Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 37.578:
{{prelom strani}}
„Ne da bi bil šel. Saj sem prišel samo zaraditega, da vaju na skrivnem poslušam."
„Torej ste nesramnež!"
„Zamojdel."
„In zaslužite, da Vam pošteno posvetim!"
„Popolnoma pravilno."
„Zahtevam, da snamete svojo krinko!"
»Zakaj?"
„Da vidim, kak potepuh se za menoj plazi, da posluša na skrivnem tuje skrivnosti."
„Takoj snamem svojo krinko, če Vam drago."
Lord je snel krinko in pokazal Marijanu svoj obraz. Bilo je že precej temno, vendar ga je Marijano takoj spoznal. Zelo se je prestrašil in rekel:
„Oh, Vi ste, milord! Oprostite!"
„Seveda, Vi mi morate oprostiti," je dejal Lindzej. „Oprostite mi, ker sem Vas na skrivnem poslušal?"
„Iz srca rad, milord. Vsakemu drugemu bi bil pošteno posvetil!"
„Verjamem; ves vražji dečko ste! V veliki zadregi ste bili; ta ženska Vam je nastavila svoje ostre zobe. Ali res mislite, da je Kortejeva hči?"
„Gotovo je bila."
„Tudi jaz sem o tem prepričan. Žalibog, nisem je ujel, in sedaj ji ne moremo ničesar dokazati, akoravno Vam je mnogo priznala. Prosim, zavežite mi roko z robcem; precej me je ranila."
Marijano je zavezal lordu rano, potem je nataknil poslednji zopet krinko, se vklenil mlademu možu v roko, in šla sta naprej.
Marijano je bil ves srečen. Lindzej je vse čul, in natančno ve, kako zelo ljubi njegovo Emo. Ta misel je navdajala Marijana z novim upanjem.
{{prelom strani}}
Strnad je hodil na maskeradi svoja pota. Šel je od družbe do družbe in ni zapazil, da ga zasledujeta dva moža. Slednjič se je naveličal hrupa in šel malo na prosto. Tam je bilo vse tiho. Zamišljen se je
Mislil je na svojo domovino, spominjal se svoje ljubljene žene, starega nadgozdarja, svoje matere in sestre, in še vedno ni zapazil, da ga zasledujeta dve osebi. Slednjič se je obrnil, a v istem trenutku je šinil hitro na tla.
Strnad je namreč takoj zapazil svoja zasledovalca; spoznal je, da ga zasledujeta z hudobnim namenom, in izginil je bliskoma. Saj je bil bistroumen prerijski lovec. Na vseh štirih se je splazil v stran in počakal,
da sta prišla mimo. Moža sta se ustavila blizu njega
in ga iskala v temi s svojimi očmi.
„Ne vidim ga več," je dejal prvi. „In ti?"
„Jaz tudi ne."
„Gotovo se je vsedel."
„Ali je pa zavil kam v stran!"
„Prokleto! Če se vrne na šetališče, ga težje dobiva; tu bi ga z lahkoto premagala.
„Sto pesov bi hitro zaslužila. Vsak mora iti na drugo stran, kdor ga najde, ga zabode!"
„Dobro. Torej pojdi ti na desno, jaz grem pa na levo!"
Strnad je premišljeval, kaj naj stori. Slednjič je uvidel, da je najboljše, če ju pusti. Če ju pobije na tla in naznani, jima vendar ne more dokazati, da sta ga hotela umoriti. Zato je počakal, da sta šla naprej, in se vrnil potem na šetališče, kjer je našel Marijana in lorda.
{{prelom strani}}
Povedal jima je svoj doživljaj, in takoj sta slutila oba, da ju je najel Kortejo. Uvideli so, da je najboljše, če gredo domov, in odšli so. V lordovi palači jih je sprejela Ema, ki je bila sicer na bojišču, vendar se vrnila takoj po borenju domov.
„Tu prihajajo zmagalci," je rekla veselo in peljala vse tri može v salon. „Naša dolžnost je, da smo ponosni nánje."
„Posebno na trikratnega zmagalca," je dejal Marijano in pokazal na Strnada.
„In tudi na druzega," je pristavil lord. „Naš prijatelj je po borbi še enkrat zmagal, in sicer je bila ta zmaga mnogo večja. Zato dobi tudi primerno nagrado."
Prijel je Emo za roko in jo položil Marijanu v desnico.
„Otroka, vidva se ljubita, in vredna sta drug druzega. Bodita srečna, to vama želim iz dna svojega srca."
To je bilo iznenadenje, ki ga ni nihče pričakoval. Ljubljenca sta se objela in bila srečna. To je bil vesel večer, vse drugače ko pri Korteju, ki je šel domov in čakal Strnadova morilca, ter premišljeval, kako dokaže, da ni bil zraven.
Kmalu se je vrnila tudi Jožefa domov. Njen obraz je žarel, in njene oči so se iskrile. Slekla je svojo maškaradno obleko in stopila odločno pred svojega očeta.
„Oče, ali odpotuje Strnad pojutrašnjem na hacijendo?" ga je vprašala.
„Da."
„Sam?"
„Ne, tudi. oba njegova tovariša gresta z njim!"
„Ali hočeš, da ti uideta?"
Začudeno jo je pogledal Kortejo in ji odgovoril:
{{prelom strani}}
„Zdi se mi, da si se zelo spremenila od danes dopoludne."
„Prav nič; ampak samo odločila sem se.
„Za kaj pa?"
„Niti trenutka ne smemo zamuditi."
„Tega mnenja sem jaz tudi. Eden izmed njih je sedaj menda že mrtev."
„Kdo pa?"
„Strnad."
„Oh, mislila sem drugi!"
„Ne. Poslal sem za njim dva hidalga, ki ju dobro poznam. Za sto pesov gresta skozi pekel."
„Dobro, torej smo se enega že iznebili. In drugi?"
„Počakaj do jutri, tedaj se natančneje pogovoriva."
Oče in liči sta sedela še vedno pri mizi, ko posrkata dva moža. Bila sta hidalga. Ko sta zagledala Jožefo, sta hotela oditi, a Kortejo jima je namignil, češ naj le ostaneta.
„Le vstopita, senorja," je dejal. „Moja hči sme slišati, kar mi sporočita. Upam, da se vama je posrečilo."
„Žalibog ne," je odgovoril prvi.
Kortejo ga je strogo pogledal, in mu ni hotel verjeti.
„Zakaj pa ne?" je vprašal.
„Izgubila sva ga. Čisto sam je šel na izprehod iz mesta. Zasledovala sva ga, a naenkrat je izginil. Ko sva se vrnila na šetališče, je ravno odjahal z lordom Lindzejem."
Kortejo je zmajal jezno z glavo.
„Bedaka sta in strahopetneža, ne maram vaju več."
„Senor, saj popraviva lahko svoj pregrešek," je rekel prvi.
{{prelom strani}}
„Ne rabim in ne maram vaju več; le pojdita. Za vajin nepotreben trud vama dam deset pesov. Razdelita si jih in pojdita!"
Hidalga sta bila vesela, da sta zaslužila vsak pet pesov, in odšla sta. — —
Jožefa je šla spat, a zaspati ni mogla. Vedno je mislila samo na maščevanje, ker je zavrgel Marijano njeno ljubezen, a odločiti se ni mogla. Vsaka kazen se ji je zdela premajhna. —
Tudi Kortejo ni spal. Premišljeval je nekaj ur, potem se je pa slednjič odločil. Sel je v konjski hlev in ukazal osedlati konja. Proti jutru je odjahal iz mesta, in sicer proti severu. Ko je Jožefa dopoludne vprašala, kje je njen oče, je zvedla, da je odpotoval za nekaj dni. — —
Dva dni pozneje so stali pred lordovo palačo trije krepki, osedlani konji, medtem so se pa v palači poslavljali.
„Torej, kako dolgo se ne vrnete, doktor?" je vprašal Lindzej.
„Tega Vam zaradi sedanjih čudnih razmer ne morem natančno povedati," je odgovoril Strnad. „Kakor hitro mogoče se vrnemo."
„Dobro. Ne varujte konj; saj jih imate na tisoče na pašnikih. Ali imate morda še kako željo?"
„Imam, milord. Človek ne ve, kaj se mu vse lahko pripeti v tako nevarnih krajih. Če bi se dalje časa ne vrnil, prosim, skrbite za moj parnik in moje moštvo."
„Prav rad, vendar upam, da tega ne bo treba. Sedaj pa srečno!"
Strnad in Krek sta sedela že na svojih konjih, Marijano je pa stal še vedno na stopnjicah in se ni {{prelom strani}} mogel ločiti od svoje Eme. Slednjič je prišel, in odjahali so iz mesta po isti poti, kjer je zapustil mesto Kortejo pred dvema dnevoma.
Potovali so brez služabnikov in vodnika. Strnad je imel zemljevid cele Mehike, to je bil njihov vodnik, in akoravno še nihče izmed njih ni hodil te poti, se vendar niso nikoli zašli. —
Bili so oddaljeni še približno en dan od hacijende. Jahali so čez planoto, kjer je bil samo tuintam kak grm. Strnad je bil najbolj izkušen; videl je vsako pohojeno travico, vsako odlomljeno vejico, vsak odmaknjen kamenček. Molče so jahali naprej, tedaj je rekel Strnad svojima tovarišema:
„Ne ozrita se niti na levo niti na desno; ampak poglejta onile gost grm, tamle na desno ob vodi."
„Kaj pa je tam?" je vprašal Marijano?
„Tam leži človek, ki nas čaka, in njegov konj je privezan za drevesom!"
„Jaz ničesar ne vidim," je rekel Marijano.
Tudi Krek je dejal, da ničesar ne vidi.
„Verjamem. Če človek nima vaje in izkušenosti, ne spozna že od daleč v takem gostem grmovju moža in konja. Kadar vzamem svojo puško v roke, storita vidva isto, ampak ne streljajta, preden jaz ne streljam!"
Jahali so naprej, dokler niso prišli do grmovja; tam je pa snel Strnad bliskoma svojo puško in nameril na grmovje. Marijano in Krek sta storila isto.
„Holá, senor, kaj pa iščete tamle na tleh?" je zaklical v grmovje.
Kratek, hripav smeh je zadonel, potem je pa dejal nekdo za grmovjem:
„Kaj Vas pa to briga?"
{{prelom strani}}
„Zelo mnogo," je odgovoril Strnad. „Prosim, bodite tako prijazni in pridite malo bliže!"
„Ali res?" se je zasmejal nekdo.
„Res."
„Naj bo, Vam pa izpolnim Vašo željo."
Vejevje se je umaknilo, in izza grma je stopil mož, oblečen v močno bivolovo kožo. Bil je Indijanec in imel cibolérsko obleko. Oborožen je bil s puško in nožem. Komaj je stopil izza grmovja, je že prišel njegov konj za njim.
Natančno je premotril s svojim ostrim pogledom te tri tujce in potem dejal:
„Hm, to pa niste ravno slabo napravili, senorji! Skoraj bi mislil, da ste bili že v preriji."
Strnad ga je takoj razumel, ampak Marijano je rekel:
„Zakaj pa?"
„Ker ste se tako delali, kot bi me ne videli, in vendar ste namerili tako hitro náme svoje puške!"
„Zdelo se nam je seveda sumljivo, ker smo videli, da se skriva za grmovjem človek," je rekel Strnad. „Kaj ste pa delali za grmovjem?"
„Čakal sem."
„Koga pa?"
„Ne vem. Morda Vas."
Tedaj je nagubančil Strnad svoje čelo in ga svaril:
„Nikar se ne šalite, in govorite razločnejše!"
„Zakaj pa ne! Ampak povejte mi preje, kam da jašete?"
„Na hacijendo del Erina."
„Dobro, torej ste tisti, ki jih čakam."
„Zdi se mi ravnotako, kot bi vedel kdo o našem prihodu in Vas poslal naproti!"
{{prelom strani}}
„Tako približno je! Včeraj sem bil na lovu, tamle v gorah, in ko sem se vračal domov, sem našel sumljive sledove. Zasledoval sem sled in našel družbo belokožcev, ki so ležali v krogu in se na glas pogovarjali. Slišal sem, da hočejo ujeti nekaj jezdecev, ki so na potu iz Mehike na hacijendo del Erina. Seveda sem takoj odšel, da svarim dotične jezdece. Če ste vi pravi, je dobro, če pa niste, tedaj ostanem tu, dokler pridejo pravi mimo."
Tedaj mu je podal Strnad desnico in rekel:
„Priden dečko ste, hvala lepa Vam! Kakor se mi zdi, smo pravi. Koliko mož je pa bilo?"
„Dvanajst."
„Hm, torej jih je ravno toliko, kolikor jih jaz premagam. Skoraj bi imel veselje, pomeniti se malo z njimi."
Tedaj se pogledal Indijanec Strnada in dejal:
„Dvanajst jih premagate, senor?"
„Če so razmere ugodne, še več," je odgovoril Strnad odločno.
„Mislim, da jih je ravno enajst preveč, kaj?"
„Pa mi ne verjemite, če nočete. Če bi bilo samo od mene odvisno, bi si te ljudi gotovo natačnejše ogledal. Vendar nimam vzroka, da bi šli po nepotrebnem v nevarnost."
„To je tudi moje mnenje," je pritrdil Indijanec ironično.
„Kam pa greste sedaj?" je vprašal Strnad.
„Na hacijendo. Ali naj vas vodim?"
„Le, če Vam je to v zabavo."
„Torej pojdite."
Zajahal je svojega konja, in odjahali so. Indijanec {{prelom strani}} je jahal naprej, da opazi takoj vsak sumljiv sled. Strnad je takoj spoznal, da sme zaupati temu možu.
Zvečer so si morali poiskati na prostem pripravno prenočišče. Indijanec je bil pri tem tako previden in okusen, da je Strnad takoj videl, da. ta Indijanec ni navaden mož. Jedel je skupno z našimi prijatelji, kadil tudi cigarete, a ruma, ki so mu ga ponudili, ni maral.
Ognja niso zanetili, ker je bila okolica prenevarna. Zato so se pogovarjati v temi.
„Ali poznate ljudi na hacijendi?" je vprašal Strnad Indijanca.
„Poznam."
„Kdo je pa tam?"
„Najprvo senor Karpéles, hacijendero, potem senorita Olga, njegova hči, nadalje senora Hermájek in slednjič nek lovcc, ki je v glavi bolan. Razun teh je še nekaj služabnikov in služabnic in štirideset bakerov in cibolerov."
„Gotovo ste tudi Vi hacijenderov cibolero?"
„Ne, senor. Jaz sem prost Mictek."
Strnad se je začudil.
„Mictek ste?" ga je vprašal.
„Da, Mictek."
„O, potem pa gotovo poznate Mókašimótaka, slavnega vodjo Bivolovo Čelo?"
„Poznam ga," je odgovoril Indijanec mirno.
„Kje je pa sedaj?"
„Danes tukaj, jutri tam, kakor mu veleva veliki duh. Kje ste pa slišali o njem?"
„Povsod ga poznajo; celo onstran velikega morja sem slišal praviti o njem."
„Če to zve, bo gotovo zelo vesel. Kako naj vas imenujem, senorji, kadar govorim z vami?"
{{prelom strani}}
„Jaz se pišem Strnad, tale senor se imenuje Marijano, in onili pa Krek. In kako je Vam ime, senor?"
„Jaz sem pa Mictek; imenujte me kar tako!"
To je bil ves pogovor, potem so šli spat. Po noči je stražil vsak nekaj časa. —
Drugo jutro so odjahali na vse zgodaj in zagledali že opoludne hacijendo. Tedaj se je ustavil Mictek, stegnil svojo roko proti posestvu in rekel:
„Senorji, to je hacijenda del Erina. Sedaj je gotovo več ne izgrešite."
„Ali ne greste z námi?" je vprašal Strnad.
„Ne. Moja pot gre v gozd. Srečno!"
Vzpodbudil je svojega konja in odjahal na levo. Naši trije prijatelji so pa jahali proti hacijendi in se ustavili pred palisadnimi vrati.
Ko je potrkal Strnad, je prišel bakero in vprašal, kaj da žele.
„Ali je senor Karpeles doma?"
„Doma."
»Povejte mu, da ga žele gostje iz Mehike obiskati."
„Ali ste sami, ali jih pride še več?"
„Sami smo."
„Torej Vam zaupam in Vam odprem."
Odmaknil je zapahe in spustil jezdece na dvorišče. Tam so razjahali svoje konje, in bakero jih je peljal v hlev.
Ko so dospeli tujci do vežnih vrat, jim je prišel hacijendero že naproti. Začudeno je pogledal Strnadovo junaško postavo.
„Dios mios, kaj je pa to!" je dejal. „Senor, ali
ste Španec?"
„Ne, Slovenec sem."
{{prelom strani}}
„Torej je samo slučaj. Skoraj bi Vas bil zamenjal s knezom de Olzuna."
Zopet je slišal Strnad to ime.
„Ali ste ga poznali, senor?" je vprašal.
„Poznal, kajti Španec sem. Sicer pa niti ne morete biti knez de Olzuna, ker je ta mnogo starejši. Pozdravljeni!"
Nato mu je podal roko in jo pomolil tudi Marijanu. Ta je bil obrnjen v stran, ker je gledal za konji; sedaj se je pa obrnil. Ko je zagledal hacijendero njegov obraz, je umaknil svojo roko in se glasno začudil.
„Za Boga svetega, kaj je pa to! Grof Emanuel! Oh, ne, ne, tudi to je nemogoče, kajti grof Emanuel je mnogo starejši."
Prijel se je za čelo, kajti podobnost teh dveh mož ga je vznemirila. Medtem je zagledal Kreka in zaploskal z rokami.
„Valga me Dios, Bog mi pomagaj,ali sem začaran!" je zaklical.
»Kaj ti pa je, oče?" je vprašal za njim čist, nežen ženski glas.
„Pojdi sem, ljubi otrok," ji je odgovoril. „Kaj tacega se mi pa še ni pripetilo, to je pa res čudežno. Prišli so trije senorji: prvi je podoben knezu de Olzuna, drugi grofu Emanuelu, tretji pa tvojemu ubogemu ženinu, kakor krajcar krajcarju."
Olga je stopila bliže in se nasmejala; ko je pa zagledala Kreka, je dejala:
„Saj res, oče, ta gospod je ravnotak, kakor moj ubogi Antonijo."
„No, stvar se že še razjasni," je dejal hacijendero. „Pozdravljeni, senorji, vstopite v mojo hišo!"
{{prelom strani}}
Sedaj je podal tudi Marijanu in Kreku svojo desnico in peljal goste v jedilnico, kjer so se tujci malo okrepčali.
Ravno je dvignil Krek zopet svojo čašo, ko zagleda pri vratih, ki so se ravnokar odprla, bledo postavo, ki je trudno in brez vsega zanimanja gledala tujce.
Krek je stopil hitro k vratom in pogledal ostro bolniku v oči.
„Ali je mogoče!" je potem zaklical. „Anton! Anton! O moj Bog!"
Bolnik ga je zmešano pogledal in zmajal z glavo. „Mrtev sem, mrtev, kajti ubil me je, Krek se je obrnil in vprašal: „Senor Karpéles, kdo je ta mož?"
„Ženin moje hčere je," je odgovoril hacijendero. „Piše se Antonijo Krek, in lovci mu pravijo Gromov Strel."
„Torej vendar! Brat, o moj brat!"
S temi besedami se je vrgel bolniku okoli vratu, ga objel in ga pritisnil nase. Bolnik je pustil, da ga je Krek poljuboval, gledal je brez zavesti svojemu bratu v obraz in dejal samo:
„Ubil me je, mrtev sem!"
„Kaj mu pa je?" je vprašal Krek hacijendera.
„Blazen je," je odgovoril Karpéles.
„Blazen? O moj Bog, o Gospod, kako svidenje!"
Slovenec si je zakril obraz z rokami, se vsedel na stol in se jokal. Ostali so stali molče okoli njega, dokler mu ni položil Karpéles roke na ramen in vprašal z mirnim glasom:
„Ali je res, da ste brat senorja Antonija?"
S solznimi očmi mu je odgovoril Krek:
„Res sem njegov brat! O moj Bog, kako svidenje!"
„Torej ste mornar?"
{{prelom strani}}
„Da."
„Mnogo nam je pravil o Vas."
„Mrtev sem, ubil me je!" je tožil bolnik vmes.
Strnad je do sedaj molče opazoval bolnika, a sedaj je vprašal:
„Kaj je vzrok njegove bolezni?"
„Udarec na glavo," je odgovoril Karpéles.
„Ali ste imeli zdravnika?"
„Imel, dojgo časa."
„Ali je rekel tisti zdravnik, da ni pomoči?"
„Da."
„Torej dotični zdravnik ničesar ne ve. Le pomirite se, Krek. Vaš brat ni blazen, ampak samo umobolen; lahko mu še pomagamo."
Olga Karpéles je tedaj zavriskala od samega veselja na ves glas. Stopila je hitro k Strnadu, ga prijela za roko in dejala:
„Ali res, senor?"
„Res."
„Gotovo? Ali ste zdravnik?"
„Da, zdravnik sem in upam najboljše. Ko zvem natančnejše okolnosti, v katerih je zbolel, Vam odločno povem, če mu morem pomagati."
„O, torej naj Vam povem —"
„Le počasi, senorita!" ji je segel Strnad v besedo. „Za to imamo še dovolj časa. Najprvo se moramo pogovoriti o drugi zadevi, ki je važnejša in potrebnejša."
Nerada je odjenjala, in peljala je bolnika ven.
„Gotovo je zelo važna zadeva, zaradi katere ste prišli k meni," je rekel hacijendero.
„Zelo, zelo važna zadeva," je potrdil Strnad.
„Ali ste našli mojo hacijendo brez vodnika? Skoraj bi ne verjel."
{{prelom strani}}
„Precej brez vodnika. Šele včeraj smo srečali moža, ki nas je spremil do sem. Bil je Indijanec micteškega rodu.“
v
| |||