Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 39.510:
Tedaj je Strnad resno pogledal Karpelesa in dejal:
{{prelom strani}}
„Prosim, pustimo to stvar, saj ni bilo nikako junaštvo!"
„Kaj pa naj bi bilo, če ne junaštvo," je dejal Verdoja. „Upam, senor, da se ne bodete protivili. Naj nam le pove senor Karpeles ta zanimiv dogodek."
Strnad je zmignil z rameni in se udal. Peter Karpeles je začel pripovedovati, in govoril tako živo, da so ga častniki do zadnje besedice pazljivo poslušali.
„Neverjetno!" je zaklical slednjič Verdoja. „Senor Strnad, čestitam Vam k temu junaškemu činu."
„Hvala lepa," je dejal Strnad precej mrzlo.
„Temu junaštvu se ne smemo toliko čuditi," je dejal Karpeles. „Ali ste že slišali praviti o indijanskem poveljniku Bivolovem Čelu, senor Verdoja?"
„Že. Kralj bivolovih lovcev je."
„Morda ste slišali tudi že o lovcu, ki mu pravijo Knez Skalovja?"
„Tudi. Najmočnejši in najdrznejši lovec je, kar jih je na svetu."
„Torej ta lovec je senor Strnad, in Bivolovo Čelo ga je spremljal v tigrov prepad."
Častniki so se začudili na ves glas. Niti slutili niso, da so v družbi tako slavnega moža.
„Ali je to res, senor Strnad?" je vprašal Verdoja.
„Res," je odgovoril ta, „akoravno bi mi bilo ljubše, da bi nihče ne vedel ničesar o tem."
Verdoja je bil zvita glavica. Uganil je, da je Marijano glavna oseba skrivnosti, in da je gotovo ta skrivnost velikega pomena, če se Knez Skalovja zanima za stvar. Sklenil je, da bo na kratko napravil, zato je vprašal:
„Zakaj so pa hoteli ravno te tri senorje napasti?"
„To Vam lahko razložim," je odgovoril hacijendero.
{{prelom strani}}
Ampak preden je začel, mu je segel Strnad v besedo in dejal
„To je moja privatna zadeva, ki gotovo ne zanima senorja Verdojo. Končajmo o tej stvari!"
Karpeles se je zadovoljil s tem in molčal, ampak Verdoja ni bil zadovoljen. Vprašal je:
„Ali je tigrov prepad daleč odtod?"
„V eni uri lahko dospete tja," je odgovoril Strnad.
„Radoveden sem in bi rad videl ta kraj. Senor Strnad, ali bi spremili mene in moje častnike tja?"
„Na razpolago sem Vam," je odgovoril Slovenec.
Zadovoljen nasmeh je šinil Verdoji v obraz. Strnadu, ki je zapazil vsako malenkost, se je zdelo to takoj malo sumljivo.
„Kedaj pa lahko odjašemo?" je vprašal Verdoja.
„Kadar se Vam poljubi, senor," je odgovoril Strnad.
„Torej bom tako prost in Vam pozneje naznanim, kedaj da grem."
S tem so končali to stvar in je niso več omenili v nadaljnem pogovoru.
Po večerji so šli častniki v svoje sobe. Mlad poročnik je slonel pri svojem oknu in gledal na dvorišče, ki je bilo razsvetljeno od grmad. Tedaj je zagledal belo žensko obleko, ki se je prikazala izza grmovja cvetličnega vrta.
„Dama," si je mislil. „Kjer so dame, tam se tudi kaj doživi, morda celo uslišano ljubezen. Doli grem, pa je!"
Mehikanci so navajeni pogovarjati se z damami in nikdar se jim ni treba bati, da bi jim kaka dama odklonila družbo. Zato tudi poročniku Parderu ni delala stvar nikakih skrbi.
{{prelom strani}}
Vojaki se niso upali v cvetlični vrt, zato je bila dama sama. Bila je Indijanka Karja, sestra Bivolovega Čela.
Šla je v vrt na izprehod, da se spominja preteklih dni. Mislila je na grofa Alfonza, ki ga je ljubila, in se čudila, kako se je mogoče udati takemu človeku z vso ljubeznijo; sedaj ga je sovražila. Mislila je na Medvedovo Srce, na hrabrega poveljnika Apahov, ki jo je ljubil, in se čudila, kako je mogla ostati napram takemu junaku tako hladnokrvna; sedaj ga je ljubila. Kako srečna bi bila, če bi ga zopet videla.
V njenem premišljevanju jo je zmotil lahen korak, ki ga je začula v svoji bližini. Ozrla se je in zagledala poročnika. Hotela je oditi, a stopil je pred njo, se ji galantno priklonil in jo prosil:
„Nikar mi ne pobegnite, senorita! Zal bi mi bilo, če bi Vas motil pri uživanju te prekrasne narave."
Pogledala ga je z ostrim pogledom in potem vprašala:
„Koga pa iščete, senor?"
Bilo je precej temno, vendar so razsvetljevale grmade vrt toliko, da je videl pred seboj vitko in vendar čedno žensko, ki je bila skoraj v samem negližeju. Temen obraz, svetle oči in rudeče ustnice so ga vabile k uživanju. Mislil je, da ima opraviti z ognjevito Indijanko, ki je vsa srečna, če se je usmili belokožec.
„Nikogar ne iščem," ji je odgovoril. „Večer je bil tako lep, in zato me je gnalo na vrt. Ali je vhod morda prepovedan?"
„Gosti imajo pri nas povsod prost vstop."
„Pa Vas saj ne motim s svojo prisotnostjo, lepa senorita?"
„Karje nihče ne moti," je dejala Indijanka. „Za naju oba je na vrtu dovolj prostora."
{{prelom strani}}
S tem mu je namignila, da naj odite, ampak poročnik se je delal, kakor bi je ne bil razumel. Stopil je bliže k njej in dejal:
„Karja Vam je ime? Kako ste pa prišli na to hacijendo?"
„Senorita Olga je moja prijateljica."
„Kdo je pa senorita Olga?"
„Ali je še niste videli? Senor Karpelesova hči je."
„Ali imate kaj sorodnikov na hacijendi?" jo je vprašal izurjen zapeljivec, ki mora vedno vedeti, ali se mu je treba bati maščevanja.
„Bivolovo Čelo je moj brat."
„Oh!" je vzdihnil, ker ga je to zelo neljubo dirnilo. „Bivolovo Čelo, vodja Mictekov?"
„Da," je odgovorila samozavestno.
„Ali je sedaj na hacijendi?"
„Ne."
„Saj je bil vendar včeraj tu. Bil je z doktorjem Strnadom v tigrovem prepadu in se udeležil boja."
„Ampak moj brat je prost mož, pride in gre, nikomur ne pove, kaj da dela."
„Slišal sem mnogo slavnega o njem. Kralj cibolerov je; ampak da ima tako lepo sestro, tega nisem vedel."
Pri teh besedah je prijel Indijanko za roko, da bi jo poljubil, a odtegnila mu jo je.
„Lahko noč, senor!" je rekla in se obrnila proč.
Sedaj jo je videl od strani. Ravno v tem trenutku je zaplapolala bližnja grmada, in plamen je razsvetlil njen lep, teman obraz in polne, bujne prsi krasne Indijanke. Poročnik je stopil hitro bliže in jo poskusil prijeti okolu pasu.
{{prelom strani}}
„Nikar ne bežite, senorita," jo je prosil, „saj nisem Vaš sovražnik."
Porinila je njegovo roko v stran, a dotaknil se je je vendar in čutil toploto njenega mehkega telesa. Zapazil je, da ima eno samo obleko, t&ko kakor jo nosijo navadno Indijanke, ki je pa dolga in sega do gležnjev.
Strast, ki se je vzbudila v njem, je premagala vse obzire dostojnosti. Trdno jo je prijel sedaj za roko in dejal:
„Ne izpustim Vas, senorita; ljubim Vas."
Pustila mu je roko, a čutil je, da je bila čisto hladna.
„Ljubite me?" je vprašala. „Ali je mogoče? Saj me ne poznate!"
»Mislite, da Vas ne poznam? Motite se. Ljubezen pride kakor strela, kakor utrinek zvezde, ki nenadoma zagori, tako je prišla tudi k m§ni, in kogar človek, ljubi, tega tudi pozna."
„Prav imate, ljubezen belokožcev pride kakor strela, ki vse uniči, in kakor utrinek zvezde, ki zagori in takoj zopet ugasne. Ljubezen belokožcev je nesreča, nezvestoba in goljufija."
Odtegnila mu je roko in hotela oditi. Tedaj jo je prijel okoli pasu in jo hotel pritisniti nase. Sedaj se mu je zazdelo, da je postala večja in močnejša; njene črne oči so se zaiskrile, in gledala ga je tako divje in grozeče kakor panter.
„Kaj pa hočete?" ga je vprašala strogo.
„Kaj hočem?" je dejal. „Ljubiti, objeti in poljubiti te hočem."
Pritisnil jo je nase in se sklonil, da bi jo poljubil; a izvila se mu je kakor kača iz rok in dejala:
„Pustite me! Kdo Vam je dčvolil, dotakniti se me?"
{{prelom strani}}
„Moja ljubezen."
Prijel jo je iznova in jo pritisnil nase. Strastno ji je dihal v obraz, a nagnila je glavo nazaj in se mu skušala izviti iz rok.
„Pustite me!" je dejala, „sicer — —"
„Kaj pa, sicer," jo je vprašal. „Ljubim te in te moram imeti; moja moraš biti na vsak način!"
Ravno je hotel pritisniti svoje ustnice na njena lica, ko se ji posreči oprostiti si desnico, in takoj ga je sunila s pestjo tako močno pod brado, da se mu je nagnila glava nazaj, in se mu je zazdelo, da si je zlomil vrat.
„Grom in strela!" je zaklel. „Le počakaj, vrag! To mi še drago poplačaš."
Nehote jo je izpustil in jo hotel sedaj iznova prijeti, a odhitela je hitro po peščeni poti proti vrtnim vratom. Hitel je za njo. —
Tudi Verdoja je odprl svoje okno, da se razkadi dim njegove cigarete. Hodil je po svoji sobi semtertja,. premišljeval in stopil včasih tudi k odprtemu oknu. Slučajno je pogledal na vrt in zagledal belo žensko obleko. Pogledal je natančnejše in zapazil poleg ženske moža.
„Grom in strela! Kaj je pa to?" je vprašal samega sebe. „Ali je hacijenderova hči? In kdo je pri njej? Če je že zaljubljena, potem se seveda ne smem čuditi, da je tako neprijazna z menoj. Pogledati moram, kdo da je pri njej."
Hitel je iz sobe in šel na vrt. Ravno ko je odprl vrtna vrata in hotel vstopiti, mu je prišla ženska naproti, ne da bi ga bila v naglici zapazila.
„Oh, senorita!" je dejal.
{{prelom strani}}
Šele sedaj ga je zagledala in se ustavila. Takoj jo je prijel in jo hotel pritisniti nase. Tedaj je zamahnila z desnico in ga sunila s pestjo v tilnik, da se je takoj umaknil in jo izpustil.
„Tristo vragov!" je zaklical. „Kdo je neki ta mačka?"
Tedaj je prihitel poročnik za Indijanko in hotel, ne da bi ga bil zapazil, mimo njega.
„Poročnik Pardero!" je rekel kapitan. „Vi ste tu? Kam pa tako hitite?"
Pri tem vprašanju se je Pardero ustavil in dejal:
„Oh, kapitan Vi ste? Ali ste srečali to majhno, belo copernico?"
„Sem, in sicer ne samo srečal, temuč celo čutil sem jo."
„Čutili ste jo?" je vprašal poročnik.
„Žalibog," je odgovoril Verdoja.
„Ali ste se obregnili ob njo?"
„Sem se, oziroma njena pest ob moj tilnik."
„Prokleto! Tore ste jo hoteli poljubiti, ravno kakor
jaz."
„Mogoče! Ravno kakor Vi? Oh, izdali ste se."
„Zamojdel!"
„In kako Vam je teknil poljub?"
„Prokleto slano; dobil sem mnogo preje udarec, kakor poljub."
„Ampak poljub tudi?"
„Ne. Sam vrag naj bi poljuboval, če človeka tilnik boli."
„Ravno kakor pri meni," se je smejal Verdoja.
„To me pa tolaži," se je zasmejal tudi poročnik.
„Ampak, Pardero, na slaba pota ste zašli. Ali tako poplačujete gostoljubnost?"
„Hm, Kaj je pa Vas gnalo na vrt?"
{{prelom strani}}
„Samo lepa noč. “
„Tega Vam pa ne verjamem. Stavim, kolikor hočet da se Vam je godilo ravnotako kakor meni.“ #
| |||