Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 39.139:
„Ima, in še zelo trdno."
„Kako bo pa z plačilom?"
„Toliko Vam plačam kakor senor Kortejo.
„Tedaj smo zadovoljni. Ali smemo že oditi?"
„Še ne; kajti Huares še ni nič ukazal."
Možje so začasno odšli. Verdoja je šel k Huaresu, ki mu je takoj ukazal, da naj gre po Korteja.
Ko je Kortejo vstopil, je stal Indijanec sredi sobe in ga sprejel s temnim pogledom.
„Ali veš, komu se imaš zahvaliti, da še živiš?" je vprašal.
„Vem. Po nedolžnem bi bil umrl."
„Molči! Senor Verdoja jamči v vsakem oziru zate. Ali greš v Mehiko?"
„Da."
„Tam ne sme nihče vedeti, da sem jaz v El Orur ampak zvedeli bodo to od tebe. Zato te ne smem izpustiti."
„Senor, molčal bom kakor kamen."
Poznejši mehikanski predsednik je tedaj zaničljivo pogledal Korteja in dejal:
„Belokožec nikdar ne molči, samo Indijanec zna brzdati svoj jezik. Belokožec je k večjem tedaj mož-beseda, če priseže."
„Torej prisežem, senor."
„Dobro, pa prisezi!"
Kortejo je moral priseči, da ne izda Huaresa.
„Sedaj pa lahko greš," mu je dejal potem Indijanec. {{prelom strani}} „Vzemi s seboj svoje spremljevalce in zapomni si, da si odgovoren zanje."
Pet minut pozneje je odjahal Kortejo s svojim spremstvom iz mesta, kajti nihče ni smel vedeti, da je v zvezi z Verdojo. Sele pozneje so se ločili roparji od Korteja in zavili proti hacijendi del Erina.
Dosedaj so imeli z hacijendo del Erina nesrečo ter so upali, da bodo v prihodnje srečnejši. —
Kmalu po Kortejevem odhodu je odjahal tudi Huares s svojimi častniki in konjeniki iz mesta El Oro proti hacijendi Vandakva.
Takrat so bili za Mehiko žalostni časi. Mehika se je ločila od Španije in je imela svojega lastnega vladarja, a osamosvojiti se ni mogla. Denarno stanje je bilo slabo, uradništvo nezvesto, in predsednik je izpodrinil predsednika. Vojaštvo ni ubogalo, vsak častnik je hotel vladati, in vsak, general je hotel biti predsednik.
Kdor je postal srečno vladar, je hitro izsesal deželo, kajti vedel je, da ne bode trajalo njegovo predsedstvo dolgo. Njegov naslednik je storil istotako. Ravno tako so delali predsedniki v posameznih kronovinah. Slednjič podložniki niso več vedeli, koga naj ubogajo, in najsrečnejši so bili še hacijenderi, ki so bivali v oddaljenejših pokrajinah.
Kar nenadoma se je povspel v tej splošni zmešnjavi Huares do take moči, da je celo z Združenimi Državami pogodbe sklepal, akoravno ni bil predsednik. Bil je danes tu, jutri tam, pridobival ljudi zase, poplačeval njihovo zvestobo, ali pa kaznoval njihovo izdajstvo. Iz tega vzroka je šel tudi danes na hacijendo Vandakva.
Ko je dospel s svojimi konjeniki na hacijendo, so se ga vsi prestrašili. Razjahal je svojega konja in vstopil {{prelom strani}} z nekaterimi častniki v hišo. Hacijendero je sedel ravno s svojo družino pri mali južini.
„Ali me poznaš?" ga je vprašal Indijanec strogo.
„Ne," je odgovoril hacijendero.
„Huares sem."
Pri teh besedah je hacijendero pobledel.
„O sveta Madona!" je zaklical.
„Nikar ne kliči Madone na pomoč, saj ti živ krst ne pomaga," je dejal Huares strogo. „Predsednikov pristaš si, kajne?"
Mož je pobledel.
„Ne," je odgovoril v strahu.
„Nikar se ne laži!" je zarohnel Indijanec nad njim. „Ali dopisuješ z njegovimi pristaši?"
„Ne."
„Takoj se prepričam. — Preiščite hišo!"
Poslednje besede so veljale njegovim častnikom. Takoj se je pričela hišna preiskava. Kmalu je prišel nek častnik, prinesel zavitek pisem in ga izročil molče Indijancu. Ta je začel takoj pisma prebirati. Ko je zagledal hacijendero pisma, je pobledel kakor zid. V strahu je opazoval Huaresa. Njegova družina je stala molče v kotu in pričakovala molče izid preiskave. Slednjič je prebral Huares vsa pisma. Vstal je in vprašal hacijendera:
„Ali si ti sprejel ta pisma?"
„Jaz."
„In jih prebral in odgovoril?"
„Tudi."
„Torej si se preje lagal, predsednikov pristaš si. Član zarote proti prostosti ljudstva si. Tu imaš svoje plačilo!"
{{prelom strani}}
Indijanec je potegnil izza pasa pištolo, nameril in ustrelil. Hacijenclero se je zgrudil mrtev na tla. Vsi navzoči so glasno zakričali. Bili so hacijenderovi sorodniki. Huares se je hladnokrvno obrnil k njim in ukazal:
„Molčite! Tudi vi ste sokrivi, ampak pustim vam življenje. Zapustiti morate hišo! Hacijendo z vsem vzamem jaz kot lastnino države. V eni uri morate oditi. Dovolim vam konje, na katere lahko naložite svojo lastnino. Tudi svoj denar smete vzeti s seboj. Sedaj pa le pojdite!"
„Ali smemo vzeti mrliča s seboj?" je vprašala hacijenderova žena s solznimi očmi.
„Smete; ampak sedaj pa le pojdite!"
Ljudje so vzdignili mrliča in ga nesli ven. V eni uri so zapustili jokaje se hacijendo. Sedaj jo je izročil Huares svojini vojakom. Ti so plenili tako dolgo, dokler so kaj našli. Potem so zaklali nekaj volov in se začeli na prostem gostiti.
Huares je bil medtem v sobi, Verdoja je pa nadzoroval plenjenje. Ko se je sedaj vrnil k Indijancu v sobo, je dejal ta:
„Tako morajo umreti vsi, ki se pregrešijo zoper blagor domovine. Verdoja, ali ste mi zvesti?"
Pri teh besedah je ostro pogledal kapitana svoje straže. In ta mu je mirno odgovoril:
„Saj veste, senor, da sem."
„Dobro, dal Vam bodem naročilo. Ali ste hrabri?"
„Hm," se je nasmejal Verdoja. „Ali sem se že kedaj koga bal?"
„Še nikoli. Zato dosežete še veliko čast. Ali poznate deželo Čiváva?"
„Saj sem tam rojen in imam tam svoja posestva."
{{prelom strani}}
„Dobro. Šli me boste zastopat v glavno mesto te dežele, ki se tudi imenuje Čiváva. Ločiva se še danes. Naprvo me pa spremite še na hacijendo del Erina."
„Ali potujem z vojaškim spremstvom?"
„En švadron dobite. Z ostalimi se vrnem. Torej odriniva!"
Kmalu potem sta odjahala v spremstvu nekaterih konjenikov iz hacijende Vandakva. Jeden izmed bakerov je jahal z njimi kot vodnik.
Ko so dospeli na hacijendo del Erina, so jih tam že
trdno zaprli. Huares je sam potrkal.
„Kdo je zunaj?" je vprašal Karpeles znotraj.
„Vojaki! Odprite!"
„Kaj pa hočete?"
„Tristo vragov, ali mislite odpreti ali ne?"
Strnad, Krek in Marijano so stali poleg hacijendera.
„Ali naj odprem?" jih je vprašal Karpeles po tihem.
„Le," je odgovoril Strnad. „Saj je samo nekaj konjenikov."
Hacijendero je odprl, in Huares je prijahal na dvorišče, pogledal z bistrim pogledom ljudi, ki so stali okoli njega in zarohnel nad njimi:
„Zakaj pa niste ubogali?"
„Saj Vas ne poznamo," je odgovoril Karpeles. „Ali ste mož, ki ga moramo ubogati?"
„Jaz sem Huares. Ali ne poznate mojega imena?"
Karpeles se je priklonil brez zadrege in odgovoril:
„Pač, poznam ga. Oprostite, ker Vam nismo takoj odprli. Vstopite v mojo hišo in bodite pozdravljeni."
Spremil je svoja gosta v salon, kjer sta se vsedla. Akoravno ga je Karpeles prijazno sprejel, je Huares še vedno temno gledal in slednjič vprašal:
{{prelom strani}}
„Ali ste nas videli prihajati?"
„Videli, senor."
„In ste vedeli, da smo vojaki?"
„Seveda, saj smo vas vendar videli."
„In nam vendar niste odprli? Zato zaslužite kazen!"
„O senor, predsednik ima tudi vojake. Tem bi ne bili odprli. Saj nisem vedel, da ste Vi sami prišli."
Huaresov obraz se je zjasnil.
„Torej sem Vam res ljub gost?"
„Zelo ljub."
„Zakaj pa?"
„Ker imate odločno roko, senor, ki jo potrebuje naša uboga dežela."
„Res je. To odločno roko je že marsikdo občutil. Ravno preje zopet nekdo. Povejte mi, ali poznate hacijendo Vandakva?"
„Natančno."
„In vse, kar spada k njej?"
„Vse; saj sem sosed."
„Kolike najemnine je vredno to posestvo, senor Karpeles?"
„Saj je lastnina, in je nima nihče v najemu."
„Odgovorite mi na vprašanje!" je dejal Huares nestrpno.
„Torej če bi bila v boljših rokah, bi bila vredna deset tisoč durov."
„Dobro, torej jo dam Vam v najem za sedem tisoč durov."
Karpeles je začudeno pogledal Indijanca.
„Senor, ne razumem Vas," je dejal.
„Saj dovolj razločno govorim. Mislim, da je posestvo za Vas precej pripravno. Ali ga vzamete v najem ali ne?"
{{prelom strani}}
„Niti slutil nisem, da se odda hacijenda Vandakva v najem."
„In vendar se. Konfisciral sem jo za državo in jo Vam oddam."
Karpeles se je presrašil. Indijanec je to zapazil in dejal:
„Umrl je vsled moje kroglje; bil je izdajalec. Njegova rodovina je morala zapustiti posestvo. Senor, hitro se odločite."
„Če je pa tako, potem pa že vzamem hacijendo v najem. Ampak —"
„Brez vsega »ampak«! Pojdite po pisalno orodje, da to zadevo takoj uredimo!"
Kakor vse, kar je pričel Huares, je izvršil tudi to stvar hitro in vestno. Potem je pa dejal:
„Ta senor je kapitan V erdoja. Ostal bo nekaj dni pri Vas."
Hacijendero se je sicer začudil, vendar je molčal, in Huares in nadaljeval:
„En švadron konjenikov ima. Ali jih morete preskrbeti?"
Karpeles je Indijancevo vprašanje potrdil, akoravno bi bil rajše rekel »ne«.
„Ti konjeniki pridejo zvečer sem. Preskrbite jih in obračunajte potem z senorjem Verdojo. Sedaj pa, zdravo!"
Vstal je in odšel. Verdoja mu je sledil. Odjahala sta v diru s spremstvom iz hacijende ter zapustila začudene stanovalce.
Zakaj neki je moral sosed umreti? Zakaj naj bi bil ravno Peter Karpeles najemnik? Torej ta mož je bil Huares, slavni Indijanec, ki se ga boji cela Mehika, in ki ga ob jednem ljubi in sovraži. Dotičniki, ki so {{prelom strani}} tako ugibali, niso slutili, kake posledice bodo imele te Huareseve naredbe zanje.
Ko je prišel Indijanec na hacijendo Vandakva so naložili njegovi konjeniki že vse, kar je bilo količkaj vredno. Plen so razdelili, in akoravno je dobil vsak samo malo, so bili vendar zadovoljni s svojimi deleži.
Sedaj jč naročil Huares Verdoji, kar je bilo potrebno. Pri Karpelesu naj se nekaj dni odpočije, da odpotuje z novimi močmi v Čivávo. Na hacijendi del Erina naj se nikar predolgo ne zamudi, da pride tem preje v deželo, kjer bode moral zastopati svojega gospoda. Huares in Verdoja sta se dolgo pogovarjala o zelo važnih stvareh; slednjič sta si podala roke in se ločila.
Huares je zajahal svojega konja in odjahal s svojim švadronom po poti, odkoder je danes prišel. — — —
{{prelom strani}}
==Osemnajsto poglavje. '''Pod zemljo.'''==
... A sedaj, ko med grobovi
Tiho, tožno vse krog mene;
| |||