Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 34.571:
{{prelom strani}}
Minulo je nekaj trenutkov.
Potem se je uprlo zunaj nekaj močnih ramen proti vratom. Vrata so zaškripala najprvo malo, pozneje močneje, vedno močneje.
Mirko je šel tedaj od vrat proč in vzel pištole v roko.
„Že pridejo," je dejal. „Osem krogel imamo, to popolnoma zadostuje."
Zapah je vrata močno držal, a slednjič so se vendar le udala. Zaškripalo je, in vrata so se odprla.
Cigani so hoteli vstopiti.
„Stoj!" je tedaj zaklical slikar. „Kaj pa hočete? Mi streljamo."
„Le," je odgovoril Garbo, ki je vodil cigane. „Le po njem. To je ta prokleti služabnik."
Vlomili so v hišo, a tam so jih sprejeli z streli.
Glasno so zakričali in zakleli prestrašeni cigani. Krogle so zadele. Bolestno so stokali ranjenci.
„Nazaj!" je tedaj ukazal Garbo.
Potem so slišali, kako so neranjeni pobegnili. Ranjence so pustili in se jih niso upali odnesti, ker so slutili, da je precej ljudi v hiši. Mirko jih ni zasledoval, ker je bila pretemna noč, in bi jih itak ne našli.
Zato so prižgali sedaj luč in videli, da leže v veži trije cigani, dva mrtva, eden pa težko ranjen. Mirko je hitel hitro v mesto k policijskemu nadzorniku. Našel je policijo že vso na nogah, kajti oskrbnik je takoj, ko se je vrnil domov, zapazil, da so jetniki pobegnili, in naznanil je to policiji. Zato je bil tudi župan že v svoji pisarni, in slikar mu je takoj razložil, kaj da se je zgodilo.
Uradnik je šel takoj v spremstvu svojih žandarjev v knezovo stanovanje in sestavil tam uraden zapisnik.
{{prelom strani}}
Ranjenega cigana so zaslišali. Bil je smrtnonevarno ranjen, vendar ni hotel vsega odkritosrčno priznati. Bil je Carbi tako zvest, da ni izgovoril nijedne besedice, ki bi ji mogla škodovati. Samo to je priznal, da je umobolni mož res grof Emanuel de Rodriganda, in da so ga hoteli odstraniti iz svetilnika. Kako da je grof prišel na svetilnik, in kam da so ga hoteli spraviti, tega ni povedal. Dejal je, da tega ne ve.
Žandari so ga spravili v ječo, in umrl je še tisto noč. Oba mrliča so pa odnesli v mrtvašnico. Policija Je zasledovala celo noč ubegle cigane, a zaman.
Sicer sta pa bila knez in Mirko popolnoma zadovoljna z uspehom, ker sta dobila saj uradno potrdilo, da je bolnik res grof Emanuel.
Pred sodiščem sta se morala zagovarjati, ker sta usmrtila cigane, vendar nista imela zaraditega nikakih sitnosti, ker je bila njunina samoobramba popolnoma opravičena.
Kmalu je knez toliko ozdravel, da je lahko odpotoval v času, ki mu ga je določil Strnad. Potovali so čez Pariz in Dunaj, in ko so dospeli v Ljubljano se je knez že precej okrepčal in ni bil več tako slaboten, kakor v začetku prejšnjega tedna, ki je bil tako zelo usodepoln. — — —
Strnad je odplul iz ovranške luke proti jugu. Prišel je srečno mimo nevarnega Biskajskega zaliva in se je ustavil tudi na Kap-Verdskih, Kanarskih in Azorskih otokih, — a zvedel ni ničesar. Od tod je šel naravnost
proti Sv. Heleni, kjer je hotel naložiti premog. Slednjič je našel prvi sled. Tudi kapitan Landola se je ustavil s svojo „Pendolo" na Sant Heleni. Od tam je odplul proti jugu. Strnad je pričakoval, da zve kaj natančnejšega {{prelom strani}} o njem v Kapskemmestu, zato je plul proti rtu Dobro Nade.
Parnik „Silva" je bil nekaj stopinj severno od rta, in bilo je zgodaj zjutraj, ko pride kapitan Krek k Strnadu v kajito in mu naznani, da se zagledali na zahodu trojadernik.
Na krovu je bil zamorec, ki je imel tako dobre oči, da je zagledal tujo ladijo preje z samim očesom, kakor Krek s svojim daljnogledom.
„Ali je „Pendola"?" je vprašal Strnad.
„Tega sedaj še ne moremo razločiti," je odgovoril Krek. „Samo jamborov vrh se šele vidi. Ampak zdi se mi, da je kupčijska ladija. Zavili borno proti njej."
Potem sta šla na krov in vzela daljnogled v roke. Kmalu sta zapazila, da jadra tudi tuja ladija proti jugu. Vendar pluje mnogo počasneje kakor „Silva", ki ima poleg jader tudi paro.
Medtem je zaklical zamorec, ki je visel v pletenici vrhu jambora, na ves glas, in sicer napol prestrašen in napol začuden.
„Kaj pa je?" ga je vprašal Strnad.
„Še ena ladija, monsje!" je odgovoril zamorec.
„Kje?«
„Tamle na zahodu, ampak ne vidi se natančno, ker ima črna jadra."
„Črna jadra?" se je začudil Krek. „Črna jadra ima samo črni kapitan!"
Pogledal je z daljnogledom v ono smer, kamor je pokazal zamorec, in zagledal je ladijo, ki je hitela za kupčijskim jadernikom.
„Saj je res črni kapitan!" je dejal slednjič Krek ves razburjen.
„Ali se morda ne motite?" je vprašal Strnad.
{{prelom strani}}
„Nikakor! Landola je zvit dečko. Dvojna jadra ima. V lukah ima bela, na prostem morju pa črna. Kakor se mi zdi, je namenjen proti tej trgovski ladiji, kajti ravno za njo jadra."
„Torej pojdimo kupčijski ladiji na pomoč," je dejal Strnad.
„Slednjič, slednjič imam tega Landolo, in upam, mi ne uide."
Kapitan je zmajal z glavo in dejal z resnim glasom:
„Pozabiti na smemo, da naš majhni parnik ni kos morskemu roparju. Škodovati mu sicer moremo, a prelagati ne. Vendar upam, da se bo kupčijska ladija branila, potem smo vsaj dva proti enemu. Ukazal bom sneti jadra, in pluli bomo samo s paro, da nas čim pozneje ko mogoče zapazi."
Sedaj so se pripravili. Nabasali so topove in sneli jadra. Tako je plul naš majhni parnik v boj.
Kmalu se je morski ropar dovolj približal trgovski ladiji. Razobesil je rudečo zastavo in dal s topom znamenje, da naj se ustavijo. Kupčijska ladija je spoznala svojo usodo. Napela je vsa svoja jadra in skušala uiti. Morski ropar je jadral hitreje.
Ustrelil je drugič in sicer ojstro. Krogla je zadela kupčijsko ladijo in ji odkrušila precejšen del oklepa.
Glasno so zakričali od veselja na roparski ladiji. Tedaj sta počila dva strela, in v trenutku so bili vsi Landolovi mornarji zbegani. Krogli sta zadeli.
»Imenitno!" je zaklical Krek. »Poglejte, trgovska ladija je Anglež; nekaj topov ima na krovu in se bo branila do zadnjega. Imenitno znajo meriti. Naprej! Mi napademo roparja od druge strani."
{{prelom strani}}
Ladiji sta bili druga nasproti drugi. Takoj si lahko spoznal, da je morski ropar močnejši, ko Anglež. Nenadoma je napel ropar zopet svoja jadra in jadral k kupčijski ladiji.
„Mreže hoče vreči!" je zaklical Strnad.
„Saj res," je odgovoril Krek. „Pa poglejte, tudi Anglež je zvit dečko. Obrnil se je z koncem ladije proti roparju, kakor volk, ki kaže psu samo zobe. Sedaj pa le hitro Angležu na pomoč. V petih minutah smo tam."
Strnadov parnik je plul do sedaj popolnoma mirno in brez dima, da ga nista zapazila niti ropar niti Anglež. Sedaj je pa napel vse svoje moči, in takoj so zakričali na Angležu od veselja. Tudi ropar je zapazil svojega novega nasprotnika, a ni se brigal zanj, ker je mislil, da se mu ni treba bati tega majhnega pritlikavca.
Tedaj je šinila „Silva" mimo Angleža. Kapitan je stal na krovu in zaklical:
„Hola parnik! Ali je pomoč, ali ne?"
„Pomoč!" je odgovoril Strnad. „Ne udajte se!"
„Saj se ne bomo."
Pri teh besedah je sprožil Anglež zopet dva topa, ki sta gotovo dobro zadela, kajti na roparju so grozno zakleli. Tedaj je zaklical glasen, jezen glas:
„Le bližje! Vrzite mreže!"
„Oh, to je Landola," je dejal Krek. „Njegov glas poznam. Kmalu bo izgubil veselje."
Parnik se je ustavil ravno za roparjem. Priplul je tako blizu, da ga Landolovi topovi niti zadeti niso mogli.
Njegovi topovi so počili, in ropar se je stresel. Vse krogle so ga zadele.
{{prelom strani}}
„Tako je prav!
Šele sedaj je zapazil Landola, da je majhen David zelo navaren sovražnik. Spoznal je, da je v zelo neprijetnem položaju, in uvidel, da kupčijske ladije ne more preje premagati, preden se ne iznebi parnika.
„Prebrnite to prokleto orehovo lupino!" je zaklical Landola.
V dveh minutah je spustil dva svoja čolna v morje, da bi napadla parnik.
„To mi je pa ravno prav," se je smejal Krek. „Jim bomo pa dali vode piti."
Stopil je k jednemu topu, natančno nameril in sprožil. Krogla je zadela jeden čoln, ki se je takoj potopil. Ljudje so poskakali v vodo in drugi čoln jim je prišel na pomoč. Tedaj je sprožil Krek drugič, in tudi drugi Landolov čoln se je potopil.
„Tako!" je zaklical Krek. „Sedaj jim dajte pa še nekaj karteč, da ne pridejo več na krov!"
Sedaj je šele uvidel Landola, da je majhen parnik nevarnejši sovražnik, ko angleška kupčijska ladija. Kar penil se je od jeze. Stal je pri krmilu, in razločno se je čul njegov glas:
„Vržite nekaj granat na tega pritlikavca!" je ukazal.
Tedaj je stopil Strnad izza varnega zavetišča in zaklical:
„Henriko Landola! Kortejo iz Rodriganda te pozdravlja!"
Ropar je pobledel. Spoznal je, da so ga razkrinkali, in zarjovel je:
„Granate! Hitro, hitro! Ta vrag nam ne sme uiti!"
{{prelom strani}}
Ampak Krek je odplul v stran, da granate parnika niso dosegle. Landola je uvidel, da je zelo nenarno zanj, če gre parnik dalje proč, kajti tedaj mu lahko škodujejo topovi. Tudi trgovska ladija je medtem streljala na morskega roparja.
Landola je slednjič uvidel, da je položaj zanj skrajno nevaren, in da je najboljše, če jo odkuri. Zato je napel hitro vsa svoja jadra in odplul.
Tedaj so na trgovski ladiji od samega veselja zakričali, in ko je bil Landola že precej daleč proč, je šel Strnad na krov rešene ladije. Kapitan se mu je zahvalil za pomoč, in Strnad ga je naprosil, da naj naznani v Kapskem-mestu, da se je boril z Lijonom kapitana Grandeprija, in da so to napačna imena. Ladija se imenuje La Pendola, kapitan je pa
„Na ta način ga lahko ujameno," je dejal Strnad. „Jaz bom plul za Vami, in Landola niti slutil ne bo, da mu sledim."
„Kaj pa imate pravzaprav z njim?"
Nato mu je povedal Strnad, kolikor je bilo potrebno o njegovem razmerju z Landolo. Potem se je vrnil na svoj parnik in plul proti jugu. Ropar jo je odkuril proti jugozahodu.
Ko se je Landola že toliko oddaljil, da ni mogel več zapaziti Silve, jo je krenil Krek za njim.
„Prepričan sem, da gre Landola v Ameriko, in sicer na zahodnoindijske otoke, kjer predrugači svojo ladijo, kajti natačno ve, da je razkrikana njegova skrivnost," je dejal Krek Strnadu.
Krek je uganil. Kajti že drug dan so zapazili, da jo je krenil Landola res v Ameriko. Hiteli so mu naprej, da ga počakajo med zahodnoindijskimi otoki.
{{prelom strani}}
Medtem, ko je plul Strnad v Ameriko, in potoval knez Olzuna na Kranjsko, gotovo niso slutili na Bršljanovem, kaka nevarnost jim preti.
V Zalogu je sedel grof Alfonzo pri oknu in imel še vedno obvezano svojo zlomljeno roko. Poleg njega je stal Edvard Mazon. Alfonzo mu je ravno ukazal, da naj gre poizvedovat na Bršljanovo.
Kmalu nato se je odpeljal Edvard v Ljubljano in si šel odtod ogledat na Bršljanovo svojo žrtve, ki jih naj usmrti. Ze na poti je srečal Ljudevita, ki ga je takoj spoznal. Od zgovornega Ljudevita je zvedel, da Strnada ni več tu. Sploh je povedal Ljudevit Edvardu Vse, kar je vedel o graščinskih stanovalcih. Edvard je slišal med pogovorom imena: Kortejo, Henriko Landola, Strnad, Krek i. t. d. Čudno! Vsa ta imena je bral v Alfonzovi bilježnici. Za Edvarda je bilo najvažnejše, da zve, v kakem razmerju so te osebe druga z drugo, najprvo je pa moral spoznati svojo žrtev, grofico Silvo.
Ko sta dospela z Ljudevitom na Bršljanovo, ga je naznanil Ljudevit takoj gospej Strnadovi. Gospa Strnadova, njena hči in Silva so bile ravno skupaj.
„Oprostite, madám," je dejal Edvard gospej Strnadovi. „Hotel sem govoriti pravzaprav z gospodom Strnadom — —"
„Žalibog je odpotoval," mu je odgovorila prijazno v francoskem jeziku.
„Slišal sem; ampak vendar sem se Vam prišel zahvalit, akoravno gospoda doktorja ni tu."
„Gotovo Vam je pomagal v kaki bolezni."
„Ne. Rešil je mojo sestro Aneto Mazon iz Zéne. V
{{prelom strani}}
„Ne? Ker sem slučajno prišel v Ljubljano, sem se moral priti zahvalit. Škoda, da ga ni tukaj."
Silva je bila vsa srečna, ko je čula praviti v junaškem činu svojega moža. Njene krasne oči so se iskrile od same sreče. Edvard je zrl v njen nebeški obraz. To je bila Strnadova žena, grofica Silva de Rodriganda, ki jo naj usmrti. Nikdar, nikdar!
„Želim Vam, da bi se Vam vedno dobro godilo, milostiva gospa," je dejal Edvard.
„Hvala lepa, dragi prijatelj!"
„In vendar poznam ljudi, ki Vam žele ravno nasprotno, — — ljudi, ki Vam strežejo po Vašem življenju."
„Moj Bog!" se je prestrašila Silva.
„Verjemite mi, da poznam ljudi, ki plačajo morilce, ki naj bi usmrtili Vas in gospoda doktorja. Ampak ljubi Bog Vas bo obvaroval vse nezgode."
„Nikar me preveč ne prestrašite! O čem pa govorite?"
„Povedati Vam moram, madam," ji je odgovoril. „Tu v bližini stanuje grof Alfonzo de Rodrigandu pod izmišljenim imenom. Vzel je s seboj iz Pariza morilca, ki naj Vas usmrti, ampak ta mož je šel na Kranjsko, da Vas svari, in storil Vam ne bo ničesar žalega. Več Vam ne smem povedati. Adijo!"
Preden ga je mogel kdo zadržati, je izginil. — —
Dame so bile popolnoma iznenadene in so poklicale takoj Ljudevita, da jim pove, če ve kaj natančnejšega v tem človeku. Ljudevit jim je potem povedal, da je služabnik pri nekem laškem markiju, ki si je zlomil pri zadnji nesreči na železnici roko, in ki stanuje sedaj pri učitelju Lapajnetu v Zagorju.
{{prelom strani}}
Takoj je ukazala Silva naj zapreže, ker se Pijejo v Ljlubljano k državnemu pravdniku, ki gre Potem z njimi v Zalog, da zapre grofa. —
Ko je odšel Edvard iz graščine je naletel med Potjo še gozdnega čuvaja Tombija. Ko mu je ta po-vedal, da je Spanec, ga je naprosil Edvard, naj mu Prestavi star španski zvezek, ki ga je našel v Parizu. Tombi je začel brati prepis Alfonzove listnice, in čim dalje je bral, tem pozornejši je postajal. Ko je predal, je vtaknil zvezek v svoj žep. Nato sta se začela Edvard in Tombi prepirati za zvezek, in slednjič sta 8e spoznala, do sta člana ene in iste družbe. Tombi je kil sin ciganke Carbe in je spoznal Edvarda že pri Papa Terbilonu. Ko sta se tako spoznala drug druzega, Je Edvard rad prepustil zvezek sinu kraljice Carbe.
| |||