Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 33.934:
„Moja ljuba Silva, moja svakinja!" je zaklicala Flora.
{{prelom strani}}
„Seveda, seveda!" se smejal Mirko ves srečen. „Ko pridemo na Bršljanovo, vidimo Silvo, kajti tam stanue sedaj. Tudi Evira in njen Alim — — — Moj Bog, kaj je pa to! To ime — — —!"
Skočil je kvišku in gledal zamišljen predse.
„Kaj pa ti je?" ga je vprašala Flora. „Kastelana Alimpa misliš, kajne, ki vedno reče: To pravi moja Elvira tudi?"
„Da, tega mislim. Ne poznam ga, ampak Strnad mi je pravil o njem. O, in vendar nisem mislil nanj. Moj Bog, ali je mogoče!"
„Kaj pa?" je zaklicala Flora prestrašeno.
Mirko ji ni odgovoril, ampak vprašal kneza:
„Dragi oče, ali poznaš grofa Emanuela?"
„Poznam, zelo dobro."
„Kedaj si ga pa videl zadnjič?"
„Pred dvemi leti. Oslepel je."
„A je zopet ozdravel. Strnad ga je namreč ozdravil, zaraditega je prišel iz Pariza. In ti, Flora, ali poznaš tudi grofa?"
„Seveda, saj sem bila na Rodrigandi."
„Ali bi ga spoznala, tudi če je oslabel vsled bolezni?"
„Upam," je rekel knez.
„Jaz tudi," je pritrdila Flora. „Poteze grofa Emanuela se ne morejo tako spremeniti, da bi ga ne mogla spoznati. Zakaj pa to izprašuješ, Mirko?"
Zopet ji ni odgovoril.
Premišljeval je o dogodkih, o katerih mu je pravil Strnad, o Alimpu, Elviri in o bolezni grofa Emanuela, ki je vedno ponavljal nekaj besedi. Teh besedi mu pa Strnad ni povedal doslovno.
{{prelom strani}}
Mirko je bil na svetilniku in videl tam baznega starca. Sedaj mu je prišlo nenadoma na misel, če ni tisti umobolni mož morda grof Emanuel de Rodrganda. To je bila sicer predrzna misel, a v Rodrigand se je zgodilo že toliko čudnega, da bi tudi to ne
Hitro se je odločil in se vsedel k pisalni mizi, ki je stala v kotu. Vzel je kos papirja in napisal naslednje:
::::„Nujni brzojav gospej doktor Strnndovi na Bršljanovem pri Ljubljani.
::::Katere besede je grof Emanuel vedno ponavljal, ko je zblaznel? Prosim, odgovorite takoj. Stvar je zelo nujna in važna. Moj naslov ima gospa Strnadova."
Nato je prebral brzojav obema na glas.
„Kaj pa to pomeni?" je vprašal knez.
„Morda sem videl grofa v Ovranšu?"
„V Ovranšu? To mi je pa uganka! Grof je vendar blazen. Kako more biti v Ovranšu?"
„Mogoče je. Takoj Vam vse razjasnim."
Mirko je pozvonil in oddal brzojav služabniku. Potem je povedal natančno vse, kar mu je pravil Strnad o grofu Emanuelu.
Knez in Flora sta ga pazljivo poslušala in se kar dovolj načuditi nista mogla čudežnim Strnadovim doživljajem. Vedno sta segala Mirkotu v besedo. Celo uro je pripovedoval. Ko je končal, je zaploskal knez z rokami in zaklical:
„Kak junak je moj sin! Z veseljem ga bom objel, če mi podeli ljubi Bog to milost."
„Vedno bom molila zanj," je pristavila Flora, „da ga obvarje ljubi Bog vseh nevarnosti in nesreč. Ne {{prelom strani}} zameri mu, ljubi oče, ker je zapustil svojo lepo ženo, in šel zasledovat hudodelca Landolo."
„O, saj mu ne zamerim!" je rekel Olzuna. „Vso srečo mu želim in blagoslavljam njegovo delo; prepričan sem, da se vrne. Bog ga bo obvaroval vseh nezgod, kajti pravičen je in kaznoval bo hudobneže. Sedaj se pa pogovorimo najprvo o grofu Emanuelu. Kaj naj storimo, moj sin?"
„Takoj gremo na svetilnik, da vidimo blaznega starca," je odgovorila Flora.
„Neprevidni ne smemo biti," je dejal slikar. „Ta
čuvaj Grabrilon se mi zdi zelo sumljiv, ampak —"
„Oh," mu je segel knez v besedo, „kaj je pa imela včeraj Carba pri njem opraviti?"
„Ciganka, Carba, o kateri mi je pravil Strnad?" je vprašal Mirko.
„Da, tista."
„Ali je bila včeraj na svetilniku?"
„Da, včeraj. Saj smo govorili z njo. Oh, to sem ti pozabil povedati, moj sin."
„Ta Carba je pa res povsod zraven! Če je bila tu, pozna gotovo natančno vse razmere. Grabrilon je čisto podoben ciganu; Carba je menda kraljica žitanov. Zakaj neki ni prinesel Gabrilo ovranškenui županu blaznikove legitimacije?"
„Takoj morate iti k županu!" je zaklicala Flora.
„Ne, ne, sedaj še ne. Najprvo moramo počakati odgovor iz Bršljanovega. Upam, da dobimo odgovor že v treh urah. Takrat bom doma, da sprejmem brzojav."
Sedaj so se pogovorili o posameznostih. Knez se je čutil že skoraj popolnoma zdravega. Doživljaji njegovega junaškega sina so ga navdajali z novimi močmi. Čez dve ure je odšel slikar domov.
{{prelom strani}}
Ko je prišel v svoj hotel, še ni bilo odgovora. Čakal je četrt ure — in zopet četrt ure — — {{nejasno|sle}} je nekdo potrkal na vrata. Vstopil je pismonoša.
Brzojav se je glasil takole:
::::„»Jaz sem zvesti, dobri Alimpo«. Za {{nejasno|L}} zakaj vprašate? Ali ste našli morda kak sled? Naznanite mi takoj vse.
<p align=right>Silva Strnad."</p>
Vtaknil je brzojav v žep in drl hitro iz hotela. Šel je naravnost na županstvo. Tam je sicer potrkal, a počakal ni, da bi mu kdo odgovoril.
„Zdi se mi, da seVam zelo mudi, monsje! Ali mi hočete morda naznaniti, da ste zadovoljni z včerašnjim zadoščenjem?"
„Seveda, dragi gospod župan. Torej moja najtoplejša zahvala! Ampak prišel sem zaradi mnogo, mnogo važnejše zadeve."
„Oh!" je rekel župan in potisnil svoja očala na čelo. „Gotovo je zelo važna zadeva, kajti popolnoma razburjeni ste!"
„Saj imam tudi dovolj vzroka. Prišel sem, da Vas prosim pomoči v neki kriminelni zadevi."
„V neki kriminelni zadevi?" je vprašal uradnik in pomaknil očala zopet na nos. „Oh, kriminelna zadeva! Ali veste kaj to pomeni?"
„Seveda vem."
„Kriminelno pride od latinske besed »krimen«, zločin, hudodelstvo."
„Da. Nemudoma morate ciganko Carbo, sodnijsko zasledovati, oziroma naročiti policijskemu komisarju, naj jo zasleduje. Včeraj je bila v Ovranšu. Nadalje morate — —"
{{prelom strani}}
„Pst, monsje!" mu je segel župan v besedo. „Nikar se tako ne razburjajte! Kaj moram storiti, že sam vem. Razložite mi najprvo celo zadevo. Do sedaj še ničesar ne vem."
Mirko se je priklonil, malo osramočen.
„Oprostite, monsje!" je dejal. „Tako sem razburjen, da sem res malo preneuljudno govoril. Dovolite torej, da Vam stvar na kratko pojasnim."
„Dobro, vsedite se!"
Vsedla sta se, in Mirko je začel:
„Španski grof Emanuel de Rodriganda y Sevila je nenadoma zblaznel, in eden izmed najimenitnejših zdravnikov je spoznal, da je to posledica strupa, ki se imenuje Pohon Upas. Strup mu je nekdo zavdnl iz hudodelnih namenov. Gotovi ljudje so namreč hoteli grofa usmrtiti, ali se ga vsaj iznebiti, da bi dobili njegovo dedščino. Dotični zdravnik ga je začel zdraviti in ga tudi ozdravil, a drugo jutro je grof izginil. Pozneje so našli v nekem prepadu mrliča. Dotični ljudje so rekli, da je to grofovo truplo, zdravnik je pa trdil, da je popolnoma tuj človek. Osebe, o katerih govorim, so bile dovolj mogočne, da ni vpoštevala sodnija zdravnikov ugovor, in pokopali so mrliča kot grofa v rodbinski rakvi. Tudi grofica Silva, grofova hči, je zblaznela vsled istega strupa, a dotični zdravnik jo je ozdravil in jo rešil iz rok njenih sovražnikov. Šel je z njo v tujino in jo tam popolnoma ozdravil."
„Imenitno! To je kar cel kriminelni roman! Ampak kaj imam jaz kot francoski mer opraviti z zločini, ki so jih izvršili v Španiji?"
„Kar sem dosedaj pravil, Vas nič ne briga, dragi gospod; to je bil samo uvod. Zdravnik je bil prepričan, da tisti mrlič ni bil grof, in da so blaznega grofa {{prelom strani}} odstranili. Iskal ga je že povsod, celo na morju, in ga ne more nikjer najti; kajti blaznika so s silo ugrabli in prepeljali na Francosko, kjer ga imajo sedaj zaprtega."
„Grom in strela! To nas seveda briga! Ampak zakaj pridete ravno k meni?"
„Ker je grof skrit v Vašem uradnem okraju."
„Za vraga! Krimen, pravi krimen! Takoj storim potrebne korake. Kje je grof?"
„Na svetilniku!"
„Nemogoče!" se je začudil mêr.
„O, mogoče je! Monsje, lahko imate še velike sitnosti, ker ste sprejeli blaznika, ne da bi zahtevali legitimacije. Oni, o katerem pravi Gabrilon, da je njegov sorodnik, je grof Emanuel de Rodriganda."
Župan se je kar potil od strahu.
„Presnete sitnosti!" je dejal. „Tega Grabrilona bom že še naučil kozje molitvice. Ampak, dragi gospod, ali mi morete dokazati, da je dotični mož res grof de Rodriganda?"
„Lahko. Ko je zblaznel, je izgubil ves svoj spomin, samo nekaj mu je ostalo. Misli namreč, da je kastelan Alimpo, in zato ponavlja vedno samo te besede: »Jaz sem zvesti, dobri Alimpo«. Ali je mogoče, da bi še kak drug blaznik na svetu imel isto monomanijo? Ali ni to dovolj zanesljiv dokaz?"
„Morda. Vendar bi morali imeti preje uradno potrdilo, da je govoril nesrečni grof ravno te besede."
„Tako potrdilo lahko dobim. Sicer so pa v Ovranšu osebe, ki grofa natančno poznajo, in ga lahko spoznajo."
„To bi bilo velicega pomena. Ali ne more sodnija morda teh oseb ovreči?"
„Ne; kajti te osebe so knez Olzuna in njegova hči, princezinja Flora."
{{prelom strani}}
„To zadostuje. To popolnoma zadostuje, cenjeni gospod. “
„ Sicer sem pa grofici Silvi de Rodriganda brzojavil, naj mi naznani besede, ki jih govori njen oče. Tu sem dobil odgovor. Prosim, berite!“
| |||