil Strnad.
„Ne samo izurjen, ampak tudi močan mora biti človek za tako orožje; tak orjak mora biti, kakor ste Vi edini med nami."
Strnad se je nasmehnil.
„Za naše kraje ni važno, čez na kdo tomahavk metati," {{prelom strani}} je dejal, „pač pa za prerijo, kjer je od tega življenje odvisno. Kar ste sedaj videli, zna vsak Indijanec."
„Kaj je pa z lasom, gospod doktor? Prosim, pokažite nam še to!
Strnad se je moral udati.
Ukazal je, da naj zapro zopet graščinska vrata, in osedlajo stotnikovega rujavca. Potem so izpustili vse konje na dvorišče.
Strnad je zajahal svojega konja in jahal po dvorišču parkrat semtertja. Lepše viteške postave bi si ne mogel nihče misliti.
„Krasen, zelo krasen mož je!" je dejala deželna predsednica grofici Silvi.
Silva je zarudela in potem odgovorila:
„In plemenite duše, Ekselenca."
„Potem ste res lahko srečni."
„Neskončno srečna sem!" je zašepetala Silva.
Tudi druge dame so občudovale lepega jahača; zavidale so grofico de Rodriganda.
Sedaj je privezal Strnad laso na sedlo in ga zavil v klobčič.
„Gospôda moja," je dejal, „moj konj ni navajen lasa, in tudi dvorišče je premajhno, da bi Vam lahko pokazal kako se kroti konje. Laso je dolg osem metrov. Poskusiti hočem."
Nato je ukazal hlapcem, da naj splaše vse konje, kar se jim je kmalu posrečilo s pomočjo bičev in pokanja. Splašeni konji so dirjali vsi divji po dvorišču.
„Katerega konja želite, Ekselenca?" je vprašal Strnad.
„Vranca," je odgovoril deželni predsednik, baron Kotnik.
Strnad je pognal svojega rujavca in dirjal z glasnim {{prelom strani}} krikom med konjsko tolpo, ki je drla vsa zbegana po dvorišču na okrog.
Nenadoma je vstal jezdec, stopil konju na hrbet in dirjal v sredo med splašene konje.
Sedaj je zažgal Ludevit še majhen top, in sicer sredi dvorišča.
„Moj Bog, to je smrtnonevarno!" klicala baronica.
„Oh, vsa se tresem," je zdihovala Silva.
„Gospod doktor, za vse na svetu — —" je klical deželni predsednik.
Sedaj je počil strel. — —
Vsi konji so se vzpeli kvišku, tudi Strnadov rujavec se je postavil na zadnje dve nogi. Vsi so mislili, da pade Strnad pod divja konjska kopita; a porabil je še pravi trenutek; ravno ko se je vzpel njegov konj, je sedel v sedlo.
„Oh!" oddahnili so se vsi, vendar je bila stvar še zelo nevarna, kajti konji so dirjali vsled strela vsi divji okrog dvorišča; Strnad pa je obrnil svojega konja in drl naravnost proti divji konjski tolpi.
Dame so na ves glas zakričale.
Strnad pa je ozpodobel svojega konja in skočil drzno čez dva dirjajoča konja.
„Živijo!" je zaklical deželni predsednik, in vsa gospôda je začela ploskati drznemu jahaču.
Strnad se je v zahvalo priklonil in zavihtel svoj lqso, ki je šinil, žvižgaje skozi zrak, naravnost v sredo med divjo konjko tolpo vrancu okoli vratu.
Takoj je vzpodbodel Strnad svojega konja na nasprotno stran. — Močno je potegnil, in vranec je ležal na tleh. Bil je s kopiti v zrak, kajti laso mu je zadrgnil vrat, da ni mogel dihati.
{{prelom strani}}
Sedaj je šele razjahal Strnad svojega konja in o-prostil žrebca.
Vsi so mu začeli iznova ploskati.
| |||