Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 33.225:
Tedaj ga je vzdramil čuden glas. Ali je to človeški glas? Tako tožeč in obupan, in vendar tako mil in miren glas! Sedaj zopet! Da, to je človeški glas. Posameznih besed Mirko ni razumel, ampak ponavljale so se vedno; vedno je čul isti tožoč glas.
{{prelom strani}}
Mirkotu je bilo nekako čudno pri srcu, ne da bi vedel zakaj. Srečen dotičen človek, ki tako žalostno
Mirko je hitro vstal in šel okoli svetilnika. Prišel je k vratom, ki niso bila zaklenjena. Odprl je in vstopil.
Svetilnik je imel štiri lesene stene, ki so bile pribite na visoke jambore. Ozke, lesene stopnjice so vodile navzgor. Šel je po teh stopnjicah in prišel do prostora, ki je bil podoben sobi, a vrata so bila znotraj zaprta. Iz tega prostora so prihajali tisti otožni glasovi. Mirko je potrkal, in takoj je uhihnil čudežni glas.
Potrkal je še enkrat, sedaj je čul korake, nekdo je je odprl vrata. Pred njim je stal velik, vitek mož, a njegova postava je bila sklonjena. Imel je belo brado in lase, in njegov obraz je bil bled ko marmor.
„Oprostite, dragi gospod, da Vas nadlegujem," je rekel Mirko, seveda francosko, ker je bil na Francoskem. „Slišal sem nekoga tožiti, in mislil sem, da — —"
Sredi stavka je obmolčal; starček ga je gledal tako mrtvo in žalostno, da ga je zmotil. Mirko se je zopet ojačil in vprašal:
„Morda ste nesrečni, dragi gospod? Ali rabite morda pomoči?"
Starec je stal še vedno nepremično pri vratih in ga gledal. Sedaj je šele spregovoril, in sicer ne francosko, ampak špansko:
„Jaz sem dobri, zvesti Alimpo."
To je bil isti mili, tožeči in jednakomerni glas, ki ga je čul Mirko preje. Sedaj je bil prepričan, da je starček blazen človek, ki pa ni nevaren. Zato je Mirko ostal in vprašal:
„Ali stanujete na tem svetilniku?"
„Dobri, zvesti Alimpo sem," je dejal starec drugič.
{{prelom strani}}
To je bila blaznost; ta monoton glas, te poteze, to motno oko.
Mirkota je malo mrazilo, vendar je dejal:
„Rad bi šel enkrat na vrh svetilnika. Gotovo je iz vrha jako lep razgled na morje in na mesto."
Starček ga ni razumel, ampak ponovil je:
„Jaz sem dobri, zvesti Alimpo."
Mirko je stopil bliže, in blazni starček se je umaknil, da je Mirko lahko vstopil. Tedaj je nekdo prišel, in sicer iz vrha. Iz tega prostora so namreč vodile zopet ozke stopnjice navzgor.
Prišel je mož v revni mornarski obleki. Imel je gosto, zmršeno brado. Jezno je pogledal Mirkota in ga zelo odurno nagovoril:
„Kaj pa hočete? Kdo Vam je pa dovolil vstopiti?"
To je bil Gabrilón, čuvaj tega svetilnika. Mirko ni bil vajen tako surovega postopanja, zato je dejal mirno, ampak odločno:
„Prosim, bodite malo manj surovi! Kdo pa ste?"
„Če sem surov ali ne, to je popolnoma moja stvar. Kdo da sem, to Vas pa prav nič ne briga!" je odgovoril čuvaj še surovejše.
„Morda me pa vendar briga! Vprašal sem Vas, kdo da ste?"
„Čuvaj tega svetilnika sem," je odgovoril Gabrilon in se nehote udal Mirkotovem odločnemu pogledu.
„Torej dobro, želim iti na vrh svetilnika."
„Iz tega pa ne bo nič!"
„Zakaj pa ne?"
„Ker ni dovoljeno?"
„Kdo je pa prepovedal?"
Garbilon je bil v zadregi, kajti uradno to ni bilo prepovedano; saj je pa tudi dobival čuvaj od obiskovalcev {{prelom strani}} mnogo napitnine, ki je bila precej važen del njegovih dohodkov.
„Prepovedano je, pa je!" je odgovoril jezno.
„Radoveden sem, kdo da je to prepovedal!" je vprašal Mirko, kajti takoj je uganil, da govori čuvaj neresnico.
„Jaz sem zvesti, dobri Alimpo!" je dejal tedaj umobolni mož četrtič.
Gabrilon se je tako prestrašil, da je Mirko to takoj zapazil, in zadrl se je nad bolnikom:
„Poberi se odtod, stari norec, in ne blebetaj takih neumnosti!"
Prijel ga je za roko in ga porinil k stopnjicam. Starček ga je ubogal in odšel po stopnjicah navzgor. Potem se je obrnil Garbilon zopet k Mirkotu in dejal osorno:
„Saj sem Vam že rekel, da bi rad zvedel, kdo da je prepovedal pristop na svetilnik!"
„Vprašajte! Jaz nimam časa, da bi se z vsakomur kregal, ki se mu poljubi mene motiti. Pojdite!"
Mirkotu se ni poljubilo prepirati se s tem surovežem, zato je mirno odšel, in Gabrilon je zaklenil vrata za njim.
Mirkotu se je zdelo čuvajevo vedenje zelo čudno. Zakaj ne bi smel nihče na svetilnik? Gotovo samo zaradi tega umobolnega starčka. Kaj neki pomenijo besede, ki jih vedno ponavlja ta revež? Kdo je ta umobolni starček? Kako fine poteze v obrazu, kako majhne aristokratične roke ima! Gotovo ni čuvajev sorodnik. Kako pride ta revež sem. Te in take misli so vznemirjale Mirkota. Ta svetilnik saj ni pripraven kraj {{prelom strani}} za umobolnega človeka; v takih razmerah ne more ozdraveti.
Tembolj je Mirko premišljeval, tem verojetnejše se mu je zdelo, da mora biti tu kaka skrivnost. Zato je sklenil, da hoče iti po vsej sili na svetilnik, in da gre k meríju (župan), ki sme edini prepovedati vstop svetilnik. —
Župan ga je zelo prijazno sprejel, posebno ker sta se seznanila z Mirkotom že na promenadi.
„Kaj pa želite, dragi gospod?" je vprašal uradnik postrežljivo.
„Majhno pojasnilo, monsjé. Kdo je pa prepovedal pristop na svetilnik?"
„Kolikor je Vam znano? Mislim, da bi morali Vi prvi in najboljše vedeti!"
„Seveda; kdo je pa rekel, da je prepovedano?"
„Čuvaj!"
„Oh, Grabrilon. To je čuden človek, mislim da sovraži ves svet. Naj ljubše mu je, če ga nihče ne motir dragi gospod!"
„Oho! Kako more človek motiti moža, ki nima druzega dela cel božji dan, kakor da prižge zvečer Svoje luči in jih zjutraj zopet ugasne. Morda ima kaj protipostavnega in noče, da bi drugi ljudje zvedeli o tem?"
„Kako
„Ker ste rekli preje, da nima rad, če ga kdo moti. Tega ne morem na nobeden način razumeti, posebno ker bi moral biti vendar vesel, če dobi kaj napitnine. Tudi me je odslovil na posebno oduren in surov način, mislim, da nima čiste vesti!"
{{prelom strani}}
„Oh, ali ste bili pri njem?"
„Da. Hotel sem uživati razgled na morje."
„In tedaj Vas je odslovil?"
„Pa še na zelo nesramen način. Rekel je, da je pristop prepovedan, vendar ni hotel povedati, kdo da je to prepovedal. In ko sem zahteval, da mi mora povedati, sem moral oditi, sicer bi se mi ne bilo dobro godilo."
„To je pa že preveč! Navadno pustimo Grabrilona v miru, ampak če postopa tako z tujci, ki prihajajo v naše kopališče, potem mu moramo pa že malo posvetiti. Takoj pošljem uradnika k njemu, ki mu prepove take surovosti."
„To sem tudi pričakoval, monsje, hvala lepa. Prosim Vas pa, če smem iti tudi jaz z dotičnim gospodom uradnikom k Grabrilonu."
„Kakor Vam drago. Zandar stoji v predsobi; kadar želite, ga pošljem."
„Torej bom šel naprej in ga čakal. Pardon, še na nekaj sem pozabil. Videl sem namreč v svetilniku starejšega gospoda, ki se mi zdi umobolen. Kdo je ta mož?"
„Grabrilonov sorodnik je."
„Sorodnik? Hm!"
„Da, njegov stric ali nekaj tacega."
„Kako se piše, in odkod je doma?"
„Kako se piše?" je vprašal uradnik v zadregi. „O, hm! Piše se — mislim, tega pa sam ne vem. Grabrilon ga je sicer naznanil, vendar ne pismeno."
„Mislil sem, da mora vendar vsak pokazati gotove dokumente."
„Da, hm, pravzaprav, že! Mu bom moral pač naznaniti, naj mi jih prinese. Človek ima toliko dela, da ni čudo, če pregleda tako malenkost."
{{prelom strani}}
S tem se je moral slikar zadovoljiti. Odšel je, in sicer zopet k svetilniku. Ker je šel tik ob bregu, ga Gabrilon ni videl. Komaj je čakal dve minuti, ko zagleda žandarja.
„Ali ste Vi gospod, ki me čaka?" je vprašal slikarja.
„Da. Žal mi je, da Vas nadlegujem. Tu imate majhno odškodnino."
Mirko je segel v žep in dal žandarju srebrnjak za pet frankov, ki ga je mož spravil veselega obraza v žep.
„Pojdite, velecenjeni gospod," je dejal. „Pokazala bova Gabrilonu, kako se mora obnašati napram tako velikodušnim gospodom."
„Pustite me, naj grem jaz naprej, in počakajte na stopnjicah," je rekel Mirko.
Ko je prišel do vrat, so bila zaklenjena, zato je pozvonil. Pozvoniti je moral večkrat, slednjič se odpro vrata. čuvaj je pogledal ven, a ko je zagledal Mirkota, je zaklical jezno:
„Vi ste že zopet? To je pa že preveč! Vrag Vas vzemi!"
Zaloputniti je hotel vrata, a Mirko jih je trdno držal.
„Le pustite odprto!" je rekel, „iti hočem na svetilnik!"
„Saj sem Vam že preje povedal, da je prepovedano. Ali ste gluhi?"
„In jaz sem Vam že preje dejal, da hočem vedeti, kdo da je to prepovedal."
„To Vas nič ne briga! Pojdite!"
Hotel je vrata s silo zapreti, a tedaj je pristopil žandar, ki je slišal ves pogovor.
{{prelom strani}}
„Kaj ti pa je, Gabrilon!" je dejal. „Kdo ti je pa ukazal, da smeš odpoditi take obiske?"
Ko je zagledal čuvaj uradnika, se je umaknil ves iznenaden par korakov.
„Ali naj morda trpim, da me sme vsak potepuh motiti in nadlegovati?" je vprašal.
„Ali je ta gospod morda potepuh, čuješ, Gabrilon?" je zaklical žandar. „Takoj te aretiram, če zineš eno samo tako besedo še. Izporočiti ti moram županov ukaz, da ni prepovedan pristop na svetilnik. Če še koga odsloviš, izgubiš svojo službo! Razumeš?"
Žandar je nato ponosno in samozavestno, odšel po stopnjicah navzdol.
Mirko je vstopil. Čuvaj ga ni pozdravil, ampak hitel je hitro po stopnjicah navzgor in se navidezno ni brigal za tujca.
Slikar je šel počasi navzgor. V drugem nadstropju je sedela stara baba na nizki klopici in gledala strupeno na tujca.
Trejte nadstropje je bilo razdeljeno v dva oddelka. Jeden je bil zaprt, ampak Mirko je natančno slišal tožiti umobolnega starčka:
„Jaz sem dobri, zvesti Alimpo!"
Sedaj je Mirko vedel, zakaj je hitel preje Gabrilon tako brzo naprej. Zapret je šel bolnika, da ne pride slikar z njim v dotiko. Čuvaj je stal pred vrati in opazoval tujca, če bo zapazil, da je v tej sobici bolnik.
„Zakaj pa zapirate bolnika?" je vprašal Mirko.
„To Vas pa prav nič ne briga!" je odgovoril čuvaj jezno in odurno.
„Ali imate morda slabo vest glede na tega bolnika?"
{{prelom strani}}
„Gospod," se je zadrl Grabrilon, „kaj Vas pa briga moja družina? Dovoliti Vam moram sicer pristop na svetilnik, ampak če me žalite, Vas vržen doli po stopnjicah."
„Vi? Mene?" je vprašal Mirko zaničljivo. „Če bi se mi ne studili, bi Vas bil že davno doli vrgel!"
Nato je odšel naprej in moral je iti še štiri nadstropja visoko, preden je prišel na vrh.
Razgled je bil prekrasen, a Mirko ni mislil sedaj na razgled; rojile so mu druge misli po glavi.
Mislil je samo na umobolnega starca, ki je uplival tako globoko nanj. Mirko je bil prepričan, da je tu velika skrivnost. Premišljeval je in premišljeval, in Ne da bi bil užival prekrasen razgled, je šel zopet doli. Grabrilon je stal še vedno pred vrati majhne sobice in stražil kakor hud, popadljiv pes. Mirko je šel mimo, ne da bi ga pogledal ali mu dal kaj napitnine.
S silo je prišel na svetilnik, to mu je začasno zadostovalo.
Vendar se ni mogel iznebiti misli na umobolnega starca. Cel dan je mislil nanj, in ponoči se mu je sanjalo, da je sam blazen, in da ga je vrgel Gabrilon iz svetilnika. Boril se je z vsemi močmi z divjimi valovi in se — zbudil, ves pôten. — —
Popopoludne je šel obiskat svojo ljubico. Videla ga je že od daleč in mu prišla naproti. Mirko je bil ves srečen. Tako si je mislil, mu bo prišla naproti njegova ljuba, sladka ženica, kadar se bo vrnil domov. Najrajše bi jo bil objel in poljubil, tako lepa, ljubezniva in dobra se mu je zdela; a moral se je premagati, {{prelom strani}} kajti pri odprtem oknu je sedel njen oče. Vendar je brala v njegovih očeh, kako je srečen.
„Pozdravljen, Mirko," je dejala. „Očetu je danes še boljše ko včeraj. Že dolgo te pričakujeva."
„Res?" je vprašal prisrčno in ji pogledal v prekrasne oči.
„Res, res, dolgo te že čakava!" je odgovorila.
„Če bi bil to vedel, bi bil že davno prišel."
„Torej ti povem, Mirko, da te ne smem nikdar čakati! Tako srečna sem, kadar si pri nas, in opazila sem, da te ima tudi oče zelo rad."
„Ali res?"
„Res, dopadeš se mu."
„Hvala lepa ti, moje srce. Sedaj sem prepričan, da bodeva srečna."
Pri teh besedah sta vstopila v vežo, in ker ni bilo tam žive duše, jo je objel, dvignil njeno glavico in jo poljubil prisrčno na cveteče ustnice. Zaprla je oči in uživala nebeški poljub. Mirko jo je pritisnil nase in jo vedno iznova poljuboval, slednjič se mu je izvila iz rok in dejala ljubko:
„Le nikar preveč, predrznež, sicer bi utegnil oče kaj zapaziti. Pojdi!"
Vstopila sta. —
Knez je zapazil, da imeta zarudela lica, a rekel ni ničesar in samo prijazno pozdravil:
„Pozdravljeni, gospod Podgornik! Pričakoval sem Vas že zjutraj, da Vam sporočim nekaj zelo veselega."
„Oprostiti se moram torej, ker sem tako pozno prišel," je odgovoril Mirko. „Ampak veselo sporočilo je vedno dobrodošlo."
„Upam! Torej poslušajte: Prvič bi želel, da z nami obedujete. Ali hočete?"
{{prelom strani}}
Mirko je hvaležno prikimal in odgovoril:
„Z veseljem sprejmem Vaše povabilo. Prepričani bodite, da si štejem v veliko čast biti v Vaši cenjeni družbi."
„Torej dobro," je rekel Olzuna prijazno. „Vem, da družba bolnika ni vedno prijetna, vendar bo morala to Flora po svoji moči poravnati. Sedaj Vam moram pa še drugo povedati: danes sem še bolj zdrav ko včeraj. Doktor Strnadovo zdravilo je res čudežno. Tako zdravega, čilega in krepkega se čutim, da bi šel lahko že precej daleč peš na izprehod."
Flora je bila vsa srečna, ko je čula svojega očeta tako govoriti. Mirko je pa prijel kneza za roko in dejal z tresočim glasom:
„Verjemite mi, da hvalim Boga iz dna svojega srca, ker zopet okrevate. Skoraj ljubosumen sem na svojega prijatelja Strnada. Tudi jaz bi rad pripomogel k Vašemu okrevanju."
„Saj lahko," je odgovoril knez. „Prijazna družba vedno blagodejno upliva na bolnika. Če bo stvar tako hitro napredovala, bom res lahko že kmalu odpotoval."
„O, če bi Vas mogel spremiti!" je rekel Mirko.
„Zaradi očeta lahko. Ali nimate morda dovolj prostega časa?"
„O pač! Sicer pa ne samo zaradi očeta. Ves srečen bi bil, če bi vedel, da ste Vi na potovanju v skrbnem varstvu."
„Hvala lepa," je rekel Olzuna in malo pomislil. „Morda se o tej zadevi drugič natančnejše pogovorimo. Ampak, Flora, prosim, zapovej, naj pogrnejo mizo za obed!"
Flora je pozvonila in služabnik je vstopil.
{{prelom strani}}
Služabnik ga je povabil, naj se vsede. Ko je razvil slikar prt, mu je padel od strahu skoraj iz rok. V prtu je bila vpletena knežja krona in črki E in O.
To je pomenilo seveda: »knez Evzebijo de Olzuna«, ampak Mirko tega ni vedel.
Knez in njegova hči sta zapazila, da se je slikar prestrašil, in sta se na tihem veselila.
Tisoč misli je vznemirjalo Mirkota, a ta ga je pomirila. Morda je pa oče njegove ljubice uradnik kakega plemenitaša, ki je spravil pri njem dragoceno namizno orodje? Gotovo je tako! In da razveseli svojega ljubčeka, je ukazala Flora pogrniti z tem finim namiznim orodjem.
Ta misel je Mirkota pomirila. Flora in Mirko sta se med pojedino precej živalno pogovarjala. Služabnik je odšel, ker je Flora sama stregla.
Kako je bil srečen, ko mu je tako gospodinjsko postregla in zanj najboljše izbrala! Kadar se je je slučajno dotaknil, ga je spreletelo po celem telesu kakor električna iskra. Tudi Flora je čutila isto, kajti vedno je zarudela.
Knez je jedel malo, ampak z slastjo; nadležnega kašlja se je skoraj že popolnoma iznebil.
„Strnad dela res čudeže," je dejal. „O, kako mu želim, da bi srečno potoval! Njegove stariše zavidam. Sin, ki poplača tako trud svojih starišev, je sreča, ki jo moreta umeti samo oče in mati."
{{prelom strani}}
„Njegov oče je žalibog že davno umrl," je pripomnil Mirko.
„Oh, obžalujem! Kaj je pa bil?"
„Profesor. Bil je zelo učen mož in je ljubil ženo in otroke nad vse. Seznanil se je s svojo ženo na Španskem."
„Na Španskem? Kaj je pa bil tam?"
„Vzgojitelj pri odlični rodovini, ona pa tudi vzgojiteljica."
Knez je pazljivo pogledal Mirkota, tudi Flora je postala pozorna.
„Pri kateri rodovini je pa bila vzgojiteljica?" je vprašal knez, ki ni slutil, da je tako blizu razkritja skrivnosti.
„Oba sta bila istočasno v Saragosi, in sicer pri nekem bankirju — hm, menim, popolnoma sem pozabil ime."
Tedaj je odprl knez oči, in bleda lica so se mu porudečila.
„Papa!" je zaklicala Flora, ki je to zapazila, akoravno je bila sama razburjena. „Pazi nase!"
„Pusti me! Saj sem dovolj močan!" ji je zabranil oče. Ves vznemirjen, z nenaravnim in vedno bolj hripavim glasom je dejal:
„Ali se je pisal dotični bankir morda Salmóno?"
„Salmono, da, Salmono se je pisal," je odgovoril Mirko. „Ampak, ne, ne, gospod, kaj Vam pa je?" je dejal potem iznenadeij.
Olzuna se je zgrudil na naslonjač in zaprl svoje oči. Pobledel je ko smrt. Flora je skočila kvišku in ga vsa prestrašena objela.
„Oče, moj dragi oče!" je klicala. „Saj sem vedela. {{prelom strani}} Zbudi se, dragi oče! Ali me slišiš? Saj sem pri tebi, jaz, tvoja Flora!"
„Nikar se ne boj, ljuba hči. Saj se nisem onesvestil; samo neskončna sreča me je malo omamila. A to še ni zanesljivo naznanilo, vprašati moram gospoda še različne stvari."
„Ali si dovolj močan, dragi oče?"
„Dovolj, le pomiri se!"
Da ji to dokaže, se je vzravnal, uprl svoje oči na Mirkota in vprašal:
„Gospod pl. Podgornik, ali poznate tudi druge doživljaje gospe Strnadove?"
„Poznam," je odgovoril Mirko, ki ni mogel razumeti, zakaj se zanima Florin oče tako za njeno življenje, in zakaj ga to tako zelo razburja.
„Povejte mi torej, ali je bila služba pri bankirju Salmonu njena zadnja?"
„Ne. Imela je potem še eno službo, vendar samo malo časa. Postala je vzgojiteljica princese Flore de Olzuna."
Tedaj se je prijel knez z obema rokama za glavo, zbral vse svoje moči, se naslonil na naslonjač in vprašal:
„Kako se je pisala preje gospa Strnadova?"
„Lapajne."
„Flora! Otrok, moj otrok!"
Tako je zavriskal in razprostrl svoje roke, in Flora ga je objela. Kakor otroka sta ihtela oba na ves glas.
{{prelom strani}}
Mirko vsega tega ni mogel razumeti, vendar je pristopil, da pomaga knezu, če bi bilo treba.
Svetle solze so porosile knezu velo lice.
„Odrešen, odrešen sem! Slednjič! O, moj ljubi, milostivi, neskončno usmiljeni Bog, kako sem Ti hvaležen!" je zaklical.
Potem je položil svojo desnico na Mirkotovo ramen in dejal:
„Ali je to resnica, gola resnica, kar ste mi povedali?"
„Resnica."
„Flora, drži me! Čutim, da se tresejo vse mišice na mojem celem telesu."
„Vsedi se, papa; vleži se," ga je prosila Flora, „to je preveč zate!"
Tudi Flora se je tresla po celem telesu in bila bleda ko zid.
„Ne, ne, stojé hočem slišati nadaljevanje; potem naj se zgrudim zamojdel na tla, saj vem, da od sreče ne umrem. Gospod Podgornik, Vi sedaj vsega tega ne razumete, vendar Vam pozneje vse natančno razložim. Ta trenutek odloča o mojem življenju in smrti. Prepričan sem, ali se moje upanje izpolni, ali pa — umrem."
„Dragi gospod!" je prosil Mirko iznenaden. „Za smrt je še vedno dovolj časa. Vidim sicer, da ste zelo razburjeni. Počakajte, da se poleže vihar v Vaši duši, potem Vam pa odgovorim na Vaša vprašanja."
„Ne, ne! Sicer bi moral umreti od same nestrpnosti! Govorite, za božjo voljo; lepo Vas prosim! Nikoli Vas ne pozabim, nikoli. Vedno Vam bom hvaležen. Govorite in povejte mi: Ali ima gospa Strnadova več otrok?"
{{prelom strani}}
„Več."
„Oh! Koliko pa?"
„Dva. Tega sina in eno hčer."
„Ali ji je morda kaj otrok umrlo?"
„Ne, imela je samo ta dva."
„Kdo je starejši, doktor ali njegova sestra?"
„Doktor. Njegova sestra je precej mlajša."
„O Bog, zdi se mi, kakor bi vzhajalo pred menoj veliko, krasno solnce. Ali veste morda natančno, koliko je star doktor Strnad?"
„Čisto natančno. Na rojsten dan si navadno piševa in se razveseliva drug druzega z majhnim darilom. Rojen je dvajsetega marca in je sedaj star osemindvajset let."
„Oh, je že pravi! On je pravi!" je zaklical knez veselo in povzdignil roke proti nebu. „Sedaj se bom pa vsedel," je pristavil na tihem.
Roke so mu padle ob telesu, in vedno bolj tiho je dejal:
„Da, vsedel se bom! Oh, kako sem truden — truden — o, moj Bog, — — kako sem — —"
Zaprl je oči in se zgrudil; ampak ne na tla, kajti Mirko ga je ujel v svoje naročje.
„Saj sem vedela!" je zaklicala Flora in se jokala od veselja in v skrbeh za svojega očeta. „Oh, morda celo umre!"
„Ne, še živi! „Mirko, moj ljubi Mirko, kako veselo naznanilo, koliko srečo si nama prinesel!"
„Da je to sreča, velika sreča, vidim," je odgovoril, „akoravno mi je vse nerazumljiva uganka."
„Vse zveš, moj ljubček. Ampak, ali mi boš odpustil?"
„Odpustil? Ali ti imam kaj odpustiti, predraga Flora?"
„Da, imaš. Prositi te moram odpuščanja za velik greh."
Tedaj jo je pritisnil prisrčno nase, ji pogladil ljubeznivo lase in dejal:
„Vem, da je tisti greh majhen, samo tebe tako zelo skrbi. Odpustim ti in te prosim, bodi tudi ti napram meni vedno popustljiva."
„Ne, ne, naprej nočem odpuščanja," se je branila. „Res je zelo velik greh."
„Ali ga smem morda zvedeti?"
„Sedaj ne, oče mora tudi slišati, sicer se te bojim."
Srečno se je nasmejal in je ni več silil. Tako sta klečala še precej dolgo, dokler se knez ni zavedel. Odprl je oči, ju zagledal pred seboj v sladkem objemu in vprašal ves srečen:
„Kako je, Flora, ali sem sanjal?"
„Ne, papa," je odgovorila. „O, kako sem se bala zate."
„Ne, od veselja gotovo ne umrem; saj moram vendar živeti, da izpolnim svojo dolžnost. Da, živeti, živeti; {{prelom strani}}
Vzravnal se je, in tudi Mirko in Flora sta vstala. Slastne jedi so stale še vedno v dragocenih posodah na mizi, a nihče ni mislil na kosilo.
Olzuna je zrl dolgo molče skozi okno na široko morje. — —
Slednjič je dejal:
„Flora, moj ljubi otrok, ali nisem dejal danes, da je Bog neskončno dobrotljiv ? Uslišal nas je in izpolnil naše upanje! Sedaj se ciganka ne more več maščevati nad menoj!"
„Kako čudežno, papa," je rekla in zaploskala z rokami. „Iskali smo ga, in ga vendar poznamo."
„Da, bil je tu. Videli smo ga, in vendar nismo vedeli in slutili, kdo da je. Srce mi je utripalo, ko sem čul njegov glas. Tako sem govoril jaz v svoji mladosti. Ali nisem bil ponosen na njegovo junaško postavo? Tak sem bil jaz v svoji mladosti. In on je čistejši in plemenitejši, kot sem bil jaz!"
„Ali nisem rekla, papa, da ga morava ljubiti?" je pristavila Flora. „Najrajše bi ga bila objela in poljubila, ko je stal pred nama tako samozavestno, in vendar je znal tako milo in prisrčno govoriti."
Pozabila je na vse, sreča jo je omamila, obrnila se jek Mirkotu in dejala:
„Nikar ne bodi hud, ljubček, kogar sem hotela objeti in poljubiti, ni bil tujec, ampak moj —
„Da, jaz hočem izgovoriti najprvo to besedo, jaz najprvo," je dejal knez. „Grospod Podgornik, Flora je govorila o svojem — bratu, o mojem — o mojem sinu."
Od ponosa in ljubezni je zažarelo pri teh besedah njegovo lice.
{{prelom strani}}
„Sina imate?" je vprašal Mirko veselo iznenaden. „O, torej dovolite, da Vas nekaj vprašam o njem!"
„Le, le; vprašajte! Rad Vam odgovorim. Pa še kako rad; vse Vam povem o svojem sinu. Kajti ponosen, neskončno ponosen sem nanj, in sicer iz upravičenih vzrokov. Torej, le vprašajte, moj ljubi gospod Podgornik!"
Moj preljubi gospod Podgornik! Kako se je čutil Mirko srečnega pri teh besedah! Niti mislil ni na to, kar je govoril, zato je vprašal tja vendan:
„Kje pa je Vaš gospod sin?"
„Na morju."
„Torej je mornar?"
„Ne," se je nasmejal knez.
„Torej je šel samo na potovanje?"
„Skoraj gotovo. Ampak to potovanje je menda zelo važno, kakor ste mi včeraj povedali."
„Jaz?" se je začudil Mirko.
„Da, Vi! Saj sva govorila vendar o mojem sinu!"
Začudeno je pogledal sedaj Mirko Florinega očeta. Pred kratkem na smrt bolni mož se je smejal sedaj tako zadovoljno, kakor že dolgo ne, in dejal:
„Da, o njem sva govorila. Saj ste ga celo videli in z njim govorili. Poslali ste ga celo k meni, kakor se gotovo še spominjate."
„Jaz? Moj Bog, saj sem ves zmešan, popolnoma nezaveden."
„Poslali ste ga k meni, da me reši smrti!"
„O sveta nebesa, o Strnadu govorite?" je vprašal Mirko, ki je mislil, da govori knez morda samo v mrzlici.
„Da, o doktor Strnadu, o mojem sinu."
{{prelom strani}}
Tedaj je pogledal Mirko prestrašen Floro. Bal se je češ njenemu očetu se je zmešalo; a ona ga je pogledala vsa srečna in dejala:
„Le verjemi, Mirko, Strnad je moj brat."
Tedaj je poskočil Mirko kvišku in zaklical:
„Ampak o tem nisem ničesar vedel!"
„O, tudi mi nismo tega vedeli," je rekel Olzuna. „Saj ste nam to šele Vi povedali."
Mirko zopet ni razumel, a njegova ljubica mu je pomagala in rekla:
„Oče, nikar ga ne mučiva, ampak povejva mu vse Strnad je moj brat, ne da bi bila midva vedela, in tudi on gotovo tega ni vedel."
„Res je," je pristavil knez. „Preje sem Vam rekel, da Vam bom hvaležen svoje žive dni; zato Vam bom sedaj nekaj priznal, akoravno me bodete potem strogo obsojali: Poznal sem gospo Strnadovo malo časa pred njeno poroko; njen sin je moj sin, akoravno se drugače piše."
„Oh," je zaklical Mirko, ki je šele sedaj razumel vso stvar. „Flora, ali ti nisem rekel, da ti je tako podoben!"
„Res, ampak takrat ga še nisem videla; takrat še slutila nisem o tem, kar smo danes zvedeli. Španka sem namreč. Senora Lapajne je bila moja vzgojiteljica."
Tedaj je pogledal slikar očeta in hči ter rekel:
„Torej ste Vi bankir Salmono?"
„Ne," se je zasmejal knez.
„Ne? Kaka uganka! Ampak senora Lapajne je bila vzgojiteljica samo pri dveh rodovinah, pri Salmonu in pri knezu de Olzuna."
„Torej," je dejal knez, „zapazil sem že pred {{prelom strani}} obedom, da ste nekako začudeno gledali naš grb. Ali poznate to krono?"
„Knežja krona je, dragi gospod."
„Res je! Ali ste zapazili tudi začetne črke?"
„Sem. E in O?"
„Torej, to je moje ime: Evzebijo, knez de Olzuna. Moja hči — oprostite, ker Vam je še nisem predstavil. — je princesinja de Olzuna."
„Knežja princ — — —"
Mirkotu Podgorniku je zastala beseda. Hudo mu je bilo pri srcu. Tresel se je po celem telesu; čutil se je tisočkrat nesrečnejšega kot nekdaj in dejal je:
„Svetlost! Nekaj dni sem bil srečen, in hvalil bom Boga za te srečne trenutke v mojem temnem življenju. Sedaj se bom vrnil k svojemu samotarstvu in se spominjal do konca svojih dni teh presrečnih trenutkov."
„Moj Bog, Mirko," je zaklicala Flora, „nikar! To je namreč, kar mi moraš odpustiti!"
„Oh, sedaj Vas šele razumem, Svetlost," je odgovoril. „Govorili ste o grehu, ki naj Vam ga odpustim. Oh, to je strašen greh. Greh, ki mi zamori srce. Prokletstvo svojega očeta sem prenašal, ampak tega ne premorejo moje moči. Oh kako —" zaškripal je z zobmi, da se premaga. Prijel se je za stol, da se ne zgrudi na tla. In stol je zaškripal na vseh koncih in krajih, kajti naslonil se je nanj s svojiim celim telesom. Od same bolesti že ni vedel, kaj da govori — „oh kako mi postaja temno pred očmi, temnejše kot nekdaj — in — in — —"
Zaprl je oči, beseda mu je zastala, in z vsemi svojimi močmi se ni mogel premagovati. Na glas je zakričal, potem se je zgrudil — ne, ne; Flora je pristopila, ga objela in ga trdno držala.
{{prelom strani}}
Pritisnila ga je nase in ga poljubovala na blede ustnice, in solze so ji zalile od strahu svetle oči.
Tudi knez je vstal in pristopil.
„Le pomirite se, gospod Podgornik!" je dejal. „Ne žrtvujte se!"
Vsled poljubov svoje ljubice se je počasi zavedel.
„Mirko, pomiri se!" ga je prosila. „Pojdi, vsedi se in poslušaj naju!"
Peljala ga je k stolu, kjer se je mehanično vsedel. Z obema rokama se je prijel za glavo, in gledal je zmešano; ampak Flora ga je objela, mu položila roko na vroče čelo in mu tako prisrčno in ljubeznivo šepetala na uho, da je postal vedno treznejši in mirnejši, ter slednjič vprašal:
„Ali me res ljubiš, Flora
„Neskončno te ljubim, Mirko!" je zatrjevala.
„Kneginja in — in zavrženi sin! O, zakaj si mi to storila! Nikoli se ne bodeva smela združiti. Saj poznaš dolžnosti svojega visokega stanu, ki je onesrečil že marsikatero ljubeče srce."
„Kaj me brigajo te dolžnosti! Oče me je oprostil teh dolžnosti. Obljubil mi je, da smem ubogati glas svojega srca, če najdemo mojega brata. Tu stoji moj oče; vprašaj ga sam, Mirko!"
Tedaj so se mu zopet porudečila bleda lica. Globoko, globoko je vzdihnil. Potem je vstal in stopil h knezu.
„Oprostite mi, Visokost," je dejal, „ker sem se onesvestil. To je sicer nečastno za moža, vendar pomislite, kaj je pretrpelo moje srce. Ali je res, kar je rekla Flora?"
{{prelom strani}}
„Res," je odgovoril knez milo. „Vsedite se, moj ljubi gospod Podgornik, naj Vam povem, zakaj išče oče svojega sina. Videti hočem, ali me bodete obsodili, ali mi morete pomagati."
Potem se je knez natančno izpovedal, in Mirko je pazljivo poslušal. Kaki občutki so tedaj obhajali slikarja! Spreletavala sta ga mraz in vročina. Poleg njega je pa sedela njegova ljubica. Čutil je, da ne more živeti brez nje. —
Sedaj je knez končal in pristavil:
„In Vi ste mi razjasnili to temoto in mi prinesli veselo poročilo. Sreča, ki sem jo danes našel, me navdaja z novimi močmi. Ali dvomite o moji hvaležnosti?"
„Nikakor, plemenit mož je hvaležen," je odgovoril Mirko. „Ampak ne meni, temuč Bogu se morate zahvaliti. In celo tedaj, če bi smel zahtevati hvaležnost, bi bilo to, kar bi zahteval, tako dragoceno in vrednostno, da — —"
„Da, bi Vam vendar ne odklonil Vaše prošnje," Olzuna v besedo.
„Kaj? Ali slišim prav? Hoteli — —!" je zaklical Mirko in stopil bliže h knezu.
„Da. Ne mislim namreč na svoj stan, temuč samo na srečo svojega otroka. Umetnik ste. Plemstvo umetnosti je morda še višje ko plemstvo rodu. Tudi Vi ste plemenitaš v umetnosti, in sicer ne na najnižji stopnji; istega stanu ste ko moja hči. Pošten, plemenit mož ste in ste po nedolžnem trpeli. Flora, ljubi ga in osreči ga!"
Mirko je stal pred knezom, kakor bi ga bila zadela kap, potem je pa padel pred njega na kolena in vprašal:
„Ali je res? Ali je res? Ali mi res zaupate najdražje, kar imate? Zaklad, ki je milijonkrat več vreden {{prelom strani}} ko Vaša knežja krona? O moj Bog, kako naj se Vam dostojno zahvalim!"
„Ne bodite mi hvaležni z besedami, ampak z dejanji. Osrečite mojega otroka, da bo srečnejši ko je bil njegov oče."
Tudi Flora je pokleknila vsa srečna pred svojega očeta. V prisrčnem objemu sta klečala pred knezom. Tedaj je položil Olzuna vsakemu eno roko na glavo, povzdignil svoje oči k nebesom in rekel z tresočim, ampak prisrčno prosečim glasom:
„Oče Vsemogočni, ki ljubiš svoje otroke, prosim te iz dna svojega očetovskega srca, ne štej jima mojega greha. Obdari ju s svojo dobrotljivostjo in ljubeznijo. Svoj očetovski blagoslov jima dajem, blagoslovi ju tudi Ti. Pokaži jima pravo pot k sreči in zadovoljnosti. Usliši mojo molitev, zaradi Svoje neskončne milosti, Amen."
To je bil svet trenutek. — —
Knez je odpustil, svoji hčeri knežjo krono, da osreči svojega otroka.
Ko je Olzuna končal, ju je vzdignil in pritisnil s solznimi očmi na svoje srce. — —
„Odslej, moj sin, mi reči »ti«," je dejal slednjič knez. „Ker nimaš očeta, bom jaz tvoj oče; vendar upam, da te poravnam z njim, ko bom pri njem in z njim govoril."
„Oče, moj oče!" je rekel Mirko vesel. „Gotovo mi odpusti, kajti sinu, ki dobi knežjo hči, mora odpustiti."
„In če vaju noče uslišati," je rekla Flora, „se začnem jaz z njim boriti, in gotovo se bo moral udati. Moje ljubezni in mojih prošenj se ne bo mogel ubraniti. {{prelom strani}} Ampak, papa, Mirko potuje tudi z nama na Bršljanovo, kajne?"
„Seveda. Mislim, da ne bo zapustil svoje zaročenke in svojega očeta."
„O, grem, grem, zelo, zelo rad!" je zaklical Mirko in pritisnil svojo ljubico nase.
„Torej si naš potovalni maršal in boš moral za naju skrbeti, moj sin. Tako zdravega se čutim, da bi lahko že jutri odpotovali."
„To moram pa odločno odsvetovati," je rekel slikar. „Strnada moramo na vsak način natančno ubogati. Flora naj piše tačas gospej Strnadovi in mojemu očetu; istočasno naj pošlje tudi priporočilna pisma in naznani naš prihod. Ampak mene ni treba še omeniti."
„Le stori to, Flora," mu je pritrdil knez. „Ampak priporočilna pisma oddamo osebno. Gospa Strnadova ne sme vedeti, da jaz pridem. Piši drugo ime, moja hči, piši, da nas pošilja doktor Strnad, in da oddamo priporočilna pisma osebno."
„To pa ni pravilno, papa!"
„Zakaj pa ne?" se je zasmejal knez. „Vsak knez ima pravico nepoznan potovati. Sploh si grem pa ogledat svojo nevesto, in zato hočem biti nepoznan."
Star gospod je postal precej dobre volje. Čutil se je tako zdravega, da je slednjič predlagal, naj iznova začno obedovati. Flora in Mirko sta seveda takoj pritrdila in se veselila knezove dobre volje.
Mirko je bil ves srečen, saj je bil zaročenec svoje ljubice, zaročenec knežje princesinje. Med obedom so se pogovarjali o različnih stvareh, slednjič so se spomnili zopet Strnada.
„Kako neprijeten slučaj je to, da smo ga našli in takoj zopet izgubili," je tožil knez. „Če bi bil ostal {{prelom strani}} samo še en dan v Ovranšu, pa bi sedel sedaj srečen med nami. Ali ni nič rekel, kedaj se vrne s svojega
„Nič," je odgovoril Mirko. »Tega še sam ne ve. Rešiti mora namreč zelo čudežno zadevo."
„Kako pa?"
„Uloviti hoče nekega roparja."
„Morskega roparja?" se je prestrašila Flora. „Moj Bog, kaka nevarnost!"
„Naš Mirko se gotovo šali!" se je nasmejal knez. „Z tako majhnim parnikom vendar ne more njeti morskega roparja!"
„In vendar se ne šalim," je odgovoril Mirko. „Stvar je resna, zelo resna. Od tega potovanja je odvisna sreča in obstoj odlične rodovine. Papa, ali si že slišal praviti o znani roparski ladiji »Lijon«?"
„O »Lijonu« kapitana Grandeprfja? O, že večkrat. Strašen človek je, kakor pravijo."
„Torej, tega Grandeprija hoče ujeti."
„Nemogoče!" je zaklical Olzuna in pobledel.
„In vendar!"
„Tedaj je izgubljen!"
„Ne verjamem. Strnad je junak. Prepotoval je skoraj že cel svet in se boril že z levi, pantri, sloni, krokodili, Kafri, Arabci in Indijanci. Velikan je glede moči, in umetnik glede orožja. Samo on zamore ujeti Grandepríja."
„O, sedaj sem pa izgubil ves svoj pogum!" je tožil knez. „Nikdar več ne bom videl svojega sina!"
„Ampak zakaj se pa podaja v toliko nevarnost?" je vprašala Flora.
„Da razkrije skrivnosti, ki so zanj zelo važne, da {{prelom strani}} najde ljudi, ki so jih ukradli in skrili, in da kaznuje zločince, ki so hoteli uničiti njega in njegovo rodovino."
„Njegovo rodovino? Torej njegovo mater in sestro?"
„Reči sem hotel pravzaprav rodovino njegove soproge."
„Njegove soproge! Oh, torej je oženjen?" je zaklical knez in skočil kvišku. „Na to niti mislil nisem!"
„Da, oženil se je zelo srečno," je dejal Mirko.
„To je pa neprijetno zame, zelo neprijetno!" je zaklical knez. „Hotel sem ga priznati kot svojega sina; podedoval bi moj naslov, dobil moje časti in posestva, in sedaj — — "
„Kot zdravnik gotovo ni imel take sreče ko jaz kot slikar, kajne?" mu je pomagal Mirko.
„Da, tako sem mislil."
„Le pomiri se, ljubi papa. Popolnoma stanu primerno se je oženil."
„Po nazorih zdravnika!"
„Tudi za zdravnika dostojno. Sicer je pa to zelo čudežno; tudi njegova soproga je Španka."
„Oh! Odkod pa?" je vprašala Flora.
„Iz Rodrigande v Aragoniji."
„Iz Rodrigande, tam kjer ima grof Emanuel de Rodriganda in Sevila svoja posestva?"
„Da, srce moje."
„O tam sem pa znana. Bila sem nekaj časa pri grofici Silvi; obiskala nas je tudi pozneje v Madridu. Sicer ima pa Silva samo eno ožjo prijateljico, namreč Angležinjo, ki se piše mis Ema Lindzej."
„Poznam to ime; Strnad ga je imenoval predvčerašnjem."
„Ali jo pozna?"
{{prelom strani}}
„Natančno. Bila sta ob istem času na Rodrigandi. Poklicali so ga iz Pariza, da ozdravi nekega bolnika; tedaj se je seznanil tam z damo, ki je sedaj njegova soproga."
„O jej!" se je prestrašil knez. „Rodriganda je majhna. Nijedne rodovine ne poznam tam, iz katere bi si želel ženo svojemu sinu."
„Nijedne?" je vprašal Mirko z srečnim nasmehom. „Ena rodovina je pa tam vendar zelo odlična, predragi papa."
„Katera pa?"
„Grofova."
„Hm! Grof Em anuel ne da svoje hčere navadnemu zdravniku!"
„Zakaj pa ne? Saj si je knez Olzuna tudi izbral slikarja za zeta."
„Porednež."
„Sicer pa grof Emanuel ni več posestnik Rodrigande, ampak njegov sin Alfonzo."
„Res?" je zaklical knez iznenaden. „Torej je grof Emanuel umrl? Dolgo časa sem živel v tujini, zato se nisem mogel toliko zanimati za privatne zadeve."
„Pravijo sicer, da je umrl, ampak Strnad tega ne verjame. Ravno zaraditega potuje, da najde grofa."
„Tega pa ne razumem. Ali se tako zanima za grofovo rodovino?"
„Seveda, dragi oče! Saj je grofov zet, in grofica Silva je njegova soproga."
Sedaj sta se začudila knez in njegova hči.
„Moja ljuba Silva, moja svakinja!" je zaklicala Flora.
{{prelom strani}}
| |||