Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 35.139:
==Šestnajsto poglavje. '''Svidenje.'''==
<poem><p align=right><small>Da prisegel, si obljubil,
Da boš mene
Da ne boš ti druge snubil,
Niti v mislih več nikdar. —</small>
(Dr. Fr. Prešeren.)</p></poem>
Dragi bralec! Čuli smo že, da se je spopadel Strnad z Landolo pri Kapskem mestu.
Po spopadu z roparsko ladij o je plula «Silva» nazaj v reko. Ker je bila temna noč, je bila pot zelo nevarna, ampak kapitan Krek si jo je po dnevu natančno zapomnil in se upal, srečno dospeti do misijonske naselbine.
Poleg njega je stal Strnad v velikih skrbeh. Strnad ni bil pomorščak, zato ni umel Krekove previdnosti. Krek je slutil, da je Strnad v skrbeh, zato se je skušal opravičiti. Šele tedaj ga je pomiril, ko mu je dokazal, da jadra «Pendola» na vsak način okoli rta. «Silva» je plula mnogo hitrejše ko Landolova «Pendola», zato dospe gotovo preje do rta, kjer jo lahko počaka in ulovi.
„Takoj, ko dospemo v Kapsko-mesto, gremo k guvernerju," je dejal Krek, „in mu naznanimo, da je «Pendola» znana roparska ladija «Lijon». Guverner napne potem gotovo vse svoje moči, da ulovi kapitana Henrika Landolo."
{{prelom strani}}
„Kaj pa, če je Landola prepameten, in ne gre na rt Dobre Nade?"
„Tedaj mora pluti saj okoli rta, kajti zamorec Vam je vendar dejal, da pelje ujetega huzarskega častnika na otok Borneo. V mozambiškem kanalu ga gotovo srečamo in ga ujamemo. Srečamo ga na vsak način, če se ustavi v Kapskem-mestu, ali pa če pluje samo okoli rta."
Krek je popolnoma pametno mislil, vendar ni upošteval Landolove premetenosti. Morski ropar ne sme biti samo izvrsten pomoršak, ampak tudi vešč vojskovodja, ki ugane nakane svojega nasprotnika, V tem je bil pa Landola mojster.
Ta je izkrcal zvečer svoje ljudi in šel z njimi do misijonske naselbine, ki je bila pa prazna in zapuščena. Stvar se mu je ponesrečila. V jezi je hotel najprvo lesene hiše zažgati, ker je pa uvidel, da to nima pomena, ker kolibe itak niso nič vredne, si je stvar premislil, posebno, ker bi bilo to zanj zelo nevarno. Požar bi bil razsvetlil celo okolico, in morski ropar bi se bil težko vrnil. Landola ni vedel, kje da so se skrili njegovi sovražniki, zato bi jim bil na ta način lahko podlegel.
Ravno ko je dospel Landola k svoji ladiji, ga je napadel parnik. Slišal je strele, a položaja ni mogel razumeti; sedaj šele, ko je slišal »pozdrav iz Rodrigande«, se mu je začelo daniti. Ukazal je trčiti ob predrzni parnik, a zadel ga ni. Njegov krmar ni razumel celega položaja, zato je dejal:
„Zasledovati moramo to prokleto orehovo lupino, in jo prebrniti!"
{{prelom strani}}
„Kaj pa še!" je odgovoril kapitan. „Ne dohitimo je, kajti prokleto hitro pluje. Sicer je pa tudi reka prenevarna. Ker je oseka, ne moremo pinti ob reki navzgor. Pa tudi če bi mogli, smo izgubljeni. Ta parnik je v reki nevaren sovražnik."
„Zakaj naj bi ga neki srečali? Mislim, da je najboljše, če jadramo na rt, kakor ste zapovedali?"
„Ali niste slišali strelov? Slutim, da je parnik našo ladijo hudo poškodoval, morda ima celo kako luknjo in se je potopila. Potem drugi oddelek naših ljudi niti na krov iti ne more, in priti morajo k nam. Ustrelite parkrat, da nas najdejo, in prižgite rumene luči!"
Kakor je Landola ukazal, tako so tudi storili, in Landola je uganil; kajti kmalu so privesljali čolni bliže in naznanili, da se je ladija potopila.
Landola je uvidel, da ne doseže tu svojega namena, zato je jadral proti jugu. »Pozdrav iz Rodrigande« je bila zanj velika uganka. Da je bil dotičnik, ki mu je sporočil »pozdrav«, njegov sovražnik, o tem niti dvomil ni, a uganiti ni mogel, kdo da bi bil.
Takoj mu je prišlo na misel, da pluje parnik gotovo v Kapsko-mesto, da ga tam naznani. Po tem je uravnal tudi vse svoje stvari.
V Kapsko-mesto je moral tudi sam iti, da dobi pisma, ki pred par dnevi še niso došla. Vendar ga ne sme tam nihče videti, ker dospe parnik gotovo pred njim tja, in ga naznani guvernerju. Zato je jadral Landola proti zahodu, se obrnil potem proti jugu in zavil več milj daleč okoli rta Dobre Nade proti vzhodu.
Ker je bila noč, se je lahko približal obrežju, ne da bi ga kdo zapazil. Tam je poiskal proti jutru zapuščen zaliv in se na skrivnem usidral.
{{prelom strani}}
Potem je pisal pismo svojemu zastopniku v Kapsko-mesto. Ta je spravljal vsa pisma in naznanila na Landolovo ime. To pismo je izročil Landola dvema mornarjema in jima naročil naj vesljata v Kapsko-mesto.
Ko sta dospela v mesto, je šel jeden k Landolovem zastopniku, drugi je pa ostal v čolnu.
Zastopnik je prebral pismo.
„Hvala Bogu, da ste se skrili;" je dejal, „včeraj je prišel sem neki Slovenec z finim angleškim parnikom in naznanil, da je kapitan Landola morski ropar Grandepríj."
»Ali je še tu?" je vprašal mornar.
„Še; premog nalaga."
„Kako se pa piše?"
„Strnad. Kapitanu je pa ime Krek. Guverner je sklical vse zastopnike in prepovedal občevati z Landolo, tudi pismeno ne. Vsako pismo, ki pride na Landolov naslov, mora vsak takoj oddati guvernerju. Tudi jaz moram biti previden. Pismo, ki je prišlo včeraj, Vam sicer še izročim, nadalje se pa nič več ne upam."
Nato je izročil mornarju pismo, ki je bilo odpečateno.
Landola je naročil mornarju, da naj kaj natančnejšega poizve o tujem parniku. Zato je šel mornar od zastopnika v luko, kjer se je usidral Strnadov parnik.
Tam blizu je srečal moža, ki je gledal predse in premišljeval. Ko je pa zagledal Landolovega mornarja, se je obrnil in ga nagovovil:
„Holá, dečko, na kateri ladiji pa služiš?"
„Na onemle Amerikancu," je odgovoril hitro mornar in pokazal pri tem na amerikanski parnik, ki je bil slučajno v stranskem pristanišču.
{{prelom strani}}
„Tako, tako!" je dvomil tujec. „Zdi se mi, da sem te nekje drugje videl. Ali poznaš Fósal, dečko?"
„Poznam."
„Kedaj si pa bil tam?"
„Pred večimi leti; služil sem takrat na nekem Francozu."
„Tako! Potem poznaš pa gotovo tudi dolgo, suho mati Dríjo."
„Se ne spominjam, ker je že predolgo."
„Hm, zdi se mi, da še ni tako dolgo odkar sem te videl. Ali si že kedaj slišal praviti o »Jefrovi Mitji«?"
„Še nikdar."
„Potem se pa motim. Mislil sem namreč, da si služil pred kratkem na kapitan Landolovi »Pendoli«."
„Tega kapitana niti ne poznam, sploh pa nimam časa. Adijo!"
Nato je šel naprej, a za prihodnjim oglom se je obrnil in pogledal nazaj. Videl je, da ga tujec zasleduje. Spoznal je, da je nevarno, če ostane še dalje časa v mestu, zato se je vrnil kmalu k svojem čolnu in odvesljal s svojim tovarišem iz mesta.
Tujec, ki ga je nagovoril, je bil kapitan Krek, ki je hotel iti ravno k načelniku Ivapske luke, da uredi vse potrebne uradne listine. »Silva« je bila namreč že naložila premog in bila pripravljena za odhod.
Krek se je natančno spominjal Landolovega mornarja, zato ga je sumničil. Sledil mu je, in ko sta Landolova mornarja odvesljala, se je vrnil k svojem parniku, kjer je našel Strnada.
„Gospod doktor, ali vidite čoln, tamle v luki?" je dejal.
„Vidim."
{{prelom strani}}
„Dva moža sedita v njem, izmed katerih je služil eden pred kratkem na »Pendoli«. Dejal mi je, da služi na onemle Amerikancu, a ne verjamem mu, kajti čoln ni delan po amerikanskem načinu Morda najdemo kak sled. Spustimo naš čoln v morje in dva moža naj ga zasledujeta, ampak tako, da ju nihče ne zapazi. Šel bi sam, ampak iti mčram v pristaniški urad."
Krek je odšel, in Strnad ga je ubogal. Kmalu je opazil, da se tuji čoln ni ustavil pri Amerikancu, ampak vesljal mimo njega. Zato je naročil štirim dobrim vesljačem in enemu izurjenemu krmarju, naj zasledujejo tuji čoln.
Čoln Landolovih dveh mornarjev je imel jadra, zato se je videl od daleč. Strnadov čoln pa ni imel jader, in ker je bilo morje nemirno, ga Landolovi mornarji niso zapazili.
Kmalu sta dospela Landolova mornarja do „Pendole", ki se je usidrala daleč zunaj mesta v skritem zalivu.
Kapitan Landola je sprejel molče pismo in šel potem v svojo kajito, kjer je prebral naznanilo, ki je bilo pisano z samimi številkami. Pismo se je glasilo sledeče:
::::„Doktor Strnad, ki smo ga zaprli v Barceloni Vas zasleduje. Vse ve. Kortejo."
Ko se je namreč grof Alfonzo vrnil v Rodrigando, je vse povedal svojemu očetu Grasparinu Korteju. Povedal mu je tudi to, kar je zvedel njegov služabnik Edvard na Bršljanovem. Zato je sporočil Kortejo Landoli, da naj se varuje. Poslal je isto pismo na več krajev, v katerih je vedel, da se Landola ustavi. Dotično pisavo z številkami je iznašel Landola, in dopisovala sta si s tisto pisavo že več let.
{{prelom strani}}
Ko je prebral Landola pismo, se je vrnil na krov in šel k svojemu prvemu častniku.
„Potegnite sidra kvišku!" je dejal.
„Sedaj?" se je začudil ta. „Ali ni nevarno, če nas kdo vidi pri belem dnevu?"
„Seveda je, ampak še nevarnejše je, če ostanemo tu. Naravnost v Zahodno-Indijo odplujemo."
Častnik je vedel, da je bil namenjen Landola v Indijski ocean, zato se je grozno začudil, in Landola mu je dejal:
„Nekdo nas zasleduje, moramo ga spraviti na napačen sled. Nadalje je znano, da je »Pendola« roparski »Lijon«. Spremeniti moramo obliko ladije in predrugačiti vsa jadra. Tudi druge listine in legitimacije moramo dobiti. Torej naprej Strnadovi mornarji, ki so zasledovali Landolova mornarja, so se ustavili ob obrežju, približno pol angleške inilje od Landolove »Pendole«. Videli so, da je odplula »Pendola« takoj po prihodu onih dveh mornarjev. Gledali so za roparsko ladijo dokler jim ni izginila izpred oči, potem so se pa vrnili v Kapsko-mesto, kamor so dospeli precej pozno, ker jim je pihal veter ravno nasproti.
»Silva« jih je pričakovala že z zakurjenim kotlom. Strnad in Krek sta poslušala njihovo poročilo, jih natančno vprašala o Landolovih nakanah, in potem je dejal Krek:
„Uiti nam hoče; gotovo ne gre okrog rta Dobre Nade."
„Kam pa?"
„Hm, to je težko uganiti. Slediti mu moramo. V glavo mi je šinila misel, ki je morda napačna, ki pa vendar lahko ugane pravo."
{{prelom strani}}
Šel je parkrat po krovu semtertja in dejal potem:
„Landola sedaj ve, da je izdan. Če hoče biti varen, mora predrugačiti ladijo in njeno ime. In kje more to storiti? V javni luki ne. Iti mora na vsak način na kak skriven kraj, in tega najde gotovo najpreje v Zahodni-Indiji za Antilskimi otoki, kjer je na stotine majhnih, praznih otokov. Mislim, da je moja slutnja prava."
„Torej mu moramo takoj slediti."
„To bi bilo težko. Izogibal se bo vseh znanih morskih potov, zato ga ne najdemo tako lahko. Ampak Golfskega toka se ne more izogniti. Če torej jadramo naprej, ga tam gotovo najdemo."
„Tega pa ne razumem."
„Gospod doktor, to Vam rad verjamem, ker niste mornar! Mi imamo tudi svoje ceste, kakor vozniki na kopnem. Le zaupajte mi, gotovo nam ne uide. Da Vas pomirim, se obrnemo naj prvo proti zahodu, tam jo pa krenemo malo proti jugu; prepričan sem, da ga srebamo. Potem tudi lahko vidimo, kam da pluje."
„Torej ga tudi takoj napademo."
„Tega pa ne. Na prostem morju ga ne moremo pokončati, ampak samo poškodovati. Čolne ima in se lahko reši, če obstrelimo njegovo ladijo. Če nas pa on obstreli, se ne moremo rešiti. V naša dva čolna spravimo komaj polovico naših ljudi. Sploh sta pa čolna premajhna za Veliki-ocean."
Strnad se je moral udati izkušenemu mornarju, in kmalu potem je zapustila »Silva« luko Kapskega-mesta in odplula v daljno morje. — — —
Dva tedna pozneje je ležala v Mehiki prekrasna deklica v viseči mreži in držala v roki dva pisma. Prvo je že prebrala, drugo se je pa glasilo takole:
{{prelom strani}}
<p align=right>„Mis Ema Lindzej, Mehika.</p>
<center>Draga mis!</center>
::::Čudne razmere so bile v Rodrigandi, ko ste odpotovali v Meliiko. Ker pa slutim, da Vas gotovo zanima, kako se je stvar nadalje razvila, sem prepričan, da mi ne zamerite, če Vam o tistih dogodkih poročam.
::::Ker imam sedaj čas, sem priložil pismu natančno poročilo do današnjega dne. Pismo pišem v Grinoku, na nekem Vašem posestvu, in kot gost gospoda odvetnika Milnerja. Jutri odpotujem, in če je božja volja, najdem sled gospoda de Lotrevila, ki je sedaj jetnik na roparski ladiji »La Pendola«.
::::Ker Vam naznanjam tudi sedanji Silvin naslov, upam, da jo osrečite kmalu s kakim pismom. Kadar dosežem kak uspeh, Vam ga takoj naznani
<poem><p align=right>Vaš udani</p>
<p align=right>Janko Strnad."</p></poem>
Sedaj je začela čitati Ema prilogo. Zvedela je na ta način vse, kar se je zgodilo od njenega odpotovanja na Rodrigandi. Zvedela je tudi, da se je poročila njena prijateljica z doktorjem Strnadom, in tedaj se je spomnila na svojega ljubčeka, ki je tako čudežno in skrivnostno izginil.
Kolikokrat je že mislila nanj, in sedaj je zvedela, da je jetnik. Zakaj neki? Kaj je zakrivil? Zakaj ima tako grozovite sovražnike? Bogve, če se temu pridnemu, močnemu in drznemu Strnadu posreči, da ga oprosti?
Tako je premišljevala, in debele solze so ji zalile prekrasne oči in ji porosile nežna lica. — —
Tedaj vstopi služabnica in ji naznani, da jo je prišla obiskat senorita Jožefa Kortejo.
{{prelom strani}}
Hitro si je obrisala Ema solzne oči, odložila pisma, —
Dami sta se spoznali v tertuliji. Tertulije so mehikanska zabavališča, kjer se zbirajo dame in gospodje, da se v družbi zabavajo. Tam se je predstavila Jožefa Kortejo Emi, in se ni več ganila od nje.
Jožefa Kortejo je bila Emi zoperna, ker je imela sovine oči. Zato je občevala Ema z njo zelo hladno, vendar se je ni mogla več odkrižati. Včeraj je Jožefa prosila, če sme mis Emo obiskati. Ema ji že iz uljudnosti prošnje ni mogla odkloniti.
Ko je sedaj Jožefa vstopila, je Ema vstala in ji hladno odzdravila. Jožefa je bila naravnost vsiljiva. Ema se ni nikdar zanimala zanjo, posebno ker ji je bila zoperna.
„Oprostite, draga mis, da Vas motim," je dejala Jožefa in se neokretno-uljudno priklonila.
„O prosim, bodite pozdravljena," je odgovorila Ema hladno.
Ko ji je pomudila Ema stol, je Jožefa nadaljevala:
„Ne bila bi Vas prišla obiskat že danes, če bi mi ne bil dal obisk mojega očeta priložnosti. Moj oče je namreč sedajle pri don Lindzeju."
„Oh, Vaš oče je pri mojem?" se je začudila Ema.
„Da. Šel ga je obiskat zaradi neke kupčijske zadeve, ki jo mora poravnati z Vašim očetom, kot zastopnikom angleške vlade. Pripeljala sem se skupaj z njim, ter sem zelo vesela, da sem našla prijateljico, ki je res fina, odlična danma. V Mehiki je človek v tej zadevi res popolnoma osamljen."
Ema je začudeno pogledala svojo obiskovalko, ki se ji ni zdela nič posebno fina in odlična.
{{prelom strani}}
„V Mehiki je vendar mnogo odličnih rodovin," je pripomnila.
„Hm, morda!" je dejala Jožefa zoperno-ponosno. „Boljše rodovine so že, ampak odličnih ni. Ker sem nevesta naj bogatejšega meliikanskega veleposestnika, moram previdno izbirati svoje prijateljice."
Sedaj je prišla služabnica in prinesla čokolado, kakor je v Mehiki navada. Potem je pa vprašala Ema:
„Ali ste zaročeni?"
„Javno še ne, in sicer iz diplomatskih ozirov."
„Oh, torej je Vaš zaročenec diplomat?"
„Pravzaprav ni," je odgovorila Jožefa v zadregi, „ampak rabila sem ta izraz, ker ima v domovini važno bodočnost."
„Potem Vam pa čestitam."
„Hvala lepa, mis Lindzej. Ali ste že slišali o grofu, de Rodriganda?"
„O grofu de Rodriganda?" se je začudila Ema.
„Da. Zakaj ste se pa tako začudili?"
Ema se je hitro premagala in odgovorila:
„Imam namreč prijateljico istega imena."
„Španko?"
„Da. Grofico Silvo de Rodriganda y Sevila. Njen oče je bil grof Emanuel de Rodriganda."
„Kje ste jo ga spoznali?" je vprašala Jožefa radovedno.
„V Madridu. Pozneje sem jo obiskala v Rodrigandi."
„Kedaj?"
Ta inkvizitorični »kedaj« je uplival neprijetno na Emo, ki je zato kratko odgovorila:
„Kmalu potem, ko sva se seznanili."
„Kedaj je bilo to?"
{{prelom strani}}
Ema ni bila politična, a zvedala je od Strnada, kaj se je zgodilo v Rodrigandi, zato je bila previdna. Odgovorila je zategadelj Jožefi malo neresnico:
„Pred šestimi meseci."
„Moralo je biti pozneje!" je dejala Jožefa vsiljivo.
Ema je zarudela, a ne vsled sramežljivosti, ampak vsled jeze, ker je bila Jožefa tako predrzna.
„Iz česa sklepate to?" je vprašala na kratko.
„Ker ste preje govorili o tisti Silvi, da je bil njen oče grof Emanuel."
„Pred šestimi meseci je še bil. Pozneje sem pa zvedela, da je umrl."
„Kedaj?"
„Danes."
„Danes? Oh, mis Lindzej, od koga pa?"
„Od nekega prijatelja."
„Kdo je pa ta prijatelj?"
To je presegalo pa že vse meje. Ema je vstala in dejala mirno:
„Senorita, mislim, da tudi v Mehiki ni nikakor uljudno, če kdo izprašuje tako policijsko o privatnih zadevah."
Besede se niso prijele Jožefe, ki je potem mirno odgovorila:
„Vsekakor je pa to po mehikanskih običajih sočutno."
„Tedaj je gotovo tudi sočutno, če Vas vprašam, kdo da ste?"
„Mis, saj sem se Vam predstavila."
„Ampak samo kot senorita Jožefa."
„Pišem se Kortejo."
„To sem izvedala šele pozneje. Kdo je pa senor ali don Kortejo?"
{{prelom strani}}
„Bil je tajnik grofa Ferdinanda, sedaj je pa tajnik grofa Alfonza."
„Tajnik! Torej pisar!" je dejala Ema in stopila par korakov nazaj. „Ali veste, kaj je angleški lord?"
„Natančno."
Tedaj so se zaiskrile Emine prekrasne oči, in dejala je jezno:
„Ali veste tudi, da je moj oče tak lord?"
„Vem, mis Ema."
„In Vi, pisarjeva hči, se upate predstaviti se mi in me obiskati?! Vendar to nič ne de; to dovolim najnavadnejši deklici, če jo imam rada. Ampak Vi ste se drznili me izpraševati, kakor španski alsald raztrgano ciganko! Kaj pa mislite? Prosim, odstranite se iz mojega stanovanja!"
Jožefa je pobledela. Vzela je svojo mantilo in vprašala:
„Mis, ali resno govorite?"
„Popolnoma resno. Ali je Vaš oče v sorodu z Gasparinom Kortejom v Rodrigandi?"
„Brata sta in najboljša prijatelja."
„Torej ima moja antipatija do Vas vendar svoje vzroke. Vaš stric Gasparino je velik zlobnež, kateremu pa že še postrižejo peruti. Grofe in grofice stori blazne, napravi, da ljudje izginejo, in jih razpošilja potem po svetu, nadalje — oh, pojdite! Ne maram Vas več videti!"
Ema se je obrnila in odšlaiz sobe. Jožefa je pa ostala na mestu vsa trda od začudenja in žeje. Slednjič se je vendar zganila, zažugala protim vratom, kjer je odšla Ema, z pestjo in zaškripala z zobmi:
„To mi pa še drago poplačaš, ponosni črv!"
Nato je odšla. —
{{prelom strani}}
Kmalu se je vrnila Ema v svojo sobo; ko je premišljevala zopet o sreči svoje prijateljice, se je zopet pomirila.
Zopet jo je motila služabnica z naznanilom, da pride lord k njej na obisk. Lindzej je bil vseskozi uljuden, in naznanil vedno tudi lastni hčeri svoj obisk.
Ema je šla svojemu očetu naproti in ga prisrčno poljubila.
„Ravno prav, da si prišel, papá," je dejala.
„Ali si me pričakovala?"
„Ne, ampak tvoja prisotnost me bo saj zopet popolnoma pomirila. Hudo sem se namreč jezila."
„Jezila si se?" se je nasmejal oče. „Zakaj pa?"
„Zaradi Jožefe Kortejo."
„Njen oče je bil pri meni. Rekel je, da je njegova hči pri tebi na obisku. Ali je tvoja prijateljica?"
„Ne. Hotela je biti; a zoperna mi je, ta — pisarjeva hči!"
„Kako pa to? Kedaj je pa postala moja dobra Ema tako ponosna?"
„Ponosna? Saj nisem ponosna; ampak zoperna mi je. Vsiliti se mi je hotela in me danes celo obiskala. Predrznila se me je izpraševati o popolnoma privatnih zadevah."
„Kaj si pa storila potem z njo?"
„Pokazala sem ji duri."
„Kakor jaz njenemu očetu," je dejal lord.
„Spodil si ga?"
„Da."
„Zakaj pa?"
„Hotel me je ogoljufati. Slišal je, da nameravam kupiti v Mehiki posestvo, zato mi je ponudil zadnjič veliko posestvo, ki leži v severni Mehiki, namreč hacijendo {{prelom strani}} »del Erina«, kjer je menda neki Peter Karpéles oskrbnik. Danes je prišel po moj odlok."
„In tedaj si ga spodil?"
„Da, kajti zvedel sem, da je hacijenda Karpelesova lastnina; Kortejo jo nima pravice prodajati v imenu grofa de Rodriganda."
„Ali je bila hacijenda preje last grofa de Rodriganda?"
„Da, in ta jo je daroval Karpelesu. Ampak prišel sem k tebi iz druzega vzroka: saj rada potuješ, kajne?"
„Saj veš, da rada," je odgovorila Ema.
„Večkrat si že sama potovala, zato se ne bojim zate, ampak sedaj se vendar ne morem odločiti."
„Ali imaš kako naročilo, papá?"
„Imam. Sporočiti moram namreč guvernerju na Jamajki zelo važne stvari, zato ne zaupam tega tujim ljudem. V Vera Krucu je bojna ladija, ki čaka na to poročilo, a ne smem ga izročiti dotičnemu kapitanu, ker ni diplomat. Edino sredstvo je, da pošljem tebq. Sicer dama ne smeiti na bojno ladijo, vendar smeš iti ti izjemoma če je moja volja."
Ema je poskočila od samega veselja.
„Oče, potujem, pa je. Le zaupaj mi poročilo!"
„Dobro," je pritrdil lord. „Zaupam ti, ampak nisem te hotel nadlegovati. Sedaj pa vidim, da si prava Angležinja, ki se ne boji malega popotovanja. Vendar je stvar zelo nujna. Kedaj si pa pripravljena?"
„Jutri zjutraj."
„Torej, pripravi se. Spremim te v Vera-Kruc in te spravim na ladijo. Guverner na Jamajki je moj prijatelj, dam ti zanj tudi privatno pismo. Gotovo te dobro sprejme in pogosti."
{{prelom strani}}
Drugo jutro sta odpotovala lord iti njegova hči v Vera-Kruc. Dvajset jezdecev je spremljalo kočijo.
Kapitan ju je častno sprejel. Prepustil je Emi svojo kajito, in ko se je oče poslovil od svoje hčere in ji izročil pisma, je ladija odplula iz pristanišča. — —
Vreme je bilo ugodno, in potovanje zelo prijetno. Ema je sedela navadno na krovu in občudovala krasni nebesni obok in čisto zahodnoindijsko morje, v katerem so plavale najrazličnejše morske živali in rastline.
Tako so pluli skozi Kampeški zaliv, skozi Jukatanski preliv, skozi Karajbsko morje, v sredi med. otokom Kubo in Honduraškim zalivom. Prišli so že blizu Jamajke. Preden se pride do glavnega mesta Kingsten, se mora jadrati še mimo nevarnih koralnih Pedrovih pečin.
To je bilo dopoludne. Kar naznani paznik, da vidi v daljavi jadern.ik. Ko se je ta približal, so spoznali, da je to parnik, ki ima pa tudi dve jadri, ki pospešujejo njegovo hitrost.
Ema je sedela na krovu, poleg je pa stal kapitan.
„Majhen, ampak prokleto fini parnik," je dejal. „Čudovito hitro jadra! Poglejte, mis Lindzej!"
Ema je stopila na rob krova, da vidi natančnejše tuji parnik. Tedaj poči top na bojni ladiji, v znamenje, da naj se tuji parnik ustavi.
„Kakšna ladija?" je vprašal oficir na bojni ladiji.
„Privatni parnik »Silva«."
„Čigav?"
„Doktor Janko Strnadov iz Avstrije!"
Tedaj se je Ema glasno začudila. Napela je svoje oči in spoznala pri krmilu mogočno Strnadovo postavo.
„Ali poznate tega moža, mis?" jo je vprašal kapitan, ki je slišal njeno začudenje.
{{prelom strani}}
„Poznam, sir; moj najboljši prijatelj je. Prosim ali sme priti na krov?"
„Gotovo, če želite."
Potem se je obrnila Ema proti tujemu parniku in zaklicala:
„Ali je monsje Strnad na krovu?"
„Je," se je glasil odgovor.
„Pridite na naš krov!"
„Nimam časa," je odgovoril Strnad, akoravno je vedel, da mora priti na krov, če ga pozove bojna ladija.
„Mis Ema Lindzej je tu!" je dejal nato kapitan.
„Oh, potem pa pridem!"
Kmalu je odvesljal čoln proti bojni ladiji. Slednjič je dospel Strnad na krov bojne ladije. Najprvo je pozdravil kapitana, potem se je pa obrnil k Emi in jo
pozdravil z velikim veseljem.
„Mislila sem, da ste v Afriki!" je dejala, ko mu je odzdravila in podala roko.
„Sledil sem »Lijonu« do sem," je odgovoril.
„»Lijon«? Pa saj ne roparska ladija »Lijon«?" je vprašal kapitan.
„Tako je, sir," je odgovoril Strnad. „Nimam mnogo časa, ne smem je izgrešiti. O, sir, če bi mi hoteli pomagati ujeti tega vražjega kapitana Grandepríja!"
„Seveda, seveda Vam pomagam!" se je ponudil takoj Anglež. „Kje pa je?"
„Za Pedrovimi pečinami. Dobro bi bilo, če bi ga spravili v sredo."
„Kako se vendar upate napasti Grandeprija s svojo majhno orehovo lupino?"
„Sir, sedaj nimam časa, da bi Vam to razjasnil. Naj Vam mis Ema vse pove! Samo to Vam še rečem, {{prelom strani}} da sem mu potopil v Južni-Afriki že eno lajiclo. Hiteti moramo, da ga dobimo za Pedrovimi pečinami."
Nato je hotel Strnad oditi, a kapitan ga je še malo zadržal.
„Sir," je dejal, „če bi se nam pa ropar hotel izogniti, ga spravimo pa med Seranilske ali pa med Rozalinbske pečine, kjer se gotovo ustavi in zarine med skalovje. Sedaj pa le pojdite."
Nato se je vrnil Strnad na svojo lndijo in plul s polno paro okoli Pedrovih pečin. V pol ure je videl pred seboj »Pendolo«. Kapitan Krek je sedel pri svojih zemljevidih, se nasmehnil in dejal:
„V desetih minutah pride okoli pečin. Gotovo nas ne spozna, in se bo upal priti v bližino. Odstrelimo mu krmilo, potem se pa ne more nikamor več ganiti."
„Dobro. Ampak pazite na prednji del ladije, kjer je jetnik. Ladija se ne sme potopiti."
„To moramo povedati tudi Angležu."
Parnik je plul naprej, kakor da bi se za roparsko ladijo niti ne brigal. Ko je bil pa ropar že malo naprej, tedaj se je parnik hitro obrnil in mu sledil. Prišel je tik njegovega krmila in sprožil potem najprvo jeden, in potem drugi top. Krmilo roparske ladije se je popolnoma razdrlo.
Na »Pendoli« so se vsled tega nenadnega napada vsi grozno prestrašili in prihiteli na krov; tudi Landola je pridrl iz svoje kajite na krov. —
„To je tisti vražji zlobnež!" je klical, „posvetite mu!"
Ampak »Pendola« ni bila pripravljena za boj. V bližini toliko luk je zakrila svoje topove. Imeli so samo nekaj pušk, ki pa niso dosegle parnika. Tam je stal Strnad na krovu.
{{prelom strani}}
„Pozdrav iz Rodrigande!" je zaklical.
Zgrabil je svojo puško in nameril. Puška je nesla na petsto korakov Landola se je takoj zgrudil.
„Nisem ga ustrelil, ampak samo ranil."
„Zadeli ste ga v ramen in mu zdrobili kosti," je dejal Krek in istotako nameril in sprožil. Prvi častnik se je zgrudil mrtev na tla.
Medtem je nabasal Strnad svojo dvocevko. Nato je ustrelil krmarja in druzega častnika.
„Tako je prav, sedaj so brez častnikov!" je zaklical Krek. „Ali vidite, od naprotne strani nam pride že Anglež na pomoč!"
Vojna ladija je priplula okoli pečin in se ustavila ravno pred roparsko ladijo.
„Haló!" je zaklical kapitan Strnadu. „Ali ste ga ugonobili? Imenitno!"
„In postrelili smo vse časnike," je pristavil Strnad. „Prosim, pazite na jetnika, ki leži na dnu ladije."
„Že dobro!"
Nato je ustrelil Anglež čez krov roparske ladije, v znamenje, da naj razobesijo zastavo. Razobesili so špansko.
„Kakšna ladija?" je vprašal Anglež.
„»La Pendola«, kapitan Landola."
„Koliko mož je na krovu?"
„Štiriindvajset!"
„Prokleti lažnik! Spravite se vsi na moj krov!"
Pendola je bila zgubljena. Ker ni imela krmila, so se mogli mornarji samo na ta način rešiti, da so pobegnili. Spustili so čolne v morje in se delali, kakor bi hoteli ubogati Angleža, a namesto proti bojni ladiji, so vesljali hitro proti Jamajki. Rešili so si samo svoje življenje, a niti tega jim niso privoščili. Strnad jih je {{prelom strani}} hitro dohitel s svojo »Silvo«. Videl je, da nimajo jetnika, in prevrnil je dva čolna v morje, v tretjega in četrtega je pa ustrelil, da sta se tudi prevrnila.
Šele potem se je vrnil Strnad k roparski ladiji.
Tudi Anglež je spustil svoje čolne v morje in vesljal proti roparju. Na krovu so bili trije mrliči, krmar in dva častnika. Ranjenega Landole ni bilo nikjer. Vzeli so ga v enega izmed čolnov, ki jih je prevrnil Strnad o morje. Tako ni mogel Strnad ničesar zvedati od roparskega kapitana.
Sedaj so začeli preiskovati roparsko ladijo. Strnad se ni brigal za nič. Prižgal je svetilko in šel na dno ladije; Kimbo, ga je spremljal.
Vsaka ladija ima na dnu kamenje in pesek, da globokejše pluje. To je takozvani tovor. Pendola je imela samo pesek. Ker pa zajema vsaka ladija vodo, je bil ta pesek popolnoma moker. V tem pesku je bila jama, ki je imela ob straneh močne deske. V tej smrdljivi luknji je ležal suh, izstradan in v verigah uklenjen človek, ki je bil popolnoma podoben človeškemu okostju.
Ko je slišal prihajati ljudi, je zarožljal z verigami.
„Kdo je?" je vprašal otožno, mrtvaško.
Strnad je stopil bliže in dejal:
„Gospod poročnik, prijatelji."
„Kakšen glas! Ali je res, ali se morda samo motim?"
S trudom se je vzravnal v pesku in se ozrl k prišlecema.
„Kimbo!" je dejal. „Ti si prišel! Kdo je pa ta gospod?"
Strnad je vzdignil sedaj svetilko, da mu je svetila luč naravnost v obraz.
„O moj Bog," je zaklical jetnik. „Senor Strnad!"
{{prelom strani}}
Ni mogel nadljevati; in zgrudil se je onemogel na smrdljiv, vlažen pesek. —
Kimbo je hitel brzo v kapitano kajito po ključ, in potem so odklenili poročniku težke verige in ga nesli onesveščenega gori v kapitanovo kajito. Potem je poslal Strnad na bojno ladijo po mis Emo Lindzej.
Medtem se je zavedel poročnik, ali Marijano, kakor so ga imenovali španski roparji.
„Senor Strnad, angelj, ali je res, ali ne sanjam?" je dejal.
„Resnica je," je odgovoril zdravnik. „Ampak nikar ne izprašujte, vse Vam sami povemo. Prosim, Vaša obleka je segnita. Prebleči se morate, gotovo najdem kaj obleke v Landolovem kovčegu. Takoj Vam poiščem, kajti v nekolikih minutah dobite obisk."
„Ampak, senor, kako se je to zgodilo? Slišal sem streljati!"
„Vse zveste pozneje. Sledil sem Vam iz Evrope v Afriko in potem semkaj. Sedaj smo blizu Jamajke. Tu imate hlače, jopič, srajco, čevlje, robce, klobuk, vse, kar rabite. Tudi voda je tule. Hitite!"
„Kdo me pa obišče?"
„Neka dama. Druzega Vam ne povem. Potrkajte, ko ste napravljeni!"
Strnad je odšel nato iz kajite, in Marijano se je začel oblačiti. S trudom se je umil in preblekel, kajti bil je zelo slaboten. Ko je končal, je odklenil in potrkal.
„Vstopite, mis. Gotovo ne umre vsled veselja."
Tako je dejal zunaj Strnad. Marijano se je ozrl k vratom in zagledal pred seboj svojo ljubico, na katero je mislil ves čas svoje dolge ječe. Vsa srečna mu je zrla v oči. Stegnil je svoje roke, stopil bliže k svoji prekrasni ljubici in dejal neskončno srečen:
{{prelom strani}}
„Ema, mis Ema, kaka radost!"
Ema ni viri ela njegovega suhega obraza in njegove koščene postave, zrla mu je samo v oči in mu podala roke.
„Alfred," je odgovorila, „slednjič, slednjič si vendar zopet prost!"
V neskončni sreči sta se objela in se vedno iznova poljubovala. Pozabila sta na vse prestane bolečine. Slednjič so omahnile Marijanu roke, izpustil je svojo ljubico, mrtvaška bledica je pobledila njegova lica, zaprl je svoje oči in se opotekel na stran.
„Alfred!" je zaklicala Ema v strahu, „kaj ti pa je?"
„Sreča — — je — premočna — zame!" je vzdihnil po tihem.
Segel je z rokami v zrak in se zgrudil na bilžnji stol. —
„Vsedi se, odpočij se," ga je prosila. „Mnogo si pretrpel, preslaboten si."
Pokleknila je poleg njega na tla in ga objela. Šele sedaj je zapazila, kakšen je postal vsled ječe, lakote, žeje in duševnega trpljenja. Najrajše bi bila zaupila od sočutja, vendar se je premagala in vprašala samo:
„Ali ti je slabo? Ali si bolan, moj ljubček?"
Počasi se je stotnik zopet zavedel, odprl svoje oči, lica so se mu porudečila, in odgovoril ji je:
„Mnogo sem pretrpel in gotovo bi bil kmalu umrl, a sedaj je vse, vse dobro."
Pogladila ga je ljubeznivo po udrtih licih in dejala:
„Prav imaš, moj Alfred, sedaj postaneš zopet močan, kakor takrat na Španskem. Ne zapustim te več, streči
ti hočem, dokler popolnoma ne okrevaš. In potem — —"
Zarudela je in se ustavila sredi stavka.
„In potem —
{{prelom strani}}
„In potem — —" je na tihem nadaljevala, „potem se združiva za celo življenje."
Prisrčno je naslonila svojo glavico nanj, a Alfred je zmajal s svojo glavo in dejal:
„Zakaj pa nemogoče?"
„Ker me ne poznaš. Premalo veš o meni, in kar veš, je sama — je sama neresnica."
Težko mu je delo izreči te zadnje besede. Ema se je malo prestrašila. Pogledala mu je prisrčno v žalostne oči in dejala:
„Ali si tako obupal vsled svojega trpljenja? Kmalu se ti povrne upanje, moj ljubček. Res je, da malo vem o tebi, a vem, da me ljubiš, in to je zame dovolj. Vse drugo so postranske stvari."
„In vendar moraš zvedeti resnico. Poslušaj me! Nisem poročnik, kakor misliš — —"
Položila mu je hitro roko na usta in dejala:
„Nikar sedaj, Alfred! Vem, da si plemenita duša, in druzega mi ni treba vedeti. Kadar se okrepčaš, mi poveš vse, kar ti teži srce. Sedaj pa zahvaliva samo Boga, da te je rešil, in se zopet vidiva."
Zopet sta se objela in se zatopila v neskončno srečo. Niti čula nista, koliko ljudij hodi vedno po stopnjicah gori in doli. Mornarji so namreč prenašali blago, orožje in druge stvari iz »Pendole« na bojno ladijo.
Slednjič je potrkal nekdo na vrata, in na Emin poziv je vstopil Strnad. —
„Oprostite," je dejal. „V skrbeh sem zaradi svojega prijatelja. Prišel sem namreč kot zdravnik in prosim, naj gre gospod poročnik na krov. Najprvo mora skrbeti človek za svoje zdravje!"
Nato so šli na krov.
{{prelom strani}}
Tam je bilo vse v največjem neredu. Vse je ležalo skrižem, zaboji, vreče, sodi, zavoji, orožje, jedila in tako dalje. Vse te stvari so preložili na bojno ladijo.
Sedaj šele, ko je prišel jetnik na svetlo luč, si lahko spoznal, kako slaboten je. Podoben je bil smrti.
Strnad je bolnika natančno preiskal, in Ema ga je v velikih skrbeh opazovala.
„Zahvalimo Boga," je dejal Strnad slednjič, „da smo Vas danes rešili, gospod stostnik. V enem tednu bi bili gotovo umrli."
Ema se je prestrašila in pobledela.
„O moj Bog!" je zaklicala. „Ali je tako nevarno, gospod doktor?"
„Nikakor, mis," je odgovoril Strnad. „Gospod stotnik je samo tako zelo oslabel, vendar se kmalu zopet okrepča. Svež zrak in dobra hrana ga kmalu ojačita."
„Hvala lepa Vam za to tolažbo," je dejala Ema in podala Strnadu hvaležno svojo roko. „Stregla, mu bom, kolikor mi je moč."
Strnad jo je pogledal in dejal:
„Mis Ema, ali bodete imeli priložnost?"
„Gotovo. Ne zapustim ga več!"
„Potem Vas pa prosim, povejte mi naj prvo, kako pridete na Jamajko, in celo še na bojni ladiji?"
„Namenjena sem k guvernerju otoka Jumajke, da mu izročim neke važne listine."
„Torej smo se popolnoma slučajno srečali — —"
„O ne," je dejala Ema hitro, „to je bila božja volja, in zato zahvalimo Boga."
„Prav imate, mis. Kako dolgo pa ostanete na Jumajki?"
„Dokler ne dobim odgovora. Ali mislite, da bi bilo {{prelom strani}} boljše, če ostanem dalje časa tu zaradi Alfredove slabosti?«
„Seveda se mora gospod poročnik dalje časa varovati, ampak to obnebje ni zanj."
„Guverner ne stanuje v tem mestu, ampak v Kíngstenu."
„O, Kíngsten je še nevarnejši. Tam je zelo mrzlično obnebje, ki ga ne morem priporočati bolniku. Kajne, vrnete se potem takoj v Mehiko?"
„Da. Bojna ladija ima naročilo, da me spravi nazaj v Vera Kruc."
Strnad je malo pomislil in potem dejal:
„Bojna ladija ostane do jutri tu, da preloži blago iz roparske ladije. Svetujem Vam, da odplujete takoj z mojim parnikom v Kingsten. Če prosite, Vam guverner gotovo kmalu odgovori na Vaša poročila, in potem Vas spravim sam v Vera Kruc. Le zaupajte se mi! Moj parnik je hitrejši in varnejši kot bojna ladija. Čim preje spravimo gospoda poročnika na Mehikansko planoto, tem preje okreva."
Ema in tudi Marijano, sta se udala, Strnadovem predlogu. Sporočili so svoj sklep kapitanu bojne ladije. Tudi ta se je moral udati, ker ni mogel siliti dame, da naj ostane na bojni ladiji.
Prenesli so Emino prtljago iz bojne ladije na Strnadov parnik, in potem je odplula »Silva« proti Kíngstenu.
Ko so dospeli tja, je spremil Strnad Emo k guvernerju. Ta jo je prijazno sprejel, jo predstavil svoji rodovini in jo prosil naj ostane dalje časa njen gost. Ko mu je pa povedala, da se mora hitro vrniti v Mekiko, ji je obljubil, da reši njene listine čim najhitreje. Drugo
jutro ji je izročil guverner že odgovor.
{{prelom strani}}
Še tisto dopoludne je odplula »Silva« iz Jamajke.
Šla je po isti poti nazaj in srečala pri Pedrovih pečinah bojno ladijo, ki je še vedno prelagala blago iz »Pendole«. Strnad se je tam ustavil in zvedel, da bodo kmalu končali, potem roparsko ladijo navrtali in jo potopili.
„Mislim, da saj ni nihče izmed roparjev ušel," je dejala Ema.
„Morda vendar," je dejal angleški kapitan. „Ko ste včeraj odpluli, smo gledali z daljnogledom na otok in videli na obrežju več mož v mornarski obleki, med njimi je bil tudi bolnik, oziroma ranjenec. Takoj smo odvesljali tja s čolnom, a moji mornarji so sicer našli človeške sledove, ampak nobenega človeka."
„Za vraga, ali se je morda res posrečilo kapitanu uiti?" je dejal Strnad. „Potem moramo pa natančno preiskati obrežje."
„Zakaj mislite, da je ravno kapitan ušel?" je vprašal Anglež.
„Ker sem samo njega ranil, in sicer iz previdnosti ostale sem ustrelil."
Tedaj je dejal Marijano:
„Sicer ni vreden, da živi, vendar bi me veselilo, če bi ga dobil še enkrat živega v svoje pesti. Ta človek je sam vrag, peklenske muke sem pretrpel pri njem."
„Dobro, prepričajmo se!" je dejal Strnad. „V eni uri smo lahko gotovi. Boljše je, da vemo natančno."
Potem je odplul Strnad sam proti obali. Ker je pa bila tačas plima in oseka, je izmila voda vse sledove, in Strnad se je vrnil, ne da bi bil kaj opravil.
Takoj potem so odjadrali proti Vera Krucu, kamor so tudi kmalu in srečno dospeli. Tam so sklenili, da {{prelom strani}} morata Strnad in Krek spremiti Emo in Alfreda v Mehiko. Strnadov parnik »Silva« je ostal v Vera Kruhki luki.
Iz Vera Kruca v Mehiko so morali potovati z poštnim vozom.
Z mehikanskim poštnim vozom ni prijetno potovati. V
Okolica med Vera Krucom in Mehiko je skoraj popolnoma neobljudena. Cesta pelje skozi pragozdove, mimo prepadov, čez gorovja in skalovje. Samo tu pa tam vidiš kako revno indijansko kočo. Po tej slabi, nevarni poti dirja poštni voz v hitrem diru naprej.
Spredaj na vozu sedi kočijaž in ima v rokah šestnajst vajet, poleg njega sedi pa njegov pomagač, deček za mule (mular).
Ta ne miruje niti pol minute. V največjem diru skoči iz voza, da uravna živino, ali pa drži voz. Medtem si nabere polne žepe majhnih kamnov, skoči zopet na voz, in jih meče na tista živinčeta, ki leniiharijo ali pa uhajajo iz tira.
Tak mular mora biti vsakdo, ki hoče postati kočijaž. Dober poštni kočijaž je imenitna oseba. Vsakdo mu pravi „senor". Kočijaž, ki vozi med Mehiko in Vera Krucom, ima na mesec stodvajset pesov, to je našega denarja približno petsto kron. Hrano in vse drugo ima seveda prosto. Poleg tega dobi konec leta, če ni nikdar prevrnil, še tisoč kron nagrade. Mehikanski poštni kočijaž je torej imetninejši gospod, kakor naši poštni vozniki.
Potovanje je na Mehikanskem zelo nevarno, ker je zelo veliko roparjev. Večinoma vsak Mehikanec napada {{prelom strani}} ljudi, zato ni čuda, da so vsi tujci oboroženi. In vendar jih domačini pogostokrat oropajo, ali pa še celo usmrtijo.
Tako so potovali naši popotniki. Zvečer so dospeli do samotne hiše, kjer so morali prenočiti. Ta hiša je bila stara, nizka in na pol podrta. Ograjena je bila z bodečim kaktusom, in okoli so se pasli suhi konji in mule. V hiši je stanoval „poštar", suh Mehikanec, ki je bil bolj podobem roparju, kot poštenemu človeku.
Poštar je imel tudi gostilno in prodajal popotnikom za drag denar agavin sok, neko umazano in gnjusno pijačo.
Ema je dejala, da se boji tega moža; zato je prenočila v poštnem vozu. Tudi njeni spremljevalci niso hoteli spati v umazani „poštarjevi" hiši, temveč so prenočili v njeni bližini na prostem.
Bil je krasen večer. Nebo je bilo posijano z zvezdami, in hladna sapica je pihljala. Ema in Marijano sta zapustila družbo in se šla malo izprehajat. Srce jima je hotelo vzkipeti, in vendar nista našla pravih besed, da bi dala duška svojim presrečnim čutilom. Slednjič je rekla Ema po tihem:
„Oh, če se spominjam na čas, ki je pretekel med sedajnostjo in Rodrigando!"
„Koliko sem jaz pretrpel v tem času," je odgovoril Marijano.
„In kako sem jaz skrbela zate, moj Alfred."
Tedaj je izpustil njeno roko, obstal in dejal:
„Ne imenuj me več, Alfred, ampak Marijano, kajti tako mi je ime."
„Marijano?"
„Da. Alfred de Lotrevil je samo moje izmišljeno ime."
{{prelom strani}}
Začudeno ga je pogledala in potem dejala:
„Ali ti je to tako težilo srce?"
„Da, to. Pojdi, vsediva se. Odkritosrčen moram biti s teboj." —
„Ali ni čas za to še drugič, moj ljubček?"
„Ne, ne. Težak kamen mi teži moje srce, in te teže se hočem iznebiti."
„Ampak bolan si. Razburil se boš!"
„Le nikar se ne boj, Ema. Zavest, da sem nepošteno ravnal, mi bolj škoduje ko spomin na dobo, o kateri želim, da bi je sploh ne bilo."
Vsedla sta se na pripravno skalo, Marijano je nekoliko časa molčal in premišljeval, potem pa začel:
„Slišala si menda od Strnada že nekaj o mojih razmerah?"
„Da, že v Rodrigandi mi je pravil, pozneje mi je pa pisal."
„Torej dobro. Zrtva zločina sem. Da razkrijem ta zločin, to je naloga mojega življenja. Ukradli so me mojim starišem in me spravili med roparje."
Ema se je glasno začudila.
„Ali je mogoče! Med roparje?"
„Da. Brigant, ropar sem."
Tega Ema ni pričakovala. Globoko je vzdihnila in ni mogla izpregovoriti nijedne besedice.
To je zapazil Marijano, se odmaknil od nje in dejal:
„Molčiš! Zaničuješ me. Tega sem sa bal."
Tedaj ga je prijela za roko in ga vprašala:
„In
„Seveda ne, saj sem bil še otrok."
„In brez tvoje krivde so te vzgojili za roparja?"
{{prelom strani}}
„Samo živel sem med roparji, a vzgojili me niso za roparja. Nikoli nisem storil ničesar protipostavnega."
„Hvala Bogu!" je dejala. „Potem je pa vse v redu. Ampak kako si mogel postati med roparji tako fin, olikan mož?"
„Ker je imel Kapitano z menoj višje namene. Vzgojil me je popolnoma mojemu stanu primerno. Edino, kar sem zakrivil, je to, da sem imel v Rodrigandi izmišljeno ime."
„Saj nisi mogel drugače, moj Marijano."
Prvič ga je imenovala Marijano. Prijel jo je za roko in dejal:
„Hvala lepa ti, srce moje. Sedaj mi je ložje, in zaupal ti bom vse, vse, kar mi je težilo srce tako dolgo in težko."
Pritisnil jo je k sebi, položil njeno glavico na svoje prsi in začel pripovedovati. Pravil ji je o spominih na svojo mladost, o življenju med briganti in o vsem, kar se je pozneje zgodilo. Pripovedal je dolgo, dolgo, in ko je končal, ga je objela in poljubila ter dejala:
„Hvala lepa ti za tvojo odkritosrčnost! Sedaj je zopet vse, vse v redu, kajti sedaj saj vem, da si me vreden. Bog bo že vse prav uredil."
„Ampak tvoj oče — —?" je vprašal.
„Le nikar ne skrbi! Pravičen in dober je ter me ljubi iz dna svojega srca. Storil bo, kar. mu veleva njegova očetovska ljubezen."
Tako sta sedela še dolgo v sladkih sanjah, potem sta se pa vrnila k ostali družbi in se vlegla spat. Ema je ležala v vozu, drugi pa poleg njega na prostem, zavili so se samo v svoje odeje.
Drugo jutro so odpotovali že na vse jutro in dospeli popoludne srečno v Mehiko.
{{prelom strani}}
Ema je hotela, da naj se peljejo njeni trije spremljevalci naravnost v palačo njenega očeta, a Strnad je odklonil.
„V hotelu ostanemo,“ je dejal. „Vaš oče nas šene pozna osebno, in kar ste mu Vi pravili o nas, še ne zadostuje, da bi se poslužili kar meni nič tebi nič njegove gostoljubnosti. “
| |||