Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 40.387:
{{prelom strani}}
Podpisa ni bilo, saj ga ni bilo treba, in bi bil nevaren za Verdojo. Strnad je listič zložil in ga položil pod kamen. Kato je izbrisal svoje sledove, se vrnil k svojemu konju, ga zajahal in oddirjal proti hacijendi.
Ko je prišel domov, se kapitan še ni vrnil; prišel je mnogo pozneje in niti slutil ni, da je izdana njegova skrivnost. Morda niti zvedel ni, da Strnada ni bilo doma.
Ladrilo je španska beseda in znači opeko. Prvotni stanovalci Srednje-Amerike so zidali svoje piramide in mesta iz opeke, ki so jo žgali oziroma sušili na solncu. Tako opeko so imenovali adobes, kar se imenuje špansko ladrilo. Še danes vidiš lahko razvaline takih mest in opazuješ umetnost dotičnih izumrlih narodov. Včasih najdeš sredi pragozda, sredi savane ali med kakimi pečinami samotno, napol ali popolnoma razrušeno židovje, ki je zidano iz takih ladrilov in priča, da so stanovali nekdaj v tistih krajih ljudje.
Tudi v bližini hacijende del Erina je bila taka razvalina. Oddaljena je bila približno pol ure od hiše. Stala je sredi med skalovjem, in obdajali so jo grmovja in različno rastlinje. Malo pred razdrtim zidovjem je bila okrogla jama. V to jamo si lahko prišel, kajti grmovje ni bilo tam zelo gosto, in Strnad je bil prepričan, da se snide tam Verdoja z roparjem.
Strnad ni nikomur povedal, kar je zvedel in sedel celo popoludne pri bolniku, ki se je jako dobro počutil in ki se mu je vrnil spomin že tako, da mu je lahko povedal Strnad svoj doživljaj v jami kraljevega zaklada. Olga je prinesla dragocenosti, in Strnad je občudoval bogatstvo, ki je obogatilo nekdaj tako revnega lovca.
„Pravzaprav niti ne rabiš tega bogatstva, kajti hacijenda del Erina bo itak najina. Ali bi se ne spodobilo, da bi delil s svojim bratom Bolnik je smeje pokimal in dejal:
„Rad, kar je moje, je tudi tvoje. Ali mi nisi včeraj pravil, da imaš sina?"
„Ja. Ženo in sina imam na Bršljanovem," je odgovoril kapitan Krek.
Sedaj je začel praviti o svoji družini, in Strnad mu je pomagal. Bolnik je pazljivo poslušal in potem dejal:
„Ta deček je res čuden otrok, in skrbeti moraš, da se primerno izobrazi. Deželni predsednik in nadgozdar te bodeta sicer podpirala, a odvisen si še vedno. Sprejeti moraš potrebna sredstva, saj sem tvoj brat in dečkov stric ter ti smem ponuditi darilo, ne da bi te razžalil."
Kapitan Krek se je sicer branil, a vsi prisotni in tudi hacijendero so mu prigovarjali. Tako so napol v šali in napol resno sklenili, da dobi polovico dragocenosti, ki jih je dobil Krek iz kraljevega zaklada, Krekov Slavko na Bršljanovem.
Proti večeru se je čutil bolnik utrujenega in zaspal. Olga je ostala pri njem, ostali so šli pa večerjat. Častnikov ni bilo k večerji. Zaradi dvoboja so večerjali rajše vsak v svoji sobi.
Po večerji je dejal Strnad, da ima nekaj nujnega dela, in da mora ostati v svojem stanovanju. Hotel ni, da bi zapazil kdo njegovo odsotnost, čakal je pripravnega trenutka, vzel orožje, odejo in jermena, ter se splazil natihoma v prazno sobo v pritličju. V svoji sobi je pustil luč, da bi mislili, da je doma, in zaklenil {{prelom strani}} vrata, da bi nihče nasprotnega ne zapazil. Odprl je
Tako je dospel srečno na prosto, ne da bi ga bil kdo zapazil, in krenil je proti ladrilom.
Bilo je sicer temno, a njegovo izurjeno oko je natančno spoznalo smer. Šel je po tihem, da bi ga ne bil
Nenadoma je
„Kaj je pa to? Po pečenem mesu diši. Zdi se mi, da je ta človek celo tako
Plazil se je naprej in dospel kmalu do jame pred razvalinami. Jama je bila komaj dvajset čevljev široka in dolga ter približno deset čevljev globoka. Ob robu je bilo grmovje, za katerim se je skril Strnad.
Videl je moža, ki je sedel pri majhnem ognju in pekel divjega zajca. Bilo je že približno polnoči in Strnad se je pripravno vsedel v svojem skrivališču. Mož je začel zajca jesti, in sicer z veliko slastjo. Poleg njega je ležala dvocevka, in za pasom je imel nož. Mož je bil sicer močan, a Strnad je takoj spoznal, da ga bode lahko hitro premagal.
Tako je čakal, dokler so se zaslišali bližajoči se koraki. Strnad je bil tako previden, da se je skril na nasprotni strani hacijende; zato se mu ni bilo treba bati, da bi ga Verdoja zapazil.
Koraki so se približali. Tudi Mehikanec je poslušal {{prelom strani}} in vstal. Na nasprotni strani je stopil izza grmovja
„Ali noriš, človek?" je vprašal.
„Zakaj pa?" je dejal Mehikanec.
„Ker si si napravil ogenj."
„O tega ne zapazi živa duša. Lačen sem bil in sem si spekel pečenko."
„Vrag vzemi tvojo pečenko! Saj duha človek ogenj na sto korakov!"
„To nič ne de, kajti na sto korakov se priblža samo, kdor ima tukaj opraviti. Popolnoma na varnem sva, senor. Stopite bliže!"
Kapitan je šel doli, a vsedel se ni.
„Ne smem predolgo ostati," je dejal, „zato morava napraviti na kratko. Kje imaš pa svoje ljudi?"
„Tamle za gorami v gozdu."
„Ali vedo, kje si?"
„Ne."
„Hm, to mi je prav, kajti nimam rad mnogo zaupnikov. Ali bi se jih ne mogel iznebiti?"
„Morda. Ali lahko storim sam, kar zahtevate?"
„Upam."
„Ter dobim isto plačilo?"
„Isto. Plačam ti toliko, kolikor bi vsem skupaj. Saj to, kar sedaj zahtevam, izvršiš lahko sam."
„Kaj pa?"
„Hm, vidim da imaš dvocevko. Ali dobro streljaš?"
„Vedno zadenem."
„Ustreli dvakrat dobro záme!"
„Oh, že razumem! Koga naj pa zadenem?"
„Strnada in tistega Španca."
„Dobro, zamojdel; ampak kedaj in kje?"
{{prelom strani}}
„To ti takoj povem. Ali poznaš stari kamnolom za onimle hribom?"
„Poznam, saj so tam moji ljudje."
„Torej morajo drugam. Jutri zjutraj ob petih imam namreč tam dvoboj."
„Za vraga! Še umorijo Vas lahko!"
„Brez tvoje pomoči prav lahko. Jaz in poročnik Pardéro sva pozvala Slovenca na dvoboj, in Marijano je njegov zastopnik. Sicer se bo moral dvobojevati z dvema, ampak ta Strnad ima stotisoč živih vragov v telesu; varovati se ga moram. Se pred začetkom dvoboja ga moramo ugonobiti; in sicer to tvoja naloga."
„Dobro, senor. In Marijana tudi?"
„Tudi."
„To mi je pa zelo ljubo. Strnad je usmrtil moje tovariše; peklensko žrelo naj ga pogoltne! Senor, kako naj pa izvršim to stvar?"
„Svoje ljudi moraš spraviti kam drugam, potem se pa vrneš še pred peto uro in se skriješ v bližini, kjer je dovolj dreves in grmovja."
„Dobro, razumem! Vi ne mislite hiteti, zato prideta Slovenec in Spanec preje tja. Ko dospete Vi s poročnikom h kamnolomu, naj ležita že oba mrtva na tleh!"
„Ne, tako ne mislim. Videti hočem, kako umreta. Jaz sem ga pozval na sablje; poročnik pride šele drugi na vrsto. Kadar stopiva v prežo, takrat ga ustreliš. Druga kroglja mora zadeti takoj potem Španca."
„Imenitno! Kako narediva pa s plačilom, senor?"
„Plačilo dobiš jutri."
„Kje?"
„Tu, zopet o polnoči."
„Dobro, zadovoljen sem."
{{prelom strani}}
„Kedaj si bil pa pri kamnu?"
„Šele proti večeru.41
| |||