Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 34.087:
„Ne; kajti te osebe so knez Olzuna in njegova hči, princezinja Flora."
{{prelom strani}}
„To zadostuje. To popolnoma zadostuje, cenjeni gospod.
„Sicer sem pa grofici Silvi de Rodriganda brzojavil, naj mi naznani besede, ki jih govori njen oče. Tu sem dobil odgovor. Prosim, berite!"
„Oh! »Jaz sem zvesti, dobri Alimpo«! Saj res! Hm! Dragi gospod, na razpolago sem Vam z vsemi svojimi močmi, vendar upam, da stvar tako uredite, da ne bom imel nikakih sitnostij zaradi svoje pozabljivosti."
Mož se je v resnici bal.
„Potrudil se bom, da izpolnim Vašo željo," je odgovoril slikar.
„Ampak kaj je pa z ono ciganko? Carba ji je ime, kajne?"
„Carba gotovo pozna vse te razmere. Gabrilonova znanka je, kajti včeraj popoludne ga je obiskala. Najti jo moramo!"
„Takoj storim vse, kar ukazujete."
„Torej ukažite najprvo, naj ciganko poiščejo in potem pridite z potrebnim spremstvom h knezu. Na svetilnik gremo; vse drugo je samo ob sebi razumljivo."
„Lepo, lepo! Dobro! Imenitno! V četrt ure pridem k Svetlosti. Ali bodete tam?"
„Bom, gotovo."
„Grofovo slikate za Svetlost?"
„Ne," je odgovoril Mirko in se nasmehnil. „Zaročenec njegove hčere, princezinje Flore, sem."
Župan je potisnil zopet očala na čelo, stopil v stran in zaklical:
»Nemogoče, dragi gospod!"
„Zakaj bi pa bilo nemogoče, monsje?"
{{prelom strani}}
„Vi ste slikar, Svetlost pa knežja princezinja, nemogoče!"
„Prepričajte se sami!"
„Torej vendar! Čestitam ponižno, monsje, čestitam!"
Globoko se je priklonil in spremil Mirkota prav na cesto, kjer je snel svoja očala z nosa, in se z njimi uljudno priklanjal odhajajočemu zaročencu knežje princesinje.
Mirko je hitel h knezu de Olzuna. Tam so ga že težko pričakovali, in ko je vstopil, sta ga vprašala knez in njegova hči obejdnem:
„Kako je? Kaj si zvedel?"
Mirko je razvil brzojav in bral:
„»Jaz sem zvesti, dobri Alimpo«. Za Boga, zakaj vprašate? Ali ste našli morda kak sled? Naznanite mi takoj vse. Silva Strnad."
„Torej je pravi!" je zaklical knez.
„Torej ni slučaj!"
„Takoj moramo iti na svetilnik, najprvo pa na županstvo!"
„Tam sem že bil. V četrt ure pride župan sam sem."
„Prav, prav, moj sin!" je dejal Olzuna. „Ampak ali bom mogel iti do svetilnika?"
„Saj tega niti treba ni, moj predragi oče. Grofa pripeljemo sem. Vem, da bo župan zadovoljen s tem predlogom."
Župan je prišel, še preden je preteklo četrt ure. Globoko in najponižnejše se je priklonil ter naznanil, da je vzel s seboj tri žandarje in pet močnih mož.
„Saj ne rabimo toliko ljudi," je dejal Mirko z nasmehom. „Da se ljudem ne bo zdelo sumljivo, ne gremo {{prelom strani}} skupno na svetilnik. Sicer bi nas opazil lahko tudi Grabrilon."
Vsi so bili zadovoljni s tem predlogom in potem so odšli.
Mirko je šel z Floro, ki mu je povedala, da pozna tudi njen služabnik natančno grofa Emanuela. Bil je namreč preje pri njem v službi in se natančno spominja na majhno bradavičico, ki jo ima grof za levim ušesom.
Približno pol ure pred tem je šla neka ženska ob obrežju; takoj si spoznal, da gre proti svetilniku. To je bila Carba. Prav nič ni slutila preteče nevarnosti in je šla samo zaraditega ob obrežju, ker ni hotela iti več mimo hišice, kjer je stanoval knez.
Ko je prišla do svetilnika, je šla po stopnjicah navzgor in hotela pozvoniti, ampak vrata so se sama odprla. Gabrilon ji je prišel naproti.
„Videl sem te že od daleč," je dejal. „Zakaj pa prideš tako zgodaj?"
„Boljše je, da sem pri tebi, me saj nihče ne vidi. V tej okolici so namreč ljudje, ki me poznajo," mu je odgovorila.
„Kedaj pa pridejo tvoji ljudje?"
„Takoj v mraku. Pridejo s čolnom. Nihče ni videl, ko smo grofa prinesli na svetilnik, in nihče naj ne vidi, ko ga odnesemo."
„Saj je že skrajni čas!" je godrnjal čuvaj. „Celo temu tujcu se je stvar že sumljiva zdela."
„Kdo je pa tisti tujec? Ali ga poznaš?"
„Ne, opazoval sem ga s svetilnika in videl, ko je šel v knezovo hišo."
„Potem je zelo nevaren!" je rekla hitro. „Ali si poiskal listine, ki sem ti jih poslala z grofom vred?"
„Sem. So že pripravljene na peči."
{{prelom strani}}
„Torej sežgiva jih takoj. Kdo ve, kaj se še vse ne zgodi. Kje je pa grof, Grabrilon?"
„Tam, kjer navadno. Veliko sitnosti sem imel z njim in sem vesel, da se ga iznebim."
Šla sta navzgor, kjer je čuvaj stanoval. Na peči je bilo več listin. In sicer listine o grofovi osebi, o ropu mrliča in o zamenjanju mrliča z grofom. Te listine bi bile lahko marsikaj pojasnile, posebno to, da ciganka ne namerava škodovati grofu, ampak ga ima samo kot orožje svojega maščevanja.
Carba je prebrala te listine in jih utaknila potem v peč. Nato je prižgala žveplenko in jih sežgala.
„Tako," je rekla. „Če bi se tudi sedajle kaj pripetilo, bi nam ne mogel nihče ničesar dokazati. Tvoj stric Marcelo je umrl, njega bi ne mogli kaznovati, in ti bi rekel, da ti je on prinesel blaznika. Pojdi, idiva zopet doli, meni se vrti v glavi v taki visočini!"
Šla sta doli, in ravno ko sta vstopila v zadnje nadstropje, je nekdo pozvonil; Gabrilon je odklenil in pogledal ven. Zagledal je Mirkota, za katerim je stala Flora na strmih stopnicah.
„Kaj bi pa zopet radi?" je vprašal jezno.
„Šel bi rad z to damo na vrh svetilnika," je odgovoril slikar.
Vstopil je brez ovire, dama pa za njim. Mirko ni poznal Carbe. Ko je pa zagledala ciganka Floro, je dejala:
„Oh, to je tista lepa, ponosna dama, ki me ni hotela poslušati! Sedaj me bo pa vendar-le morala! Vaš oče je — —"
Mirko je takoj uganil, kdo da je ta ženska, zato je hitro vprašal svojo ljubico:
„Ali je to ciganka Carba, o kateri smo govorili?"
{{prelom strani}}
„Da, Carba sem," je odgovorila hitro starka sama. „Torej lepi gospod je že slišal o meni praviti? Torej naj bo pa priča mojih besedi, gotovo ga bo stvar precej zanimala."
„Le molči, starka, to je najbolšje!" je odgovoril Mirko ponosno. „Umakni se, da gremo na vrh."
„Preden nisem izgovorila, se ne umaknem," je rekla trdovratno in stopila na stopnjice. „Če misli gospod, da stvar, ki jo hočem povedati, ni važna, tedaj se zelo moti. Če bi hotela, bi lahko osrečila kneza de Olzuna, ampak nočem ga. Natančno vem, kdo — —"
„Molči!" ji je ukazal slikar. „Kako more neki osrečiti ciganka kneza." In zaničljivo je pristavil: „Saj vem, kaj hočeš. Ne maramo te poslušati; natančnejše poznamo Strnada ko ti. To so vse tvoje skrivnosti. Poberi se odtod!"
Porinil jo je v stran in šel z Floro po stopnjicah navzgor. Carba se ni branila; kri ji je zastala v vseh žilah, in začudeno je gledala za njima. Prestrašila se
je, ko je čula, da ve knez, kdo da je njegov sin. A kmalu se je pomirila in zagodrnjala:
„In vendar ga ne dobite! Gozdni čuvaj Tombi na Bršljanovem mi bo pomagal!"
Grabrilonu je pa zašeptala v uho:
„Ali ta je tisti tujec, ki se mu je zdel grof sumljiv?"
„Da," je odgovoril čuvaj po tihem.
„In ki si ga videl iti v knezovo hišo?"
„Da."
„Ali si zaklenil vrata grofove sobice?"
„Ne, samo zapahnil."
„Torej pojdi hitro za njima, morda sta prišla z namenom, da si ga ogledata."
{{prelom strani}}
Gabrilon jo je ubogal iu šel za tujcema. Tadva sta dospela ravno v tretje nadstropje, kjer je bila majhna sobica, v kateri je stanoval blaznik.
„Tu notri je menda," je rekel Mirko Flori in hotel odmakniti zapah.
„Stoj!" je zaklical tedaj Gabrilon. „Kaj pa iščete tu notri?"
„Videl bi rad tvojega strica," mu je odgovoril Mirko.
„Ta Vas pa prav nič ne briga! Le pojdite!" je rekel čuvaj in stopil pred vrata.
„Morda me pa vendar malo briga! Le stopi v stran, sicer odprem vrata na drug način!"
„Vi?" je vprašal Gabrilon. „Poskusite se me dotakniti, potem se Vam pa ne bo dobra godila."
„Dotakniti? Tebe?" je rekel Mirko. „Kaj pa še! Preumazan si! Če z lepa ne odpreš, zvem, ne da bi se mi bilo treba umazati, zakaj ne smem videti nesrečnega blaznika."
„Ne, ne odpri!" je zaklical nekdo pri vratih.
Carba je prišla za njimi.
Tedaj je segel Mirko v žep po robec in zavihral z njim skozi okno.
„Kako znamenje je pa to?" je vprašala Carba v skrbeh.
Mirko ji ni odgovoril, ampak samo poslušal, če že pridejo. Kmalu so se začuli koraki, in vstopil je župan.
„Srečo imamo, monsje," ga je nagovoril slikar. „Ta ženska je tista ciganka, ki jo iščemo."
„Oh! Že prav!" je dejal uradnik in ogledoval starko skozi očala. „Torej ti si tista ženska, ki skriva umrle in pokopane ljudi?"
{{prelom strani}}
Carba se je prestrašila pri teh besedah, vendar se je kmalu premagala in odgovorila:
„Ne razumem Vas. Kdo pa ste?"
„Župan sem in bi rad govoril s teboj o važnih stvareh. Najprvo nam pa pokaži svojega blaznega strica, Gabrilon! Kje pa je?"
Carba je sedaj takoj spoznala, da se ne more braniti. Samo tajiti mora, kar se da. Sicer pa pridejo danes zvečer itak njeni ljudje in prepeljejo blaznega grofa na varnejši kraj.
„Tu notri je," je odgovoril Gabrilon in pokazal na vrata.
Ni se bal, kajti mislil je, da je župan sam.
„Torej tvoj sorodnik je, praviš?"
„Da."
„Kako se pa piše?"
„Anzelmo Marcelo."
„Odkod?"
„Iz Barise."
„Ali imaš njegovo legitimacijo?"
„Moj stric mi ga je prinesel in mi obljubil, da mi pošlje legitimacijo. A tačas je že umrl."
„Naj ti pa pošlje legitimacijo kdo drugi. Sicer bom pa vprašal v Barisi, če je to resnica. Odpri vrata!"
Čuvaj je ubogal. V majhni sobici je ležal na slami blazni starec. Ko je zagledal tujce, je vstal. Nezavestno je gledal predse in dejal z tožečim glasom:
„Jaz sem zvesti, dobri Alimpo."
„Ali slišite, monsje!" je vprašal Mirko župana.
„Slišim, taiste besede so!" je pritrdil župan in se obrnil potem k Flori rekoč: „Svetlost, ali mu je kaj
podoben?"
{{prelom strani}}
Solze so zalile Flori svetle oči. Stopila je k bolniku, ga prijela za roko in ga vprašala z ginjenim glasom:
„Svetlost, don Emanuel, ali me še poznate?"
„Torej je vendar?" je dejal župan.
„Oh res, grof Emanuel!" je zaklicala Flora, predobro ga poznam; grof Emanuel je in nihče drugi. Sicer je precej oslabel, vendar se drugače ni prav nič predrugačil. O, don Emanuel, govorite vendar! Povejte mi saj, če me še poznate! Flora Olzuna sem, ki Vas je obiskala v Rodrigandi."
Bolnik jo je venomer nezavestno gledal in molčal. Samo blede ustnice so se sedaj odprle in dejale z jednakomernim, mrtvim glasom:
„Jaz sem zvesti, dobri Alimpo!"
Vsi so bili globoko ginjeni, Mirko in župan sta se komaj premagovala. Flori se je blazni grof tako smilil, da ga je objela in zaklicala z glasnim ihtenjem:
„O, moj dobri, nesrečni don Emanuel, kakega sem Vas našla! Kdor Vam je to storil, se ne bo mogel zagovarjati pred božjim sodnim stolom."
Carba se je prestrašila, ko je spoznala Flora grofa Emanuela. Pristopila je in rekla:
„Ta dona se moti. Ta bolnik je Anzelmo Marcelo, natančno ga poznam."
„Molči, goljufivka!" je zaklicala Flora. „Gospod župan, zaprite to žensko in čuvaja."
„Naju?" je vprašal Gabrilon začuden. „Kaj sem pa storil? Ta stari, umobolni mož je moj stric. Če bi bil grof, ne bi bil nikdar zblaznel. Vsled revščine in lakote se mu je zmešalo. Iz usmiljenja ga imam, in sedaj naj bi bil za zahvalo še zaprt? To je pa res smešno!"
{{prelom strani}}
Te besede so župana zelo razžalile.
„Miruj!" mu je ukazal. „Kar stori policija in sodnija ni nikdar smešno! Jetnik si. V imenu postave aretiram tebe in ciganko!"
„Aretirate? Mene?" je vprašal Gabrilon. „Le poskusite, če se Vam posreči!"
Skočil je na župana, ki ni bil pripravljen na njegov napad, a ta ga je sunil v stran in padel je — ne čez stopnjice, ampak žandarjem v roke, ki so stali pri vratih.
„Grom in strela!" se je prestrašil.
„Držite ga!" je ukazal mêr. „Če poskusi uiti, potrdi s tem svojo krivdo. Primite tudi to staro žensko. Naj nam pove, kako je spravila grofa sem!"
„Mene? Mene hočete aretirati? Mene, ki sem nedolžna!" je klicala Carba. „Kraljica žitanov sem; kdo me sme soditi! Sicer imate sedajle slučajno moč zgrabiti me, vendar nimate moči, da bi me trajno zaprli."
„Nikar ne blebetaj, starka!" je dejal žandar in jo
prijel za roko. „Tvoje kraljestvo je beračija, in tvoji podložniki so berači; ne bomo se ozirali na tvoj kraljevski stan."
Porinil je ciganko in čuvaja skozi vrata, in spravili so ju v ječo. Ko so odšli, je dejal župan:
„Ali se jima bo slaba godila zaradi tega zločina! Sedaj pa prosim gospodo, pojdimo še k Svetlosti, k milostivemu knezu, in ga vprašajmo, če spozna grofa Emanuela."
„Še eno pričo imamo, namreč knezovega služabnika," je pripomnil Mirko. „Služil je preje pri grofu de Rodriganda, in trdi, da ima Svetlost za levim ušesom majhno bradavico."
{{prelom strani}}
,.0 tem se lahko takoj prepričamo!“ je dejal župan in preiskal grofa na dotičnem mestu. „Saj res, tukajle je bradavica! Sedaj pa ni več dvoma. Pojdimo! Nadomestil sem že aretiranega čuvaja z novim. “
Ne da bi se branil, je šel blazni grof z njimi. Ko so vstopili v ribičevo hišo, jim je prišel služabnik naproti.
| |||