Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 38.006:
„Ali ste našli mojo hacijendo brez vodnika? Skoraj bi ne verjel."
{{prelom strani}}
„Precej brez vodnika. Šele včeraj smo srečali moža, ki nas je spremil do sem. Bil je Indijanec micteškega rodu.
„Mictek vas je spremil
„Bivolovo „Je že pravi. Jahal sem torej z Bivolovim Čelom, ne da bi ga poznal. Zamolčal mi je svoje ime: pošten mož je. Ali ga bom še kedaj videl?"
„Sedaj je vsak dan v tej okolici. Saj ostanete vendar nekaj časa tu?"
„Kakor bodo razmere določile. Kedaj imate čas, da Vam razjasnim, zaradi česa sem Vas obiskal?"
„Takoj ali pa tudi pozneje, kakor želite. Ali je zadeva kratka in jo moremo takoj rešiti?"
„Ne. Za to stvar rabimo precej časa in jo moramo zelo pazljivo obravnavati. Prišel sem namreč zaradi neke rodbinske skrivnosti, ki bi jo rad razkril, in pri tem rabim Vas in Marijo Hermajek."
„Na rozpolago sem Vam, vendar prosim najprvo, ali Vam smem odkazati Vaše stanovanje. Najprvo se morate malo urediti, drugo se pogovorimo pozneje."
Vstopila je Indijanka Karja. Pripravila je sobe in prišla, da pokaže gospodom stanovanje. Strnad je dobil sobo, kjer je stanoval navadno grof Alfonzo. Umil in osnažil se je, in potem je šel malo na vrt. Tam je videl lepo hacijenderovo hčer, ki je sedela poleg bolnika in ga prisrčno ljubimkala.
„Ko je zagledala Strnada, je vstala, da naredi tujcu prostor. Strnad se je vsedel tako, da je lahko opazoval bolnika. Senorita Olga in slovenski zdravnik {{prelom strani}} sta se začela pogovarjati. Pravila mu je o kraljevskem zakladu in mu razjasnila natančno vzrok bolezni svojega ženina. Stvar je Strnada zelo zanimala, zato jo je pazljivo poslušal.
„Torej slavni Medvedovo Srce je bil tudi zraven," je dejal potem. „Ali ste že videli od takrat Apaha?"
„Še nikoli."
„In vsa ta nesreča se je zgodila samo zaradi enega človeka, zaradi tega Alfonza de Rodriganda? Ampak naj le počaka, kmalu mu pristrižemo peruti, in drago nam bo poplačal svoje pregrehe."
„O, senor, ali smem upati, da ozdravi moj ubogi Antonijo? Medtem, ko ste bili v svoji sobi, mi je namreč povedal njegov brat, da ste izkušen in slaven zdravnik, in da ste rešili tudi svojo lastno soprogo blaznosti."
„Največji zdravnik je Bog; upam, da bo tudi v tem slučaju pomagal. Ali je Vaš bolnik potrpežljiv in rad uboga?"
„Zelo."
„Ali bo šel z menoj?"
„Takoj."
„Torej ga vzamem s seboj in ga takoj preiščem. Svoje zdravniško orodje nosim vedno s seboj in upam, da imam vse, kar bom rabil."
Prijel je bolnika za roko, in ta je šel rad z njim. Ema je pa šla v svojo sobo, pokleknila pred podobo Matere Božje in iskreno molila. — —
Ko je prišla potem v salon, so bili tam že vsi zbrani in čakali na zdravnikovo sodbo.
Strnad je prišel šele pozno.
„Prinašam Vam veselo poročilo," je dejal Slovenec. »Ozdravil bom senorja Kreka."
{{prelom strani}}
Od samega veselja so vsi navzoči na glas zaklicali, in potem je nadaljeval:
„Udarec je bil zelo hud, vendar mu ni zdrobil črepinje; a vsled udarca je počila v možganih neka žilica, in kri se je razlila skoraj po celih možganih. Zato je bolnik vse pozabil, samo udarca ne. Zaveda se, da ga je hotel nekdo ubiti, čutil je udarec in sedaj misli, da je mrtev. Trepanacija je v tem slučaju edino sredstvo. Odprl mu bom črepinjo in odstranil kri, ki se je razlila po možganih. Vsled tega bo nehal pritisk na možgane, in v istem trenutku se bo povrnil bolniku ves spomin."
„Ali je ta operacija nevarna?" je vprašala Olga v skrbeh.
„Boli sicer grozno, ampak nevarna ni," jo je potolažil Strnad. „Če mi dovolijo njegovi sorodniki, ga bom jutri operiral in izvršil trepanacijo."
Vsi so bili zadovoljni z Strnadovim predlogom, in Karpeles je šaljivo pristavil:
„Za plačilo se Vam ni treba bati, senor. Bolnik je bogat, neizmerno bogat; iz jame kraljevskega zaklada je dobil tako darilo, da plača lahko tudi najdražjo operacijo."
„Upajmo, da ozdravi toliko, da bo lahko užival svoj zaklad," je dejal Strnad in odšel v svojo sobo pogledat, če ima vse zdravniško orodje, ki ga bo jutri rabil, osnaženo in v redu. —
Pri večerji so se potem pogovarjali o zadevi, zaradi katere je prišel Strnad na hacijendo. Kar sta povedala Karpeles in Marija Hermajek, je potrdilo Strnadove slutnje.
Hacijendero je takoj ponudil Marijanu svojo {{prelom strani}} hacijendo, in v celi družini ni bilo nijednega, ki bi ne bil prepričan, da je pravi grof Alfonzo.
Približal se je dan operacije. Strnad je prosil Kreka, Marijana in Earpelesa, naj mu pomagajo pri operaciji.
Opoludne so šli vsi štirje v bolnikovo sobo. Hodnik, kjer je bila operacijska soba, so zaklenili. Vsi stanovalci hacijende so se zbrali, in vsi so v duhu molili, da bi se operacija posrečila.
Včasih se jim je zdelo, da slišijo bolestno zdihovanje ali glasen, zveneč glas, potem je bilo pa zopet vse tiho.
Slednjič se je vrnil Karpeles. Bil je ves bled.
„Kako je?" mu je hitela Olga naproti.
„Senor Strnad upa najboljše. Bolnik je onesveščen. Strnad mi je naročil, da pridi gori; boš ostala pri bolniku."
„Sama?"
„Ne, Strnad tudi. Kadar se zbudi, smejo biti pri njem samo znani ljudje."
Olga je šla s svojim očetom. Na hodniku sta srečala Kreka. Tudi ta je bil ves bled. Bolnik je moral gotovo mnogo pretrpeti.
Ko sta po tihem vstopila, je bil Strnad ravno sklonjen čez bolnika; štel je njegovo dihanje in srčne udarce. Ko je zagledala Olga bolesten obraz svojega ljubčeka, bi bila najrajše na ves glas zakričala, a premagala se je.
„Senora, vsedite se tako, da Vas takoj vidi, ko se prebudi. Jaz bom šel pa za zastor," je zašepetal Strnad.
„Ali bo dolgo trajalo, preden se zave?" je vprašala Olga.
„Najdalje deset minut, in potem se bo odločilo, če {{prelom strani}} se mu povrne spomin ali ne. Počakajmo in prosimo Boga, da se posreči!"
Strnad je stopil za zastor, Olga se je pa vsedla poleg postelje; Karpeles je sedel blizu nje. Vsaka minuta je trajala celo večnost. Slednjič, slednjič je zmaknil bolnik svojo roko.
„Nikar se ne prestrašite," je dejal Strnad po tihem. „Mislim, da bo zakričal, ker misli, da ga bo Alfonzo ubil.«
Zdravnik se ni zmotil. Bolnik se je premaknil kmalu s celim telesom, ležal potem nekaj sekund popolnoma mirno, to so bili trenutki, ko se mu je povrnil spomin; naenkrat je pa zaupil na ves glas, tako grozno in strašno, da sta se pretresla celo Karpeles in Olga, in sta se morala oprijeti, da se nista zgrudila na tla.
Potem je bolnik globoko, globoko vzdihnil — in odprl svoje oči.
Toliko mesecev je gledal nezavestno, a sedaj je zrl predse, kakor bi se prebudil iz spanja. Pogledal je na desno, potem na levo — in se začudil; slednjič je uprl svoj pogled na Olgo. Odprl je svoje ustnice.
„Olga!" je dejal po tihem. „Moj Bog, sanjalo se mi je, da me je hotel Alfonzo ubiti; bili smo v jami kraljevskega zaklada. Ali je res, da sem pri tebi?"
Stegnil je svojo roko, segla mu je v desnico in rekla:
„Da, pri meni si, moj Antonijo!"
Tedaj se je prijel za obvezano glavo.
„Ampak vendar me boli glava, kjer me je zadel," je rekel. „Zakaj sem pa obvezan, Olga?"
„Malo si se ranil," je odgovorila.
„Čutim," je dejal. „Povedala mi boš to pozneje; sedaj moram zaspati, kajti zelo truden sem."
{{prelom strani}}
Zaprl je svoje oči in kmalu je začel jednakomerno dihati — zaspal je.
Sedaj je stopil Strnad izza zastora in zašepetal z veselim, zmagonosnim glasom:
„Operacija se je posrečila! Če srečno preboli mrzlico, bo popolnoma ozdravel. Senor Karpeles pojdite doli in naznanite družini srečen izid operacije. Senorita in jaz ostaneva pri bolniku."
Hacijendero je šel doli in sporočil družini, da se je operacija posrečila. Vsi stanovalci hacijenae so se veselili in radovali. —
Ta dan in noč sta srečno in mirno pretekla. —
Drugo jutro je pa vznemirilo vso hacijendo. Prišel je namreč Bivolovo Čelo, vodja Mictekov, in vprašal, kje je hacijendéro. Ko so ga peljali h Karpelesu, mu je povedal, da nameravajo napasti hacijendo. Hacijendero se je prestrašil.
„Torej moram iti takoj po senorja Strnada," je dejal.
„Senor Strnad? Po tistega tujca, ki sem ga spremil k Vam?" je vprašal Indijanec.
„Da."
„Kaj pa hočete z njim?"
„Dal nam bo dober svet."
Indijanec je zaničljivo zmignil z rameni in vprašal:
„Kaj je pa ta mož?"
„Zdravnik."
»Zdravnik belokožcev! Kako more dati dober svet Bivolovemu Čelu, vodju Mictekov!"
„Saj ga ne bo tebi dal, ampak meni. Pogovorila se bodeta skupno, kaj naj storimo."
„Ali se zna posvetovati o boju zoper sovražnike?"
{{prelom strani}}
„Razumen mož je. Odprl je včeraj Gromovem Strelu črepinjo in mu vrnil pamet in spomin."
Indijanec se je začudil.
„Moj prijatelj Gromov Strel torej zopet govori kakor pameten mož?" je vprašal.
„Da. V nekolikih dneh bo popolnoma ozdravel."
„Torej je senor Strnad velik zdravnik in razumen, lečnik, ampak bojevnik ni."
„Zakaj pa ne?"
„Ali si videl njegovo orožje?"
„Videl."
„Ali si ga že videl jahati?"
„Tudi že."
„Torej poglej, na svojem konju sedi kakor belokožci, in njegovo orožje se sveti kakor srebro; to ni navada pri velikih bojevnikih."
„Torej se nočeš z njim posvetovati?"
„Prijatelj hacijende sem, zato se bom, ampak pomagalo ne bo prav nič. Naj torej pride!"
Karpeles je odšel in kmalu se je vrnil z Strnadom. Med potom mu je povedal, kakega mnenja je slavni vodja Mictekov. Zato ga je pozdravil Strnad z lahkim nasmehom in vprašal:
„Slišal sem, da ste Vi Bivolovo Čelo, najslavnejši vodja Mictekov. Ali je res?"
„Res," je odgovoril Indijanec.
„Torej kako poročilo ste nam prinesli?"
„Preden sem Vas spremil na hacijendo, sem videl dvanajst belokožcev, ki so Vas hoteli napasti in ubiti; sedaj sem jih pa videl trikrat toliko, ki hočejo napasti hacijendo in pomoriti vse stanovalce."
„Ali ste jih sami slišali?"
„Sam."
{{prelom strani}}
„Kedaj pa nameravajo priti?"
„Jutri ponoči."
„Kje so pa?"
„V tigrovem breznu."
„Ali je daleč ta prepad?"
„Belokožci jašejo do tja navadno eno uro, peš pa hodijo dve uri."
„Kaj pa delajo sedaj?"
„Jedo, pijejo in spe."
„Ali je gozd v breznu?"
„Velik, gost gozd je v breznu. V gozdu je studenec, in pri tem studencu so."
„Ali imajo straže?"
„Videl sem dve straži, pri vhodu in izhodu prepada. Sedeli so pod drevesom in gledali proti nebu."
„Kako so pa oboroženi?"
„Puške, nože in pištole imajo."
„Ali me peljete tja?"
Pri teh besedah je pogledal Mictek začudeno slovenskega zdravnika.
„Kaj pa hočete tam?" je vprašal.
„Videl bi jih rad."
„Čemu pa? Saj sem jih že jaz videl. Kdor jih hoče videti, se mora plaziti skozi gozd in po mahu, in tedaj bi si umazali svoje lepo, mehikansko obleko." To je govoril Indijanec skoraj z žaljivim nasmehom, in potem pristavil: „In kdor jih gre prisluškovat, ga ustrele."
„Ali se morda bojite, ker me ne marate spremiti?" je vprašal tedaj Strnad.
Zaničljivo ga je pogledal Mictek in dejal:
„Bivolovo Čelo se nikogar ne boji. Pokazal Vam {{prelom strani}} bo pot, a pomagati Vam ne more, če Vas napade trikrat dvanajst belokožcev."
„Torej počakajte!"
S temi besedami je Strnad odšel; pripravit se je šel namreč za pot.
„Ta zdravnik bo umrl!" je dejal tedaj Indijanec odločno.
„Ga boš pa branil!" je odgovoril Karpeles resno.
„Rekel je, da se dvanajstih sovražnikov ne boji; mnogo govori, in nič ne stori."
Indijanec je stopil po teh besedah k okniv in gledal ven, kakor bi ga vse nadaljno nič ne brigalo.
Strnad je vzel svojo lovsko obleko s seboj na hacijendo. Zložil jo je in jo pritrdil z jermeni na sedlo. V
„Sedaj pa le pojdiva," je dejal.
Mictek se je obrnil. Zagledal je moža, ki je stal pred njim, in začudil se je.
Strnad je imel begine iz jelenove kože, močno lovsko srajco, širokokrajen klobuk in visoke škornje. Čez pleča je imel puško po Henrijevem načinu s petindvajsetimi streli in močno dvocevko. Za pasem je imel dva revolverja, bóvi-nož in svetal tomahavk. To orožje, razun tomahavka, je Indijanec že videl. Strnad je bil v tej obleki tako mogočen in bojevit, da si se ga moral bati.
Indijanec je šel mimo njega in dejal samo to besedo:
„Pojdite!"
Ker je imel na škornjih ostroge, ga je vprašal Strnad:
„Ali imate konja?"
{{prelom strani}}
„Da," je odgovoril Bivolovo Čelo in postal še trenutek.
„Ali mislite jahati v tigrovo brezno?"
„Da."
„Pustite svojega konja tu, greva peš!"
„Zakaj?"
„Pešec se ložje skrije, kot jezdec; konj človeka lahko izda. Nočem, da bi se poznali konjski sledovi."
Micteku so se zaiskrile oči. Uvidel je, da ima Strnad prav. Peljal je konja na pašo in potem odšel s Slovencem. Indijanec je šel naprej in se ni nikdar ozrl. Samo enkrat, ko sta šla po peščenih tleh se je obrnil, da vidi, kak sled sta naredila. Bil je en sam sled, kajti Strnad je stopal v stopinje svojega vodnika.
„Ug!" je dejal Indijanec in prikimal po tihem z glavo.
Šla sta čez velike, deloma peščene trate, potem čez hribe, ki so bili obrašeni z grmičevjem, in slednjič skozi gozd, ki je imel tako močna drevesa, da se je lahko močan mož skril za deblom. Hodila sta že skoraj dve uri, in Strnad je zapazil, da postaja Indijanec previdnejši; sklepal je iz tega, da se bližata tigrovem prepadu. Slednjič se je Mictek ustavil in dejal po tihem:
„Sedaj niso več daleč; le lepo mirni bodite!"
Strnad mu ni odgovoril in sledil molče svojemu vodniku. Slednjič se je vlegel Bivolovo Čelo na tla in mignil Slovencu, naj isto stori. Tako sta se plazila počasi in po tihem naprej, dokler nista slišala glasne glasove.
Kmalu sta prišla na rob globokega prepada, ki je imel strme stene, tako strme, da ni mogel nihče izplezati iz prepada.
{{prelom strani}}
Brezno je bilo dolgo kakih osemsto in široko kakih tristo korakov. Na dnu je bil majhen potoček, in ob bregu je sedelo v travi približno kakih trideset dobro oboroženih mož. Pri vhodu in izhodu prepada je sedela straža.
Strnad je hitro pregledal celo brezno in potem zašepetal:
„Videli ste trikrat dvanajst mož, kajne?"
„Da."
„Sedaj jih je komaj dvakrat petnajst. Ostali so izginili."
„Gotovo so šli na ogled in pa poizvedovat."
„Ali pa ropat."
Strnad je poslušal, kaj se doli pogovarjajo. Govorili so tako glasno, da sta razumela Strnad in Mictek vsako besedico. Gotovo so mislili, da so v breznu popolnoma na varnem.
„In koliko dobimo, če jih dobimo?" je vprašal nekdo. „Deset pesov vsak mož? To bi zadostavalo. Toliko dva Slovenca in eden Španec niso vredni."
Strnad je takoj razumel, da se pogovarjajo o njem in njegovih dveh tovariših.
„Šli so po drugi poti, vrag jih vzemi!" je dejal drugi.
„Zakaj pa preklinjaš?" ga je vprašal njegov sosed. „Verjemi mi, da je boljše, ker smo jih izgrešili, kajti sedaj oplenimo lahko hacijendo, seveda samo pod pogojem, če postrelimo vse stanovalce, posebno tistega
močnega Slovenca in pa Španca."
„Kako jih je imenoval senor?"
„Slovenec se piše Strnad, Španec pa Lotrevíl."
„Ali misliš, da nas je dovolj? Ali bomo premagali {{prelom strani}} hacijendo? Slišal sem, da ima Karpeles okoli petdeset bakerov."
„Norec, saj jih bodemo iznenadili!"
Strnad je zvedel dovolj. Ni hotel prelivati po nepotrebnem človeške krvi, ampak v tem slučaju je moral pokončati družbo roparjev in morilcev. Zgrabil je svojo kratko Henrijevevo puško in jo snel počasi in previdno iz ramen.
„Kaj pa hočete?" ga je vprašal Indijanec v skrbeh.
„Usmrtiti hočem te ljudi."
Mictek je kar zazijal od začudenja.
„Toliko?" je vprašal.
„Da."
Bralo se mu je na obrazu, da je prepričan, da je njegov spremljevalec popolnoma blazen. Hotel jo je odkuriti. Ampak Strnad mu je ukazal:
„Ostani! Ali te je morda strah!? Jaz sem Matávaze, Knez Skalovja. Ti morilci so vsi naši."
Indijanec se je kar zganil od strahu, ko je čul to ime.
„Pazi, da nihče pri izhodu ne uide. Nihče nama ne sme uteči!"
Pri teh besedah je odložil Strnad svojo dvocevko, zgrabil potem zopet svojo kratko puško in nameril v dolino. Ampak premislil se je.
„Pokazati ti hočem, kako premaga Knez Skalovja svoje sovražnike."
Pri teh besedah se vstal, da so ga lahko vsi v breznu videli. Zakričal je na glas, kakor imajo prerijski lovci navado, kadar se izgube v pragozdu, in takoj so pogledali vsi kvišku.
„Tu stoji Strnad, ki ga iščete," je zaklical doli.
{{prelom strani}}
Glasno je odmeval Strnadov glas, in objednem je počila prvič njegova puška. Brigantje so planili kvišku in hoteli zgrabiti svoje
Streli so sledili tako hitro drug drugemu, kakor bi streljalo deset strelcev objednem. Tudi Indijanec je ustrelil s svojo dvocevko dva briganta, in ko je vrgel Strnad slednjič svojo Henrijevo puško v stran in zgrabil dvocevko, sta ostala samo še dva. Enega je ustrelil, druzega je pa pustil.
„Vleži se na tla in ne gani se!" mu je zaklical.
Mož ga je ubogal.
„Pojdi doli k njemu, jaz ga bom pa tačas stražil," je ukazal potem Indijancu.
Mictek je hitel z velikimi skoki ob robu prepada navzdol, dokler ni prišel k možu, ki je ležal še vedno nepremično na tleh. Sedaj ni mogel več uiti, in tudi Strnad je šel doli.
„Vstani!" mu je ukazal, ko je dospel v brezno.
Mož je vstal. Tresel se je kakor šiba na vodi. Kaj tacega še ni doživel.
„Koliko mož vas je bilo?" ga je vprašal Strnad.
„Šestintrideset."
„Kje so ostali?"
Mož se je malo obotavljal.
„Govori, sicer te usmrtim na mestu!"
„Šli so na hacijendo Vandákva."
„Kaj pa delajo tam?"
„Obiskat so šli senorja."
„Katerega senorja?"
{{prelom strani}}
„Ki nam je ukazal napasti hacijendo del Erina."
„Ali Vam ni povedal svojega imena?"
„Ne."
„Oh, saj ga vseeno poznam. Ali imate konje?"
„Imamo."
„Kje pa?"
„Pasejo se na nekem travniku blizu tega prepada."
„Kako daleč je do hacijende Vandákva?"
„Tri ure."
„Kedaj so pa odšli?"
„Pred eno uro."
„Kedaj se vrnejo?"
„Zvečer."
„Dobro. Pelji nas na travnik, kjer se pasejo vaši konji!"
Strnad je nabasal najprvo obe svoji puški, in potem so šli na travnik. Tam so izbrali tri najboljše konje in jih peljali v brezno. Vse orožje, ki so ga imeli mrtveci so zvezali v odeje in ga naložili na konje. Potem so privezali tudi jetnika na konja, zmagalca sta zajahala vsak enega konja, in odjahali so čez drn in strn proti hacijendi. — —
Kako so se začudili stanovalci hacijende, ko sta dospela Strnad in Bivolovo Čelo domov.
Strnad je moral zapustiti svojega bolnika, zato je hitel najprvo k njemu. Medtem je povedal Mictek čudečim se poslušalcem, kaj sta doživela s Slovencem.
„Ta zdravnik je največji junak v vsej preriji," je končal Bivolovo Čelo. „Ime mu je Matávaze, Knez Skalovja. Usmrtil je dvakrat petnajst sovražnikov v dveh minutah, in vendar se njegova puška niti segrela ni."
{{prelom strani}}
Ravno je končal, ko se je vrnil Strnad. Našel je svojega bolnika spečega in naročil je Olgi, da naj pazi nanj. Vsi stanovalci liacijende del Erina so se zbijali na dvorišču.
Peter Karpeles mu je šel naproti in mu podal roko.
„Senor Strnad, Vi ste pa sam vrag!" je dejal. „Ampak to je že prav, kajti rešili ste nas strašnega sovražnika."
Strnad je samo prikimal in potem vprašal:
„Kako daleč je hacijenda Vandákva odtod?"
„Tri ure."
„Kako se pa razumete s posestnikom?"
„Moj sovražnik je."
„Slutil sem. Tam tiči sedaj Pavlo Kortejo, ki je najel roparsko družbo zoper Vas. Dobiti ga moramo. Vi, Marijano in jaz jašemo z desetimi jezdeci tja. Bivolovo Čelo se vrne z desetimi možmi v tigrovo brezno po konje in plen. Ostali pa ostanejo doma pod nadzorstvem mojega prijatelja Kreka, da varujejo hacijendo, kajti nihče ne ve, kaj se še vse lahko pripeti. Ali ste zadovoljni?"
Nihče ni ugovarjal, in kmalu sta odjali obe četi iz hacijende. —
Bivolovo Čelo in njegov oddelek so imeli lahko delo. V prepadu so slekli mrliče in jim pobrali vse, kar je bilo za rabo, potem so naložili ves plen na konje in se vrnili domov.
Drugače je pa bilo z oddelkom, ki je šel proti hacijendi Vandákva. Ti so morali biti zelo previdni.
Ko so prišli čez mejo, so srečali cibolera, ki je prišel od hacijende. Strnad mu je jahal naproti in ga vprašal:
„Ali
{{prelom strani}}
„Da, senor."
„Ali je posestnik doma?"
„Doma in igra za srebrne pese."
„S kom pa igra?"
„Z nekim tujim senorjem iz glavnega mesta."
„Kako se pa piše tisti gospod?"
„Pozabil sem njegovo ime."
„Kortejo?"
„Da."
„Ali je še več tujcev pri vas?"
„Še šest senorjev, ki so ravnokar prišli. Ti leže pri bakerih in tudi igrajo, ampak ne za srebrne pese."
Sedaj so se morali torej najprvo odločiti, na kak način dobe Korteja. Hišni mir niso lioteli prelomiti; vendar sta se Strnad in Marijano odločila, da jašejo naravnost pred hacijenderovo hišo; kaj bodo potem storili, sledi šele iz drugih razmer.
Jahali so še dobre četrt ure, preden so zagledali hacijendo, ampak preje so zapazili že od daleč nekaj temnih točk, ki so se premikale čez planoto.
Ko je dospela četa do hacijende, jim je prišel posestnik naproti.
„Oh, senor Karpeles," je dejal z nepopisljivim nasmehom. „Kaj je pa temu vzrok, da imam tako redko čast, gospod sosed?"
Tedaj je vzpodbodel Strnad svojega konja in odgovoril namesto Karpelesa:
„Oprostite, senor! Tujec sem v teh krajih in sem iskal senorja Korteja na hacijendi del Erina. Zvedel sem pa, da moram iti k Vam, če ga hočem najti. Ali lahko govorim z njim?"
Tedaj je pokazal hacijendero v daljino in odgovoril:
{{prelom strani}}
„Zelo žal mi je, senor. Kortejo je pred kratkem odpotoval."
„Kam pa?"
„Ne vem."
Strnad se je nasmehnil. Dobro je namreč vedel, da ta mož Korteja ne bi izdal. Prepričati se je hotel samo, če je govoril hacijendero resnico, ko je dejal, da je Kortejo odpotoval. Zato je vprašal:
„Ali bi nam dovolili, da se v hacijendi malo odpočijemo?"
„Prosim," je odgovoril mož. „Le vstopite, senorji!"
To povabilo je bilo dokaz, da je Kortejo res že odpotoval.
„Kdo so pa bili tisti možje, ki so jahali tule proti zahodu?" je vprašal Strnad.
„Ne vem!" je odgovoril hacijendero.
Strnad je takoj uganil iz hacijendero vili potez, da bi mu bil lahko natančno odgovoril, če bi hotel. Slovenec se je hitro odločil.
„Pozdravljeni!" je dejal in obrnil svojega konja. „Takoj zvemo, kdo da je bil."
Pognal je svojega konja, in drugi so jahali za njim.
Krenili se v isto smer, kjer so zagledali jezdece; ta pot je vodila v tigrovo brezno. Ko so prišli v gozd, so morali počasi jahati, ker jih je marsikaj oviralo; morali so biti tudi zelo previdni, ker so se morda sovražniki skrili, da postrele svoje zasledovalce izza varnega skrivališča.
Slednjič so dospeli srečno do uhoda v tigrovo brezdno. Tu je ukazal Strnad, naj se ustavijo, da preišče sledove.
Spoznal je, da so bili bakeri že tu; našel je tudi sledove, ki so vodili iz brezna proti zahodu v gozd. {{prelom strani}} To je bil gotovo Kortejo s vojimi spremljevalci. Zato so morali sedaj zvedeti, kam je šel.
Strnad in njegovi spremljevalci so sledili temn sledu. Prišli so vedno dalje v gozd, zavili potem proti jugu in prišli tako zopet iz gozda na prazno ravnino.
Zaradi varnosti je sledil Strnad temu sledu do večera in se prepričal, da so krenili Kortejo in njegovi spremljevalci proti malem mestecu El Oro.
Tedaj se je Strnad ustavil.
„Sedaj se pa že lahko vrnemo," je dejal. „Teh ljudi se nam ni treba bati, saj nekaj časa niso prav nič nevarni. Dobro si bodo zapomnili, kaj so danes doživeli."
„Naznanil bom to sodniji," je pripomnil hacijendero.
„Kaj Vam pa to pomaga?"
„Vem, da prav nič. V tem oziru je bogata in srečna Mehika res zelo nesrečna. Drug proti drugemu se borimo, nikjer ni pravice, kdor je močnejši, ta zmaga, vsak si mora iskati sam zadoščenje. Le pojdimo domov! Napad, ki so ga nameravali na nas, se jim je ponesrečil; gotovo nas puste sedaj precej časa v miru."
Dospeli so na hacijendo del Erina, ko je bilo že popolnoma tema. —
Kar se tiče Korteja, je bil res na sosednji hacijendi. Da doseže svoj namen, je najel roparsko družbo, ki jo je slučajno našel. Tem ljudem je najprvo naročil, naj napadejo in usmrte Strnada in njegova dva spremljevalca. Ko se jim je pa to ponesrečilo, ker je svaril Bivolovo Čelo tujce in jih spremil po varni poti do hacijende, so sklenili Kortejo in njegova roparska družba, da napadejo hacijendo.
{{prelom strani}}
Šli so v tigrovo brezdno, ki so ga poznali nekateri izmed teh roparjev; a tam jili je zapazil Bivolovo Celo, in potem jih je Strnad brez milosti in usmiljenja postreljal.
Kortejo se je čutil preodličnega, da bi bil med to roparsko družbo, zato je obiskal sosednjo liacijendo, o čegar lastniku je vedel, da je sovražnik poštenega Petra Karpelesa. Tam je zvedel, da so culi v bližini tigrovega brezdna močno streljanje. Takoj je odpotoval, da se prepriča, kaj da se je zgodilo.
| |||