Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 39.721:
„Hm, Kaj je pa Vas gnalo na vrt?"
{{prelom strani}}
„Samo lepa noč.
„Tega Vam pa ne verjamem. Stavim, kolikor hočet da se Vam je godilo ravnotako kakor meni."
„Torej kako?"
„Gledali ste skozi okno —"
„Priznam."
„Zagledali belo žensko obleko —"
„Tudi to."
„Mislili ste dobiti poljub, ali kaj sličnega —"
„Priznam."
„In šli na vrt."
„Tudi to ste uganili."
„Torej sva imela oba isti namen in dosegla isti uspeh," se je smejal poročnik.
Verdoja je bil poročnikov kapitan, a v Mehiki {{nejasnp|službeno}} razmerje ni tako strogo kakor v Avstriji. {{nejasno|Sicer}} pa sedaj nista bila v službi, in kar je glavna {{nejasno|stv}} bila sta prijatelja, se dobro poznala in se pri takih velikih in majnih zadevah drug druzega podpirala. Zato sta se sedaj tako odkritosrčno pogovorila in se drug druzemu smejala. —
„Kdo je pa bil ta keberček?" je vprašal Verdoja.
„Karja ji je ime in je Indijanka."
„In tako trdovratna je! Imenitno dekle se mi zdi."
„Imenitno. Zaradi te deklice bi prav lahko koga umoril. Kar gorel sem od same ljubezni."
„A ona je bila ko led."
„Žalibog. Vendar upam, da bom ta led še stopil."
„Kaj pa dela tu v hacijendi?"
„Mislim, da je družabnica hacijenderove hčere."
„Hacijenderove hčere? Torej senorite Olge?"
„Da. Ali poznate senorito Olgo?"
„Poznam."
{{prelom strani}}
„Kaka sreča! Ali je lepa?"
„Lepša ko ta Karja, mnogo lepša."
„To je pa mnogo vredno. Morda tudi prijaznejša?"
„Ne zdi se mi. Sploh so pa v tej hiši precej samotarski stanovalci. Poslušajte me, Pardero, nekaj bi vam svetoval."
„Torej?"
„Ali bi hoteli to majhno Indijanko?"
„Na vsak način. In Vi tisto majhno senorito Olgo."
„Tudi na vsak način. Ali pomagava drug drugemu?"
„Seveda. Tu je moja desnica!"
„Tu pa moja. Najprvo morava zvedeti, če sta te dve nedolžni Diani še prosti. Mislim, da ne več, kakor sklepam iz hladnosti, ki sva jo občutila."
„Morda naju je prehitel Strnad! Lep mož je in lahko zmeša glavo sto deklicam."
„Ne verjamem; preje bi sumil tega Marijana. Ali niste zapazili, da ga hacijendero povsod na nek fin način odlikuje. Zdi se mi, da je najodličnejši izmed vseh treh."
„Nisem imel povoda, da bi pazil na take malenkosti. Dovolite mi, da grem spat. Ta deklica ima pest, kakor kak indijski atlet; kdo bi prisodil toliko moč njenim majhnim, nežnim ročicam. Tilnik me boli in mi je tako otrpnil, kakor bi bil iz lesa. Vrag vzemi ljubezen, ki dokazuje svojo prisrčnost in moč s pestjo."
„Torej le naspite se, stotnik. Jutri ponoviva napad, in upam, da bova srečnejša. Lahko noč!"
„Lahko noč, senor Verdoja."
Pardero je odšel; ritmojster Verdoja je pa ostal še v vrtu, dokler je kazala njegova ura približno tričetrt na dvanajst. Potem je šel nadzorovat straže, in prišel {{prelom strani}} tako na južno stran palisad. To je bil kraj, ki
Ta je že čakal; v temni senci je čepel, da {{nejasno|ga}} mogel nihče zapaziti, tudi ritmojster ga ni videl.
„Senor!" je zašepetal, ko je šel Verdoja {{nejasno|m}} v njega.
„Oh, ti si?" je vprašal ritmojster in se ustavil.
„Da. Vidite, da sem točen."
„Saj se tudi spodobi. Kje so pa tvoji tovariši?"
„V bližini."
„Pa jih saj nihče ne zapazi?"
„Nikar ne skrbite. Torej, kaj ukazujete?"
„Ali poznaš Strnada osebno?"
„Ne.«
„Ali ga nihče ne pozna izmed vas?"
„Nihče."
„To je pa zelo nepripravno. Jahal bo z menoj v tigrov prepad."
„In mi naj bi ga tam pričakovali?"
„Pričakovali in ustrelili."
„To pa že storimo; sveta Mati Božja mi bodi priča, da je res. Usmrtil je naše tovariše in zato mora umreti, kakor so oni umrli."
„Ampak ne poznate ga. Sedaj še ne vem, kdo nas bo spremljal. Sam ne morem jahati z njim in skoraj gotovo me bodo spremljali nekateri moji tovariši. Morda gre tudi še kdo drugi z
„Popišite mi ga!"
„Močnejši in večji je ko jaz in ima svetlo-rujavo brado. Kako obleko bo imel, in katerega konja, tega seveda danes še ne vem."
{{prelom strani}}
„Torej dobro. Določil Vam bom znamenje, po katerem ga lahko spoznam. Bodite vedno na njegovi desni {{nejasno|dlani}}."
„Ali zadostuje to?"
„Popolnoma. Kaj bo pa z drugima dvema?"
„Dobite ju pri kaki drugi priložnosti. Glavna stvar je, da prideš vsako noč ob dvanajstih sem, da se pogovoriva. Sedaj se morava pa ločiti, sicer naju lahko kdo zapazi."
Verdoja je odšel in se vlegel spat. Spal je mirno, in umor, ki ga je nameraval, mu ni težil prav nič vesti.
Drugo jutro je omenil Verdoja pri zajutreku, da bi rad jahal v tigrov prepad. Jutro se mu je zdelo najpripravnejše, in Strnad je bil zadovoljen s predlogom. Verdojeva poročnika sta prosila, če smeta iti z njima. Ritmojster jim je to seveda rad dovolil. Marijano in Krek nista hotela iti z njimi, ker so jim bili častniki nesimpatični.
Ritmojstru je bilo to po volji. Strnad je bil edini, ki ni imel vojaške obleke, zato ga roparji niso mogli zamenjati; kroglja ga ne more zgrešiti.
Ko so
da gre v smrt.
Jahali so po isti poti, kakor predvčerajšnjem Strnad in Bivolovo Čelo. Strnad je bil vodnik. V gozdu so razjahali, ker so morali konje včasih voditi. Tako so se približali prepadu. Ko so dospeli že skoraj
„Pustimo konje tu," je dejal. „Naj se tačas pasejo."
Verdoja in častniki so bili zadovoljni z njegovim predlogom, in tako so šli naprej brez konj.
Strnad je vzel s seboj samo Henrijevo puško, edino za pasom je imel še bodalo. Ko so dospeli do vhoda {{prelom strani}} v prepad, se je nenadoma ustavil, se sklonil in opazoval travo.
„Kaj pa iščete?" ga je vprašal Verdoja.
„Hm, pojdimo naprej!"
Druzega ni dejal, ampak gledal je vedno samo na tla.
Ko so dospeli v prepad, je bil Verdoja vedno na njegovi desni strani. Strnad je preiskal s svojim ostrim pogledom stene in obronek prepada. Vsak trenutek poči lahko smrtonosni strel.
Na dnu prepada so ležali mrliči, kakor so jih vrgli pri plenjenju v stran. Začeli so že malo smrdeti.
„Torej tukaj je bilo, senor?" je vprašal ritmojster.
„Tukaj," je odgovoril Strnad.
„In vse mrliče, razun dveh, ste ustrelili Vi?"
„To ni nič posebnega. Ali ste zapazili, da sem zadel vse v glavo?"
„Saj res."
Ogledali so si mrliče in videli, da so ranjeni vsi na čelu, in sicer na istem mestu. Pri tem niso zapazili, da se Strnad vedno nižje skloni, kakor je potrebno, in da se za njihovimi telesi skrbno skriva. Tudi tega niso zapazili, da gleda vedno na skrivnem na desno in levo ob stenah prepada navzgor.
„To je pa umetnost," je dejal Verdoja. „Izvrsten strelec ste, senor. Nikoli še nisem slišal, da bi en sam človek ustrelil v dveh minutah trideset sovražnikov."
Strnad je zmignil malenkostno z rameni.
„Taka Henrijeva puška je strašno orožje," je dejal. „Ampak izurjen mora človek biti, da porabi orožje v pravem trenutku. Trideset sovražnikov, ki jih človek vidi, je lažje ustreliti, ko enega samega skritega."
{{prelom strani}}
„Skritega mislim, da ni mogoče ustreliti," je dejal poročnik Pardéro.
„Dober strelec najde tudi skritega sovražnika," se je smejal Strnad in se skrival še vedno za svojimi spremljevalci.
„To je nemogoče!" je dejal Verdoja.
„Ali naj Vam dokažem, da je mogoče?"
„Le!" je rekel poročnik radovedno.
„Ali mislite, da je kak sovražnik v bližini?"
„Kdo neki, in kje naj bi se skrival?"
Strnad se je samozavestno nasmejal in dejal:
„In vendar preži name in čaka prilike, da bi me ustrelil."
Že davno je snel Strnad svojo puško iz ramen in jo držal pod pazduho. Ritmojster se je ustrašil pri teh besedah. Kje je neki zvedel Strnad, da preti nevarnost njegovemu življenju.
„Nikar se ne šalite, senor Strnad," je dejal častnik.
„Takoj Vam dokažem, da sem resno govoril."
Pri teh besedah je prijel svojo puško, nameril in sprožil dvakrat. Več glasov je zakričalo na robu prepada. Strnad je pa skočil hitro na tisto stran obronka in hitel ob steni navzgor. Pri izhodu v prepad je izginil za grmovjem.
„Kaj pa pomeni to?" je zaklical Pardéro.
„Človeka je usmrtil," je odgovoril njegov tovariš.
„To je pa strašen človek," je zaklical Verdoja.
Kaj je hotel druzega reči.
„V nevarnosti smo, umakniti se moramo," je dejal Pardéro.
Šli so proti izhodu prepada, kjer se jim je zdelo varnejše in čakali. Čez nekaj minut sta počila zgoraj, že dva strela; potem je bilo dalje časa vse tiho.
{{prelom strani}}
Tako je minilo približno četrt ure, ko zasumi nekaj; v grmovju tik njih. Prestrašeno so pogledali na tisto stran in zgrabili vsak svoje orožje.
„Nikar se ne bojte, senorji!“ je dejal tedaj nekdo. „Jaz sem.“
| |||