Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 41.417:
{{prelom strani}}
Duševno je popolnoma okreval, in sedaj je mislil, kako se bode maščeval nad Alfonzom de Rodriganda. Zato je prosil svoje prijatelje, naj ostanejo tako dolgo tu, dokler popolnoma ne okreva, kajti iti hoče z njimi.
Jahati se je moral počasi privaditi, kajti to je bilo za njegove možgane zelo nevarno.
Zopet je minulo nekaj tednov.
Medtem si je dopisoval Marijano s svojo ljubico. Svetovala mu je, naj popolnoma zaupa Strnadu, in mu zatrjevala svojo najprisrčnejšo ljubezen in večno zvestobo. — —
Preden je jahal Strnad v Mehiko, je pisal iz Vera Kruca svoji soprogi in jo prosil, naj naslovi prihodnje prismo zanj na svojo prijateljico Emo Lindzej v Mehiko. Ta mu pismo gotovo izroči, bodisi da je tu ali tam. — —
Danes je dobil Marijano zopet pismo od svoje ljubice. Zavitek je bil precej velik, in ko je odprl, je bilo priloženo tudi pismo — za Strnada.
To pismo je prišlo iz Bršljanovega. Strnad se ga je zelo razveselil, šel je v svojo sobo in ga razpečatil. Pismo je obsegalo več pol. Priložen je bil tudi list za Kreka, ki mu ga je pisala njegova žena in majhni Slavko.
Silva je pisala Strnadu vse, kar se je prigodilo v njegovi odsotnosti. Pismo je kar prekipevalo sreče in ljubezni. Na glas je zavriskal od veselja, in poljubil je pismo desetkrat in desetkrat. Konec pisma se je glasil sledeče:
::::„In sedaj ti moram, moj Janko, še nekaj z iskrenim, veselim srcem naznaniti, akoravno me je nekako sram, in bi ti najrajše stvar zamolčala. Če bi potoval dalje, kakor upam in pričakujem, {{prelom strani}} ne najdeš svoje Silve več same, ampak hitela ti bo naproti z majhnim Jankotom ali malo Silvico v naročju, kajti drugače gotovo ne bodeva imenovala preljubljeno bitje, ki me navdušuje za prihodnjost. Veseli se z menoj in sprejmi milijon poljubov, ki ti jih pošilja čez daljno morje
<poem><p align=right>tvoja neskončno srečna
Silva."</p></poem>
In kakor dame navadno ne morejo napisati pisma, ki ne bi imel pripis, je imelo tudi to Silvino pismo sledeči dostavek:
::::„P. S. — Ne huduj mi, ker sem to sporočila tudi moji Emi. Bila je moja edina prijateljica in bo gotovo srečna, ko zve, kako veselje pričakujem.
<p align=right>Silva."</p>
Strnad je pismo zvil in ga spravil v žep, da ga je nosil na svojem srcu. Potem je šel na prosto, ujel najdivjišega konja in dirjal v daljno savano. Hacijenda se mu je zdela pretesna za toliko srečo. In vendar, ko se je vrnil, jo šel najprvo v svojo sobo, prebral zopet pismo in ga neštetokrat, poljubil. Že na svetu so nebesa, in ta nebesa so ljubeče srce, srce, ki ljubi, ker ve, da osrečuje s svojo ljubeznijo, in da se mu ljubezen povračuje. — —
Bolnik, Anton Krek, je nosil do sedaj na luknji, ki mu jo je izvrtal Strnad v črepinjo, kos kuhanega usnja, ki se zamenja pozneje z zlato ploščico. Vsak dan je jahal z Strnadom na izprehod, in se že precej okrepčal. Slednjič je določil Strnad dan odpotovanja: dejal je, da ostanejo samo še jeden teden na hacijendi del Erina.
{{prelom strani}}
Ti dnevi so bili neskončno srečni za Olgo in njenega ljubčeka. Neštetokrat sta se zahvalila svojemu rešitelju, doktorju Strnadu. —
Huares, poznejši slavni mehikanski predsednik, je izročil Petru Karpelesu oskrbništvo hacijende Vandákva, zato je moral iti ta večkrat tja.
Nekega dne je moral iti zopet na hacijendo Vandákva Spremljal ga je njegov bodoči zet Krek. Zvečer sta odjahala in rekla, da se vrneta šele drugo jutro. —
Kmalu po njuninem odhodu je zagledal Strnad, v daljini jezdeca, ki je hitro jahal proti hacijendi. Ko je prijahal bliže, je spoznal, da je jezdec vojak, in sicer častnik. Strnad je šel hitro v jedilnico, kjer so se ostali, pogovaijali, in jim naznanil tujcev prihod.
Kmalu je prijahal častnik na dvorišče, in Olga, kot hišna gospodinja, ga je uljudno sprejela.
„Ali je tu hacijenda del Erina?" je vprašal po pozdravu.
„Da,"
„Posestnik te hacijende se piše Peter Karpeles, kajne?"
„Da, Peter Karpeles; jaz sem njegova hči."
„Potem mi pa oprostite, senorita, brzi sel sem, ki me je poslal Huares z važnimi poročili v Monklovo. Huares je dejal, da je senor Karpeles zelo gostoljuben in mi dotovo dovoli, da smem pri njem prenočiti, če ne dosežem danes svojega cilja."
„Seveda lahko prenočite pri nas, senor. Očeta sicer ni doma, vrne se šele jutri zjutraj, ampak postregli Vam bodemo z vsem, kar potrebujete. Prosim, izročitesvojega konja bakeru, in pojdite z menoj v jedilnico."
Sledil ji je z odlično dostojnostjo v prvo nadstropje, kjer ga je predstavila navzočim gospodom. Moral se je {{prelom strani}} takoj vsesti in z njimi večerjati. Govoril je malo, in ko ga je vprašal Strnad, kje je sedaj Huares, je odgovoril:
„Iz diplomatičnih in vojaških vzrokov Vam žalibog ne morem odgovoriti na Vaše vprašanje. Huares noče, da bi ljudje vedeli, kje da je."
To se je zdelo Strnadu čudno. Pazljivo je pogledal govornika, in potom ni več govoril z njim.
Tujec se je kmalu poslovil in odšel v svojo sobo spat, češ odjahati mora že na vse zgodaj v Monklovo. Stara Marija Hermajek ga je spremila do njegove sobe. Ko je prišel v svojo sobo, se ni slekel, da bi šel spat, ampak vlegel se je v visečo mrežo in si prižgal cigareto. Ko je pokadil prvo, je prižgal drago, tretjo, četrto; kadil je venomer in poslušal, če je na hodniku vse tiho. Tako je bila ura polnoč. Sedaj je vzel luč, stopil k oknu in naredil z lučjo trikrat velik krog. Potem je luč ugasnil. Nekoliko minut pozneje, je vrgel nekdo malo peska na njegovo okno, in častnik je odprl. — —
Ko je odšel častnik spat, so se začeli v jedilnici domači šele živalmo pogovarjati; vsem se je zdel tujec nekako zopern in nesimpatičen. Najmanje mu je zaupal Strnad. Tujec se mu je zdel sumljiv; uniforma mu ni pristojala, čutil se je v tej obleki nekako tujega. —
Ko so se poslovili in šli spat, je hodil Strnad zamišljen v svoji sobi semtertja. Bil je nemiren, a pravega vzroka svoje razburjenosti ni mogel uganiti; vendar je bil prepričan, da je tega kriv tuji častnik.
Ali je ta mož res častnik? Verdoja in Pardero sta odšla gotovo s trdnim sklepom, da se maščujeta. Odkar je oskrboval Karpeles hacijendo Vandákva, so bili bakeri večinoma tam. Strnad je sklenil, da bode pozoren. Šel je potihem na hodnik in poslušal pri častnikovih {{prelom strani}} vratih. Gotovo spi, ker je vse tako lepo mirno. Vrnil se je in šel potihem na dvorišče. Hotel je iti pogledat, če je vse v redu, in ni slutil, kaj ga čaka. — —
Proti večeru je prijahala iz mesteca Nómber de Doá četa jezdecev, broječa petnajst oboroženih mož. Vodila sta jo — Verdoja in Pardero. Jahali so proti hacijendi del Erina in so se ustavili v mraku v bližnjem gozdu. Tam so razjahali svoje konje in jih privezali k drevesom. Trije možje so ostali pri konjih kot straža, ostali so pa spremili peš Verdojo in Pardera na hacijendo.
Verdoja in Pardero sta se po tihem pogovarjala.
„Dobro, da smo spravili svojo uniformo," je dejal Verdoja. „Se je saj mogel utihotapiti Enriko kot špijon. Preden začnemo, saj razmere poznamo."
„Če ga le ne spoznajo kot ogleduha," je rekel Pardero.
„Mislim, da saj ne. Spreten dečko je, ki se gotovo ne izda. Slutim, da se nam vse posreči."
Bila je temna noč. Možje so se priplazili v bližino hacijende okoli polnoči.
„Tamle so sobe za tujce; tam stanuje," je dejal Pardero po tihem. Kmalu nam da znamenje. Ali gremo tačas čez palisade
„Le pojdimo. V kakem temnem kotu se skrijemo."
Spremljevalci, bilo jih je deset, so se morali skriti za palisade. Verdoja in Pardero sta pa zlezla čez in se skrila v bližnjem kotu. Komaj sta se ustavila, ko zaslišita na dvorišču v drobnem pesku lahke korake. To je bil Strnad.
„Skloni se, čisto se skloni! Nekdo prihaja!" je zašepetal Verdoja Parderu.
Strnad je prišel počasi in po tihem bliže, na oglu {{prelom strani}} hiše se je ustavil, nekoliko časa je pazljivo poslušal in šel potem naprej.
„On je bil!" je dejal Pardero po tihem. „Kaj storimo?"
„Le po njem! Pobijem ga s svojo puško na tla. Zgoraj bi imeli mnogo več sitnosti z njim, kakor tu, kjer ga lahko iznenadimo."
„Ampak če ga potem pogrešajo?"
„Gotovo ga ne bodo. Vsi so šli že spat, on je šel pa gledat, če je vse varno. Pazi!"
Verdoja je vzel svojo puško in se splazil ob palisadah do Strnada. Tam je bila tako visoka trava, da se niso čuli njegovi koraki. Ko je prišel do Strnada, je skočil hitro naprej.
Strnad je imel tanka ušesa; slišal je nek šum za seboj in se obrnil; a tedaj ga je zadel strašen udarec po glavi; onesveščen se je zgrudil takoj na tla.
„Pardero!" je dejal bivši kapitan.
„Tu!"
„Pridite sem!"
„Ali ga imate?"
„Imam; ga že vežem. Naj Vam vržejo čez palisade zamašek za usta!"
Kmalu je prinesel Pardero zamašek.
„Tu!" je dejal. „To se je pa posrečilo. Tega edinega se nam je bilo treba bati. Ker ga pa sedaj iuiamo, nam ostali ne napravijo mnogo sitnosti. Oh, tam nam je dal Enriko znamenje!"
Preoblečeni častnik je napravil ravno sedaj pri oknu z lučjo tri kroge; potem je luč ugasnila.
„Kam pa spravimo Strnada?" je vprašal Pardero.
„V kot za položiva, kjer sva čepela, tam je najbolj {{prelom strani}} varno. Zvezan je dobro; morda sem ga celo ubil; niti nam ne more na nobeden način."
Ko sta spravila Strnada v tisti kot, je vrgel Verdoja malo peska na Enrikovo okno.
„Enriko!"
„Da," je odgovoril ta po tihem.
„Ali je vse v redu?"
„Vse!"
„Spusti vrv doli!"
Medtem so dali možje Parderu čez palisade lestvico, ki je bila spletena iz vrvi. To lestnico so privezali na vrv; Enriko jo je potegnil v prvo nadstropje in jo tam pritrdil.
„Trdno drži!" je zašepetal potem Enriko doli.
Verdoja je plezal po lestvici kvišku, in ko je dospel do okna, je dejal:
„Srečo smo imeli. Strnada že imamo."
„Oh! Kako pa?"
„Plazil se je okoli liiše, tedaj sem ga pobil na tla in ga zvezal."
„To je dobro. Močan človek je, in zaradi njega sem bil že v strahu. Na prosto je moral iti skozi sprednja vrata, kajti ta so odprta. Sedaj pravzaprav ne rabi več lestvice."
„O vendar. Če pridemo pri tebi skozi okno v hišo, smo takoj zgoraj, v veži in po stopnjicah bi pa lahko ropotali. Poslal bom dva moža k vežnim vratom, da nam nihče ne uide."
Verdoja je šel zopet doli in ukazal ljudem, naj pridejo čez palisade. Potem jim je velel, naj splezajo drug za drugim v Enrikovo sobo. Dva sta morala stražiti vežna vrata, ki so bila res samo prislonjena; nihče jima ne sme uiti.
{{prelom strani}}
Sedaj se je vrnil Verdoja k lestvici in šel kvišku. Ko je prišel v Enrikovo sobo, je zaprl okno za seboj.
Do sedaj je bilo vse dobro. Prišli so v hacijendo, ne da bi jih bili zapazili bakeri; premagali so že naj-liujšega sovražnika, in sedaj so morali izvršiti še ostalo brez hrupa.
| |||