Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 31.786:
Takoj je vzpodbodel Strnad svojega konja na nasprotno stran. — Močno je potegnil, in vranec je ležal na tleh. Bil je s kopiti v zrak, kajti laso mu je zadrgnil vrat, da ni mogel dihati.
{{prelom strani}}
Sedaj je šele razjahal Strnad svojega konja in
Vsi so mu začeli iznova ploskati.
„Ma foá, doktor, Vi ste pa jahač!"
Strnad je izročil svojega konja hlapcu in stopil potem k gospodi.
„Kar ste sedaj videli, zna vsak Indijanec," je dejal.
„In obe puški ste ime na hrbtu!"
„Teh prerijski lovec nikdar ne odloči. Ali naj morda gospodi pokažem, kako se z njimi strelja?"
„Prosim!"
„Potem bi pa želel, da pride Slavko doli."
Takoj je dovolila deželna predsednica, da sme iti Slavko na dvorišče.
„Vzemi svojo puško," mu je dejal Strnad, „in pokaži, da ne znaš samo zajcev streljat!"
Slavko je vzel svojo puško, ki jo je naslonil preje, ob zid, in stopil k Strnadu.
„Vrano vrhu strehe!" mu je dejal ta.
Slavko je nameril in sprožil.
Vrana je padla s strehe, deček jo je zadel ravno sredi telesa.
„Imenitno!" je dejal deželni predsednik.
„Oprostite, Svetlost, to je bil zelo slab strel," je odgovoril Strnad, zadeti bi jo bil moral ravno v glavo.
„Ali jo zadenete Vi ravno v glavo?"
„Jaz?" je vprašal Strnad smehljaje se.
„Da."
„Ta deček tudi!"
„Ampak v kaki bližini!"
„Ekselenca, tamle pred graščino v oddaljenosti tristotih korakov stoji visoka smreka. Tam sedi cela jata {{prelom strani}} vran. — Ludevit pojdi tja in prinesi vrane, ki padejo s smreke. Slavko stopi bliže!"
Ludevit je hitro odšel.
„Katero pa?" je vprašal deček Strnada.
„Zadnjo na tretji veji."
„Dobro, pripravljen sem!"
„Ena — dve — tri!"
Slavko je nameril in sprožil, vrana je padla na tla, druge so pa preplašene vzletele v zrak.
„Pazite!" je zaklical Strnad.
Snel je manjšo puško s svojih ramen in nameril. Ena, dve, tri, štiri, pet, šest strelov je počilo skoraj hitrejše, kakor je štel Slavko, in ravno toliko letečih vran je padlo na tla.
„Oh, kakšna puška je pa to?" je vprašal deželni predsednik.
„Kratka puška po Henrijevem načinu."
„S kolikimi streli?"
„S petindvajsetimi."
„Pokažite mi jo!"
Grospôda je ogledovala potem Strnadovo puško, Medtem pa se je vrnil Ludevit, in prinesel sedem vran, vse so bili zadete ravno v glavo.
„Čudezno!" so se začudili vsi.
„To ni umetnost," je dejal Strnad. „Slavko pojdi po ravnilo v mojo sobo. Na pisalni mizi leži!"
„Takoj grem. Ali smem še preje ustreliti vrabca graščinskem zvoniku?"
„Tega pa gotovo ne zadene!" je dejal jeden izmed gospodov.
„Ali staviva?" je rekel deček.
„Dobro."
„Za koliko pa?"
{{prelom strani}}
„Za deset goldínarjev."
„Dobro, velja!"
Slavko je nameril in ustrelil.
Vrabec je padel z zvonika na dvorišče. Deček ga je zadel v sredo telesa.
„Neverjetno!" je zaklical deželni predsednik. „Gospod major, stavo morate plačati!"
„O, prav rad."
Segel je v žep in dal Slavkotu cekin za dvajset kron.
„Hvala lepa, gospod major!" je dejal deček. „Tako drazega vrabca nisem še nikdar ustrelil."
Vsi so se zasmejali, in deček je odšel po ravnilo.
Kmalu se je vrnil na dvorišče.
„Kaj pa nameravate z ravnilom, gospod doktor?" je vprašal deželni predsednik.
„To ravnilo bode moj cilj," je odgovoril Strnad. „Slavko, ali mi zaupaš? Ali mi držiš ravnilo nad glavo?"
„Seveda, meni je vseeno, kako ga držim."
„Torej stopi k vratom in drži ravnilo z obema rokama nad glavo!"
„Stojte, gospod doktor!" je zaklical tedaj deželni predsednik. „To je smrtnonevamo! Tega Vam pa ne dovolim! Saj Vam verjamemo, da zadenete. Pomislite, da dečka lahko usmrtite."
„O, kaj pa še!" se je zasmejal deček. „Stric Strnad zna še vse drugače streljati. Držim mu, pa je!"
„Ne smeš! Tu ostani!"
Tedaj je pristopil stotnik in dejal:
„Ekselenca, pustite ju. Saj sama vesta, kaj da delata in znata."
„Ampak odgovoren nisem za njihovo življenje."
{{prelom strani}}
Slavko je nato odhitel k graščinskim vratom, držal ravnilo z obema rokama nad glavo in vprašal:
„Koliko strelov?"
„Deset!" je odgovoril Strnad.
Potem je šel na nasprotno stran dvorišča in nameril s svojo kratko puško.
Šele sedaj so dame v prvem nadstropju razumele celo situvacijo in začele v strahu vpiti.
A Strnad se ni brigal za njihov krik in zaklical odločno:
„Ali je vse v redu, Slavko?"
„Vse."
Eden, dva, tri, pet — sedem — devet, deset strelov je počilo tako hitro drug za drugim, da jih ni mogel nihče šteti. Potem je stopil Strnad k gospôdi in dejal, ne bi se brigal za Slavkota:
„Ekselenca, poglejte kako fina je ta puška; po henrije vem načinu je narejena. Desetkrat sem ustrelil, in cev niti vroča ni."
Vsi so občudovali fino puško. —
„Kaj je pa z ravnilom?" je vprašal deželni predsednik.
„Tu je, Ekselenca!" je dejal Slavko, ki se je tačas že vrnil.
Deželni predsednik mu je vzel ravnilo iz rok in obedoval deset lukenj v njem, ki so bile vse v ravni črti in tako jednako oddaljene ena od druge, kakor da bi izmeril njihovo oddaljenost z šestilom.
Vsi so se začudili in hvalili Strnada kot izbornega strelca.
„Izvrsten strelec ste, na čast!" je dejal tedaj gospod, ki je dosedaj vedno molčal.
{{prelom strani}}
Vsi so se obrnili sedaj proti tistemu gospodu, ki je nadaljeval:
„Slišal praviti pred kratkim o preriji. Na Dunaju, pri amerikanski poslanec. Govoril o savani, traperjih, Indijancih in bledokožcih. Bilo zanimivo, zelo zanimivo, na čast."
„Dragi grof, to je nekaj za Vas," je dejal tedaj deželni predsednik. „Vi se zanimate za šport." Potem se je obrnil k Strnadu, in mu predstavil tujega gospoda:
„Grof Vélsrod, gospod doktor!"
Grof Vélsrod in Strnad sta se priklonila, drug drugemu, in potem je nadaljeval angleški grof, ki ni znal dobro slovenskega:
„Bral mnogo romanov, spisov o potovanjih. Cooper, Marryat, Möllhausen, Gerstäcker. Mislil, vse goljufija. Vendar vse drugače. Slišal na Dunaju pri poslanec, da vse resnica. Poslanec bil sam v preriji in videl slavne poveljnike in lovce. Najslavnejše poveljnike v Mehiki. Njih ime Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo."
„Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo?" se je začudil tedaj Strnad. „Oh, to sta Šójinlijet in Mókašimótak, vodja Apahov in Mictékov."
„Oh, poznate?"
„Nisem ju videl, a praviti se slišal o njih. Večkrat prideta menda v staro Mehiko."
„Res je. Torej vendar res. Slišal tudi o dveh slavnih lovcih, a pozabil njihovo indijansko ime, a imenujeta se Gromov Strel in Knez Skalovja. Knez Skalovja imeniten dečko. Vedno zadene njegova puška, v preriji se nikoli ne izgubi. Imeniten dečko, jénki, na čast."
„Motite se, grof; ta »Knez Skalovja« ni jénki."
»Kaj pa?"
{{prelom strani}}
„Slovenec."
„Oh, čudežno. Ga poznati?"
„Poznam. Gromov Strel se imenuje indijansko Itintíka. Nisem ga videl. Ampak Kneza Skalovja poznam zelo natančno; Indijanci mu pravijo Matávaze."
„Oh, resnično, na čast. Je junak, pravi Goljat. Pobije konja s pestjo na tla."
„Oho!" so se začudili vsi navzoči razun Strnada.
„Kdo ne verjeti? Pobije konja s pestjo, na čast!"
„Rad bi videl tega slavnega moža!" je dejal tedaj deželni predsednik.
„Jaz tudi. Jaz ga povabiti. Prijatelj biti. Imenitno jahati in streljati, na čast!"
„Ta želja se Vam pa lahko izpolni!" je dejal tedaj Strnad smehljaje se.
„Kedaj? Kje?" je vprašal grof.
„Sedaj, tukaj," je odgovoril Strnad.
„Oh, Vi?"
„Da, jaz."
„Hm, saj res. Ste imeniten dečko. Nisem takoj govoril, ker mislil, da ni res; a se prepričal, da ste imeniten dečko. A pravi prerijski lovec še niste, tak še ne biti, kakor Gromov Strel ali Knez Skalovja."
„Motite se, grof," je dejal Strnad, „kajti Matávaze, Knez Skalovja sem jaz sam."
„Oh!"
Grof je od samega začudenja zazijal. Nataknil je svoj monókel in ogledoval zdravnika. Tudi drugi navzoči so mislili, da se Strnad šali.
„Stoj!" je dejal tedaj grof. „Prepričati se!"
„Zamojdel," je rekel Strnad mirno.
„Knez Skalovja bil strašno ranjen na vratu."
„Tu je brazda. Poglejte!"
{{prelom strani}}
Strnad je odpel ovratnik, in vsi so se prepričali, da ima res brazdo na vratu.
„Dobro, zelo dobro!" je dejal grof. „Knez Skalovja imeti slavno puško številka ničla, ime puške »medvedja smrt«. Puška zelo težka."
„Tu je tista puška."
Strnad je snel daljšo puško z ramen in jo pokazal grofu. Grof jo je prijel, a takoj mu je roka umahnila.
„Hudič!" je zaklical. „Težka pošast. Deset kilogramov, kaj? Junaška moč! Res biti Knez Skalovja, na čast!" je dejal grof.
„Dokazati vam hočem še na drug način, da sem pravi. Nihče ni preje verjel, da pobije Matávaze z samo pestjo konja na tla. Ludevit! Pripelji žrebca na dvorišče!"
„Oh!" je zaklical grof. „Imenitno! Konja pobiti! Famozno, kaj? Nikoli še videl. Imenitna zabava!"
Ludevit je pripeljal močnega žrebca na dvorišče in ga izpustil, da je dirjal divji in rezgetáje po dvorišču. Tedaj se je zagnal Strnad — poskočil, in sedel je na žrebcu.
„Oh, imenitno, na čast!" je dejal grof Vélsrod.
Strnad je jahal na divjem žrebcu parkrat po dvorišču na okrog, in ga potem zopet razjahal.
„Pazite, gospôda!" je zaklical. „Ne samo pobil, ampak celo vrgel ga bom na tla."
Vtaknil je žrebcu dva prsta svoje desnice v nosnice, in ko se je hotel žrebec vzpeti, je skočil Strnad v stran, močno potegnil, in žival je ležala na tleh.
Vsi so začeli Strnadu ploskati.
„Sedaj pa rad verjeti, na čast," je dejal grof. „Knez Skalovja Vi biti, na čast!"
{{prelom strani}}
Medtem je žrebec vstal in mirno stal pred svojim krotiteljem.
„Še pobiti na tla!" je zaklical grof.
Strnad je zamahnil in zadel žrebca ravno nad očesom. Žival se je stresla in se zagradila na tla.
„Oh! Vražji dečko!" je klical grof ves navdušen. »Tega ne znati nihče izmed nas, na čast!"
Vsi navzoči so se čudili velikanski Strnadovi moči.
Stotnik pa je stopil k Strnadu in dejal:
„Doktor, za Bóga Svetega, imeniten dečko ste!"
„Hvala lepa," se mu je nasmehnil Strnad. „Pokazati sem hotel gospodi samo, da sem res pravi Knez Skalovja."
„Ampak jaz sem izgubil pri tem svojega žrebca."
„Kaj pa še! Samo omamil sem ga. Ali morda
mislite, da more človek konja s samo pestjo ubiti?
Samo
Tedaj je pristopil grof Vélsrod in dejal Strnadu:
„Čuden človek! Imeniten dečko! Doktor, morate k meni priti. Na graščino Grilsten, lepo orožje, izvrstni konji, dobro vino, na čast. Prijatelja biti, kaj?"
„Dobro, vsprejmem!" je dejal Strnad.
„Tukaj desnica, top!"
»Top!"
„Sedaj pa prosim še enkrat ustreliti z težko puško „Medvedja smrt«."
„Dobro, pokažite mi kak cilj!" je rekel Strnad.
Gospodja so iskali zastonj kak pripraven cilj, tedaj dejal Strnad:
„Ali vidite, gospdda, tamle zunaj pred graščinskim zidom poleg smreke velik hrast? Na desni strani, malo pred vrhom, je dolga veja. Konec veje so tri peresa, in na srednjem je želod. Ali vidite?"
{{prelom strani}}
„Kdo videti želod tako daleč! Moje oči ne biti daljnogled, na čast!"
Tudi vsi drugi niso ničesar videli.
»Nemogoče, da bi kaj videli!" je dejal deželni predsednik. „V tej oddaljenosti! Ta strel se Vam pa ne posreči, doktor!"
„Prosim, gospôda, pojdite malo bližje k drevesu in prepričajte se! Kadar vidite želod, mi pomignite, in tedaj ustrelim."
Nadgozdar je prinesel med tem pogovorom daljnogled in dvoje gledaliških kukal. Potem so šli vsi pred graščinski zid in gledali na drevo.
Kmalu je zaklical nekdo v daljini, da naj Strnad ustreli.
Strnad je nastavil svojo puško in ustrelil. — —
Zadel je.
V dveh minutah se je vrnila gospoda na dvorišče. Prvi je prišel grof Včlsrod. Prinesel je hrastov list, katerega se je držal želod.
„Zadeli ste," je zaklical že od daleč. „Ali Vi prodati list? Dragocen list! Plačam vsako ceno, na čast."
„Ne prodam," je odgovoril Strnad.
„Torej ga hočete shraniti?"
„Ne, ampak dam Vam ga za spomin, če imate veselje z njim. Imate saj spomin na moža, ki mu niste verjeli, da je Knez Skalovja."
„O, pardón, moj dragi! Morate oprostiti; na čast, morate mi odpustiti. Prijatelja biti!"
Tedaj je pristopil deželni predsednik, podal Strnadu desnico in dejal:
„Gospod doktor, imeniten mož dte! Mojster ste v vsaki stvari! Spoznati Vas moram natančnejše. Ali me obiščete jutri na Račjem?"
{{prelom strani}}
„Na povelje, Ekselenca!"
„Nikakor na povelje, gospod doktor. Sprejel Vas na bom kot deželni predsednik. — Sedaj moramo pa še malo k damam, ki so bile toliko časa same. Preje pa mi pokažite, doktor, še svojo sobo. Videti moram, kako stanuje in dela tak junak."
Strnad se je priklonil in peljal deželnega predsednika v svoje stanovanje. Gospodje in dame pa so se vrnile v dvorano.
Kmalu je prišel Strnad po deželno predsednico in grofico Silvo. Tudi državni pravdnik in gospa Strnadova je morala priti pozneje v Strnadovo stanovanje. Pogovarjali so se tam celo uro o važnih stvareh. Ko so se vrnili zopet v dvorano, je imela Silva, deželna predsednica in gospa Strnadova objokane oči.
Sedaj je poslal deželni predsednik po Slavkota in njegove stariše.
„Vi ste mornar, in sicer krmar, kajne?" je vprašal baron Kreka.
„Da, Ekselenca!"
„Ali imate kaj sorodnikov?"
„Brata imam. Rojen je na Kranjskem, a sedaj je v Ameriki. Kaj da je, tega ne vem. Mislim da je lovec. Pol leta mi že ni pisal. Najprvo je bil skvéter, potem nastavljal pastí divjim zverinam, potem je pa kopal zlato —"
„In postal miljonar?" se je nasmejal deželni predsednik.
„Ravno nasprotno. Šel je iz Kalifornije in postal ciboléro, lovec na bivole. Pa tudi to mu ni ugajalo, in postal je gambuzíno, iskal je zaklade. Tedaj so ga ujeli Komanhi. Vendar jim je ušel in vzel s seboj za kazen njihovega vodjo —"
{{prelom strani}}
„Ali Vam je pisal, katerega?" je tedaj vprašal Strnad.
„Seveda. Imenuje se Ijovuctókvi, kar se pravi slovensko »črni volk«."
„Ali je mogoče!" je zaklical tedaj grof Vélsrod.
„Gospôda moja," je dejal tedaj Strnad, „oni slavni lovec, ki ga je imenoval preje grof Vélsrod poleg mojega imena, je brat našega gospoda Kreka."
Vsi so se začudili.
„Če je brat gospoda Kreka res vzel Komanhom njihovega vodjo, tedaj je gotovo tisti slavni lovec," je razložil Strnad navzočim. „Gospod Krek, kako pa imenujejo Indijanci Vašega brata?"
„Itintíka, slovensko Gromov Strel."
„Imenitno! Čudežno!" je zaklical tedaj grof Vélsrod. „Gromov Strel ali Itintíka sem slišal pri amerikanski poslanec."
„Torej vidite, da je Itintíka res brat gospoda Kreka!" je dejal Strnad. „Zelo zanimiva povest je o tem, kako je ušel Itintíka z Črnim Volkom Komanhom. Če dovolite, Ekselenca, Vam jutri na Račjem vse povem."
„Seveda," je dejal deželni predsednik. „Pa gospod Podgornik mora tudi priti z Vami. Če bi ne bilo prepozno, bi nam morali danes še vse povedati. Sedaj pa še nekaj. Slavko, stopi bliže!"
Slavko je pristopil.
„Ali veš, kakšna nagrada je za volka in za risa?"
„Vem. Pedeset in dvestopedeset goldinarjev."
„Nagrada je tvoja. Tu jo imaš."
Deželni predsednik je segel v žep in naštel dečku pedeset cekinov po dvajset kron.
„Pedeset cekinov?" je dejal Slavko. „To je dvesto goldinarjev preveč."
{{prelom strani}}
„To nič ne de. Vse je tvoje."
„Torej smem storiti z denarjem kar hočem?"
„Smeš," je dejal deželni predsednik radovedno. „Tedaj dam svojih trideset cekinov starišem, ostalo pa dobi Miklavž, ker mi je pripeljal divjačino domov, je revež. Zadnjič mi je tožila njegova mala Ana, da jo tako trebuh boli, ker nimajo nič jesti."
Vsi so se začudili dečkovi milosrčnosti in ga poljubili.
Kmalu potem se je gospoda poslovila in odpeljala.
Ko je stotnik takoj po odhodu gospode obiskal Strnada, je bila Silva ravno pri svojem zaročencu. Tam Je zvedel Podgornik, da jima je deželni predsednik nasvetoval, naj se kakor hitro mogoče poročita. — —
Drugi dan sta se peljala Strnad in stotnik na Račje obiskat deželnega predsednika. Tam je zvedel naš junak, da se vrši njegova poroka z grofico de Rodriganda lahko že drugi teden. — —
Bilo je ponedeljek druzega tedna, ko se je vršila poroka. V graščini Bršljanovo so napravili v dvorani Oiajhen oltar in ga okrasili z rastlinami iz graščinskega rastlinjaka. K poroki sta se pripeljala tudi deželni predsednik in njegova soproga, z njima pa dvorni kaplan.
Silva je prišla k poroki v priprosti belosvileni obleki; razun pajčolana in belega venca na glavi, jo je krasila samo njena lepota. Prisotni so bili še stotnik, mati in sestra ženinova, Alimpo in njegova Elvira, Ludevit in drugi lovci.
Dvorni kaplan je poročil ženina in nevesto.
Tako je dobil priprosti, slovenski zdravnik lepo, bogato, špansko grofico za ženo. — —
Samo en teden je užival Strnad svojo zakonsko srečo, in potem je odpotoval z krmarjem Krekom, da izjasni skrivnosti grofovske rodovine de Rodriganda. {{prelom strani}} Svoj najdražji zaklad, svojo ženo, je pa izročil v varstvo deželnemu predsedniku in nadgozdarju Podgorniku.
Pretresljivo je bilo Strnadovo slovo od svoje mlade žene, ki se je jokala in ga vedno iznova poljubovala in objemala.
Tudi Elvira, Alimpo, Ludevit in Slavko so jokali pri Strnadovem odliodu. Strnadova mati in sestra se kar ločiti nista mogli od svojega Jankota. — —
Stotnik je spremil Strnada do Dunaja. Tam sta se ločila. Strnad je pustil pozdraviti še enkrat svoje drage in potem je odpotoval v daljni svet. — — —
{{prelom strani}}
==Petnajsto poglavje.==
— Pri Bogu sem obljubil,
Da pred bom dušo 'zgubil,
| |||