Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 32.981:
„Torej Vas prosim, zapustite Ovranš," je dejal Strnad, „ker to obnebje ni zdravo za Vas. Ob morju ne smete stanovati. Svetoval bi Vam srednje obnebje, blizu kake reke, sredi med gozdovi in poljem, kjer se lahko izprehodite — —"
{{prelom strani}}
„Kjer se lahko izprehodim?
„Le pomirite se! Dal Vam bom zdravilo. Namreč Kebrášo, Kóka in možki cvet datljeve palme. Teh stvari sicer ne dobite v tukašnji lekarni, a jaz jih uaam na ladiji. V enem tednu toliko okrepčate, da tahko odpotujete. Peljite se — oh, sedaj mi je šinila pametna misel v glavo! Ali ste že bili na Kranjskem?"
„Še ne," je odgovoril knez.
„Torej potujte tja. Ne vprašam Vas, kdo da ste, ampak dal Vam bom priporočilno pismo. Na Kranjskem je graščina, kjer imam sorodnike, in sprejeli Vas bodo prijateljsko. Ostanite tam, dokler popolnoma ne okrevate. Sedaj vzemite zdravilo, ki Vam ga naredim; na steklenico zapišem vse natančneje. Ko pa pridete na Kranjsko, si naročite zdravilo, ki Vam ga sedajle zapišem. Bolezen se bo pokazala tudi zunaj na koži, takrat se borate mnogo gorko kopati. Na ta način kmalu ozdravite. Sedaj pa moram iti zdravilo napravit."
„Oh, kakor prerojen sem," je zaklical knez.
„In jaz niti ne vem, kaj naj rečem!" je dejala Flora, in se jokala od samega veselja.
Stopila je k svojemu očetu in ga začela poljubovati. To priliko je porabil Strnad in po tihem odšel. Zunaj pa je dejal staremu ribiču, da naj gre z njim.
Šele ko sta se oče in hči nehala objemati in poljubovati, sta zapazila, da je zdravnik odšel.
„Zdravilo je šel delat," je dejal Olzuna. „Tacega zdravnika pa še nisem videl. Že njegov pogled človeka na pol ozdravi."
„Papa, zdi se mi kakor kak bog. Ozdravel boš, papa! Pomisli, kaka sreča!"
{{prelom strani}}
Celo uro sta čakala na Strnada, slednjič je potrkal nekdo na vrata, in vstopil je ribič Foretije. Prinesel je pismo in zavito steklenico. Oboje je izročil Flori in dejal:
„Milostiva gospodična, zdravnik se Vam priporoča in pošilja to pismo in zdravilo."
„Pošilja? Ali ne pride sam nazaj?" se je začudila.
„Saj ne more priti."
„Zakaj pa ne?"
„Ker se ravno sedaj odpelje s svojim parnikom. Ali čujete strel?"
V istem trenutku je počil top. Flora je stopila k oknu in videla, kako je odplul parnik iz pristanišča. Strnad je stal na krovu in vihtel proti obrežju belo ruto. Tam je stal mož, ki je storil isto. Bil je Mirko plemeniti Podgornik. Najrajše bi bila hitela ven, nekako čudno težko ji je bilo pri srcu.
„Ali res odpluje?" je vprašal knez.
„Res, papa," je odgovorila. „Gotovo ni mogel dalje tu ostati, a nam tega ni povedal, da bi se mu ne mogli zahvaliti."
„Moj Bog, popolnoma sem mu zaupal!"
„Nikar ne obupaj, dragi oče. Poglejmo, kaj nam piše!"
Namignila je ribiču, da naj odide, in razpečatila potem velik ovoj, v katerem je bil obljubljen recept, dva zapečatena pisma in Strnadovo pismo, ki se je glasilo sledeče:
Konec pisma je bil navaden „Sedaj sem se zopet oddahnil!" je priznal knez. „Vse storim, kar mi je ukazal, natančno ga ubogam. Ta Strnad je pa res izredno plemenit človek. Priporočil me je na Kranjskem pri svojih sorodnikih, in niti ne ve, kdo da sem. Veliko hvale sem mu dolžan. Na koga so pa pisma naslovljena, moj otrok?"
„Jedno na gospo Strnadovo, drugo pa na nadgozdarja, stotnika plemenitega Podgornika na Bršljanovem. Oh, kako iznenadenje!"
„Kako si rekla Flora?"
„Ta stotnik Podgornik je — Mirkotov oče!"
„Res?" se je začudil knez. „Tedaj spoznamo saj očeta tvojega ljubčeka, in po njem lahko sodimo njega samega."
„O, dragi oče, o Mirkotovi vrednosti nisem še nikdar dvomila; tudi ti ga boš spoštoval in ljubil, ko ga spoznaš."
„Upam. Ampak prosim te, daj mi zdravilo!"
Flora je odprla steklenico in dala očetu eno žlico tekočine. V nekolikih minutah potem je knez trdno {{prelom strani}} zaspal. V spanju je jednakomerno dihal, kakor takrat, ko je bil še popolnoma zdrav. —
Spanje je trajalo dolgo, skoraj do večera, in ko se je knez potem zbudil, se je čutil tako okrepčanega, da je hotel vstati in se v sobi malo izprelioditi. Vendar je ostal na divanu in vzel iz veselja še eno žlico zdravila. Zopet je zaspal in spal do jutra. Ko je prišla Flora zjutraj očeta pozdravit, ga je našla oblečenega pri mizi.
„Moj Bog, papa, kaj pa delaš!" je zaklicala.
„Pridi bliže, moj otrok, in objemi me!" ji je odgovoril knez ves srečen. „Čutim, da sem rešen. Strnad je res od Boga blagoslovljen zdravnik, in z vsem svojim bogatstvom mu tega ne morem poplačati. Čisto prerojen sem. Ko posije solnce, grem pred hišo na klop sedet."
„Oče, nikar si preveč ne upaj!" ga je svarila Flora.
„Ne, ne, draga hči. Natančno čutim, da mi ne bo škodovalo. Strnad me je okrepčal že s svojim samim pogledom, in zdravilo je uresničilo njegovo prerokovanje."
„Papa, ali nisi opazil, kako mi je podoben?"
„Sem; kar čudil sem se. Jaz sem bil ravnotak v svoji mladosti. Zdelo se mi je, kakor bi videl samega sebe. Tudi moj glas in vse moje kretanje je imel. Glej, glej, kako lepo je prisijalo ljubo solnce. Pokliči služabnika, da me pelje pred hišo na klop."
Flora mu je hotela to ubraniti, a trdil je, da je dovolj močan, in morala se je udati.
Kmalu potem je sedel v mehki, gorki domači suknji na klopi pred hišo in gledal zadovoljno v krasno pokrajino.
Flora je sedela pri njem, ga držala za roko in mu gledala veselo v obraz, ki se je že malo porudečil. Hvaležno se je spominjala v tem trenutku rešitelja {{prelom strani}} svojega očeta. Udala se je popolnoma utisu, ki ga je storil Strnad na njo, in nehote je dejala po tihem:
„O, zelo ga ljubim!"
Hitro se je ozrl njen oče in se nasmehnil rekoč:
»Oh, na svojega ljubčeka misliš!"
„Ne, papa," je odgovorila in zarudela. „Mislila sem na nekoga druzega."
„Radoveden sem; na koga pa?"
„Na Strnada."
Knez je pokimal z glavo.
„Kako čudežno! Tudi jaz sem mislil ravnokar nanj. Tudi jaz bi najrajše zaklical: Ljubim ga! Vedno mi je pred očmi in na mislili."
Zopet sta molčala in se utopila v svojo srečo, dokler se ni ozrl knez na cesto, ki je vodila v mesto. Hitro je vzdignil glavo, pogledal natančnejše in pobledel.
„Kaj pa ti je, oče?" je vprašala.
Čutila je, da se je stresel njen oče po celem telesu.
„Poglej tja gori!" je odgovoril.
„Stara ciganka!" je rekla. „Zakaj si se pa tako prestrašil zaraditega?"
„O, Madona! To je Carba, ta strašna ženska!"
Sedaj se je prestrašila tudi Flora. Uprla je svoje oči v staro ciganko in vprašala:
„Morda se pa motiš, papa?"
„Ne, ne, gotovo je ona, gotovo! Ta vrag me zasleduje, da bi me trpinčala. Vsegavedna mora biti, sicer bi ne vedela, kam da sem šel."
„Le premagaj se, dragi oče! Saj sem jaz zraven. Knez Olzuna se ne sme bati stare ciganke! Le pomiri se; bom že jaz govorila z njo."
Stara ciganka je bila res Carba. Ta ženska ni bila vsegavedna, niti slutila ni, da je knez v Ovranšu. Prišla {{prelom strani}} je iz druzega vzroka. Obiskati je hotela čuvaja Gabrila, ki je bil varuh njenih skrivnosti.
Prišla je počasi mimo ribičeve koče. Tedaj je zagledala na klopi kneza in njegovo hči. Nehote se je ustavila. Takoj je spoznala kneza in Floro. Nekako zadovoljno se je nasmehnila in krenila proti hiši. Tam se je ponižno sklonila, stegnila svojo roko in dejala Flori:
„Lepa, draga dama, prosim, dajte majhen dar ubogi ciganki!"
Flora je segla v žep in ji dala tolar za pet frankov.
„Tu imaš, stara," je dejala, „prav rada ti dam!"
Knez je slonel na klopi z na pol zaprtimi očmi in se delal popolnoma mirnega.
„Hvala lepa," je dejala Carba in vtaknila denar v žep. „Lepa dama, ali Vam smem morda prorokovati?"
„Ni treba," je odgovorila Flora.
„Ne? Zakaj pa ne? Jaz sem Carba, kraljica žitanov. Preteklost in prihodnost vem. Dajte mi svoja roko!"
„Je že dobro!" se je branila Flora. „Svojo preteklost vem, prihodnosti zvedeti me pa prav nič ne mika!"
„Kako je ponosna!" je rekla ciganka. „Morda pa smem temu gospodu prorokovati?"
Ne da bi počakala odgovora, je zgrabila knezovo roko in jo držala tako trdno, da je bolnik ni mogel odtegniti. Delala se je, kakor bi premišljevala poteze, in potem dejala:
„Kaj vidim! Temno preteklost, življenje polno nezvestobe, goljufije in — — —"
„Stoj!" je rekla tedaj Flora z strogim glasom. „Molči, stara! Tvoje čenčanje niso tu na pravem mestu!"
{{prelom strani}}
„Čenčarije?" je vprašala Carba porogljivo. „Kar sem rekla, je natančno zapisano v potezah te roke."
„Naj bo zapisano, kar hoče biti, ampak mi ne maramo tega slišati."
„O, če bi me lepa dama hotela poslušati, bi se zelo začudila zaradi — —"
„Zaradi tvoje usiljivosti in predrznosti!" ji je segla Flora v besedo. „Poznam te in vem vse, kar nameravaš."
„Vse veste? O gotovo ne!" je odgovorila Carba. „V tej roki berem, da imate brata, ki ga ne morete najti. Lepa, draga dama, predrzna in usiljiva starka Vam pove, kakega očeta imate. Prokletstvo ga zasleduje povsodi, kajti — — —"
„Dovolj! Maščevati se hočeš. Ločiti me hočeš od mojega očeta, s svojo prisotnostjo ga hočeš trpinčiti, da zboli in umre, in sina mu skrivaš, da zaman hrepeni po njem. Ti si pošast! Kdor ne odpusti, je vrag. Poberi se odtod starka!" ji je ukazala Flora.
Te besede je govorila popolnoma hladnokrvno in odločno. Ko pa ciganka še vedno ni hotela oditi, je šla Flora k vratom in ukazala služabniku:
„Spravite proč to žensko!"
Služabnik je prijel starko za roko in jo peljal v stran. Ciganka se ni branila, ampak obrnila se je še enkrat in zaklicala z škodoželjnim smehom:
„Nikoli ga ne najdete, knežjega sina, nikoli, nikoli, nikdar! To je moje maščevanje!"
Knez se je naslonil trudno na klop. Stara ciganka ga je zelo vznemirila.
„Oh, to je strašna ženska!" je zdihoval. „Draga hči, to ni bilo pametno, da si jo tako razjezila."
{{prelom strani}}
Flora je zmajala resno z glavo in odgovorila:
„Oče, nobeden človek nima pravice kaznovati sam kak zločin, za to so postave in sodniki. Tvoj sodnik je pa edino le tvoja vest in mati tvojega sina."
„Ampak Carba ve, kje da je moj sin. Vedno sem jo hotel pridobiti z prijaznim občevanjem."
„Saj vidiš, koliko ti pomaga tvoja prijaznost. Ali naj bo morda ta ciganka tvoja gospodarica, ti, ki si knez Olzuna? Tvoj ponos, tvojo samozavest ti uničuje in zdravje ti kvari! Ne, ne, moj dragi oče! Odkar si mi zaupal svojo skrivnost, je moja sveta dolžnost, da oprostim tvoje srce te nadloge. Bog je vsegamogočen, gotovo mi pokaže pravo pot, ki vodi k tvojemu sinu, k mojemu bratu. In če vse drugo ne pomaga, naznanim ciganko sodniji, ki jo gotovo prisili, da pove bivališče tvojega sina."
„Novo upanje je oživilo moje srce, ko vidim, kaka si odločna," je dejal knez veselo. „Hitro premisliva, kaj morava storiti, preden izgine."
„Tega sedaj takoj ne moreva storiti, kajti glej, tam nas pride neki gospod obiskat."
Od pristanišča je prišel počasi fin gospod. Flora mu je šla naproti. Bil je Mirko plemeniti Podgornik.
Mirko še vedno ni slutil, kako visokega stanu je njegova ljubica. Videl je sicer od daleč livriranega služabnika, ki je šel v hišo, vendar ni mislil, da je Flora njegova gospodarica. Zato je pričakoval precej brez zadrege trenutek, ko se seznani z očetom svoje ljubice.
Flora mu je prišla naproti in mu podala obe roki v pozdrav.
„Pozdravljen!" je rekla in se vsa srečna veselo nasmejala. „Ravno prav si prišel. Oče te bo zelo vesel."
{{prelom strani}}
Knez je pazljivo gledal Mirkota, ki se je približal s kretnjo plemenitaša in umetnika ter uljudno pozdravil
„Zelo me veseli, da Vas smem pozdraviti, dragi gospod. Moje ime gotovo že poznate. Moja najiskrenejša želja je, da se smem priporočiti Vašemu spoštovanju „Vidim, da si bodete znali pridobiti moje spoštovanje," je odgovoril knez blagovoljno. Mirkov nastop je vplival jako dobro na kneza, zato ga je povabil, naj se vsede poleg njega, ker je prinesel postrežljiv služabnik Flori stol.
Flora je takoj začela primeren pogovor in dejala:
„Oče je bil zelo bolan, vendar ga oživlja novo upanje, odkar je bil pri njem doktor Strnad."
„Res je," ji je segel knez v besedo. „Že njegov nastop in njegovo trdno prepričanje sta uplivala blagodejno na mene. Zalivaliti se Vam moram najtoplejše, ker ste mi ga priporočili. Slišal sem, da je Vaš prijatelj?"
„Moj edini prijatelj, monsje; ampak ta mi nadomestuje vse druge, ki bi jih lahko imel, pa jih ne maram. Moje življenje sploh na bilo ugodno za prijateljstva."
„Slišal sem že, da ljubite samoto," je dejal knez in poroglivo pogledal Floro, ki je sedela nasproti njemu. »Sicer imate pa popolnoma prav. Tudi samota ima svojo prednost. Vendar, da ostanemo pri Strnadu, me je zelo užalostilo, ker je tako nenadoma in nepričakovano odpotoval. Kar prestrašil sem se."
„Oprostiti mu morate, dragi gospod," je prosil Mirko. „Moj prijatelj živi v zelo čudnih razmerah, ki ga silijo potovati po morju, in vsled katerih ne sme zamuditi nijedne minute. Tudi z menoj je govoril samo eno uro. Ali Vas smem vprašati, če Vam je odklonil zdravljenje ali ne?"
{{prelom strani}}
„Dal mi je zdravilo — — —"
„O potem bodite prepričani, da ozdravite, če ubogate njegove nasvete. Nikoli še nisem videl tako vestnega in resnicoljubnega zdravnika. Nikoli ne obeta bolniku, kar ni mogoče. Najslavnejši zdravnik je menda na svetu, in vedno ima srečo. Pravil mi je o priporočilnih pismih, ki Vam jih je poslal."
„Prejel sem jih. Ali veste, na koga so naslovljena?"
„Vem; povedal mi je. Prvo pismo je za njegovo mater, drugo pa za mojega očeta — — —"
„S katerim Vi ne občujete, kakor sem slišal," je segel knez Mirkotu v besedo.
„Tako je," je odgovoril slikar žalostno. „Nisem mogel drugače. Ubogal sem svoj notranji čut, zato mislim, da mi dela oče krivico; vendar bi storil bogvekaj, če bi mi hotel odpustiti. Ljubim ga še vedno z vsem svojim srcem. Umetnost mi je dala sicer brezskrbno življenje, vendar bi se rad odpovedal vsej umetniški slavi in bogatstvu, če bi se le mogel poravnati s svojim očetom."
Tako je ljubil Mirko svojega očeta, da bi pustil vse, samo da bi se poravnal z njim. Solze so zalile pri teh besedah Flori oči, in tudi knez je bil ginjen. Podal je mlademu možu roko in dejal:
„Nikar ne obupajte, gospod Podgornik. Slutim, da bodete še srečni, in če ne Umrjem, se morda meni posreči, spraviti Vas z Vašim očetom. Morda je trd, vendar upam, da ni neusmiljen!"
Mirko je povedal potem natančnejše, zakaj ga je njegov oče zavrgel. Dolžil ni svojega očeta, a zagovarjal tudi ni samega sebe; govoril je tako resnično in milo, da se knez ni več čudil, kako da je očaral ta mož srce njegove hčere.
{{prelom strani}}
„Ali se bodete poslužili Strnadovih priporočilnih pisem?" je vprašal Mirko slednjič.
„Gotovo. Na Bršljanovo potujem, ne samo zaradi svojega zdravja, ampak tudi zaradi Vas," je odgovoril bolnik. „Skoraj bi se malo bal Vašega očeta, vendar upam; da se posreči mojemu pogumu in Florinemu prigovarjanju, prepričati starega gospoda."
Mirko se je čutil vsega srečnega vsled teli besed. To mu je bilo dokaz, da Florinemu očetu njegova ljubezen ni neljuba. Tako so sedeli še dolgo časa in se pogovarjali, dokler ni prišla od daleč stara ciganka, ki je obiskala na svetilniku čuvaja Gabrila in se sedaj vračala.
Da se izogne knez stare babure, je prosil Floro, naj ga pelje v liišo, in ob tej priliki se je Mirko poslovil. Knez ga je prijazno povabil, naj kmalu zopet pride.
Mirko je bil vsled tega ves srečen, zato ni hotel iti v mesto, ampak šel je ob samotnem morskem obrežju na izprehod in poslušal mehko suštenje valov.
Prišel je v bližino svetilnika. Tam je bila z mahom obraščena skala, ki ga je vabila, naj se vsede. Mirko je stopil bliže in se vsedel. Tam ga je prijela bolezen zaljubljenih ljudi; sanjal je o sreči, ki jo bo užival v Florinem objemu. Niti mislil ni na to, da oče njegove ljubice ni imenoval svojega imena. Zavedal se je samo svoje srečne ljubezni. Obiskati jo sme, kadar se mu poljubi; kaj hoče se več!
Tedaj ga je vzdramil čuden glas. Ali je to človeški glas? Tako tožeč in obupan, in vendar tako mil in miren glas! Sedaj zopet! Da, to je človeški glas. Posameznih besed Mirko ni razumel, ampak ponavljale so se vedno; vedno je čul isti tožoč glas.
{{prelom strani}}
Mirkotu je bilo nekako čudno pri srcu, ne da bi vedel zakaj. Srečen dotičen človek, ki tako žalostno ' toži, gotovo ni. Morda rabi ta nesrečnež pomoči?
Mirko je hitro vstal in šel okoli svetilnika. Prišel je k vratom, ki niso bila zaklenjena. Odprl je in vstopil.
| |||