Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 39.930:
{{prelom strani}}
Tako je minilo približno četrt ure, ko zasumi nekaj; v grmovju tik njih. Prestrašeno so pogledali na tisto stran in zgrabili vsak svoje orožje.
„Nikar se ne bojte, senorji!" je dejal tedaj nekdo. „Jaz sem."
Bil je Strnad, ki je stopil sedaj izza grmovja.
„Senor, kaj ste pa storili?" ga je vprašal poročnik.
„Streljal sem," se je smejal Strnad.
„Vemo. Ampak zakaj?"
„Iz samoobrambe, kajti ustreliti so me hoteli."
„Nemogoče! Kdo neki! Kako ste pa to vedeli?"
„Moje oči so mi povedale."
„In mi nismo ničesar zapazili."
„To ni nič čudnega, ker niste prerijski lovci. Gospod ritmojster je preje zapazil, ko sem opazoval travo. Videl sem sled, ki so ga naredili ljudje pred četrt ure; vodil je na desno navzgor. Poglejte tukajle sem, saj se še natančno vidi."
Pri teh besedah je pokazal na tla. Častniki so se potrudili, a zapazili niso ničesar.
„Človek mora imeti izurjeno oko," se je smejal Strnad. „Torej nadalje! Ker vodi sled na desno navzgor, sem preiskal takoj pri vstopu v prepad njegov rob in zapazil nekaj moških glav, ki so se skrivale tamle za grmovjem in nas opazovale. Videli niso, da jih jaz opazujem, kajti moje oči je zakrivala klobukova senca."
„Kako ste pa vedeli, da so naši sovražniki?" je vprašal Verdoja.
„Ker so pomolili svoje puške skozi grmovje, ko smo vstopili. Natančno sem videl dve cevi, ki ste merili name."
„Prokleto!" je zaklel poročnik Pardéro, ki ni slutil zveze. „Morda so pa čakali na nas in ne na Vas."
{{prelom strani}}
„Ne, ne, name so čakali. Natančno vem, da imam dovolj povoda paziti nase; zato sem se skrival, tem dalje smo šli, vedno za hrbtom gospoda ritmojstra. Kdor bi hotel ustreliti mene, bi zadel tudi njega."
Verdoja je kar zazijal od začudenja.
„Grom in strela," je dejal slednjič, „torej je bilo pravzaprav moje življenje v nevarnosti!"
„Seveda," se je smejal Strnad. „Čudno se mi pa zdi, da so naši sovražniki tako skrbno pazili na mojega zaščitnika."
Ta opazka je Verdojo precej skrbela. Ali morda sluti Strnad zvezo? In Slovenec je nadaljeval:
„Sicer sem se pa prav lahko skrival, kajti puške so merile name od desne'strani, in gospod ritmojster je bil tako prijazen, da se je držal vedno z neko posebno pazljivostjo moje desne strani."
Ritmojster je pobledel. Ni dvomil več, da ga je Strnad spoznal. Slovenec je slutil, kdo da je kriv napada, in je nadaljeval:
„Vi niste videli pušk; ampak jaz vem natančno, na kateri strani je strelčeva glava. Ko sem ustrelil, sem zadel dva moža ravno v glavo. A v istem trenutku so šinile še dve cevi skozi grmovje, zato sem skočil na desno, kjer sem bil na varnem, in sem hitel proti izhodu. Moji sovražniki so si izbrali jako slab kraj; nekaj prav poštenih klofut zaslužijo za svojo neumnost."
„Kam ste šli pa potem?" je vprašal Verdoja.
„Šel sem hitro navzgor, da pridem svojim sovražnikom za hrbet. Ko sem prišel na tisti kraj, sem zapazil, da so bili tako previdni in pobegnili. Slišal sem od daleč, kako je še šumelo grmovje, in sem ustrelil še dvakrat brez cilja za njimi."
„Kaj pa mrliča?"
{{prelom strani}}
„Zgoraj ležita. Ali jih greste pogledat?"
„Gremo."
„Torej pojdite! Tovariši so jim pobrali samo orožje in denar, ostalo še najdemo."
Sledili so drznemu možu navzgor in našli res ob robu prepada dva moža, ki sta bila zadeta ravno v glavo. Ritmojster je bil zadovoljen, ko je zapazil, da Strnad ni ustrelil vodje roparjev, s katerim je govoril o polnoči, in ki ga pričakuje tudi danes ob istem času."
„Senor, zelo predrzni ste bili, ker ste šli z nami, akoravno ste vedeli, da merijo puške na Vas," je dejal poročnik.
„Prav malo sem bil predrzen, ampak ta dva mrliča sta bila predrzna, ker sta mi pokazala svoje cevi preden sta ustrelila. Izkušen prerijski lovec tega nikdar ne bi storil."
„Kaj pa naredimo z mrličema?"
„Ničesar. Naj ležita pri svojih tovariših. Mislim, da se ne motim, če pravim, da sta bila ta-dva moža včeraj z nekim Kortejem v El Oru. Saj ste menda vi tudi prišli od tam."
To je govoril Strnad navidezno, popolnoma hladnokrvno, ampak ritmojster je vendar čutil v teh besedah svojo obsodbo.
„Da, neki Kortejo je prišel včeraj k Huaresu, ravno ko smo sedeli pri večerji," je dejal poročnik nedolžno in brez zadrege.
Verdoja ga je strogo pogledal, a poročnik ni zapazil ritmojstrovega pogleda.
„Ali je imel spremstvo?" je vprašal Strnad.
„Imel. Pet ali šest mož."
„Ali sta bila ta-dva med njimi?"
{{prelom strani}}
„Nisem jih tako natančno pogledal, ampak zdi se mi, da sem jn videl. Gospod ritmojster ve morda kaj natančnejšega."
„Zakaj pa gospod ritmojster?"
„Ker je prenočil Kortejo pri njem."
Drugič je pogledal Verdoja besno svojega častnika, a ta ga tudi sedaj ni zapazil, pač pa Strnad, ki je dejal mirno:
„Ne verjamem, da bi vedel senor Verdoja kaj natančnejšega, sicer je pa stvar itak poravnana. Lopova
sta dobila svoje plačilo in bosta segnila v družbi svojih, tovarišev."
S temi besedami je sunil mrliča čez rob v prepad, da sta padla čez strmo steno in obležala napol razbita na tleh.
Potem so se vrnili vsi štirje tja, kjer so pustili svoje konje. Ti so se mirno pasli, zajahali so jih in odjahali proti domu.
Celo pot ni izpregovoril Strnad niti jedne besede, tudi Verdoja je molčal, in samo poročnika sta kramljala napol glasno. Pogovarjala sta se o Strnadovi bistroumnosti, hrabrosti in izurjenosti.
Ko so prišli domov, so zvedeli takoj vsi vojaki o dogodku, ki so ga doživeli njihovi častniki v družbi drznega Slovenca.
Stanovalci hacijende so zvedeli seveda tudi o tem, in vsak je imel različno mnenje o današnjem dogodku. Nekateri so hvalili Strnada, drugi so bili mnenja, da bodo sedaj varni, in tretji so obžalovali, da je ustrelil samo dva in ne vse.
Ker je Strnad vedel, da ga ritmojster opazuje, je bil zelo previden in je pri kosilu zelo malo govoril o današnjem dogodku. Ko je pa jahal popoludne {{prelom strani}} Verdoja na izprehod, je povedal Strnad hacijenderu in dvojim prijateljem svojo sumnjo.
Začetkoma so mislili, da se moti, a slednjič so verjeli njegovemu utemeljevanju ter sklenili, da se bodo ritmojstra varovali in ga natančno opazovali.
Večer je minil kakor včerajšni, samo Indijanka ni šla v vrt na izprehod. Ko se je ritmojster poslovil in vošil lahko noč, je šel tudi Strnad navidezno spat, a na stopnjicah se je obrnil in šel v sobo, ki je bila v pritličju poleg veže.
Če je ritmojster z roparji v kaki zvezi, tedaj more edino le ponoči z njimi občevati, zato je sklenil Strnad, da bo pazil nanj. Zadnja vrata so bila zaprta, in kdor je hotel iti iz hiše, je moral iti skozi sprednja. Strnad je moral zato ritmojstra na vsak način zapaziti, če bi šel iz hiše.
Odprl je pol okna, da bi bolje slišal in se vsedel na stol. Mislil je na svojo domovino in svojo lepo ženo, a skušal se je iznebiti teh misli, da ne bi izgrešil ritmojstra. Tako je sedel dolgo in pazno poslušal, dokler je bilo že skoraj polnoč.
Tedaj se mu je zdelo, da sliši v veži nek šum; poslušal je pazljivejše in slišal, da je odprl nekdo sprednja vrata, ki so bila poleg njegovega okna. Pogledal je ven in zagledal ritmojstra, ki je šel previdno iz hiše proti palisadnim vratom, ki so bila odprta, saj je bilo popolnoma varno, ker so bili konjeniki pred palisadami. Odprta so bila tudi zategadelj, da so vojaki in častniki tudi ponoči lahko občevali. Ritmojster je stopil na prosto.
Strnad je skočil skozi okno, ga za seboj prislonil in sledil potem Verdoji, ampak ne na prosto, temuč samo do palisad, ki so obdajale dvorišče. Čez palisade je lahko gledal na prosto in videl Verdojo, kako je šel {{prelom strani}} od ognja do ognja nadzorovat straže. Kamor je šel ritmojster zunaj, mu je sledil Strnad na dvorišču za
Ko je Strnad slučajno pogledal nazaj na hacijendo, je zapazil na ravni strehi osebo, ki je hodila semtertja. Spoznati je ni mogel, a vedel je, da je Olga, ki ji je danes strogo naročil, da mora uživati svež zrak, sicer bi utegnila zboleti, ker se preveč trudi. Po dnevu ni hotela iti na izprehod zaradi vojakov, in zato se je šla sedaj na streho odpočit, ko je spal njen ljubček.
Verdoja je pregledal že celo taborišče in bi se moral sedaj vrniti, a šinil je proti jugu.
Kaj neki ima tam opraviti? Zakaj ne gre glasno, kakor pošten človek, ki se izprehaja? Potihem mu je sledil Strnad znotraj in prišel tja, kjer sta se zunaj pred palisadami Verdoja in ropar pogovarjala. Slišal je tuj glas, ki je dejal:
„Vi sami ste nam bili napoti. Saj bi bili Vas zadeli!"
„Zakaj pa niste šli na levo stran prepada?"
„Tam bi bilo isto. Kdo bi si mislil, da je ta človek tako bistroumen!"
„Vsegaveden se mi zdi. Novega načrta sedaj ne vem. Sicer moram biti pa zelo previden, ker Strnad gotovo name strogo pazi. Tu se ne smeva več shajati. Ali imaš papir in svinčnik?"
„Nimam."
„Ampak pisati in brati znaš?"
„Znam."
„Tu imaš nekaj papirja in svinčnik. Če greš odtod proti tigrovem prepadu in prideš do gozda, leži med prvimi drevesi precejšen kamen. Tja ti prinesem dopoludne ali kadar bodem imel čas navodilo za prihodnji {{prelom strani}} napad in ga vtaknil pod kamen. Če mi kaj odgovoriš, tedaj položi pismo na isti kraj. Ali me razumeš?"
„Razumem; ni treba, da bi bil učenjak za tako stvar. Ampak povejte mi, senor, kdo pa je tista oseba, ki leta tamle zgoraj semtertja?"
„Kje pa?"
„Na strehi."
„Nisem je že zapazil. Oh, to je Olga, hacijenderova hči. Sedaj jo grem malo kratkočasit. Ali bi me morda rad še kaj vprašal?"
„Nič."
„Torej pojdi! Ampak zapomni si: če steše enkrat tako nerodni ko danes, tedaj vas ne maram več. Takih bedakov ne rabim. Lahko noč!"
Ko je Strnad slišal zadnje besede, je šel hitro nazaj; zlezel je skozi okno v sobo in ga zaprl. Zvedel je dovolj. Njegova slutnja se je uresničila; ritmojster je bil njegov sovražnik, ki ga je najel Kortejo, in Verdoja je storil vse, da izpolni naročilo svojega prijatelja. Sreča je bila za Strnada, da je zvedel skrivališče dopisov, kajti sedaj je lahko prekrižal nakane svojih sovražnikov.
Ampak kaj neki hoče ritmojster sedaj na strehi? Ali je napravil samo nepremišljeno opazko, ali hoče morda res obiskati Olgo? O tem se mora prepričati.
Kmalu je stopil Verdoja v vežo in šel tiho, čisto tiho po stopnjkiah navzgor. Čez nekoliko minut je odprl Strnad vrata svoje sobe in šel potihem za njim. Počasi je šel Verdoja po prvih in drugih stopnjicah navzgor, druge stopnice so vodile že na ravno streho. Vrata na streho je našel Strnad odprta. Previdno je pomolil glavo skozi odprtino in zagledal Olgo in ritmojstra, ki sta stala v bližini.
{{prelom strani}}
„Ali mi mislite res uiti, senorita?" je vprašal ravno Verdoja.
„Moram že iti,
Strnad je videl, da jo je prijel Verdoja za roko in trdno držal.
„Ne, ostati morate, senorita!" je dejal častnik. „Ostati morate in me poslušati, kaj Vam bom povedal o svojem prekipečem srcu, o svoji neskončni ljubezni in svojem žarečem poželjenju, da bi Vas pritisnil na svoje srce. Prosim Vas, Olga, ne branite se, saj bi Vam nič ne koristilo!"
„Lepo Vas prosim, pustite me, senor," ga je prosila, in iz njenih besed si laliko takoj spoznal njen strah.
„Ne, ne pustim Vas. Poljubiti Vas moram, čutiti hočem Vaše srce na svojem, in združiti se hočem z Vami v sladkem objemu in od ust do ust."
Poskusil jo je pritisniti nase, a Olga se je branila zaman in dejala obupano:
„Moj Bog, ali naj kličem na pomoč!"
Hitro je stopil Strnad na streho.
„Ne, senorita, ni Vam treba; pomoč je že prišla. Če Vas senor Verdoja na mestu ne izpusti, ga vržem iz strehe na dvorišče."
„O, senor Strnad!" je pobledela Olga. „Pomagajte mi!"
„Strnad!" je siknil ritmojster.
„Da, jaz sem. Izpustite damo!"
Tedaj je častnik Olgo še bolj prijel in vprašal:
„Kaj pa hočete tu? Kaj mi pa zapovedujete! Poberite, se odtod nesramneš!"
Komaj je izgovoril zadnjo besedo, je švignila Strnadova pest skozi zrak, strašen udarec je zadel Verdojevo glavo, in zgrudil se je na tla.
{{prelom strani}}
Tedaj se je obrnil Slovenec k deklici, ki je skoraj padla s častnikom vred, in dejal:
„Pojdite, senorita! Spremim Vas doli!"
„O moj Bog!" je vzdihnila in se tresla na celem telesu, „ničesar nisem storila, s čimur bi mu bila dala povod k temu napadu!"
„Saj vem," je odgovoril Strnad. „Taki ljudje si upajo storiti vsako hudobijo, samo ničesar poštenega."
„Zaradi vojakov se morem itak samo na strehi izprehajati, in sedaj se še tam ne bodem mogla."
„Ne, senorita. Pokrepčati se morate v svežem zraku, in nihče Vas ne bo motil na Vašem izprehodu. Skrbel bom, da se v prihodnje lahko brez skrbi izprehajate."
„Ampak s tem si napravite grozne sovražnike, senor!"
„Takih sovražnikov se ne bojim," je dejal Strnad zaničljivo.
„Pobili ste moža na tla. Ali ne bodo nastali zaradi tega prepiri?"
„Morda. Ampak nikar se ne bojte zame. Javen dvoboj je mnogo manj nevaren ko zvijača, ki se je človek ne ubrani tako lahko. Pustiva moža na strehi in poskusiva pozabiti v spanju predrzno razžalitev. Saj niti vreden ni, da bi govorila o njem."
Spremil jo je doli po stopnjicah do bolnikove sobe, kjer se je poslovil, kajti hotela je ostati pri svojem zaročencu.
Ko se je vrnil Strnad v svojo sobo, kjer je moral Verdoja mimo iti, je prislonil vrata in čakal. Šele čez dolgo časa ga je slišal piiti po tihem po stopnjicah in plaziti se čez hodnik. Sele sedaj se je vlegel Strnad spat.
Olga se je sicer vlegla v visečo mrežo poleg bolnikove postelje, a nesramno razžaljenje jo je tako razburilo {{prelom strani}} in prestrašilo, da ni mogla zaspati. Različne skrbi so jo mučile. Vojaki ostanejo še nekaj časa na hacijendi. Kapitan Verdoja porabi lahko kako drugo priložnost in ponovi svoj napad. Bógve, če dobi takrat zopet tako hrabrega branitelja. Na svojega očeta se ne more zanašati. Prvič ni junak, in drugič mora biti kolikor mogoče obziren napram napol divjim vojakom, ki so njegovi gosti. Vedela je, da se poda branitelj v sedanjih okolnostili v veliko nevarnost. Strnad se bode moral gotovo pokoriti za svoj odločen nastop. Kaj moreta dva ali trije še tako drzni možje napram mnogoštevilni tolpi neotesanih vojakov, izmed katerih živi vsakdo več ali mauje protipostavno. —
V takih mislih in strahu ji je minila noč. Premišljevala je o tem tem lažje, ker je bolnik celo noč mirno spal. Spal je celo še, ko je prišla zjutraj lepa Indijanka Karja nadomestovat Olgo za nekoliko časa.
„Ali je dobro spal?" je vprašala.
„Dobro," je odgovorila Olga. „Celo noč se ni prebudil, in sedaj, hvala Bogu, gotovo ozdravi. Senor Strnad je dejal, da trepanacija ni nevarna, pač pa mrzlica in druge posledice. Dali smo mu na rano zelišča zoper mrzlico, in upam, da je niti čutil ne bode. Prepričana sem, da ga obvaruje ljubi Bog, in da kmalu ozdravi."
„To je moja najiskrenejša želja," je dejala Karja. „Za senorja Kreka se nam torej skoraj ni treba več bati, ampak zate se bojim."
„Zakaj pa?"
„Ker si tako bleda in utrujena. Škoduje ti, ker prečuješ vse noči."
„Zaraditega že ne. Če sem res slaba, sem iz druzega vzroka."
{{prelom strani}}
Nato je povedala Karji, kaj je doživela na strehi. Karja, ki jo je pazljivo poslušala, je povedala potem tudi tvoj doživljaj s poročnikom Parderom. Pogovarjali ste se še o neodpustljivih nesramnostih, ko je vstopil Strnad. Grledat je šel bolnika takoj, ko se je zbudil, stopil po tihem v sobo in slišal konec pogovora med Karjo in Olgo, ne da bi ga bile zapazile. Ko so ga videle, je bilo že prepozno. Strnad se je oprostil in vprašal Indijanko:
„Kaj, tudi Vi ste trpeli na podoben način ko senorita Olga?"
„Žalibog."
„Zaradi koga pa?"
„Poročnik Pardero me je napadel na vrtu, in ko sem mu ušla, sem naletela na kapitana, ki me je hotel zgrabiti."
„Lopova!"
Strnad je dejal samo to edino besedo, potem se je pa obrnil k bolniku. Opazoval je njegovo dihanje in zadovoljno pokimal. Ko mu je Olga povedala, da se ni prebudil celo noč, se je zjasnil Strnadov obraz, in dejal je:
„Le pustimo ga, naj mirno spi! Spanje in mir sta najboljše sredstvo."
Nato je šel na izprehod na pašnike, si ujel tam konja in oddirjal v savano. Čez nekoliko časa se je vrnil, izpustil konja in šel peš proti hacijendi.
Pri vratih je srečal poročnika Pardéra.
„Tako?" je vprašal Strnad na kratko.
„Govoriti moram z Vami!"
{{prelom strani}}
„Morate?" se je začudi Slovenec. „To se pravi morda, da Vas moram poslušati?"
„Tako je!" je odgovoril poročnik zaničljivo.
„Torej dobro! Izobražen mož nikomur ne odkloni posluha, seveda če ne zanemari potrebne uljudnosti. Pod vežnimi vrati ne sprejemam avdijenc. Če hočete z menoj govoriti, pridite v mojo sobo."
Poročnik je zagorel od jeze in dejal:
„Tako velikodušno govorite o avdijencah, ali mislite, da ste kak vladar?"
„Hm, avdijenca v širšem pomenu je vsak pogovor med višjim in nižjim človekom. Priznati mi morate vendar, da je najino stališče v socijalnem, intelektuelnem in moraličnem oziru nejednako; vendar Vas bom poslušal."
Nato je hotel oditi, a poročnik ga je prijel hitro za roko in vprašal z grozečim glasom:
„Ali morda mislite, da sem moralično nižji od Vas?"
„Nikoli ničesar ne mislim, ampak rečem samo to, o čemur sem popolnoma prepričan. Sicer pa izpustite mojo roko, kajti ne ljubim tacega dotikanja!"
Otresel se je Španca in odšel. Poročnik je okusil Strnada že dovolj, zato ga je pustil v miru, a zasledoval ga je z svojimi iskrečimi se očmi in godrnjal:
„Bahač, to mi pa še drago poplačaš. Slovenci se mi zde kakor mule; potrpežljivo in brez poguma in časti prenašajo največja bremena, kadar se jim pa zmeša v glavi, tedaj postanejo divji in neolikani; v takem slučaju jih more ukrotiti človek samo s palico. To bom poskusil tudi pri tem Strnadu. Radoveden sem, če ostane tako ponosen, ko zve, zaradičesar sem prišel."
Malo je počakal in šel potem v Strnadovo stanovanje. Ta ga je pričakoval; slutil je zaradičesar je prišel, in sprejel poročnika z mrzlim a uljudnim poklonom.
{{prelom strani}}
„Vidite, senor, da sem prišel," je dejal Španec z zaničljivim nasmehom.
Strnad je pokimal.
„K avdijenci," je pristavil Španec.
Strnad je drugič pokimal.
„Zato upam, da me sedaj uslišite!" je pristavil Pardéro grozeče.
„Gotovo, če se dostojno obnašate," je odgovoril Slovenec.
Tedaj je Španec vzkipel.
„Gospod, ali sem se vedel že kedaj nedostojno?"
„Preidiva k stvari, senor Pardéro!" je dejal Strnad mrzlo.
„Dobro, pa pustiva tačas to stvar. Ampak navajen nisem, da bi se pogovarjal stoje!"
Pri tem je pogledal na bližnji stol. Ko je zapazil Strnad njegov pogled, se je delal nevednega, in dejal z sarkastičnim nasmehom:
„O pogovoru v tem slučaju niti govora ni, pač pa o avdijenci. Prosilec mora prositi stoje, če Vam to ne ugaja, tedaj sva končala najin sestanek."
Če je nameraval razžaliti s temi besedami Spanca, se mu je to popolnoma posrečilo. Pardérov obraz je kar zagorel od jeze, oči so se mu zaiskrile in njegov glas se je tresel, ko je odgovoril:
„Senor, nisem več v stanu, smatrati Vas za kavalirja!"
„Vaš stan me popolnoma nič ne briga," se je nasmehnil Strnad. „Ampak prosim, preidite k stvari. Nisem v stanu, da bi se smatral za klepetuljo."
Pardéro je hotel vzkipeti, a ko je videl, da je zgrabil Strnad svoj klobuk, da bi odšel, se je premagal in dejal precej mirno:
{{prelom strani}}
„Prišel sem z naročilom svojega predstojnika, kapitana Verdoje."
Ko Strnad ni odgovoril na ta uvod, je Španec nadaljeval:
„Ali priznate, da ste ga razžalili?"
Strnad je zmignil z rameni in dejal z nasmehom:
„Zdi se mi, da nimate navade, izbirati svojih izrazov. Priznati more samo hudodelec sodniku, in jaz nisem prvo, in Vi ne drugo. O priznanju torej niti govora ni. Sicer pa tega moža nisem razžalil, ampak pobil na tla. Morda je to po Vaših nazorih celo razžaljenje druge, morda celo tretje vrste."
„Tako je!" je zaklical poročnik. „Kapitan zahteva zadoščenja!"
„Oh!" se je začudil Strnad. „Zadoščenje? In to zahtevate Vi?"
„Saj slišite."
„Hm! Ali poznate postave dvoboja, senor Pardéro?"
„Li dvomite?"
„Da."
„Grom in strela!"
„Prosim, takih izrazov pa nisem navajen v svoji sobi. Dvomim pa zaraditega, ker ste prevzeli zastopništvo v zadevi, ki je gotovo nečastna za Vas. Ali poznate povod udarca, ki sem ga dal kapitanu Verdoji?"
„Popolnoma," je odgovoril Pardčro in se kar tresel od jeze.
„Tedaj Vas zaničujem! Pobil sem kapitana na tla, ker je razžalil dostojno damo, ki je celo hacijenderova hči, čegar gost je Verdoja. Kdor prevzame zastopstvo takega slučaja, ga ne smatram samo za moralično ničlo, ampak celo za jako velik minus."
{{prelom strani}}
Tedaj je zgrabil Španec svojo sabljo, jo potegnil napol iz nožnice in zaklical:
„Kaj pravite? Kaj pravite? Vam bodem — —"
„Ničesar ne bodete!" je dejal Strnad mirno.
Njegove oči so se zaiskrile, da s« je poročnik kar prestrašil. In Slovenec je nadaljeval:
„Izpustite svojo sabljo, sicer jo zlomim pred Vami! Pravzaprav sp niti čudim, ker ste prevzeli kapitanovo zastopstvo, kajti ravno tak lopov ste kakor on. Včeraj ste — — —"
„Stojte!" je zaklical poročnik ves besen. „Še eno tako besedo spregovorite, pa Vas prebodem! Ali prekličete takoj tega lopova!"
Potegnil je sabljo iz nožnice in zamahnil. Strnad je stal mimo na svojem mestu, držal roke čez svoje široke, mogočne prsi in dejal:
„Dobro. Če želite, pa prekličem „lopova". Res je, da niste lopov, ampak dvojen lopov!"
Španec je kar obstrmel. V prvem trenutku svojega nasprotnika niti razumeti ni mogel; potem je pa hripavo zaklical in zavihtel svojo sabljo. A v istem trenutku mu je izvil Slovenec ojstro orožje iz rok. Španec niti vedel ni, kako se je to zgodilo. Strnad je sabljo dvakrat upognil in vrgel tri kose poročniku pred noge.
„Tu imate svojo bridko sabljico!" je dejal z nasmehom. „Razžalili ste včeraj senorito Karjo, kakor Vaš kapitan senorito Olgo. Oba sta jednaka lopova, če ne odidete takoj iz sobe, Vas vržem skozi okno."
Grozeče je nameril s pestjo na svojega sovražnika, a ta se mu je izmuznil izpod roke in skočil k vratom. Tam se je še enkrat obrnil, zagrozil Slovencu s pestjo, in zaklical:
„To mi še drago poplačate, in sicer kmalu, kmalu! {{prelom strani}} Biti se bodete morali z dvema, in vsaj jeden Vas usmrti, če nimate samega vraga v telesu."
Nato je odhitel skozi vrata. Strnad si je mirno prižgal cigareto in hladnokrvno čakal. Ni še minilo četrt ure, ko potrka nekdo na vrata. Strnad je glasno odgovoril: „Prosto!", in vstopil je drugi poročnik. Uljudno se je priklonil in dejal ravnotako uljudno:
»Oprostite, senor Strnad, ker Vas motim! Ali imate morda pet minut časa?"
„Prosim, senor. Prosim vsedite se in prižgite si cigareto!"
Poročnik se je kar začudil Strnadovi prijaznosti. Poročnik Pardéro mu je namreč pravil o Strnadovi neuljudnosti, in namesto tega ga je sprejel Slovenec tako kavalirsko. Kar ne bi nikdar storil evropski častnik kot zastopnik, je storil poročnik; vzel je cigareto in pustil, da mu jo je Strnad prižgal. Pravzaprav bi je ne smel niti sprejeti. Ko sta se vsedla je začel častnik:
„Odkritosrčno Vam moram priznati, senor, da nisem rad prišel k Vam, kajti zadeva, zaradi katere prihajam, je sovražna."
Vstavil se je in pogledal vprašajoče Strnada. Ta mu je hotel malo pomagati in zato dejal:
„Le govorite, senor, brez skrbi! Gotovo sem pripravljen dovolj na to, kar mi imate povedati."
„Torej prišel sem po naročilu senorjev Verdoje in Pardéra, ki mislita, da ste ju razžalili."
Strnad je pokimal nalahko z glavo.
„Vi ste se pravilno izrazili," je dejal. „Senorja mislita, da sem ju jaz razžalil, a stvar je drugačna. Onadva sta razžalila dve dami, ki sta bili brez pomoči, in jaz sem se maščeval zato nad njima. Senor, ali ste me prišli pozvati na dvobej?"
{{prelom strani}}
„Da, senor Strnad."
„S kom naj se pa bijem?"
„Z obema."
„Hm! Tedaj mi je pa zelo žal, kajti teh dveh mož ne spoštujem. Sicec mi se mi pa niti ni treba biti, ker nista častna. Ker ste pa prišli Vi uljudno k meni, Vas ne bom žalil, ampak upošteval, da smo sedaj v deželi, kjer ljudje minajo tako strogih pojmov o časti. Zato sprejmem poziv na dvoboj. Ali sta Vam naročila gospoda že kaj natančnejšega?"
»Že."
„Torej?«
„Kapitan bi se rad dvobojeval z sabljami, poročnik pa z pištolami."
„Verjamem," se je nasmejal Strnad. „Zlomil sem mu sabljo; v torej, da se spoznam na to orožje, in zato si je izbral pištole. Obema gospodoma priznam njihove želje, ampak samo pod dvema pogojema."
„Torej prosim, senor!"
„S kapitanom se bijem s sabljami, dokler je eden izmed naju tako ranjen, da se ne more več biti."
„To morda prizna kapitan."
„S poročnikom se pa streljam čez barijero z dvema nabasanima cevema. Barijera je tri korake, in vsak ima dva strela."
„Moj Bog, senor, na ta način greste vendar v gotovo smrt," ga je svaril častnik. „Če uidete kapitanu, gotovo ne uidete poročniku, ki je najboljši strelec s pištolami."
„Morda so pa še boljši strelci ko on," se je smejal Strnad. „Ali ste že slišali praviti o slavnih strelcih, lovcih ali savancih, senor?"
„O, že mnogokrat."
{{prelom strani}}
„Ali poznate imena nekaterih?"
„Torej, slišal sem že o Šéterhenu, o Fírehenu, o Vínetu, o slavnem Knezu Skalovja in o — —"
„Stojte, senor! Ali mislite, da zna Knez Skalovja streljati s pištolo ali ne?"
„Bolje ko vsak drugi," je dejal Španec hitro.
„Torej, Knez Skalovja sem jaz. Nikar ne mislite, da se morda bojim poročnika Pardéra. Odkritosrčno Vam povem, da vem izid dvoboja že sedaj."
Španec ga je začudeno pogledal.
„Da ste Knez Skalovja vem, in da znate streljati, tudi vem," je dejal. „Ampak vendar ste tudi samo človek. Majhen slučaj Vas laliko pogubi. Kako morete vedeti izid obeh dvobojev že sedaj?"
„Če bi ne bili zastopnik mojih nasprotnikov, bi Vam izid povedal, a pred začetkom dvoboja Vam dokažem, da govorim resnico. O ostalem se blagovolite pogovoriti z senorjem Marijanom, ki bo prevzel moje zastopništvo."
„Kaj pa priče in nepristranski?"
„Jih ne rabimo."
„In zdravnik?"
„Ga tudi ne rabimo. Zdravnik sem sicer jaz sam, a pomagal ne bodem svojima nasprotnikoma prav nič."
„Pomislite, senor, da bi morda tudi Vi lahko bili ranjeni," je dejal poročnik.
„Kaj pa še? Izmed teh dveh me ne more nihče raniti."
S temi besedami se je obrnil Strnad ponosno v stran, in častnik je odšel. Nato je šei Strnad k Marijanu in mu razložil vso stvar. Mlad mož je takoj prevzel zastopništvo in šel k zastopniku nasprotnikov. {{prelom strani}} Kmalu se je vrnil in naznanil, da sta Verdoja in Pardéro sprejela Strnadove pogoje. Strnad je imel kot izzvani pravico, prinesti s seboj svoje lastne pištole.
Od tega trenutka je sedel vedno pri oknu svoje sobe. Vedel je, kaj se zgodi, in zato stražil izhod iz hacijende. Približno opoludne je zajahal kapitan svojega konja in oddirjal. Strnad je slutil, kaj da namerava Verdoja. Komaj je izginil kapitan na severni strani, je odjahal Strnad proti jugu. Oba sta imela namen, da prevarita druge, kajti kamen je ležal proti zahodu.
Kmalu je zavil Strnad proti zahodu in dirjal kar najhitrejše. Hotel je biti preje tam, kakor kapitan. Ker bi pa bili morda lahko kapitanovi zavezniki v bližini, je moral biti zelo previden. Čim bližje je prišel, tem pre vidnejši je bil in se skrival skrbno za grmovjem. Slednjič je razjahal konja, ga peljal za pripraven grm in ga privezal. Potem je šel peš naprej.
Ko je prišel v bližino kamna, se je vlegel na tla in se plazil z največjo previdnostjo naprej. Slednjič ga je zagledal, in ko se je preprič’al, da ni nikogar v bližini, si je poiskal skrivališče.
Deset korakov od kamna je stalo cedrovo drevo z gostimi vejami, splezal je kvišku in se tako dobro skril, da ga ni mogla zapaziti živa duša.
Komaj je bil na varnem, ko zasliši od daleč klopot konjskih kopit. S konja je skočil mož in šel hitro proti kamnu. Vzdignil ga je in položil pod njega zložen listek. Potem je spravil kamen v njegovo prejšnjo lego, zajahal konja in oddirjal. Hitro je splezal Strnad iz cedre, vzel izpod kamna list in bral:
„Danes ravno o polnoči pri ladrilih. Ampak gotovo, ker je zelo potrebno. Jutri dosežemo svoj cilj."
{{prelom strani}}
Podpisa ni bilo, saj ga ni bilo treba, in bi bil nevaren za Verdojo. Strnad je listič zložil in ga položil pod kamen. Kato je izbrisal svoje sledove, se vrnil k svojemu konju, ga zajahal in oddirjal proti hacijendi.
Ko je prišel domov, se kapitan še ni vrnil; prišel je mnogo pozneje in niti slutil ni, da je izdana njegova skrivnost. Morda niti zvedel ni, da Strnada ni bilo' doma.
|