Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 32.674:
„Oh čudežno! Kaj je pa odgovorila?"
{{prelom strani}}
„Da je skoraj gotovo na Angleškem, kje, tega pa ne ve. Videl sem vas včeraj, ko ste pripluli v pristanišče. CeČe bi bil vedel, da ste vi, bi bil takoj prišel s hriba doli v luko."
 
„Na hribu ste bili ?“
„Na hribu ste bili?"
„Da.“
 
„Saperlot, če bi bil to vedel! Videli smo od daleč na hribu damo in gospoda — —“
„Da."
„To sem bil jaz!“
 
„Objemala in poljubovala sta se, kakor da bi ne bilo žive duše daleč na okrog; “
„Saperlot, če bi bil to vedel! Videli smo od daleč na hribu damo in gospoda — —"
„Da,“ se je zasmejal Mirko, „to sem bil jaz. Videal sva vas, ko ste se usidrali, in potem sta šla dva moža proti mestu.“
 
„To sem bil jaz.“
„To sem bil jaz!"
„In drugi?“
 
„Hm!“ je odgovoril Krek porogljivo, „drngi je bil lastnik parnika. “
„Objemala in poljubovala sta se, kakor da bi ne bilo žive duše daleč na okrog."
„Ravnotake postane je bil ko Strnad. “
 
,,Verjamem. Saj se tudi tako piše?“
„Da," se je zasmejal Mirko, „to sem bil jaz. Videla sva vas, ko ste se usidrali, in potem sta šla dva moža proti mestu."
„Kaj ? Kako!“ je zaklical Mirko hiti-o. „To je gotovo samo slučaj !“
 
„Nikakor,“ je dejal Krek, „ime ni nikdar samo slučaj. Vsekako je pa slučaj, da smo šli mi ravno v Ovranš premog nalagat. Lahko bi bili šli tudi kam drugam. Sedaj vam seveda ni treba iskati senorja doktorja Strnada po Angleškem.“
„To sem bil jaz."
„Moj Bog! Ali res? Ali je sam tudi tu?“ „Seveda!“ se je nasmejal Krek. „Parnik je njegova last.“
 
„Kje pa je? Hitro! Kje ga najdem?“
„In drugi?"
„Tudi on stanuje v tej hiši. Sel je pozno spat in gotovo še leži — — o ne, ravno tule prihaja!“
 
Vrata so se odprla, in Strnad je vstopil. Takoj je spoznal prijatelja, mu hitel naproti in objela sta se. „Mirko, ti si tu?“ je vprašal Strnad.
„Hm!" je odgovoril Krek porogljivo, „drugi je bil lastnik parnika."
„Da, Janko. Kakšen slučaj! Včeraj sem po tebe brzojavil, in danes te tu najdem. To je gotovo božja volja!“
 
„Ali stanuješ v tem hotelu ?“
„Ravnotake postane je bil ko Strnad."
„Da.“
 
„Torej bi me bil že lahko včeraj videl. “
„Verjamem. Saj se tudi tako piše?"
„Zvedal sem to že od Kreka. Pojdi z menoj v mojo sobo, imam ti mnogo povedati!“ '
 
„ Gotovo, Mirko, ampak verjemi mi, da ti imam jaz. več povedati, ko ti meni.“
„Kaj? Kako!" je zaklical Mirko hitro. „To je gotovo samo slučaj!"
 
„Nikakor," je dejal Krek, „ime ni nikdar samo slučaj. Vsekako je pa slučaj, da smo šli mi ravno v Ovranš premog nalagat. Lahko bi bili šli tudi kam drugam. Sedaj vam seveda ni treba iskati senorja doktorja Strnada po Angleškem."
 
„Moj Bog! Ali res? Ali je sam tudi tu?"
 
„Seveda!" se je nasmejal Krek. „Parnik je njegova last."
 
„Kje pa je? Hitro! Kje ga najdem?"
 
„Tudi on stanuje v tej hiši. Šel je pozno spat in gotovo še leži — — o ne, ravno tule prihaja!"
{{prelom strani}}
Vrata so se odprla, in Strnad je vstopil. Takoj je spoznal prijatelja, mu hitel naproti in objela sta se.
 
„Mirko, ti si tu?" je vprašal Strnad.
 
„Da, Janko. Kakšen slučaj! Včeraj sem po tebe brzojavil, in danes te tu najdem. To je gotovo božja volja!"
 
„Ali stanuješ v tem hotelu?"
 
„Da."
 
„Torej bi me bil že lahko včeraj videl."
 
„Zvedal sem to že od Kreka. Pojdi z menoj v mojo sobo, imam ti mnogo povedati!"
 
„Gotovo, Mirko, ampak verjemi mi, da ti imam jaz več povedati, ko ti meni."
 
Nato sta šla Mirko in Strnad v prvo nadstropje v slikarjevo stanovanje. — —
 
Ko je prišla Flora včeraj popoludne domov, je njen oče spal. Notar in priče so že odšli. Flora je šla po tihem zopet iz sobe in čakala, da se oče zbudi in pozvoni.
 
Oče se je zbudil šele proti polnoči. Hitela je v njegovo sobo, kjer je ležal na divanu. Veliko, zapečateno pismo je ležalo pred njim na odeji. Flora je stopila k njemu in ga poljubila.
 
„Kako ti je, dragi oee?“ ga vprašala.
„Kako ti je, dragi oče?" ga vprašala.
,,Hvala lepa, moj otrok,“ je odgovoril. „Zelo dobro sem spal, in nekako ložje in boljše mi je. Ce izpolni človek svojo sveto dolžnost, mu vedno odleže.“
 
Pri teh besedah je pogledal na pismo. Tudi Flora je uprla svoje oči na pismo in ria velik notarski pečat,, in vztrepetala je. Oče je to opazil in dejal:
„Hvala lepa, moj otrok," je odgovoril. „Zelo dobro sem spal, in nekako ložje in boljše mi je. Če izpolni človek svojo sveto dolžnost, mu vedno odleže."
„Ali ti je neljubo tole pismo? Kako neljuba ti bode šele vsebina! In vendar moraš vse zvedeti, in
 
cesir še danes. Pojdi, moja hči, vsedi se in poslušaj me !“
Pri teh besedah je pogledal na pismo. Tudi Flora je uprla svoje oči na pismo in ria velik notarski pečat, in vztrepetala je. Oče je to opazil in dejal:
 
„Ali ti je neljubo tole pismo? Kako neljuba ti bode šele vsebina! In vendar moraš vse zvedeti, in {{prelom strani}} cesir še danes. Pojdi, moja hči, vsedi se in poslušaj me!"
 
Flora ga je ubogala in se vsedla poleg njega. Solze so ji porosile svetle oči.
 
,,Ali slutiš, kaj da je v ten pismu?“ jo je vprašal. „Slutim,“ je odgovorila po tihem.
„Ali slutiš, kaj da je v tem pismu?" jo je vprašal.
»Kaj pa je?“
 
„Tvoj — tvoj —- oh, papd, ne morem izgovoriti te besede. “
„Slutim," je odgovorila po tihem.
„Hotela si reči moj testament, kajne, Flora ?“
 
„Da, dragi oče,“ je dejala žalostno.
»Kaj pa je?"
„Uganila si,“ je priznal, „ampak nikar se ne jokaj ! Če je božja volja, še ne umrem tako kmalu. Ampak izpolnil sem samo svojo dolžnost, če sem uredil svoje stvari.“
 
Vzdignil se je in odkašljal, potem pa nadaljeval: „Flora, testament izročim tebi. Prepis leži pri notarju. Prisezi mi, da izpolnišp o moji smrti vse določbe, ki so v testamentu. Ali hočeš?“
„Tvoj — tvoj — oh, papá, ne morem izgovoriti te besede."
,,Papa,“ je tarnala Flora, „saj ni treba prisege, ampak, če te to pomiri, rada prisežem, da natančno izpolnim tvojo zadujo voljo. “
 
„Tudi tedaj, če se ti bo zdelo, da sem s teboj
„Hotela si reči moj testament, kajne, Flora?"
ravnal neusmiljeno in neočetovsko ?“
 
„Tudi tedaj, papa. Vem, da nisi ravnal z menoj neusmiljeno. Prepričana sem, da me nočeš onesrečiti/* „Hvala lepa ti! Sedaj pa obriši svoje solzne oči, razložiti ti hočem svoj testament — — preljubi otrok, tvoj oče se ti hoče — -— izpovedati!“
„Da, dragi oče," je dejala žalostno.
 
„Uganila si," je priznal, „ampak nikar se ne jokaj! Če je božja volja, še ne umrem tako kmalu. Ampak izpolnil sem samo svojo dolžnost, če sem uredil svoje stvari."
 
Vzdignil se je in odkašljal, potem pa nadaljeval:
 
„Flora, testament izročim tebi. Prepis leži pri notarju. Prisezi mi, da izpolnišp o moji smrti vse določbe, ki so v testamentu. Ali hočeš?"
 
„Papa," je tarnala Flora, „saj ni treba prisege, ampak, če te to pomiri, rada prisežem, da natančno izpolnim tvojo zadnjo voljo."
 
„Tudi tedaj, če se ti bo zdelo, da sem s teboj ravnal neusmiljeno in neočetovsko?"
 
„Tudi tedaj, papa. Vem, da nisi ravnal z menoj neusmiljeno. Prepričana sem, da me nočeš onesrečiti."
 
„Hvala lepa ti! Sedaj pa obriši svoje solzne oči, razložiti ti hočem svoj testament — — preljubi otrok, tvoj oče se ti hoče — — izpovedati!"
 
Hotela si je obrisati solze, a ta beseda jo je iznova vznemirila. Ta strašna beseda!
 
Oče je potrpežljivo čakal, da se je njegova hči pomirila, potem je pa začel:
{{prelom strani}}
„Moj dragi otrok! Velik, težak greli imam na svoji vesti! Brata imaš, o katerem ti nisem še nikdar pravil. Ali mi odpustiš?"
 
„Brata!“ se je veselo začudila. „Ali res, papa?“ „Res.“
„Brata!" se je veselo začudila. „Ali res, papa?"
„0, zaraditega ti vendar nimam ničesar odpustiti. Grotovo si imel tehtne in modre vzroke, da si molčal o njem. Kako si me vzradostil s svojo izpovedjo!“
 
„Flora, tvoje besede so mi odvalile težak kamen od mojega srca. Ampak priznati ti moram, da sem šele sam zvedel pred kratkem, da imam sina. Ta moj sin ni sin tvoje matere, ampak sin druge žene. Rodil se je po smrti tvoje matere; — nezakonski otrok je.“ „Papa vendar je moj brat, in ljubila ga bom iz dna svojega srca. Kje pa je?“
„Res."
„0, če bi vedel!“
 
„Ne veš tega? Kje je pa njegova mati, papa?“ „Tudi tega nisem mogel zvedeti; ampak poznaš jor moja draga hčerka. Saj se še spominjaš na senoro Lapajne, ki je bila par meserev tvoja vzgojiteljica.“
„O, zaraditega ti vendar nimam ničesar odpustiti. Gotovo si imel tehtne in modre vzroke, da si molčal o njem. Kako si me vzradostil s svojo izpovedjo!"
„Flora je globoko vzdihnila in potem žalostno
 
Moja ljuba, dobra Lapajne? Moj Bog, koliko je morala pretrpeti!“
„Flora, tvoje besede so mi odvalile težak kamen od mojega srca. Ampak priznati ti moram, da sem šele sam zvedel pred kratkem, da imam sina. Ta moj sin ni sin tvoje matere, ampak sin druge žene. Rodil se je po smrti tvoje matere; — nezakonski otrok je."
„Prav imaš,“ ji je pritrdil oče skesano. „In koliko morda še trpi! Ampak odškodoval jo bom. Preje ti pa moram vse povedati. Poslušaj me, moja hči!“
 
Nato je začel oče pripovedovati svoji čisti, nepokvarjeni hčeri o svojih mladeniških grehih. Pravil ji je
„Papa vendar je moj brat, in ljubila ga bom iz dna svojega srca. Kje pa je?"
o svojem razuzdanem življenju, o Kortejevem zapeljevanju, o tisti maškeradi, kako je izvabil senoro Lapajne k sebi in jo zapeljal z tistimi vražjimi sredstvi, da je šla proč brez vsake podpore in je morda še sedaj brez
 
dejala
„O, če bi vedel!"
sredstev; pravil ji je tudi o ciganki, ki mu je prva povedala o njegovem sinu, in o svojem kesanju, ki mu razjeda srce. Pri tem je mahal z rokami in se jokal. Ko je končal, je vzdihnila Flora vsa objokana :
 
„Papa, ali te ni morda ciganka nalagala ?“
„Ne, ne;veš Carbatega? Kje je govorilapa resniconjegova mati, papa?"
 
„Torej se moramo potruditi in napeti vse svoje moči, da najdemo mojega brata.“
„Tudi tega nisem mogel zvedeti; ampak poznaš jo, moja draga hčerka. Saj se še spominjaš na senoro Lapajne, ki je bila par mesecev tvoja vzgojiteljica."
„ Ampak pomisli, kakšno škodo imaš vsled tega ti!“ „Oče, nikar tega ne omeni, na to niti ne mislim. Brata imam, in to vse drugo poravna. Takoj moramo začeti iznova poizvedovati!“
 
Flora je globoko vzdihnila in potem žalostno dejala:
 
„Moja ljuba, dobra Lapajne? Moj Bog, koliko je morala pretrpeti!"
 
„Prav imaš," ji je pritrdil oče skesano. „In koliko morda še trpi! Ampak odškodoval jo bom. Preje ti pa moram vse povedati. Poslušaj me, moja hči!"
 
Nato je začel oče pripovedovati svoji čisti, nepokvarjeni hčeri o svojih mladeniških grehih. Pravil ji je o svojem razuzdanem življenju, o Kortejevem zapeljevanju, o tisti maškeradi, kako je izvabil senoro Lapajne k sebi in jo zapeljal z tistimi vražjimi sredstvi, da je šla proč brez vsake podpore in je morda še sedaj brez {{prelom strani}} sredstev; pravil ji je tudi o ciganki, ki mu je prva povedala o njegovem sinu, in o svojem kesanju, ki mu razjeda srce. Pri tem je mahal z rokami in se jokal. Ko je končal, je vzdihnila Flora vsa objokana:
 
„Papa, ali te ni morda ciganka nalagala?"
 
„Ne, ne; Carba je govorila resnico?"
 
„Torej se moramo potruditi in napeti vse svoje moči, da najdemo mojega brata."
 
„Ampak pomisli, kakšno škodo imaš vsled tega ti!"
 
„Oče, nikar tega ne omeni, na to niti ne mislim. Brata imam, in to vse drugo poravna. Takoj moramo začeti iznova poizvedovati!"
 
Tega oče ni pričakoval. Kako velikodušna je njegova hči! In odgovoril ji je:
 
v
„Ampak razjasniti ti moram vse natančno! CeČe bi ne imel sina, bi bilo vse premoženje tvoje, istotako podeduješ ti moje ime in knežjo krono. Po španskih postavah postaneš po moji smrti kneginja, in tvoj prvorojeni sin podeduje knežjo krono rodovine de Olzuna, tudi če tvoj soprog ni plemenitaš. Vse to moraš žrtvovati, če iščeš svojega brata."
 
„To je prvič moja dolžnost, in drugič storim to prav rada. O tem sva torej na jasnem.“
„To je prvič moja dolžnost, in drugič storim to prav rada. O tem sva torej na jasnem."
„Hvala, Bogu!“ je vzdihnil oče olajšan. „Moja ljuba, dobra hči, Bog ti bo vse poplačal! Sedaj me tudi lahko razumeš, zakaj sem vedno želel, da se ne omožiš. Vse kar imam, je last mojega sina. Po svoji materi podeduješ samo dva milijona, kar pa ne zadostuje za zakon, ki bi bil dostojen tvojemu stanu.“
 
„Hvala, Bogu!" je vzdihnil oče olajšan. „Moja ljuba, dobra hči, Bog ti bo vse poplačal! Sedaj me tudi lahko razumeš, zakaj sem vedno želel, da se ne omožiš. Vse kar imam, je last mojega sina. Po svoji materi podeduješ samo dva milijona, kar pa ne zadostuje za zakon, ki bi bil dostojen tvojemu stanu."
 
Tedaj se je Flora nasmehnila in dejala:
 
„Torej pa sklenem zakon, ki ni dostojen mojemu stanu. Mislim, da imam potem dva milijona dovolj."
{{prelom strani}}
Beračeve skrivnosti. 139
Oče jo je resno pogledal.
 
„Flora“, je dejal potem resno. „Nekaj si mi prikrivala!“
„Flora," je dejal potem resno. „Nekaj si mi prikrivala!"
„Nikakor, papa,“ je odgovorila, ampak včeraj se je nekaj zgodilo, kar ti moram takoj povedati. “
 
„Nikakor, papa," je odgovorila, „ampak včeraj se je nekaj zgodilo, kar ti moram takoj povedati."
 
Pri teh besedah je zarudela, in oče je zaklical:
 
„Zaljubljena si!“
„Zaljubljena si!"
„Da,“ je priznala, „zaljubljena sem, in ta, ki ga ljubim, je moje vse. Njegova žena postanem, ali se pa nikdar ne omožim!“
 
„Kdo pa je ta?“
„Da," je priznala, „zaljubljena sem, in ta, ki ga ljubim, je moje vse. Njegova žena postanem, ali se pa nikdar ne omožim!"
„Umetnik je, slaven, slovenski slikar, sicer plemenit, ampak samo navadno »plemenit«. Zaradi umetnosti ga je njegov oče zavrgel.“
 
„Kdo pa je ta?"
 
„Umetnik je, slaven, slovenski slikar, sicer plemenit, ampak samo navadno »plemenit«. Zaradi umetnosti ga je njegov oče zavrgel."
 
Knez je molčal. Naslonil se je v blazine in premišljeval. — —
 
Flori je začelo biti tesno pri srcu. Začela se je jokati in dejala počasi:
 
„Papa, sin je, ki nima očeta; tvoj sin ga tudi nima. Ce hočeš, če zahtevaš, pa se odpovem tej ljubezni!“ Zopet sta nekaj časa molčala, potem pa je dejal oče:
„Papa, sin je, ki nima očeta; tvoj sin ga tudi nima. Če hočeš, če zahtevaš, pa se odpovem tej ljubezni!"
„Moj otrok, težko, težko stališče imam glede na svoj knežji stan. Vendar sem se — odločil. Priznanje, da ljubiš navadnega plemenitaša, ki ga je oče zavrgel, me je zelo pretreslo. To je zaslužena kazen zame, kajti ljubil sem deklico še nižnega stanu, ljubil sem priprosto vzgojiteljico — in jo goljufal. Moja ljubezen je bila omadeževana, tvoja je čista. Ravnala si usmiljeno z menoj, ker si prepustila vse svojemu bratu, zato ti tudi jaz nočem zagreniti tvojega življenja. Konec mojega življenja se bliža. Zato ne gledam na stan, ampak samo na srce. To je moj odgovor: Ime Olzuna ne sme
 
izumreti. Če ostaneš ti edina nositeljica našega rodu, moraš skleniti zakon, ki je dostojen tvojemu knežjemu stanu, in tvoj prvorojeni sin postane knez de Olzuna. če pa najdeš svojega brata, tedaj je on moj pravi naslednik, tako sem namreč določil v testamentu. Mislim, da potrdi španski vladar moj testament, v katerem sem priznal tvojega brata kot svojega lastnega sina. Če bi še dalje živel, o tem niti ne dvomim, posebno če bi se oženil z nekdanjo vzgojiteljico, če pa španski vladar ne potrdi mojega testamenta, si ti edina naslednica, in moraš izpolniti svojo dolžnost. Ce pa prizna moj testament, tedaj ti dovolim, da se poročiš s svojim ljubče-korn, seveda če je pošten mož, in ga je oče samo po nedolžnem zavrgel. “
Zopet sta nekaj časa molčala, potem pa je dejal oče:
 
„Moj otrok, težko, težko stališče imam glede na svoj knežji stan. Vendar sem se — odločil. Priznanje, da ljubiš navadnega plemenitaša, ki ga je oče zavrgel, me je zelo pretreslo. To je zaslužena kazen zame, kajti ljubil sem deklico še nižnega stanu, ljubil sem priprosto vzgojiteljico — in jo goljufal. Moja ljubezen je bila omadeževana, tvoja je čista. Ravnala si usmiljeno z menoj, ker si prepustila vse svojemu bratu, zato ti tudi jaz nočem zagreniti tvojega življenja. Konec mojega življenja se bliža. Zato ne gledam na stan, ampak samo na srce. To je moj odgovor: Ime Olzuna ne sme {{prelom strani}} izumreti. Če ostaneš ti edina nositeljica našega rodu, moraš skleniti zakon, ki je dostojen tvojemu knežjemu stanu, in tvoj prvorojeni sin postane knez de Olzuna. Če pa najdeš svojega brata, tedaj je on moj pravi naslednik, tako sem namreč določil v testamentu. Mislim, da potrdi španski vladar moj testament, v katerem sem priznal tvojega brata kot svojega lastnega sina. Če bi še dalje živel, o tem niti ne dvomim, posebno če bi se oženil z nekdanjo vzgojiteljico, če pa španski vladar ne potrdi mojega testamenta, si ti edina naslednica, in moraš izpolniti svojo dolžnost. Če pa prizna moj testament, tedaj ti dovolim, da se poročiš s svojim ljubčekom, seveda če je pošten mož, in ga je oče samo po nedolžnem zavrgel."
 
Ko je končal knez ta dolg govor, je pokleknila Flora k njegovem ležišču, mu poljubila roke in vzdihnila s solznimi očmi:
 
„Hvala, tisočkrat hvala, moj dragi, usmiljeni oče! Vse kar želiš izpolnim, ampak Mirko je pošten mož. Prosim te, ali ti ga smem predstaviti? Prepričaj se o njegovem značaju, in gotovo uvidiš, da me je vreden!“ „Upam, moj otrok! Sedaj se moram pa malo odpočiti, ker sem zelo truden. Dobro spi, Flora, in prosi Boga, da obrne vse najboljše in odpusti svojemu očetu, kar je zagrešil!"
„Hvala, tisočkrat hvala, moj dragi, usmiljeni oče! Vse kar želiš izpolnim, ampak Mirko je pošten mož. Prosim te, ali ti ga smem predstaviti? Prepričaj se o njegovem značaju, in gotovo uvidiš, da me je vreden!"
 
„Upam, moj otrok! Sedaj se moram pa malo odpočiti, ker sem zelo truden. Dobro spi, Flora, in prosi Boga, da obrne vse najboljše in odpusti svojemu očetu, kar je zagrešil!"
 
Nato sta se ločila.
 
Flora ni mogla zaspati; Čuti njenega srca so jo vznemirjali. Šele proti jutru je zaspala, in se zbudila pozno dopoludne.
 
Takoj po zajiitreku je šla k svojemu očetu.
 
Zunaj pred hišo na klopi je sedel ribič Foretijč in pletel mrežo. Kar zasliši Flora bližajoče se korake, in potem je nekdo glasno vprašal:
Zunaj pred hišo na klopi je sedel ribič Foretijé in pletel mrežo. Kar zasliši Flora bližajoče se korake, in potem je nekdo glasno vprašal:
139*
{{prelom strani}}
„ Ali stanuje tu ribič. Žan Foretijč ?“
„Ali stanuje tu ribič Žan Foretijé?"
„Da, cenjeni gospod,“ je odgovoril ribič. „To sem jaz sam.“
 
„ Hvala lepa!“
„Da, cenjeni gospod," je odgovoril ribič. „To sem jaz sam."
Nato je vstopil prišlec v vežo in potrkal na vrata. Flora je odgovorila: „ Prosto", in vstopil je velik
 
„Hvala lepa!"
 
Nato je vstopil prišlec v vežo in potrkal na vrata.
 
Flora je odgovorila: „Prosto," in vstopil je velik
in močan mož. Bil je lep, resen, vendar blag in prijazen junak.
 
,,Oprostite mi, da se drznem,“ je prosil in se globoko priklonil. „ Slišal sem, da leži v tej hiši bolnik. “ „H komu so Vas pa poslali, “ je vprašal knez. „Imena ne vem, kajti moj pi’ijatelj ga žalibog sam ne ve.“
„Oprostite mi, da se drznem," je prosil in se globoko priklonil. „Slišal sem, da leži v tej hiši bolnik."
 
„H komu so Vas pa poslali," je vprašal knez.
 
„Imena ne vem, kajti moj prijatelj ga žalibog sam ne ve."
 
Tedaj je Flora vstala in vprašala:
 
„Oh prosim, dragi gospod, kako se pa pišete ?“ „Moje ime je Strnad. “
„Oh prosim, dragi gospod, kako se pa pišete?"
„Strnad! Oh, doktor Strnad! Prišli ste vsled brzo-java svojega prijatelja? Oh ne, tako hitro je nemogoče!“ „Seveda je nemogoče,“ se je nasmejal Strnad. „Lastnik parnika sem, ki je priplul včeraj v Ovranš. Moj prijatelj niti slutil ni, da sem tu. Brzojavil je včeraj in dobil ponoči sporočilo, da moja mati ne ve, kje da sem. Slučajno sva se danes zjutraj našla.“
 
„Oh, to je čudežno, to je božja volja!“ je dejala Flora. „Prosim, gospod doktor, vsedite se. Dovolite, da pojasnim svojemu očetu vso stvar, kajti nisem mu še povedala, da sem govorila z Mirkotom o Vas.“
„Moje ime je Strnad."
 
„Strnad! Oh, doktor Strnad! Prišli ste vsled brzojava svojega prijatelja? Oh ne, tako hitro je nemogoče!"
 
„Seveda je nemogoče," se je nasmejal Strnad. „Lastnik parnika sem, ki je priplul včeraj v Ovranš. Moj prijatelj niti slutil ni, da sem tu. Brzojavil je včeraj in dobil ponoči sporočilo, da moja mati ne ve, kje da sem. Slučajno sva se danes zjutraj našla."
 
„Oh, to je čudežno, to je božja volja!" je dejala Flora. „Prosim, gospod doktor, vsedite se. Dovolite, da pojasnim svojemu očetu vso stvar, kajti nisem mu še povedala, da sem govorila z Mirkotom o Vas."
 
Strnad se je vsedel, in Flora je začela pripovedovati. Knez je medtem zdravnika nekako čudno opazoval. Ko je njegova hči končala, je dejal z motnim glasom:
 
„To je seveda zelo čudežen slučaj, in zelo hvaležen sem Vam, da ste se k meni potrudili. A zdi se mi, da
„To je seveda zelo čudežen slučaj, in zelo hvaležen sem Vam, da ste se k meni potrudili. A zdi se mi, da {{prelom strani}} mi tudi najboljši zdravnik ne more več pomagati; vsi moji dosedanji zdravniki so že obupali nad menoj."
 
„Naša umetnost in znanost je seveda zelo majhna napram človeški naravi in volji božji, “ je dejal Strnad, „ampak včasih zamore zdravnik vendar mnogo pomagati. Glavna stvar je seveda zaupanje v Boga in v naravne moči. Kjer narava bolezni ne premaga, tam nič ne pomaga. Zdravnik mora zato naravo kolikor mogoče podpirati. “
„Naša umetnost in znanost je seveda zelo majhna napram človeški naravi in volji božji," je dejal Strnad, „ampak včasih zamore zdravnik vendar mnogo pomagati. Glavna stvar je seveda zaupanje v Boga in v naravne moči. Kjer narava bolezni ne premaga, tam nič ne pomaga. Zdravnik mora zato naravo kolikor mogoče podpirati."
 
Knez in njegova hči sta pri teh besedah spoštljivo in zaupljivo pogledala slovenskega zdravnika, in Flora je dejala:
 
v
„Cisto„Čisto iz srca ste mi govorili. Vse je samo božja volja. Ali ni morda tudi božja volja, da ste Vi tako nepričakovano in hitro prišli ?"
 
„Nočem reči, da sem božji poslanec,“ je odgovoril Strnad, „ampak odkritosrčno priznam, da sem se na •svojih potovanjih marsikaj naučil, kar se bolezni tiče, ki jo ima Vaš gospod oče. Mislim, da se ne motim v diagnozi. Bolnik ne sme zdravniku vse verjeti, ker se ta lahko večkrat zmoti, ker je toliko raznovrstnih bolezni. Jaz naprimer sem že sedaj prepričan, da naš bolnik nima j etike. “
„Nočem reči, da sem božji poslanec," je odgovoril Strnad, „ampak odkritosrčno priznam, da sem se na svojih potovanjih marsikaj naučil, kar se bolezni tiče, ki jo ima Vaš gospod oče. Mislim, da se ne motim v diagnozi. Bolnik ne sme zdravniku vse verjeti, ker se ta lahko večkrat zmoti, ker je toliko raznovrstnih bolezni. Jaz naprimer sem že sedaj prepričan, da naš bolnik nima jetike."
 
Te besede so uplivale na bolnika in njegovo hči.
 
„Ne, res ne?“ je vprašala Flora razburjeno.
„Ne, res ne?" je vprašala Flora razburjeno.

„Ali res nimam jetike ?" je zaklical knez in se vzravnal, kot bi bil mladenič.
 
„Res je nimate,“ je odgovoril Strnad. „Jetika se" spozna po različnih znamenjih, in jedno izmed teh zna- * menj Vam manjka v Vaših očeh. Prosim, če Vas smem natančnejše preiskati? Le zaupajte mi.“
„Res je nimate," je odgovoril Strnad. „Jetika se spozna po različnih znamenjih, in jedno izmed teh znamenj Vam manjka v Vaših očeh. Prosim, če Vas smem natančnejše preiskati? Le zaupajte mi."
„Papa, prosim te, zaupaj gospodu doktorju/4 je
 
dejala Flora in odšla iz sobe. Bolnik in Strnad sta ostala sama.
„Papa, prosim te, zaupaj gospodu doktorju," je {{prelom strani}} dejala Flora in odšla iz sobe. Bolnik in Strnad sta ostala sama.
„Zelo drzno diagnozo ste določili/4 je dejal knezr „a tako pošteno gledate, da Vam moram zaupati. Prosimr ali me hočete preiskati?“
 
„Seveda; saj sem Vas že prosil.“
„Zelo drzno diagnozo ste določili," je dejal knez, „a tako pošteno gledate, da Vam moram zaupati. Prosim, ali me hočete preiskati?"
„Prosim, na razpolago sem Vam.“
 
„Seveda; saj sem Vas že prosil."
 
„Prosim, na razpolago sem Vam."
 
Knez je odkril odejo in se slekel, in Strnad ga je začel vestno in natančno preiskovati. Zdravnik je imel zelo težko delo in je bolnika izpraševal o različnih stvareh. Slednjič je spoznal bolezen in dejal:
 
„Dovolite gospod, da pozvonim, dama naj pride noter ?“
„Dovolite gospod, da pozvonim, dama naj pride noter?"
„Oh, gospod doktor, kako tolažilno je to vprašanje/1 je odgovoril knez. „Grotovo bi ne poklicali moje hčere, če bi bilo Vaše mnenje o moji bolezni brez upanja, da ozdravim. Ali sem prav uganil ?“
 
„Prav ste uganili, “ je pritrdil Strnad, „a dovolite mi še eno vprašanje preden pozvonim. Prosim, odgovorite mi odkritosrčno: Ali ste imeli v svoji mladosti kako kožno bolezen?"
„Oh, gospod doktor, kako tolažilno je to vprašanje," je odgovoril knez. „Gotovo bi ne poklicali moje hčere, če bi bilo Vaše mnenje o moji bolezni brez upanja, da ozdravim. Ali sem prav uganil?"
 
„Prav ste uganili," je pritrdil Strnad, „a dovolite mi še eno vprašanje preden pozvonim. Prosim, odgovorite mi odkritosrčno: Ali ste imeli v svoji mladosti kako kožno bolezen?"
 
Knez jo zarudel in vprašal:
 
„Katero bolezen mislite, gospod Strnad ?“
„Katero bolezen mislite, gospod Strnad?"
„Mislim namreč Skabies ali g&rje.“
 
„Gospod! Kako morete misliti — —!“
„Mislim namreč Skabies ali gárje."
Strnad pa mu je strogo pogledal v oči, in knez
 
je obmolčal sredi stavka. Zarudel je in potem dejal:
„Gospod! Kako morete misliti — —!"
„Uganili ste, gospod doktor, kaj bi tajil pred smrtjo.
 
V mladosti sem občeval včasih s krasoticami, ki pa
Strnad pa mu je strogo pogledal v oči, in knez je obmolčal sredi stavka. Zarudel je in potem dejal:
morda niso bile posebno zdraA^e. Tako sem nalezel tisto bolezen. Ker sem se pa sramoval pred svojim domačim zdravnikom, sem šel k nekemu mazaču, ki me je ozdra-
 
v dveh dneh, a samo navidezno, kakor sklepam iz Vašega vprašanj a. “
„Uganili ste, gospod doktor, kaj bi tajil pred smrtjo. V mladosti sem občeval včasih s krasoticami, ki pa morda niso bile posebno zdrave. Tako sem nalezel tisto bolezen. Ker sem se pa sramoval pred svojim domačim zdravnikom, sem šel k nekemu mazaču, ki me je ozdravil {{prelom strani}} v dveh dneh, a samo navidezno, kakor sklepam iz Vašega vprašanja."
„Prav imate. Bolezni Vam ni ozdravil, ampak samo v nostranjost pregnal. Tako Vam je zatrupila bolezen Vašo kri in prišla v Vaše celo telo. Bolezen se Je v notranjosti razvila, in sedaj imate Psoro. Ta bolezen je zelo podobna jetiki, in kmalu bi bili umrli.“
 
„In Vi mislite, da me rešite?“ je vprašal knez lizuna ves razburjen.
„Prav imate. Bolezni Vam ni ozdravil, ampak samo v nostranjost pregnal. Tako Vam je zatrupila bolezen Vašo kri in prišla v Vaše celo telo. Bolezen se je v notranjosti razvila, in sedaj imate Psóro. Ta bolezen je zelo podobna jetiki, in kmalu bi bili umrli."
„Da. Le potolažite se in povejte to svoji hčeri!-‘ Sedaj je Strnad pozvonil, in kmalu je vstopila
 
i lora. Oče je bil ves srečen, razprostrl je svoje x*oke in zaklical:
„In Vi mislite, da me rešite?" je vprašal knez Olzuna ves razburjen.
 
„Da. Le potolažite se in povejte to svoji hčeri!"
 
Sedaj je Strnad pozvonil, in kmalu je vstopila Flora. Oče je bil ves srečen, razprostrl je svoje roke in zaklical:
 
„Pridi sem, moj otrok! Ta zdravnik mi je dal upanje. Obljubil mi je, da ne umrem!"
 
Flora je hitela svojemu očetu okoli vratu in vprašala med potom Strnada:
 
„Ali res, moj dragi gospod? Ali res x-ešite mojemu °četu življenj e ?“
„Ali res, moj dragi gospod? Ali res rešite mojemu očetu življenje?"
„Upam, in sem celo prepričan, “ je odgovoril Slo-v®nec odločno in samozavestno.
 
„Upam, in sem celo prepričan," je odgovoril Slovenec odločno in samozavestno.
 
Tedaj je zavriskala od samega veselja, zgrabila hitro Strnadovo roko in jo poljubila, ne da bi se mogel ubraniti.
 
„Ali vidiš, papa, da je to božja volja!“ je dejala, gospod Strnad, kako ste nas osrečili s svojo tolažbo."
„Ali vidiš, papa, da je to božja volja!" je dejala, „gospod Strnad, kako ste nas osrečili s svojo tolažbo."
Ko je stala sedaj vsa srečna pred njim in mu gle- . ^ala v obraz, se je spomnila besed svojega ljubčeka, k* je dejal, da ji je Strnad tako zelo podoben. Nekak ^‘uden čut se je je polastil, najrajše bi bila tega lepega, Junaškega moža objela in poljubila, in ne zdelo bi se ji &l'eh. Tudi Strnadu je bilo nekako čudno pri srcu, ko
 
je stal pred njo, se mu je zdelo, da jo pozna že mnogo, mnogo let, kakor da bi bila brat in sestra.
Ko je stala sedaj vsa srečna pred njim in mu gledala v obraz, se je spomnila besed svojega ljubčeka, ki je dejal, da ji je Strnad tako zelo podoben. Nekak čuden čut se je je polastil, najrajše bi bila tega lepega, junaškega moža objela in poljubila, in ne zdelo bi se ji greh. Tudi Strnadu je bilo nekako čudno pri srcu, ko {{prelom strani}} je stal pred njo, se mu je zdelo, da jo pozna že mnogo, mnogo let, kakor da bi bila brat in sestra.
„Hvala lepa za Vaše zaupanje,“ je dejal. „Ponav-ljam torej še enkrat, da gospod oče gotovo ozdravi, čeme podpirate. “
 
„0, prav rada,“ je odgovorila. „Zabtevajte, kar hočete. “
„Hvala lepa za Vaše zaupanje," je dejal. „Ponavljam torej še enkrat, da gospod oče gotovo ozdravi, če me podpirate."
„Ali bi se mogli preseliti v kak drug kraj?“ „Zakaj pa ne?“ je vprašal knez.
 
„Oprostite! Ne poznam namreč Vaših razmer, in preseljevanje stane denar.“
„O, prav rada," je odgovorila. „Zahtevajte, kar hočete."
r0h, naših razmer ne poznate, morda celo niti našega imena ?“
 
„Seveda ga ne poznam. Moj prijatelj ga ne pozna, ker ste ga gospodična prosili, da naj nikar ne poizveduje o Vas. Prosil me je, da naj tildi jaz nikogar ne vprašam. Prišel sem samo k bolniku, ki leži v koči ribiča Žana Foretijčja.
„Ali bi se mogli preseliti v kak drug kraj?"
„Čudežno!“ je dejal knez.
 
„0, papa,“ je rekla Flora, „takrat namreč še nisem govorila s teboj, zato mi je moral Mirko obljubiti, dane poizveduje o meni.“
„Zakaj pa ne?" je vprašal knez.
„ Sedaj te pa že razumem, moj otrok. Prosim, sporočite tistemu gospodu Mirkotu, da ga jutri dopoludne pričakujem; zahvaliti se mu moram, ker mi je poslal tako izvrstnega zdravnika. Grospod doktor, preselim se lahko, kamor zahtevate. Bogat sicer nisem, vendar rai ni treba skrbeti za vsakdanje potrebe."
 
„Torej Vas prosim, zapustite Ovranš,“ je dejal Strnad, „ker to obnebje ni zdravo za Vas. Ob morju ne smete stanovati. Svetoval bi Vam srednje obnebje> blizu kake reke, sredi med gozdovi in poljem, kjer S6 lahko izprehodite — —“
„Oprostite! Ne poznam namreč Vaših razmer, in preseljevanje stane denar."
 
„Oh, naših razmer ne poznate, morda celo niti našega imena?"
 
„Seveda ga ne poznam. Moj prijatelj ga ne pozna, ker ste ga gospodična prosili, da naj nikar ne poizveduje o Vas. Prosil me je, da naj tildi jaz nikogar ne vprašam. Prišel sem samo k bolniku, ki leži v koči ribiča Žana Foretijéja."
 
„Čudežno!" je dejal knez.
 
„O, papa," je rekla Flora, „takrat namreč še nisem govorila s teboj, zato mi je moral Mirko obljubiti, da ne poizveduje o meni."
 
„Sedaj te pa že razumem, moj otrok. Prosim, sporočite tistemu gospodu Mirkotu, da ga jutri dopoludne pričakujem; zahvaliti se mu moram, ker mi je poslal tako izvrstnega zdravnika. Grospod doktor, preselim se lahko, kamor zahtevate. Bogat sicer nisem, vendar rai ni treba skrbeti za vsakdanje potrebe."
 
„Torej Vas prosim, zapustite Ovranš," je dejal Strnad, „ker to obnebje ni zdravo za Vas. Ob morju ne smete stanovati. Svetoval bi Vam srednje obnebje, blizu kake reke, sredi med gozdovi in poljem, kjer se lahko izprehodite — —"
{{prelom strani}}
„Kjer se lahko izprehodim?-4 je ponovil Olzuna. n Moj Bog, saj se niti z mesta ganiti ne morem! “
„Le pomirite se! Dal Vam bom zdravilo. Namreč Kebrdšo, K6ka in možki cvet datljeve palme. Teh stvari sicer ne dobite v tukašnji lekarni, a jaz jih uaam na ladiji. V enem tednu toliko okrepčate, da tahko odpotujete. Peljite se — oh, sedaj mi je šinila pametna misel v glavo! A.li ste že bili na Kranjskem ?“ „Se ne,“ je odgovoril knez.