Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 40.511:
{{prelom strani}}
„Kedaj si bil pa pri kamnu?"
„Šele proti večeru."
„Kraj je varen, in se ga lahko še nadalje poslužujeva. Sedaj veš vse. Lahko noč!"
„Lahko noč, senor! Le bodite brez skrbi, moje kroglje gotovo zadenejo svoj cilj."
Verdoja je odšel.
Mehikanec je še malo obiral svojo pečenko, potem je vstal, vrgel svojo puško čez pleča in šel brezskrbno skozi gosto gomovje. Tam ga je čakal Strnad, ga zgrabil za vrat in ga stisnil tako močno, da se je ropar onesvestil. Hitro mu je zamašil usta, ga zvezal in povil z odejami v trden zavoj.
Potem je zadel puško in zavoj na ramo in se vrnil v hacijendo. Vse naskrog je bilo tiho, a Strnad vendar še ni zaupal kapitan ti, ki se je vrnil gotovo šele komaj domov, in ki je morda še zunaj hiše. Zato je čakal še skoraj celo uro, preden se je približal s svojim bremenom palisadam. Tam je porinil zavoj čez ograjo, sam je pa skočil čez. Ravnotako je porinil jetnika previdno skozi okno, zlezel potem noter in zaprl okno. Potem je preiskal hodnik, in ko se je prepričal, da vsi spe, je nesel Mehikanca v svoje stanovanje in zaklenil za seboj. Luč je še gorela.
Ko je razvil jetnika iz zavoja, je zapazil, kako prestrašeno ga gleda zvezani ropar.
„Dečko, ali me poznaš!" je dejal Strnad po tihem.
„Kapitan je dejal, da imam živega vraga v telesu, in to je menda resnica,
Najprvo ti pa preiščem žepe. Ker si tako nepreviden, da pečeš v bližini sovražnikov zajčjo pečenko, si {{prelom strani}} morda tudi tako nepreviden, da si shranil listek, ki si ga našel pod nekim kamnom."
Res je našel v roparjevem žepu zmečkan listek. Strnad ga je spravil nazaj in dejal:
„Sedaj pa zaspi in si natančno premisli, ali boš jutri pri zaslišanju tajil ali odkritosrčno govoril."
Povezal je potem jetnika še trdnejše, ga privezal za posteljo in se vlegel potem za nekoliko ur spat. Zjutraj ga je zbudil Marijano, ki je potrkal na njegova vrata. Strnad ga je prosil, naj ga zdolaj počaka, in vstal.
Niti pismeno niti usmeno ni napravil testamenta, kajti natančno je bil pripričan, da zmaga. Prepričal se je samo, če je jetnik dovolj na varnem, zaklenil vrata svoje sobe in šel mirno s pištolami doli.
Spodaj ga je čakal Marijano. Šla sta v hlev, osedlala svoje konje in odjahala. Tedaj je pogledal Marijano hitro na Verdojevo stanovanje in zapazil, da stoji ta pri oknu in gleda za njima.
„Za námi gleda!" je dejal Marijano.
Strnad ni pogledal nazaj, ampak samo dejal:
„Ali uganeš, kaj sedaj misli?"
Prijatelja sta se že pobratila in tikala.
„Uganem."
„Torej?"
„Misli, da mu gotovo ne uideš. Če te on ne usmrti, te pa Pardéro. Slišal sem, da poročnik izvrstno strelja. Včeraj sta se tako brezskrbno pogovarjala o tej zadevi, da sem prepričan, da se prav nič ne bojita."
„Tudi jaz sem prepričan, da se ne bojita, ampak iz druzega vzroka."
„Iz katerega pa?"
{{prelom strani}}
„Mislita namreč, da se sploh dvobojevali ne bodemo."
„Oh! Zakaj pa?"
„Ker bodeva midva, ti in jaz, še pred dvobojem mrtva."
„Ne razumem te!"
„Takoj me razumeš, poslušaj!"
Nato je povedal Strnad svojemu prijatelju, kako je opazoval Verdojo. Marijano se je prestrašil, ko je to čul. Taka nesramnost in zlobnost se mu je kar neverjetna zdela. Ko se je slednjič prepričal, da se Strnad ne šali, je vprašal:
„In vse to je resnica, gola resnica?"
„Gola resnica," je odgovoril Strnad.
„In morilca imaš v svoji sobi?"
„Da."
„Kaj pa, če ti uide?"
„Sem ga predobro zvezal."
„Ali če ga slišijo in gredo v tvojo sobo. Nalagal jih bo, in izpustili za bodo."
„Le bodi brez skobi. Tako sem mu zamašil usta, da komaj diha."
„Ali niso njegovi tovariši pri kamnolomu?"
„Tristo vragov, saj res, na to niti mislil nisem!" se je iznenadil Strnad. „Kako sem nepreviden. Tako lahkomišljen pa še nikdar nisem bil. No, pa nič ne de. To napako lahko še popravim. Sicer ne poznam kamnoloma, vendar upam, da nama ne preti nikaka nevarnost. Iznenaditi jih pač morava. Deset minut že jaševa; kamnolom je menda tamle na levo za hribom."
Vzpodbudila sta svoje konje in kmalu sta zagledala kamnolom, ki je bil od vseh treh strani zaraščen {{prelom strani}} z grmovjem. Na
Ko sta zagledala roparja tujce, sta hitro vstala. Strnad je podrl na tla jednega, Marijano pa druzega.
„Holá, kaj pa delata tu?" je zaklical Strnad, skočil s svojega konja in zgrabil moža za vrat. „Kdo sta pa, potepuha?"
„Ohó!" je odgovoril ropar. „Kdo sta pa najprvo vidva, ki se upata, podreti poštene ljudi na tla?"
„Kdo sva midva, natančno veš, postopač. Saj imata naročilo, naju ustreliti. Takoj ti to onemogočim, dečko!"
Udaril ga je s pestjo na sence, in mož se je zgrudil na tla. Šele sedaj se je obrnil k Marijanu, ki je klečal na drugem roparju in ga trdno držal.
„Počakaj, ti pridem pomagat!"
S temi besedami je pristopil Strnad k Marijanu in udaril druzega roparja ravnotako, kakor prvega.
„Sedaj ju pa zveživa, jima zamašiva usta in ju spraviva v stran, da ju ne najdejo!"
Tako sta tudi storila. Potem sta privezala roparje na konje. Tretji konj je bil menda poveljnikov. Konje sta peljala potem precej daleč proč, da jih ni mogel nihče videti ali slišati, in jih privezala k drevesom. Potem sta se vrnila h kamnolomu, da izbrišeta sledove. Komaj sta vse uredila, so prijahali trije častniki.
Uljudno so se pozdravili. Strnad in Marijano sta takoj zapazila, da gleda kapitan pazljivo na okrog. Hotel je zagledati za kakim grmovjem svojega zaveznika, a to se mu seveda ni posrečilo.
Oba zastopnika sta se še enkrat posvetovala. Kapitanov zastopnik je prinesel tudi za Strnada kavalerijsko {{prelom strani}} sabljo, ker je Strnad na hacijendi ni imel. Zastopnika sta poskusila še enkrat mirnim potom poravnati nasprotnika, a kapitan je ponosno odklonil.
„Ne ene besedice več!" je dejal. „Kri hočem videti. Moj nasprotnik je stavil pogoj, da se bije samo do popolne nezmožnosti. Jaz sem ta pogoj sprejel, in nimam nikakega vzroka odstopiti."
„In Vi, senor Strnad?" je vprašal zastopnik.
„Tudi jaz ne odstopim," je odgovoril Slovenec, „posebno, ker sem jaz sam stavil ta pogoj. Sicer bi pa rad še nekaj pripomnil, če dovolite."
„Prosim!" je dejal častnik.
„Že včeraj sem Vam dejal, da vem izid dvoboja, a, ne verjamete mi. To Vam danes dokažem. Komur pade sablja iz roke, je premagan. Torej, odbil bom svojemu nasprotniku štiri prste na desni roki. Sicer bi ga lahko usmrtil, ampak nesramneža mora človek samo zaznamovati, ne pa usmrtiti."
„Gospod!" je zarohnel kapitan.
„Hm!" je dejal Strnad zaničljivo.
„Senor," ga je opozoril zastopnik, „Vi sami ste me včeraj opozorili na postave dvoboja. Ali je navada, postopati s svojim nasprostnikom na bojišču na tak način?"
„Ne. Saj tudi navada ni, da bi se človek sploh dvobojeval s takim lopovom. Sploh pa pripomnim, da bom zaznamoval druzega nasprotnika ravnotako. Najina prva strela ne bosta zadela, moj drugi mu bo pa razdrobil desnico. Naprej!"
„Naprej!" je zaklical tudi kapitan. „Še preje bo v peklu, kakor se mu sanja!"
Strnad mu ni odgovoril; ampak ko je stal z Verdojo že v preži, je vprašal zastopnika:
{{prelom strani}}
„Ali smem preje še nekaj pripomniti?"
„Smete, če ne bodete svojega nasprotnika iznova razžalili."
„Ne bom ga razžalil, ampak samo nekaj pripomnil, čegar resnico dokažem pozneje."
„Torej govorite!"
„Moj nasprotnik pričakuje sedaj dva strela, ki naj usmrtita mene in mojega zastopnika. Najel je morilca, ki dobi danes o polnoči pri ladrilih svoje plačilo za dvojen umor."
Častnik je tedaj jezno zaklical:
„Senor, to je nečastno, to je novo smrtno razžaljenje."
„To je gola resnica," je odgovoril Strnad mirno. „Le poglejte svojega tovariša, tega kapitana, tega kavalirja! Ali ni pobledel od samega strahu? Ali ne vidite, kako se mu trese sablja v roki? Kako trepečejo njegove ustnice? Kako gleda ves prestrašen in bojazljivo? Ali je to znamenje nedolžnosti?"
Zastopnik je pogledal svojega kapitana, sam pobledel in dejal:
„O Dios, saj je res, kapitan, tresete se!"
„Laže se!" je jecljal Verdoja.
„Ali slišite, kako se strese celo njegov glas?" je vprašal Strnad. „Boji se me. Natančno ve, da ne more premagati Kneza Skalovja; natančno ve, da izpolnim svoje obljubo; prepričan je, ga je izgubljena njegova desnica, Naprej, začnimo komedijo!"
Tedaj je dejal tudi kapitan:
„Da, le začnimo!"
Takoj se je vrgel na Strnada.
„Stoj!" je zaklical tedaj Strnad in mu izbil sabljo iz roke. „Zastopnika še ne stojita na svojem mestu, in {{prelom strani}} nihče še ni dal povelja. Pazite na postave dvoboja, sicer vržem sabljo proč in nabrišem svojega nasprotnika s šibo!
Častnik je pobral Verdojevo sabljo, in nasprotnika sta stopila iznova v prežo.
Marijano je bil izvrsten sabljač, vendar ni mogel umeti, kako odbije Strnad svojemu nasprotniku štiri prste na desnici.
Sedaj je dal častnik znamenje, in boj se je začel. Kapitan se je divje vrgel na Strnada; ta je pa ponosno, mirno in gracijozno odbil vsak Verdojev udarec; a nenadoma so se zaiskrile njegove oči, z močnim udarcem je porinil nasprostnikovo roko v stran, sunil svojo sabljo med ročaj Verdojeve sablje — — — — — — glasno je zavpil kapitan, in sablja mu je padla na tla.
„Oh, nesrečnež nesrečnež, moja roka!" je zatulil.
Sablja je ležala na tleh; v ročaju sta tičala dva prsta, na tleh blizu sablje pa druga dva. Ranjenec je hitro zavil svojo krvavečo roko v svojo suknjo.
Strnad je vzel mirno iz žepa robec in obrisal svojo krvavo sabljo. Potem se je obrnil k zastopniku in dejal:
„Vidite, senor, da sem mož-beseda. Ta mož se ne bo nikdar več dotaknil s svojo desnico dame, ki mu tega ne dovoli."
Tedaj je dvignil kapitan Verdoja svojo krvavečo roko in zaklical:
„Človek, ti si vrag; ampak ukrotim te še!"
Njegov zastopnik in poročnik Pardero sta stopila k njemu. Prigovarjala sta mu in se trudila, da ustavita kri s provizorično obvezo. Medtem je kapitan divje in napol glasno grozil Strnadu, ki so pa ni brigal zanj.
Marijano je stopil k Strnadu in dejal:
{{prelom strani}}
„To je bilo pa mojstersko. Nisem verjel, da bi bilo to mogoče. Ali izpolniš tudi svojo drugo obljubo?
„Gotovo, „Ampak v oddaljenosti petili korakov, in oba streljata istočasno „Hm! Pazi, kako to naredim! Ampak ne stoj poleg mene, temuč stopi ravno za mene."
„Tedaj me lahko zadene kroglja tvojega nasprotnika!"
„Ne. Iti bi morala najprvo skozi mene."
„Torej misliš, da bo šla v stran?"
„Da, moja in njegova."
„Za vraga, ali boš meril v odprtino njegove pištole?"
„Da."
„Na njegovo desno cev?"
„Tako je!"
„Če pa ustreli najprvo iz leve cevi?"
„To ne stori tak možiček. Le nikar se ne boj; niti lasa mi ne skrivi."
Tako sta se pogovarjala Strnad in Marijano potihem. Sedaj je bil kapitan za silo obvezan in dejal je Pardéru:
„Če ustrelite tega psa, Vam odpustim ves Vaš dolg, ki ste ga napravili pri igranju!"
Pardero je avtomatično, nezavedno pokimal z glavo. Bil je bled, kakor preje kapitan Prestrašeno je gledal zastopnika, ki je zaznamoval barijero.
Dvocevne pištole, so natančno preiskali, jih nabasali, in potem sta jih nasprotnika žrebala iz klobuka.
Strnad in Pardéro sta stopila drug nasproti drugemu, v oddaljenosti treh korakov. Poročnik je stopil v stran, Marijano pa za Strnada.
{{prelom strani}}
„Senor, kako ste neprevidni!" mu je zaklical tedaj nasprotnikov zastopnik. „Saj Vas mora zadeti!"
„O, mojega prijatelja in mene ne more nihče raniti!" mu je odgovoril Marijano.
Vendar je vedel, da zaupa samo Strnadovi hladnokrvnosti in izurjenosti.
Kapitan je stal s svojo obvezano desnico v Parderovi bližini in gledal divje na Strnada. Dal bi bil polovico svojega življenja, in morda še več, če bi bil mogel zadeti s Pardérovo krogljo Strnadovo srce.
Sedaj je vzdignil poročnik svoje roko in štel:
„Ena!"
Nasprotnika sta dvignila svoji desnici, cevi ste merili ravno na nasprotnikovo srce.
„Dve!"
Pardéru se je tresla roka. Uprl je svoje oči ravno na Strnadovo srce. Niti dvoma ni o tem, da bi ga ne zadel. To prepričanje ga je pomirilo. Samozavestno je meril na nasprotnikovo srce. Ampak Strnad je stal ponosno pred njim.
„Tri!"
To je bila odločilna beseda.
Strnad je zrl vedno Parderu v oči, vendar je nameril pri tej zadnji besedi bliskoma od nasprotnikovega srca na cev njegove pištole. Strela sta počila. Parderova roka in pištola sta šinili v stran; Strnad je ustrelil drugič, nekoliko pozneje njegov nasprotnik, ampak zavpil je na ves glas in izpustil orožje iz roke. Istočasno je zavpil tudi kapitan.
„Moja roka!" je zaklical Pardéro.
„Mene je zadel!" je vpil Verdoja.
„Nemogoče!" je dejal poročnik in mu hitel na pomoč.
{{prelom strani}}
„Lahko mogoče!" je rekel Strnad mirno. „Senor Pardéro nima trdne roke. Prvič sem ustrelil v njegovo cev, in obe kroglji sta šli v stran. Tedaj mu je roka umahnila. Z drugo kroglje sem mu razdrobil desnico in njegov drugi strel je šel v stran, in kakor vidim, je zadel ranjeno desnico mojega prvega nasprotnika. Kdor se hoče streljati, se mora učiti, in kdor je tako predrzen, da razžali dame, mora tudi posledice prenašati. Navado imam, da vzamem takim ljudem desnico. Adijor senorji!"
Vtaknil je obe pištoli v svoj žep in odšel k svojemu, konju. Tedaj je stopil k njemu zastopnik in dejal:
„Gospod, zdravnik ste, kajne?"
„Povedal sem Vam to že včeraj."
„Torej dobro, tu sta dva ranjenca."
„Ran, ki jih sam naredim, ne zdravim, kajti dotičniki jih vedno zaslužijo; to sem Vam že tudi včeraj povedal. Sicer pa druga kapitanova rana ni nevarna, ker je zadela kroglja samo v meso, kakor vidim. Morda se bo izogibal pozneje bolj takih prijateljev, ki streljajo nanj. Adijo!"
Zajahal je svojega konja in odjahal; Marijano je šel za njim. Častniki so ostali pri kamnolomu. Pardero je imel zdrobljeno roko, in Verdoju so razrezali rokav, da mu obvežejo rano. Preklinjali so odhajajoča jezdeca.
Ta-dva se nista brigala za to preklinjanje in sta jahala tja, kjer sta skrila roparje.
„Kako mi je sedaj odleglo pri srcu!" je dejal Marijano. „Zelo me je skrbela ta zadeva."
„Nisi me še poznal," je rekel Strnad veselo. „Sedaj pa le hitiva, da prideva preje na hacijendo ko oni, sicer zamudiva iznenadenje, ki se ga že zelo veselim."
Odvezala sta vse tri konje, potem sta pa oddirjala {{prelom strani}} z njimi proti hacijendi. Jetnika sta bila tako močno privezana na konje, da se še ganiti nista mogla. Med potjo jima je odmašil Strnad usta.
„Nijedne besedice ne smeta črhniti," jima je ukazal,
„sicer vaju na mestu ustrelim. Celo roke vama odvežem, samo ostati morata vedno pred nama. Na hacijendo del Erina jašemo."
Sedaj sta imela zvezane samo še noge, in sicer pod konjevim trebuhom. Uiti nista mogla. Orožje sta jima pobrala Strnad in Marijano že preje. Strnad ju je zaraditega napol oprostil, ker ni hotel, da bi vojaki na hacijendi del Erina zapazili, da je pripeljal jetnike.
Tako so dirjali proti hacijendi. Vrata ko bila odprta, in jahali so na dvorišče, ne da bi jih bili vojaki zapazili. Hacijendero je stal pri vežnih vratih in se začudil, ko je zagledal dva tuja spremljevalca in jednega praznega konja.
„Oh, saj ste tu. Iskali smo. vas že. Ali ste pripeljali goste, senorji?"
„Pravzaprav ne goste, senor," je dejal Strnad, „ampak jetnike."
„Jetnike?" se je začudil hacijendero. „Na kak način pa? Moj Bog, kaj se vam je pa zopet pripetilo?"
„To Vam takoj povem. Ampak prosim, odprite nama preje kak prostor, kjer sta ta-dva moža na varnem. Častniki ne smejo ničesar zvedeti o njih."
Nato so jima zvezali roke, ju odvezali raz konjev in jih spravili v sobo, ki ni imela oken, ampak tako močna vrata, da nista mogla pobegnili. Vojaki niso ničesar zapazili.
Sedaj sta šla in Strnad Marijano v jedilnico zajuterkovat. Tam sta povedala hacijenderu, Kreku, Karji in Olgi, kaj sta doživela. Peter Karpeles še ni nič vedel, {{prelom strani}} da je razžalil Verdoja njegovo hčer na strehi; ko je to čul, se je prestrašil.
Vsi so pobledeli, ko jim je začel praviti Marijano o dvoboju. Kar načuditi se niso mogli Strnadovi bistroumnosti in ga neprestano hvalili, vendar so se bali, da ne bi se maščevali vojaki nad hacijendo. Strnad jih je skušal pomiriti.
„Vojaki so vendar Huavesovi podaniki, ki postane preje ali sleje predsednik," je dejal. „Huares pa ni Vaš sovražnik, senor Karpeles, to Vam je dokazal, ko Vam je izročil hacijendo Vandákva. To morajo častniki natančno premisliti. Sicer imamo pa nasproti njim zelo nevarno orožje, namreč jetnike, ki jih sedaj zaslišimo. Človek, ki sem ga ujel včeraj zvečer, leži še v moji sobi; gledat grem sedaj v svoje stanovanje in ga prinesem sem."
Nato je Strnad odšel. V njegovi sobi je ležal jetnik trdno zvezan. Njegov obraz je bil. že čisto rudeč in višnjev, in gotovo bi se bil kmalu zadušil, kajti imel je preveč zamašena usta. Strnad mu je usta odmašil, ga odvezal od postelje in mu razvezal noge, da je imel samo še zvezane roke.
„Vstani!" mu je ukazal. „Govoriti hočem s teboj."
Jetnik je počasi vstal, kajti udje so mu zastali. Divje in trdovratno je gledal Strnada.
„Kako se upate dotakniti se me?" je dejal. „Prost Mehikanec sem."
„Pusti svoje neslane šale!" je odgovoril Strnadi „Saj vidiš, da nisi več prost Mehikanec!"
„Ampak brez moje kivde. Prostost in zadoščenje zahtevam!"
„Kaj zahtevaš, me nič ne briga; kaj pa dobiš, {{prelom strani}} kmalu zveš. Ampak le nikar ne misli, da se s teboj morda samo šalim. Pojdi sedaj z menoj."
Prijel ga je in porinil skozi vrata. Mehikanec se še ni dovolj okrepčal, njegove noge so bile še slabotne, ker so bile tako dolgo trdno zvezane, zato tudi ni poskusil uiti, akoravno ga Strnad ni držal.
Ko sta prišla v jedilnico, in je ropar zagledal navzoče, je vprašal:
„Kaj pa bo sedaj?"
„Odgovovil boš na moja vprašanja, druzega nič," je odgovoril Strnad. „Stopi semkajle! Poglej tale revolver; če poskusiš uiti, te na mestu ustrelim!"
„Protestiram!" je dejal ropar.
Strnad je zmignil hladnokrvno z rameni in mu ni odgovoril, ampak stopil k oknu. Na dvorišče je prijezdil vojak v najhitrejšem diru, konj je bil ves poten. To je bil gotovo kak sel, ki je prinesel kako povelje.
Sedaj se je obrnil Strnad zopet k roparju in dejal:
„Od tega zaslišanja je odvisna tvoja usoda. Upam, da hočeš samemu sebi dobro, in da boš govoril odkritosrčno.
„Nihče me nima pravice zaslišati; to pravico priznavam samo sodniku; a izmed vas ni nihče sodnik."
„Motiš se. Mi vsi smo tvoji sodniki. Povem ti takoj, da napravimo stvar s teboj na kratko. Ti si bil najet, da usmrtiš nekatere izmed nas. Slišal sem tvoje pogovore s kapitanom o polnoči pri palisadah in pri ladrilih, čul sem vsako besedico. Bil sem tudi pri kamnu in sem bral list, ki ga je kril kapitan zate, in ki ga imaš v svojem žepu. Streljali ste tudi v tigrovem prepadu name — vse vem. Morilec si, in tekom desetih minut te obesimo, se si nočeš rešiti svojega življenja z odkritosrčno izpovedjo.
{{prelom strani}}
Ropar je sedaj uvidel, da je stvar resna, in se zelo prestrašil, ko je cul, da Strnad vse ve. Molčal je na Strnadove besede.
„Najprvo te vprašam, če mi misliš odkritosrčno odgovoriti," je nadaljeval Strnad. „Če nočeš, je zaslišanje končano, in obesimo te."
Temno je zrl ropar v tla in odgovoril:
„Če to storite, se bodo maščevali nad vami; verjemite mojim besedam!"
„Kdo se bo pa maščeval?" je vprašal Slovenec.
„Imam še tovariše."
„Hm! Samo dva sta ti še ostala. Čakala sta pri kamnolomu nate. Danes zjutraj sem oba ujel. Kmalu ti ju pokažem!"
Mehikanec je pobledel, vendar odgovoril:
„Tega pa ne verjamem. Lažete se, da bi me ukrotili."
„Pa že nisi pravi mož, da bi se zaradi tebe lagal. Stopi k oknu in poglej doli. Tvoj in njunina konja stoje še na dvorišču."
Ropar je stopil k oknu. Prepričal se je, da je govoril Strnad resnico, vendar je še dejal:
„Se bode maščeval pa kapitan!"
Tudi Strnad je pogledal skozi okno in zapazil v daljini tri jezdece, ki so jahali proti hacijendi. Takoj jih je spoznal in odgovoril roparju:
„Poglej tjakaj! Ali vidiš tri jezdece? To je kapitano in njegova poročnika. Ko pridejo bliže, boš videl, da imata Verdója in Pardéro zavezane desnice. Dvobojeval sem se danes zjutraj z njima pri kamnolomu in vzel obema desno roko. Od teh dveh le nikar ne pričakuj pomoči."
{{prelom strani}}
Jetnik se je prestrašil in pogledal zopet skozi okno. Tudi ostali so pristopili, da si ogledajo prišlece. Ti so prijahali bliže, in ne da bi se ustavili pred palisadami pri vojakih, so šli naravnost na dvorišče in razjahali tam svoje konje. Potem se šli naravnost v svoje sobe. Vsi navzoči so zapazili, kako krvoločno so vsi trije gledali.
„Torej, ali še upaš na kapitanovo pomoč?" je vprašal Strnad.
Jetnik je molčal.
„Odgovori mi!" je nadaljeval Strnad. „Ali priznaš, da vas je najel neki Kortejo, da bi napadli mene in moje tovariše?"
„Priznam," je dejal ropar.
„Ko se vam je to ponesrečilo, in sem postrelil v tigrovem prepadu vaše ljudi, je vas ostale najel kapitan Verdoja, da bi nas usmrtili?"
„Tudi to priznam."
„Vsled te pogodbe ste tudi v resnici name streljali?"
„Jaz ne, ampak samo onadva, ki ste ju Vi ustrelili."
„Nikar se ne opravičuj; ti si bil njihov vodja. Potem si se shajal z Verdojo; včeraj, pri zadnjem sestanku, ti je naročil, da usmrti danes mene in senorja Marijana s svojo dvocevko, in sicer v trenutku, ko stojiva z Verdojo v preži?"
„Res je," je odgovoril Mehikanec po tihem. Uvidel je, da ne more tajiti, ih pristavil je: „Ampak verjemite mi, senor Strnad, da bi tega ne bil storil; na nobeden način bi Vas ne bil ustrelil."
„Oh! Kaj bi pa bil storil?"
{{prelom strani}}
„Stopil bi bil izza grma in Vam povedal, kaj namerava senor Verdoja z Vami."
„Nikar ne blebetaj takih neumnosti! Sicer boš pa videl sedaj svoja tovariša. — Marijano, stori mi uslugo in pojdi ponj!"
Marijano je odšel in pripeljal kmalu oba roparja. Prestrašila sta se, ko sta zagledala svojega vodjo. Šele ko sta cula, da je že vodja vse priznal, sta uvidela, da je najboljše, če ne tajita.
„Morilci ste in še več," je dejal Strnad, „sicer zaslužite vislice brez vsega usmiljenja, vendar bom usmiljen, če izpolnite jeden pogoj."
„Kak pogoj?" je vprašal jeden izmed njih. „Zahtevam, da ponovite svoje priznanje vpričo kapitana. Ali hočete?"
Spogledali so se in molčali. Slednjič je vprašaj vodja:
„Ali je to na vsak način potrebno?"
„Da. če nočete, vas takoj obesimo. Nikar ne mislite, da vam samo grozim!"
„Obesiti se pa ne pustimo zaradi kapitana. Če ni drugače, priznamo tudi vpričo kapitana resnico."
„Dobro, torej vas ne usmrtimo. Sedaj vas skupaj zapremo. Ne poskušajte, uiti; kajti vsak poskus kaznujemo s smrtjo!"
Potem so zaprli vse tri v prostor, kjer sta bila preje onadva sama zaprta.
Strnad in ostali so slutili, da napravijo častniki kmalu kaj sovražnega, zato so ostali vsi doma.
Po Strnadovem odhodu so morali ostati častniki še dalje časa pri kamnolomu, da so obvezali roke. Parderova roka je bila popolnoma zdrobljena. Ker mu pa kri ni hudo tekla, je zadostoval za obvezo robec in kos {{prelom strani}} konjske odeje. Drugače je bilo pa z Verdojo, ki se mu kri kar ustaviti ni hotela. Z velikim trudom mu je obvezal poročnik roko.
Med obvezovonjem so malo govorili.
„Kdo bi si bil to mislil!" je dejal Pardéro.
„Da ste Vi tako nerodni; namesto Strnada ste zadeli mene! „In Vi tudi strelec, ki ga nihče ne prekosi, namreč tako slab!"
„Prosim, gospoda, nikar se ne skregajta!" ju je miril zastopnik in jima obvezoval roke. „Oba dvoboja sta bila imenitna. Ta Strnad ima menda res živega vraga v svojem telesu, akoravno se je vršilo vse popolnoma pravilno. Izvrsten sabljač in strelec je! Ampak besede, ki jih je govoril, so sumljive!"
„Zelo, zelo sumljive," je pritrdil Pardéro. „Dolžil Vas je, kapitan, da ste najeli morilca, ki naj bi ustrelil njega in njegovega zastopnika."
„Hudobnost!" je odgovoril Verdója.
Pri tej besedi je zarudelo njegovo bledo lice. Kdor izgubi toliko krvi, in zarudi, gotovo ni nedolžen.
Njegov zastopnik ga je natančno opazoval. Bil je vseskozi časten mož, in, akoravno Mehikanec, vendar ni hotel biti sokrivdnik nečastnega dejanja. Niti slutil ni, kaj namerava njegov kapitan, ki ga je nerad zastopal, ker je razžalil Verddja ddmo; ker je pa bil njegov kapitan, se mu ni upal odkloniti. Prepričan je bil, da je Strnad imel vzroke za toliko razžaljenje, zato je vprašal:
„Kake vzroke je neki imel ta Slovenec za tako obdolžitev?"
{{prelom strani}}
„Svojo hudobnost!" je odgovoril kapitan.
„Motite se, senor!" je dejal zastopnik mirno. „Kolikor poznam Strnada, ni hudoben."
„Če ni storil to iz hubodnosti, je storil pač samo zaradi učinka."
„Ne verjamem. Strnad, slavni lovec, ni gledališki igralec."
Verdoja je teptal od same jeze po tleh.
„Molčite! Ali hočete morda reči, da verjamete, kar je rekel ta človek?"
„Izgovoril je javno obdolžitev, kateri niste ugovarjali," je odgovoril poročnik mirno. „Vzdržujem se sodbe, dokler nimam dokazov, da se je tožitelj zmotil."
„To Vam tudi svetujem!"
Tedaj je resno pogledal poročnik Verdojo in dejal:
„Kapitan, ali ste mi morda hoteli groziti?"
„Tako je!" je odgovoril kapitan jezno.
„To si pa resno prepovem!" je dejal sedaj poročnik. „V službi mi smete zapovedovati, ampak v častnih zadevah sva popolnoma jednaka. Vaše postopanje mi je nerazumljivo, zato bom govoril takoj po našem prihodu na hacijendo z senorjem Strnadom. Dolžil Vas je zavratnega umora; če mi ne more svoje trditve dokazati, mora preklicati svojo dolžitev in mi dati zadoščenje; če mi pa svojo trditev dokaže, stopim iz svoje službe."
„Prepovem Vam, govoriti s tem človekom!" se je penil kapitan od jeze.
„Samo v službenih zadevah mi smete zapovedovati, sicer ne. Sedaj poznate moje nazore. Če hočete, da Vam obvežem roko, ne govorite nadalje o tej zadevi."
Kapitan je molčal. Med obvezovanjem sta se spogledovala Pardero in kapitan. Verdoja je spoznal, da je Pardéro njegov zvest zaveznik.
{{prelom strani}}
Slednjič so zajahali svoje konje in jahali proti hacijendi. Ko so dospeli na hacijendo, so vsi temno in jezno gledali predse, a poročnik iz druzega vzroka, ko onadva.
Med vojaki je bil tudi mož, ki je nekdaj študiral medicino, a so ga zaradi hudobij na vseučilišču religirali. Ta je bil kirurg Verdojevega švadrona. Ker je Strnad odklonil zdravnika, in je bil Verdoja prepričan, da se mu posreči zavratni umor, zato ni vzel kikurga s seboj. Ko so se pa sedaj vrnili na hacijendo, je moral takoj pravilno obvezati Verdójo in Pardéra.
Pri tej priložnosti so zvedeli, da je prišel nek sel, ki je prinesel od Huaresa povelje, da morajo takoj oditi v Monklóvo, kjer se je prebivalstvo uprlo proti vladi. To je bil tisti jezdec, ki je prijahal na hacijendo, ko so zaslišali roparja. Sel je moral priti takoj k Verdoji, ki je sprejel pismeno povelje, da mora iti takoj pomagati Monklovancem proti vladi.
„Ali bom mogel jahati?" je vprašal kirurga.
„Lahko," je odgovoril ta. „Jezdenje ne utrudi roke. Bojim se samo mrzlice, a ker sem Vam dal na rano take rastline, mislim, da ste lahko brez skrbi."
„In poročnik Pardéro?"
„Njegova rana bolj boli, ampak nevarnejša ni. Lahko jaše z Vami."
„Sabljo imamo lahko v levici. Jutri zjutraj odjašemo."
Medtem je šel poročnik k Strnadu. Ta je takoj uvidel, da je poročnik vseskozi časten, vendar mu ni hotel ničesar natančnega povedati.
„In vendar ste bili njunin zastopnik!"
„Kdo naj bi pa bil? Sicer sta mi pa povedala natančnejše okoliščine razžalitve šele danes, ko smo jahali k kamnolomu. Sedaj torej laliko uvidite, da Vas moram prositi za natančno pojasnilo."
„Torej naj bo, akoravno ne takoj, ampak zelo kmalu. Kapitanu se je umor ponesrečil, zato slutim, da bo kmalu odjahal iz hacijende, da sporoči najetemu morilcu kako poročilo. Opazovati ga mislim; Vi greste z menoj, kajti na- ta način se lahko prepričate o resnici moje obdolžitve. Pripravite se, ampak tako, da nihče ničesar ne zapazi."
Poročnik se je moral s tem zadovoljiti in odšel je. Strnad se ni zmotil, kajti komaj je odšel kirurg iz Ver-dojevega stanovanja, sta odjahala Pardéro in kapitan iz hacijende.
Pardéro je bil pravi Mehikanec, lahkoživ in strasten. Bil je reven, a ostati ni hotel tak, kajti bogatstvo je edino sredstvo, s katerim človek lahko ugodi vsem svojim strastem. Ampak obogateti je težko. Pardéro je imel samo dolgove, in kapitan je bil njegov glavni upnik; zaigral je pri njem velike vsote. To je porabil Verdoja. Rabil je zaveznika, ki je od njega odvisen, in sedaj se mu je zdel najpripravnejši Pardéro. Zato ga je prosil, naj jaše z njim na izprehod, in med potjo ga je začel pridobivati záse.
Verdoja ni vedel, da je Strnad ujel roparje. Kje je zvedel Strnad njegove naklepe, to mu je bila velika uganka. Utakniti je hotel pod kamen nov listek. Vendar {{prelom strani}} ni jahal naravnost v tisti smeri, kajti vedel je, da ga Strnad opazuje.
„Zakaj odjašemo šele jutri v Monklovo?" je vprašal Pardéro med potjo. „Pravzaprav bi morali takoj odjahati."
„Ker imamo tukaj še nekaj posla, namreč jaz in Vi," je odgovoril Verdoja.
„Jaz?" se je začudil Pardéro.
„Da. Ali mislite morda odpotovati, ne da bi kaznovali Strnada, ki Vam je zdrobil roko?"
„Oh, če bi mu mogel do živega!" je zaškripal poročnik z zobmi.
„Le bodite brez skrbi. Sicer se mi pa zdi, da Vas je tudi lepa Indijanka malo zmešala. Ona je vsega tega kriva. Ali mislite odpotovati, ne da bi Vam poplačala svojo krivdo na ljubezniv način?"
Strastno so se zaiskrile Pardérove oči.
„Za vraga, saj res," je dejal. „Odkritosrčno priznam, da kar besnim za njo. Če bi jo le mogel ukrotiti! Najlepša deklica je, kar sem jih videl, in dal bi sam ne vem kaj, če bi bila — torej, saj — saj enkrat moja!"
To je bilo odkritosrčno priznanje. Kapitan je pokimal z glavo.
„Vaša prava žena?" je vprašal z nasmehom.
„Kaj pa še!"
„In samo enkrat?"
„Čim večkrat, tem ljubše!"
„Dobro. Odkritosrčni ste, zato Vam tudi pošteno priznam, da se meni z Olgo ravnotako godi. Zagledal sem se v njo in kar norim za njo. Prostovoljno se mi ne uda; ampak kdo se nama more braniti, če delava z združenimi močmi? Ali hočete biti moj zaveznik, poročnik?"
{{prelom strani}}
Podal je pri teh besedah Parderu svojo levico.
„Rad!" je zaklical ta in mu segel takoj v roko. „Ampak kako?"
„Le bodite brez skrbi! Sicer imam pa še različne namene, ki niso samo zame, ampak tudi za Vas koristni."
„Upam, da jih zvem!"
„Hm, malo kočljivi in nevarni so, in ne vem, če Vam smem vse zaupati, ker ne vem, če bodete na vsak način molčali."
„Na vsak način molčim! Prisegam Vam!"
„Torej dobro, Vam bom pa verjel. Kaj mislite o obdolžitvi, ki jo je izrekel danes Strnad glede mene?"
„Hm!" je odgovoril Pardero in gledal zamišljeno predse.
„Torej! Govorite odkritosrčno!"
„Če ukazujete, Vam pa povem odkritosrčno, da ste se danes jako čudno vedli."
„Res je. Priznam Vam, da me je Strnad obdolžil po pravici."
Pardéro je kar zazijal od začudenja.
„Torej res!" je dejal.
„Res, in če bi se mi bilo posrečilo, bi imela še oba svoje desnice, Strnada in njegovega zastopnika bi pa bil vzel vrag. Dobil sem namreč povelje od odličnih in visokih oseb, da naj Strnada in njegove spremljevalce uničim."
Verdoja je govoril namenoma tako, da bi se Pardero tem rajše udal.
„To je pa čudno," je dejal Pardero. „Ali smem zvedeti imena?"
„Sedaj še ne. Ta Strnad je več, kakor se Vam zdi. Od njegovega življenja so odvisne važne stvari, in kdor {{prelom strani}} ga usmrti ali ga pomaga usmrtiti, dobi veliko plačilo. Verjemite mi, da ne bi šel v toliko nevarnost, če ne bi vedel, da si zaslužim s tem lepo prihodnjost."
To je bila laž; ampak kapitan je govoril namenoma tako. Pardero niti slutil ni da se kapitan laže, zato je vprašal:
„In mislite, da bi dobil tudi jaz plačilo, če Vam pomagam?"
„Gotovo. Prvič dobiva mnogo denarja, drugič morava pa tem ljudem tudi dokazati, da se znava maščevati. Torej, ali smem upati na Vašo pomoč?"
„Na vsak način, kapitan! Na razpolago sem Vam in Vas prosim, povejte mi, kaj naj storim."
„Tega sedaj še sam ne vem. Naj prvo moram zvedeti, zakaj morilec, ki sem ga najel, danes ni prišel."
„Ali bodeva sedaj z njim govorila?"
„Ne. Najprvo mu morava dati znamenje, da hočem danes zvečer z njim govoriti. Tedaj zvem, zakaj danes ni izvršil mojega naročila. Zaraditega tudi nisem mogel odjahati v Monklovo."
„Ampak kako je zvedel Strnad, da ste najeli morilca?"
„To mi je uganka."
„Pa Vas saj ni izdal tisti človek, ki ste ga najeli?"
„Ne, ne. Preje bi verjel, da naju je Strnad poslušal, ko sem se pogogarjal z njim. Zato moram določiti današnji sestanek kam drugam. Pojdite!"
Jahala sta hitro naprej in niti slutila nista, da jašeta zastonj in celo v svojo lastno škodo.
Kdo sta namreč odjahala iz hacijende, sta šla Strnad in poročnik kmalu za njima, in sicer naravnost h kamnu. Verdoja in Pardero sta pa jahala v velikem ovinku.
{{prelom strani}}
Strnad in poročnik sta skrila tam svoja konja, kjer je včeraj Strnad svojega skril. Potem je splezal poročnik na visoko cedrovo drevo, Strnad se je pa skril za bližnje grmovje.
Precej dolgo sta morala čakati, dokler sta prijahala Verdoja in Parchero. Razjahala sta svoje konje. Verdoja je privzdignil kamen in vtaknil listek pod njega. Potem sta malo poslušala, če je povsod vse mirno in varno, in odjahala. Sedaj sta prišla poslušalca iz svojih skrivališč, in Strnad je vzel list izpod kamna.
„Pardero je bil zraven," je dejal poročnik. „Njegov zaveznik je. Ali smem brati listek, senor?"
Strnad je list že prebral in ga izročil sedaj poročniku. List se je glasil takole:
„Ostani v bližini tega kamna. O polnoči pridem sem. Opravičiti se moraš!"
Podpisa tudi danes ni bilo. Sedaj je vprašal poročnik Strnada:
„Ali je to za dotičnika, ki naj bi bil ustrelil Vas in senorja Marijana?"
»Da."
„Ali bo našel list?"
„Ne."
„Torej ga ne mislite položiti nazaj pod kamen? Jaz bi ga na vsak način položil pod kamen in bi prišel o polnoči poslušat."
„To je nemogoče, ker dotični mož ne pride, kajti moj jetnik je; imam ga že na hacijendi. Pojdiva k najinima konjema. Sedaj ste videli morilca z lastnimi očmi, in vse ostalo Vam povem med potjo."
Poročnik se kar načuditi ni mogel, ko je čul, kar mu je pravil Strnad. Sklenil je, da bo brezobzirno postopal z Verdojo in Parderom.
{{prelom strani}}
„Kaj nameravate sedaj storiti?" je vprašal Strnada.
„Razkrinkal bom kapitana in njegovega zaveznika," je odgovoril Slovenec.
„Prav imate! Ali bom smel biti zraven?"
„Gotovo! Celo prosim Vas, bodite moja priča."
„Kaj pa storite z jetniki, senor?"
„Obljubil sem jim, da jih ne usmrtim, če mi vse odkritosrčno priznajo. In ker so bili odkritosrčni, moram biti mož-beseda."
„Hm, to ni previdno. Vislice so zaslužili. Če jih izpustite brez kazni, je Vaše življenje v veliki nevarnosti."
„Vem, ampak še vedno sem bil mož-beseda, in bom tudi v tem slučaju. Morda jih moja milost predrugači."
„Ne verjamem; take ljudi ne predrugači ljubezen do bližnjega, ker smatrajo milost za slabost."
Tako sta dospela kmalu na hacijendo, a precej pozneje, kakor kapitan in Pardero. Verdoja je bil ravno pri vojakih pred palisadami in ju zagledal že od daleč. Nagubančil je svoje čelo. Neljubo mu je bilo, ker je bil poročnik v Strnadovi družbi; celo sumljivo se mu to zdelo. Zato je stopil jezno k poročniku in ga vprašal:
„Poročnik, kje ste bili?"
„Na izprehodu."
„Ali sem Vam dovolil?" je dejal kapitan grozeče.
„Ali rabim morda Vaše dovoljenje?" je vprašal lastnik ostro.
„Seveda. Saj nismo doma, ampak na potovanju."
„ Mislim, da nismo na potovanju, ampak da počivamo za nedoločen čas, kapitan."
„Tacega razločevanja ne poznam, poročnik. Prositi me morate za dopust, če hočete kam iti."
{{prelom strani}}
Mlad častnik je zarudel od same jeze. Vojaki so stali na okrog in so culi vsako besedico.
„To bi bila moja dolžnost samo tedaj," je odgovoril, „če bi odpotoval, ali se hotel odstraniti takrat, ko imam službo. Sedaj sem pa jahal samo na izprehod kakor Vi in poročnik Pardero. Kar sme jeden, sme tudi drugi. Ali morda ni tako pravilno?"
„Senor, ali veste, kaj se pravi protiviti se?" je zaklical tedaj kapitan grozeče.
„Vem, senor, ampak o tem sedaj niti govora ni; midva sva samo različnega mnenja in se lahko mirno pogovoriva. Brez vzroka ne sme nihče častnika vpričo vojakov okregati!"
Kapitan se je kar penil od jeze. Stopil je bliže, stegnil roko in ukazal:
„Izročite mi svojo sabljo, poročnik! Takoj!"
Poročnik je bil še mlad, ampak odločen dečko. Premagal se je in odgovoril mirno:
„Svojo sabljo? Kaj pa še! Te Vi niti zahtevati ne smete!"
„Vaš kapitan sem!"
„Ste bili! Vi ste lopov in velik hudobnež! Sramota bi bila záme, če bi se dotaknili. Vi moje poštene sablje!"
Vsi navzoči vojaki so slišali te besede. Takoj so obkolili častnike. V sredi so stali Verdója, Pardéro, mladi poročnik in Strnad.
Verdojo so tako razburile te besede, da je potegnil svoj revolver izza pasa, nameril na poročnika in zaklical z jeznim, tresočim se glasom:
„Prekličite takoj svoje besede, sicer Vas na mestu ustrelim!"
{{prelom strani}}
„Prekličem naj jih? Nikdar. Celo ponovim, kar sem rekel," je odgovoril poročnik neustrašeno.
Sedaj je hotel kapitan res ustreliti; a Strnad je izpodbodel svojega konja, švignil mimo kapitana in ga tako močno udaril s pestjo, da se je takoj zgrudil.
„Kaj je pa to? Kaj ste se predrznih?" je zaklical tedaj Pardero.
„Nič!" je odgovoril Strnad. „Morda sem se predrznil, samo svojo roko omadeževati."
„Res je," je pritrdil poročnik Strnadu. „Tudi Vi ste lopov, in človek bi se samo omadeževal, če bi se Vas dotaknil."
Pardéro je pobledel od jeze in strahu.
„Ali se Vam sanja?" je zaklical.
„Nikakor, popolnoma zavedam se in imam moralično prepričanje; a Vi ga nimate."
„Pomislite, da sem Vaš predstojnik. Vi ste najmlajši častnik!"
„Sedaj niste več moj predstojnik. Z Vami ne maram več služiti."
„Oh, ali izstopite iz službe?"
„Tega sedaj še ne vem; ali jaz, ali pa vidva oba."
„To pa ne gre tako hitro," se je nasmejal Pardero zaničljivo. „Najprvo aretiram Vas zaradi nepokorščine, in tudi senor Strnad je moj jetnik zaradi telesne poškodbe!"
„Mislite?" je vprašal Strnad. „Vi, črv, se predrznete aretirati me. Stopite vendar malo bliže!"
Pardero je stal poleg Strnada, ta ga je prijel za vrat in ga telebnil na tla. Vojaki so kar strmeli. Sedaj je stopil stari podčastnik bliže, salutiral poročniku in vprašal:
{{prelom strani}}
„Senor poročnik, ali smemo zvedeti, kaj to pomeni?"
Poročnik mu je prijazno odgovoril:
„Bartolo, kateri častnik vam je najljubši? Povej odkritosrčno!"
„Hm! Vi, gospod poročnik; saj veste. Sicer bi ne bili tako mirno gledali, ko ste razžalili senorja Verdojo in senorja Pardera. Posebno, ker je senor Strnad civilist."
„Torej dobro, Bartolo, povem ti, da sta tadva senorja nesramno ravnala. Najela sta roparje in morilce, da umorita poštene ljudi in razžalita odlične dame."
„Ali res, senor?"
„Res, verjemi mi. Danes zjutraj sta izgubila pri dvoboju svoji desnici; to je bila božja kazen. Ravno sedaj sva ju poslušala s tem senorjem v gozdu. Nista vredna, da bi bila častnika poštenih, mehikanskih vojakov. Z njima nočem več služiti."
„Senor, tedaj izstopim tudi jaz!" je dejal podčastnik.
„Ni treba, Bartolo. Star vojak si in natančno veš, kaj se spodobi. Preiščimo ta slučaj in odločimo potem, kdo mora izstopiti, onadva ali jaz."
„Prav imate, senor poročnik," mu je pritrdil podčastnik. „Če morate Vi izstopiti, izstopim tudi jaz, in prepričan sem, da se razide tedaj cel švadron. Če pa spodimo tadva iz službe, postanete Vi naš kapitan."
„Ti pa nadporočnik. Ostali avanzirajo po vrsti."
„Torej mislite, da naj bi sestavili vojaško sodišče?"
„Ne, kajti ti zločini niso vojaški. Sestaviti moramo častni sod."
„Dobro. Ali jima vzamemo orožje?"
„Seveda."
{{prelom strani}}
„In ju zvežemo?"
„Ne. Častni sod se vrši na dvorišču, kjer naj bodo vsi vojaki prisotni. Onesveščona sta, spravimo ju tačas v hacijendo. Potem pridi v mojo sobo, da boš prisoten pri predpreiskavi."
Vojaki so imeli poročnika zelo radi. Takoj so vzeli jetnikoma orožje, ju zaprli v majhno sobico in ju stražili, da ne uideta.
Potem so šli v dvorano, kjer sta povedala Strnad in poročnik, kar sta danes doživela. Marijano je predlagal, naj se vrši častni sod tudi v prisotnosti vseh prebivalcev hacijende. Vsi so bili zadovoljni s tem predlogom. Potem so se začeli takoj pripravljati za časten sod. Prinesli so na dvorišče mizo, več stolov in nekaj klopi za glavne osebe.
Pri mizi je sedel poročnik, poleg njega stari podčastnik, na desni in levi ostali podčastniki. To je bilo sodišče. Na desni strani so bili Strnad, Marijano in obe dami; ti so bili tožniki. Na levi strani sta sedeli priči Krek in hacijendero. Na okrog so stali pa vojaki, bakéri in ciboléri.
Sedaj so pripeljali Verdojo in Pardera.
Njunino stanje se na da popisati. Takega ponižanja nista pričakovala. Kar penila sta se od jeze.
„Kaj pa to pomeni?" je zaklical Verdoja, ko je zagledal vojake na dvorišču. „Kaj pa stojite tu?" se je zadrl nad njimi. „Poberite se odtod, psi!"
„Pomirite se, senor Verdoja!" mu je dejal poročnik kot predsednik. „Sedaj ste obtoženec, in samo od Vašega obnašanja je odvisno, kako bodemo z Vami postopali."
„Kot obtoženec stojim pred Vami?" je zaklical. „Kdo me pa toži?"
{{prelom strani}}
„To takoj slišite."
„In kdo naj bi bil moj sodnik?"
„Mi, ki tule sedimo."
Tedaj se je zasmejal Verdoja na ves glas.
„Ali sem zašel med norce?" je vprašal. „Moji vojaki me hočejo soditi! Lopovi, ali se mi poberete takoj odtod! Na mestu vaš ukažem ustreliti!"
Dvignil je svojo levico in stopnik k podčastniku, a bakeri so ga takoj prijeli.
„Predlagam, da zvežimo oba obtoženca, če takoj ne mirujeta," je dejal Strnad.
„Predlog je sprejet!" je odgovoril poročnik.
„Pookusite se me dotakniti!" je zaklical kapitan. „Na mestu ukažem celo hacijendo razdejati!"
„Ali imate jermena ali vrvi," je vprašal predsednik bakere namesto odgovora.
Ti so takoj segli v svoje žepe.
„Vidite, senorji, da se ne šalimo," je dejal predsednik. „Udajte se, sicer se bodete morali udati!"
„Udava naj se je?" zaklical Verdoja. „Kaj sva pa storila? Kdo se sme predrzniti sestaviti vojaško sodišče ga svojega predstojnika? Jaz! Samo jaz smem koga tožiti!"
„Motite se! To ni vojaško sodišče, ampak častni sod, ki bo odločil, če morejo častni možje še z vama služiti."
Kapitan je hotel robato odgovoriti, ampak Pardero ga je miril in mu zašepetal na uho:
„Za božjo voljo, mirujte! Z surovostjo tu nič ne opraviva."
Zato se je kapitan premagal in dejal:
„Torej naj bo; začnite svojo komedijo!"
Sedaj je bilo vse mirno, in predsednik je začel:
{{prelom strani}}
„Senor Strnad, prosim, govorite.
Strnad je vstal.
„V imenu teh dveh senorit tožim tadva moža in ju dolžim nečastnega postopanja napram damam," je začel Strnad. „Nadalje ju tožim zaradi poskušenega umora napram meni, senorju Marijanu in senorju Kreku."
„Ali morete svoje trditve dokazati?"
„Lahko."
Sedaj se je obrnil poročnik k obžencema in ju vprašal:
„Kaj pravite Vi na te obdolžbe?"
„Tako neosnovane in bedaste so, da niti odgovoriti ne morem, oziroma nočem."
Tako je dejal Verdoja, in Pardero je bil istega mnenja.
„Hvala lepa," je odgovoril poročnik. „Če nočete ničesar pripomniti, bo saj obravnava jednostavnejša. Kar se tiče prve obdolžitve, obtoženca itak priznata svojo krivdo, ker se niti ne branita. Kar se pa druge točke tiče, moramo biti pa natančnejši. Obtoženca molčita, zato Vas prosim, senor Strnad, dokažite nam svojo trditev."
Strnad je začel praviti, vendar ni omenil, da ima vse tri roparje kot priče na razpolago. Povedal je vse, kar se je zgodilo pri njegovem prihodu, v tigrovem prepada, o kapitanovih pogovorih z roparjem in o dvoboju.
Ko je končal, mu je odgovoril kapitan takole, akoravno je dejal, da ne bode govoril:
„Zdi se mi, da sem res zašel med norce. Ta mož sluti samo. In na podlagi teh slutenj se drzne, postaviti dva kavalirja in častnika pred častni sod. To ni {{prelom strani}} samo smešno, ampak celo nesramno. In to nesramnost bom kaznoval, ko bo ta komedija pri kraju."
„Te kazni se ne bojim,
Ko je omenil Strnad kamen in vzel listek iz žepa, je Verdoja pobledel. Parderu se je godilo ravnotako. Oba sta molčala. Strnad je nadaljeval:
„Pripomniti moram namreč, da sem vedno poslušal njunine skrivne sestanke. Vsako besedico sem slišal. Sicer imam pa priče, ki bodo potrdile resnico mojih trditev."
Sedaj so pripeljali vse tri roparje. Verdoja se je tako prestrašil, da se je skoraj onesvestil. Tega ni pričakoval. Sedaj zvedo vse njegove hudobije!
In zvedli so vse. Jetniki so bili sicer v veliki zadregi, vendar so izjavili resnico. O Verdojevih hudobijah torej ni bilo več dvoma. Priznali so, da je oba listka pisal Verdoja. Verdoja se ni upal več tajiti. Obtoženca sta trdovratno molčala.
„Krivda obtožencev je sijajno dokazana," je izjavil predsednik. „Po državnih postavah zaslužita smrt. Ker smo pa sestavili samo častni sod, ju ne bodemo kaznovali, temuč samo odločili, če moremo s tema dvema možema še skupno služiti. Jaz, za svojo osebo, odločno izjavljam, da izstopim iz službe, in sicer takoj."
{{prelom strani}}
„To me nič ne briga," je odgovoril poročnik. „Jasno je dokazano, da ste nečasten, in nobeden poštenjak Vas. Vas ne bode več ubogal kot svojega predstojnika. Sicer ste pa sami krivi pregreška nepokorščine, samovoljnosti in nemarnosti. Dobili ste povelje, da morate takoj odpotovati v Monklovo, ampak zaradi svojih zavratnih umorov ste ostali še na hacijendi del Erina. Moja dolžnost je, da sestavim protokol in ga pošljem nemudoma Huaresu. Priznati morate, da lahko potem vse zagovarjam, kar sem storil. V trenuku, ko ste bili nepokorni Huaresovemu povelju, ste postali puntar, in Vaši podaniki nimajo samo pravico, ampak celo dolžnost, da Vas ne ubogajo."
„Dobro, pa izstopite iz službe, ne bom Vam branil!" je zaškripal Verdoja z zobmi.
„Prepričan sem, da ne morete samo meni, ampak tudi nikomur drugemu ničesar braniti, kajti Vaše izdajstvo gotovo ne bo brez posledic."
„Le upajo naj se!" je zarohnel Verdoja.
„Seveda. Le poglejte jih!"
Stari podčastnik je vstal.
„Tudi jaz izjavljam, da ne morem služiti nadalje skupno z lopovi," je dejal. „Upam, da store vsi moji tovariši isto."
Verdoja je hotel ugovarjati, a vsi podčastniki in vsi vojaki so ga prevpili. Vsi so izjavili, da ne marajo več Verdoje in Pardera, in da zahtevajo poročnika za svojega kapitana. Verdoja je hotel planiti med ljudi, a bakeri so ga takoj prijeli. Ko so se zopet pomirili, je dejal poročnik:
„Prevzamem vodstvo švadrona in bom dopolnil častnike po vrsti. Huares bo dobil moje poročilo in odločil, če veljajo moje določbe. S tem smo končali častni {{prelom strani}} sod. Verdojo, Pardera in njihove tri tovariše izročimo onim, ki so jih hoteli umoriti. Naj jih sami kaznujejo. Mi pa odjašemo čez četrt vsi v Monklovo."
Vsi so bili zadovoljni s tem ukazom. Jetnike so spravili v ječo, in poročnik je šel pisat v svojo sobo poročilo za Hun resa. Potem se je poslovil od stanovalcev hacijende del Elina in odjahal s svojim švadronom proti Monklovi. — —
Kako sta bila Verdoja in Pardero besna, ko so ju zopet zaprli v ječo, se ne da popisati. Kri jima je vrela po vseh žilah. Verdoja je bil ponižan, a prisegel je maščevanje. Pardero je stopil k oknu in gledal na dvorišče.
„Dva oborožena bakera stojita pred oknom," je dejal. „Mislijo, da bi ušla. Ampak, Verdoja, pojasnite mi svoje stališče!"
„Kako?" je vprašal ta navidezno mirno.
„Ponižali so naju na nečuven način, in Vi ste se udali. Začel sem dvomiti o tem, kar ste mi rekli. Govorili ste o visoki protekciji, o velikem plačilu?"
„Pardero, ali naj Vas imenujem puhloglavež?" Ali ne uvidite, da je to samo majhna ovira, ki je sicer zelo neprijetna, ki pa kmalu mine. Novi kapitan je seveda po pravici tako ravnal, ampak zato, kar sva danes izgubila, dobiva stoterno plačilo. Ukaz, da naj usmrtim gotove osebe, izvršim na vsak način. Plačilo bo tedaj tem večje."
„Ali ste prepričani o tem?"
„Sem."
„Ampak kako hočete usmrtiti osebe, ki so Vas zaprle Morda Vas celo usmrte!"
Verdoja je bil sicer istega mnenja, vendar je moral kazati napram Pnrderu drugačno prepričanje. Pomiriti {{prelom strani}} je skušal Pardera, kar se mu je slednjič tudi posrečilo. Prepričan je bil, da od Huaresa ne sme ničesar več upati; zato je sklenil, da pusti vojaško službo in se posveti samo dvema nalogama. Prvič si je hotel prislužiti rudokope, ki mu jili je obljubil Kortejo, in drugič je sklenil, da se polasti Olge. Pri te stvareh je rabil zvestega zaveznika, in ta naj bi bil Pard&ro. Zato se mu je lagal, da ga pridobi na svojo stran. Dejal je:
„Pravzaprav sem zadovoljen s tem, kar se je zgodilo. Služba je bila velika zapreka za moje težavno naročilo. Sedaj saj lahko brez zaprek delam. Pardero, ali veste, koliko ste mi dolžni?"
„Hm, nekaj tisoč srebrnih pijastrov menda."
„Ki mi jih ne morete nikdar plačati, če ostanete, kar ste, če mi pomagate izvršiti moje naročilo, raztrgam dolžno pismo, in še veliko plačilo dobite. Sicer Vam pa dam še sladkejše i:i prijetnejše plačilo: lepo Indijanko Karjo!"
„Grom in strela! Kapitan, če izpolnite te obljube, sem Vaš z dušo in telesom."
„Gotovo vse izpolnim. Usmrtili nas ne bodo na nobeden način, verjemite mi. Izpustili nas bodo, in potem lahko storiva, kar hočeva."
„Ali nameravate senorje Strnada, Marijana in Kreka usmrtiti?"
„Izginejo naj, torej usmrtim naj jih, kajti samo mrliči ne škodujejo nikomur. Do sedaj sem jih nameraval usmrtiti, a danes sem se premislil. Smrt bi bila premajhna kazen za take sovražnike."
Diabolično se je zasmejal pri teh besedah, in Pardero je dejal:
„Prav imate. Sramoto, ki so nam jo danes napravili, {{prelom strani}} moramo hujše kaznovati. Kaj nameravate z njimi?"
„Isto, kar so oni z nami storili. Ujel jih bom in vrgel v ječo. Blizu moje hacijende je staro mehikansko svetišče. Stara piramida, ki ima podzemeljske hodnike in jame, ki jih poznam samo jaz. To je skrivnost, ki se podeduje v moji rodovini. V teh jamah bodo jetniki stanovali in od obupanja umrli. V te jame spravimo tudi senorito Olgo in Karjo. Tam ju prisiliva, da se nama udaste."
Strastnemu Parderu je bila ta obljuba najljubša.
„Vi ste vrag, Verdoja," se je cinično nasmejal, „ampak zelo prijeten vrag!"
„Oba bodeva vragova, ki premagata dva angelja. Ko izvršiva svoj sklep, dobiva bogato plačilo. Prepričan sem, da se nama posreči, ujeti moje sovražnike; vendar morava biti zelo previdna, ker so sedaj zelo nevarni časi. Če usmrtim vse tri, in mi nočejo dati plačila, moram molčati. Če pa še žive, in sem jih samo skril, tedaj lahko odločno zahtevam svoje plačilo. Vidite torej, da sem zelo previden v svojo lastno in Vašo korist."
„Res ste bistroumni, previdni in zviti; zaraditega Vam zaupam in sem prepričan, da se nama stvar posreči. Odslej sem Vaš z dušo in telesom. Ampak midva sama vendar ne moreva ujeti tri močne može in dve dami."
„Le nikar ne skrbite. V naši blagoslovljeni Mehiki je dovolj ljudi, ki radi zaslužijo vsotico srebrnjakov."
„In zasledovanje! Zasledovali nas bodo pa gotovo."
„Zasledovanja se nam pa ni treba prav nič bati. {{prelom strani}} Skozi puščavo Mapíni jašemo, in tja nam nihče ne sledi, verjemite mi."
„Skozi puščavo Mapíni!" se je prestrašil Pardero. „Tam gotovo poginemo!"
„Le bodite brez skrbi! Natančno poznam to puščavo. V tej puščavi ni sam pesek in skalovje, kakor pravijo, ampak tudi gozdovi, studenci in sadje."
Tako sta se pogovarjala v ječi Pardero in Verdoja; medtem so se pogovarjali tudi v jedilnici, in sicer o njunini usodi. Marijano je svetoval, naj jih ustrele, a vsi ostali so nasprotovali. Kaj bi neki rekel slavni Huares. Bolje je, če se jih iznebijo mirnim potom, saj sta dovolj kaznovana, ker nimata desnic. Slednjič so sklenili, da jima pobero orožje in ju čez dva dneva izpuste, da ne bi mogla dohiteti sela, ki ga je poslal poročnik Huaresu.
Kar se treh roparjev tiče, je bil Strnad mož-beseda. Izročil jim je njihove konje, nože in láse, pušk in pištol jim ni vrnil. Strnad je zagrozil vsakemu, da ga takoj ustreli, če ga zagleda še kedaj v bližini hacijende. Potem jih je izpustil, in odjahali so.
Tretji dan so pripeljali tudi Verdojo in Pardera iz ječe. Strnad jima je naznanil vpričo vseh stanovalcev hacijende, kaj so sklenili. Potem so ju izpustili, in odjahala sta molče iz hacijende. Krenila sta proti mestecu Nómber de Doá. Tam sta se preblekla v civilno obleko, in potem sta izginila. — —
Na hacijendi del Erina je bilo nekaj tednov zopet staro, mirno življenje. Strnad ni hotel preje odpotovati, preden Krekov brat popolnoma ne ozdravi; najmanjša stvar mu lahko škoduje. V štirinajstih dneh je bolnik toliko okreval, da je smel vstati; čez jeden teden potem je smel iti že na vrt na izprehod; in zopet čez jedeu teden je smel iti z Strnadom že na daljše izprehode.
{{prelom strani}}
Duševno je popolnoma okreval, in sedaj je mislil, kako se bode maščeval nad Alfonzom de Rodriganda. Zato je prosil svoje prijatelje, naj ostanejo tako dolgo tu, dokler popolnoma ne okreva, kajti iti hoče z njimi.
Jahati se je moral počasi privaditi, kajti to je bilo za njegove možgane zelo nevarno.
| |||