Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 34.345:
„Še eno pričo imamo, namreč knezovega služabnika," je pripomnil Mirko. „Služil je preje pri grofu de Rodriganda, in trdi, da ima Svetlost za levim ušesom majhno bradavico."
{{prelom strani}}
Ne da bi se branil, je šel blazni grof z njimi. Ko so vstopili v ribičevo hišo, jim je prišel služabnik naproti.
„Grof Emanuel!" je zaklical, ko je zagledal bolnika. „Poglejte, gospodje, tu ima bradavico. Ali vidite? To je dokaz, če mi drugače ne verjamete."
„Saj smo že videli, in Vam verjamemo," je dejal župan.
Ko so vstopili pri knezu, je stal Olzuna sredi sobe. Poznalo se mu je na obrazu, da je globoko ginjen. Videl jih je namreč že od daleč in takoj spoznal grofa Emanuela.
„Oh, pravi je!" jim je zaklical naproti. „Spoznal sem ga že od daleč. O moj Bog, kako svidenje!"
„Torej smo edini," je dejal župan.
„Da, ta je grof Emanuel de Rodriganda!" je ponovil knez. Potem je prijel grofa za roko in dejal: „Don Emanuel, poglejte me! Ali ne poznate svojega prijatelja Olzune?"
Grof Emanuel niti zapazil ni, da je na drugem kraju. Samo to je slišal, da govore ljudje okoli njega, in zato je dejal otožno:
„Jaz sem zvesti, dobri Alimpo."
Knez Olzuna se je kar jokati začel od sočutja. Ko se je slednjič pomiril, je vprašal Mirko župana:
„Ali ste sedaj prepričani, da je ta umobolni mož grof Emanuel de Rodriganda?"
„Popolnoma, monsje! Takoj, ko pridem domov, spišem uraden protokol, in sporočim v Rodrigando, da {{prelom strani}} so pokopali namesto grofa druzega mrliča, ker smo pravega grofa Emanuela našli v Ovranšu. Ampak, gospoda moja, kaj storimo pa z bolnikom? Ali naj morda poskrbim, da — — —?"
„Ne, ne; grof ostane pri nas!" mu je segla Flora v besedo. „Kajné, ljubi papa?"
„Seveda, pri nas ostane," ji je pritrdil knez Olzuna. „Kaj storimo potem z njim, so pozneje pogovorimo."
„Na Špansko ga na nobeden način ne pošljemo, kajti tam bi mu lahko zopet škodovali njegovi sovražniki," je svaril Mirko. „Saj potujemo itak na Kranjsko, in tedaj gre z nami, da ga izročimo njegovi hčeri, doni Silvi."
„To bo menda res najboljše," mu je pritrdil knez.
„Torej, potem sem saj brez skrbi," je dejal župan. „Sedaj moram pa iti domov, da izpolnim svojo dolžnost. Grabrilona in ciganke, danes sicer ne morem več zaslišati ker je že prepozno, a storil bom to takoj jutri zjutraj. Naznanil Vam bom uro, ker vem, da bi bili radi zraven."
Nato se je župan poslovil in odšel.
Takoj potem so preblekli grofa v čisto obleko, kajti v tem oziru je bil grozno zanemarjen. Zvečer je sedel grof že pri mizi v družbi svojih prijateljev, in sicer ne da bi slutil, kje da je, in kaj se godi z njim,
Pogovarjali so se, ali naj njegovi hčeri takoj naznanijo, da so ga našli, ali ne. Slednjič so sklenili, da ji tega ne pišejo, ker bi ji nenadno veselo iznenadenje utegnilo škodovati. Zato so ji pisali naslednje pismo:
<center>„Gospej Silvi Strnadovi na Bršljanovem pri Ljubljani.</center>
<center>Častita gospa!</center>
::::Ker sem bolehen, sem v tukajšnjem kopališču, vendar mi niso mogli pomagati niti kopeli nit {{prelom strani}} zdravniki. Slednjič mi je poslal ljubi Bog Vašega gospoda soproga kot rešitelja. Prišel je s svojim parnikom iz Grinoka na Škotskem in se ustavil v Ovranšu, da naloži premog. Tedaj mi je dal novo upanje, in vsled njegovih zdravil se je moja bolezen že znatno poboljšala, tako da sem prepričan, da ozdravim.
Svetoval mi je tudi, da se moram preseliti kam drugam. Rekel mi je, da naj grem s svojo hčerjo na Kranjsko. In sicer mi je priporočil Bršljanovo. Zagotovil mi je, da ne bodete imeli z menoj nikakih sitnosti, in mi dal priporočilna pisma za svojo gospo mama in za gospoda stotnika pl. Podgornika. Potem je odpotoval. Kam da je šel, o tem Vam gotovo poroča v svojih pismih.
Ko je že odpotoval, smo zvedeli nekaj, kar bi bilo zanj zelo velikega pomena. Slikar Mirko pl. Podgornik, ki je tudi v Ovranšu, je zaročenec moje hčere. Govorili smo z Vašim gospodom soprogom tudi o razmerah, vsled katerih ste sedaj na Kranjskem. Zvedeli smo, da skrivajo nekje umobolnega moža, ki ponavlja vedno samo te besede: „Jaz sem dobri, zvesti Alimpo!"
Gospod Podgornik Vas je vsled tega brzojavno vprašal, če so to tiste besede, ki jih izgovarja Vaš gospod oče, grof Emanuel. Vaš odgovor nam je to potrdil. Takoj smo začeli poizvedovati, in Vam bomo sporočili uspeh našega poizvedovanja.
Dovolite nam pa, da Vam poročamo o tej stvari ustmeno. V enem tedmi pridemo v spremstvu gospoda Podgornika v Ljubljano in tedaj tudi zvemo, če Vam na Bršljanovem res ne delamo nikakih sitnostij.
{{prelom strani}}
Priporočam sebe in svojo hčer Vaši dobrohotnosti, izročam Vam pozdrave gospoda pl. Podgornika
::::in se bilježim z odličnim velespoštovanjem baron Franc pl. Mirodolski."
To pismo so oddali še isti večer. — —
Ob istem času, ko so pisali knez Olzuna, Flora in Mirko to pismo, se je nekaj godilo, kar je v najožji zveri z današnjimi dogodki.
Bila je že temna noč, in hladen veter je vel čez šumeče morje. Od južne strani je privesljal čoln. V
„To je luč iz svetilnika," je dejal poslednji. „Vesljajmo naravnost tja in se ustavimo med pečinami!"
„Tako so tudi storili. Ko so pritrdili čoln, je poveljnik izstopil in šel proti svetilniku. Okolica mu je bila dobro znana, kajti šel je v temi naravnost proti vratom, potem po stopnjicah navzgor in pozvonil. Prišel je novi čuvaj in vprašal tujca, kaj da želi.
„Govoril bi rad z svetilnikovim čuvajem," je odgovoril tujec.
„Ta sem jaz."
„Vi? Mislim, da mu je ime Grabrilon?"
Začudeno je pogledal novega čuvaja pri teh besedah.
„Gabrilon je bil čuvaj do danes, a sedaj so mu vzeli službo."
„Grom in strela! Zakaj pa?"
„Ker so ga zaprli."
„Če bi bil videl čuvaj tujcu v obraz, bi bil sedaj lahko zapazil, kako se je ta pri teh besedah prestrašil."
„Zaprli so ga? Zakaj pa?" je vprašal čez nekoliko časa mirno.
{{prelom strani}}
„Hm! To so zelo čudne stvari! Mislim da ga bodo obsodili za celo življenje na kako bojno ladijo za vesljača. Ali ste morda njegov prijatelj ali celo sorodnik?«
„Potem pa le križ napravite čez račun! Gospod župan sam ga je zaprl in neko ciganko —
„In neko ciganko?" je vprašal tujec hitro.
Tujčev glas se je pri teh besedah kar tresel od strahu. Čuvaj tega ni zapazil in odgovoril je:
„Da. Tisti ženski je ime Carba. Grabrilon je skril na svetilniku nekega španskega grofa, ki so mu dali strup, da je zblaznel. In ta stara, ciganska copernica je z njim v zvezi.
„To je pa huda, prokleto huda stvar!" je dejal tujec.
„Verjamem „In kaj so napravili z grofom?"
„Sedaj je pri knezu de Olzuna, ki je razkril vso to stvar."
„Oh, knez Olzuna je tu?"
„Da; na smrt je bolan in stanuje s svojo hčerjo v hiši ribiča Žana Foretijéja. Prva hiša od tu proti mestu je. — Saj sem Vam dejal: le naredite križ čez račun; niti vinarja ne dobite."
„In kje je tista stara žena, ki je bila pri Grabrilonu?"
„Tega pa nihče ne ve. Bila je ravno v mestu, ko so prišli po Gabrilona, in od tedaj je še živa duša ni videla. Gotovo je slišala, da so ga zaprli, in je hitro {{prelom strani}} izginila. Ampak iti moram na vrli k svojim svetilkam in nimam več časa. Lahko noč!"
Tujec je odšel in se
„Torej, Garbo, kako je? Upamo, da je vse v redu!"
Tujec je bil torej Garbo, Carbin zaveznik, ki je takrat izkopal mrliča in odstranil don Emanuela iz Rodrigande. Odgovoril je:
„Vse je v prokletem neredu! Le mirni bodite! Gabrilon je velik osel, zaprli so ga, in ker je bila Garba pri njem, so zaprli tudi njo."
Vsi čolnarji so bili cigani. Prestrašili so se sicer ko jim je Garbo to povedal, vendar so molčali, da bi se ne izdali. Samo krmar je potihoma vprašal:
„Zakaj so ga pa zaprli?"
„Ker so zvedeli, da je bolnik grof," mu je odgovoril Garbo in povedal potem vse, kar je zvedel.
Žitani so se potem pomenili, kaj naj store, in sklenili, da oproste svojo kraljico. Šli so v mesto poizvedovat, in samo jeden je stražil čoln.
Ko so se čez nekoliko časa vrnili, so vedeli že vse, kar potrebujejo. Oskrbnik jetnišnice hodi vsak večer v gostilnico in se vrača domov šele po polnoči. Njegova fužina pa gre zgodaj spat. Ključar, ki naj bi pazil na jetnike, odide navadno takoj za oskrbnikom v žganjarno, namesto da bi izpolnoval svojo dolžnost.
Garbo je bil celo tako predrzen in se osebno seznanil z oskrbnikom in ključarjem.
Sklenili so torej, da obstražijo jetnišnico; kadar odide oskrbnik bodo zadavili ključarja in mu vzeli ključe, da oproste jetnike.
Tako so tudi storili. —
{{prelom strani}}
Kmalu je odšel oskrbnik v gostilno in nekoliko minut pozneje so ugasnili v njegovem stanovanju luč. Legli so spat.
Čez pol ure so se odprla vežna vrata, in prikazal se je ključar, kije hotel iti v zganjamo. Komaj je storil pet korakov, ga prime nekdo tako trdno za vrat, da niti zavpiti ni mogel. Garbo mu je porinil železno kroglo v usta.
„Tako je dobro," je dejal potihem. „Sedaj ga saj usmrtiti ni treba. Spravite ga v stran."
Vzeli so mu ključe, in cigani so šli potem v jetnišnico. V ključarjevi sobi je gorela še luč, in na mizi je ležala knjiga, v kateri je bil seznamek vseli jetnikov. Na ta način so hitro našli, na kateri številki sta Carba in Gabrilon.
Na steni so viseli ključi vseli ječ. Garbo je vzel dotične ključe, in potem so šli oprostit svojo kraljico. Ko je bila Carba prosta, je dejala:
„Saj sem vedela, da me pridete oprostit. Rekla sem županu, da me nima moči zapreti za dalje časa."
„Da, prosta si," je dejal Garbo. „Ampak le pojdimo hitro odtod k našemu čolnu in odrinimo, kajti tu nam preti velika nevarnost."
„Brez grofa?" je vprašala Carba. „Kaj pa še! Prišla sem ponj, in kar sem sklenila, to tudi izvršim."
„Tudi prav!" je dejal Garbo v imenu vseh.
„Ali si zvedel, kje da je?"
„Pri knezu de Olzuna."
„Oh pri knezu! Saj sem si mislila. Pojdite, si gremo hišo ogledat!"
Potem so šli iz mesta proti ribičevevi hiši.
Ob istem času se je vračal Mirko od svoje ljubice domov. Sredi pota je bila visoka jesen, pod njo pa {{prelom strani}} pripravna klop. Na to
Tako je sedel v temi in sanjaril. Vse naokrog je bilo tiho, in vsak najmanjši šum ga je vzdramil.
Kar zasliši, da se približuje potihem in previdno več oseb.
Zakaj neki se ti ljudje plazijo tako potihem? Hitro se je sklonil in zagledal sedem oseb, ki so šinile mimo njega. Zdelo se mu je, da je tudi ženska med njimi. Ženska, ki ima tako obleko, kakor Carba. Carba! To ime ga je skrbelo. Saj je dejala danes, da jo ne morejo imeti dalje časa zaprte. Ali je ušla? Ali so jo njeni zavezniki oprostili? Potem so gotovo namenjeni k grofu.
Ta misel ga je prestrašila. Hitro je slekel svoje črevlje in šel za njimi. Niso ga šlišali. Pred ribičevo hišo so se ustavili. Sedaj je bil prepričan, da so namenjeni k grofu. Vedel je, da so zaprli vežna vrata za njim. A vedel je tudi, da so zadnja vrata še odprta. Hitro je skočil čez vrtno ograjo in šel k zadnjim vratom. Bila so še odprta.
Hitro je vstopil in zapahnil lesen zapah. Natančno je poznal celo hišo. Na desni strani je stanoval knez. Danes je spal pri njem tudi grof. Na levi strani je stanoval služabnik, poleg njega pa Florina služabnica. Flora je pa spala v majhni sobici pod streho.
Pri služabniku je gorela luč; ravno se je slačil, in vrata so bila še nezaklenjena. Ne da bi potrkal je Mirko vstopil, in služabnik se je zelo začudil, ko je zagledal slikarja, ki je odšel komaj pred dobre četrt ure. Začudeno ga je pogledal in ga hotel nagovoriti, a Mirko ga je prehitel.
„Pst!" je dejal potihem. „Molčite! Vrnil sem se skozi zadnja vrata. Zdi se mi, da so oprostili Carbo in {{prelom strani}} čuvaja Grabrilona njeni zavezniki. Zunaj stoji sedem oseb, ki gotovo nameravajo ugrabiti umobolnega grofa."
Služabnik je bil vojak in odločen mož. Takoj je ugasnil luč.
„Oh," je dejal potem potikem. „Kako jih sprejmemo?"
„Ali imate orožje?"
„Imamo. Dva para dvocevnih pistol."
„Ali so nabasane?"
»So."
„Dobro. Dajte mi dve, ostale dve pa vzemite Vi. Ali moremo obvestiti kneza, ne da bi to zunaj zapazili?"
„Lahko. Saj imam jaz ključ od njegove spalne sobe, ker moram vsak dan vse urediti, preden se zbudi."
„Torej zbudite ga! Bolje je, da je gospoda pripravljena, sicer bi se lahko prestrašili vsled naših strelov. Tudi dono Floro in njeno služabnico moramo zbuditi."
„Takoj vse preskrbim," je dejal služabnik. „Stopito tačas v vežo in poslušajte kaj se zunaj godi. Tu imate svoje pištole in tudi nekaj patronov."
Nato sta odšla potihem iz sobe in se ločila.
Mirko je v veži poslušal. Slišal je, da se plazijo zunaj okoli hiše. Najprvo so poskusili pri sprednjih vratih, potem tudi pri zadnjih. Tudi pri oknih so poskušali, če so dobro zaprta. Medtem je zbudil služabnik kneza in služabnico, ki je šla budit Floro Potem je morala služabnica stražiti bolnega grofa. Flora je prišla doli in našla tam svojega očeta, ki je zahteval tudi eno pištolo, akoravno je bil bolnik. Služabnik mu je dal eno pištolo. Tudi Flora je hotela pištolo, a Mirko jo je prepričal, da je bolje, če jo ima služabnik, ki je izurjen strelec. {{prelom strani}} Tedaj je stopila k ognjišču in vzela velik nož, da bi se branila če bi bilo treba.
Zunaj so končali preiskovanje. Pred zadnjimi vrati so se pogovarjali. Mirko je šel k vratom in poslušal.
„Brez ropota ne pridemo noter," je dejal nekdo. „Vse je trdno zaprto."
„Torej moramo iti skozi zgornje okno."
„Kaj pa še! Skozi okno normandske ribiške hiše? Ta so mnogo premajhna. Kaj druzega moramo najti."
„Če bi le vedeli koliko ljudi je v hiši."
Tedaj se je oglasil ženski glas. Mirko je takoj zapazil, da je to Carba.
„Kdo neki naj bi bil tu notri," je dejala. „Žive duše ni, ki bi se nam je bilo treba bati. Saj je Gabrilon tukaj, naj vam pove, če ni res."
Kmalu se je začul Gabrilonov bas, ki je dejal:
„Opazoval sem večkrat iz svetilnika to hišo. Žan Foretijé je prepustil celo knezu in sam spi pri sosedu. Njega se nam ni treba bati. V hiši so samo knez, ki je že itak napol v grobu; nadalje njegova hči in njena služabnica, ki se bosta skrile pod odejo. Slednjič je samo še služabnik, ki je jedini, ki ga smemo šteti. Ampak pomislite, da je nas šestkrat več."
„Ali ste sedaj čuli!?" je dejala Carba. „Poslušajte kaj Vam svetujem: Zadnja vrata niso tako močna kakor prednja, in če se dva upreta, jih lahko uderemo. Potem gremo v hišo in poiščemo najprvo luč, da najdemo grofa. Predno se drugi zavedo, smo že davno na našem čolnu. Jaz seveda ne smem iti v hišo. Vas ne poznajo, mene pa še prenatančno, in če bodo tudi slutili, da sem bila jaz zraven mi vendar ne morejo ničesar dokazati. Torej naprej! Udrite, jaz vas pa tu počakam."
{{prelom strani}}
Minulo je nekaj trenutkov.
Potem se je uprlo zunaj nekaj moojrih ramen proti vratom. Vrata so zaškripala najprvo malo, pozneje močneje, vedno močneje.
| |||