Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 41.568:
{{prelom strani}}
Sedaj se je vrnil Verdoja k lestvici in šel kvišku. Ko je prišel v Enrikovo sobo, je zaprl okno za seboj.
Do sedaj je bilo vse dobro. Prišli so v hacijendo, ne da bi jih bili zapazili bakeri; premagali so že najhujšega sovražnika, in sedaj so morali izvršiti še ostalo brez hrupa.
„Hacijendera ni doma," je šepetal Enriko.
„Kje je pa?" je vprašal Verdoja.
„Na hacijendi Vandákva."
„Sam?"
„Njegov zet je šel z njim."
„Tristo vragov! Ali ima zeta?" je vprašal hitro ekskapitan.
„Reči sem hotel, zaročenec njegove hčere."
„Ali je zaročena? S kom pa?"
„Imenovala ga je senorja Antonija; kakor sem slišal, je bil menda hudo bolan."
„Oh, tisti? Hm! In sedaj je na hacijendi Vandákva?"
„Da."
„Naj le bo! Ne rabimo ga. Ampak, ali je Marijano tu?"
„Je."
„In senor Krek?"
„Tudi."
„In senorita Olga in Indijanka?"
„Obe sem videl."
„Dobro. Natančno vem, kje spe. Ali imaš žepno svetilko?"
„Imam. Ali naj jo prižgem?"
„Seveda. Pojdite, za menoj!"
Po tihem so odprli vrata in stopili drug za drugim na hodnik, ki ga je razsvetlil Enriko s svojo svetilko, {{prelom strani}} da se niso kam zadeli; potem jo je vtaknil zopet v žep.
Verdoja je peljal ljudi naj prvo pred vrata Marijanove sobe. Tam je potrkal nekolikokrat, dokler se mi oglasil Marijano:
„Kdo je?"
„Jaz, Strnad!" je zašepetal Verdoja, ampak tako, da ga je Marijano razumel.
„Oh, ti? Kaj pa je?"
„Odpri hitro! Nekaj zelo važnega ti moram povedati."
„Takoj!"
Marijano je sedaj vstal.
„Ni treba luči prižigati!" je zašepetal previdni Verdoja.
Marijano se je površno oblekel in potem odprl.
„Pojdi noter!" je dejal po tihem.
Bil je radoveden, zakaj ga Strnad ponoči budi; gotovo se je kaj važnega zgodilo. Slišal je, da je vstopil mož, vendar ni opazil, da jih je prišlo v sobo več.
„Gotovo je kaj zelo važnega," je dejal. „Zapri vrata!"
Tedaj ga je prijel nekdo za vrat in ga tako močno stisnil, da mu je sapa pošla. Še zavpiti ni mogel. Hotel se je braniti, a zgrabilo ga je mnogo rok. Zvezali so mu roke in noge ter mu zamašili usta; šele potem ga je izpustil dotičnik, ki ga je tiščal za vrat — — bil je jetnik.
„Ga že imamo! Sedaj pa h Kreku!" je dejal Verdoja.
Pri Kreku so ravnotako naredili. Strnada, Marijana in Kreka so že premagali, ne da bi se bil kdo v hiši zbudil.
{{prelom strani}}
„Sedaj pa k senoriti," je rekel Verdoja.
Tudi na Olgina vrata so potrkali.
„Moj Bog, kdo pa je?" je vprašala.
Verdoja je posnemal ženski glas in odgovoril:
„Jaz sem, Karja!"
„Govoriti moram s teboj. Odpri, Olga!"
„Zakaj?"
„Ne tako glasno. Zaradi tujega častnika. Ne vem, ali naj zbudim senorja Strnada."
Olga se je udala.
„Oh, torej nam preti nevarnost!" je dejala. »Počakaj, takoj ti odklenem!"
Sedaj je vstala, prišla k vratom, odklenila in dejala potihem s tresočim glasom:
„Pridi noter! Kaj pa je?"
Verdoja je smuknil v sobo in jo prijel hitro za vrat. Ne da bi se branila, se je zgrudila; preveliki strah jo je onesvestil. Ležala je na tleh, ne da bi se ganila.
Verdoja jo je zvezal sam in ji zamašil usta; potem je šel v Karjino sobo.
Tudi tam se mu je posrečila zvijača; samo Karja se ni onesvestila. Imela je močne živce.
Sedaj so imeli roparji vse osebe, ki so jih hoteli ujeti. Celo prvo nadstropje so premagali.
Verdoja in Pardero sta vedla, da spe v pritličju nekateri bakeri. Zato je ukazal svojim ljudem, da ne smejo ropati. Štirje so morali iti Marijana oblačit, štirje pa Kreka; Verdoja je šel Olgi, Pardero pa k Indijanki.
Ko je prišel Pardero h Karji, ni ležala onesveščena na tleh. Valjala se je semtertja ter se skušala oprostiti. Zaklenil je vrata in prižgal svečo.
Tedaj je zagledal pred seboj bitje, ki je omamilo vse njegove živce. Karja je spala namreč brez obleke.
Zvezana je ležala na tleh v svoji bujni lepoti, ki je docela razburila strastnega Pardera. Mnogo lepotic je že videl ta razuzdanež, a tako lepega telesa še ne. Planil je na njo, jo objel in jo začel poljubovati na lica, na vrat in na prsi, a deklica se je valjala semtertja, in ni je mogel premagati. Tedaj je skočil jezno kvišku in zgrabil njeno srajco.
„Dobro ne bodem te sedaj nadlegoval," je rekel, „ampak moja boš, in če bi moral poplačati to s svojim življenjem. Vstani, da te oblečem!"
Prijel jo je in postavil. Sedaj je šele videl, kako bujna je. Vsa kri mu je silila v glavo, ustnice so se mu tresle in dejal je:
„Lepša si ko Venera, Kleopatra si!"
A mudilo se mu je. Oblekel ji je srajco in jo vedno tako odvezal, da se ni mogla oprostiti. Tako jo je popolnoma oblekel. Najprvo ga je divje gledala, a sedaj je zaprla svoje oči; pustila je, na stori z njo, kar hoče; in ko jo je prijel za roko, je bila popolnoma mrzla.
Tedaj so se odprla vrata in Verdoja je pogledal v sobo.
„Ali ste gotovi?" je vprašal.
{{prelom strani}}
„Sem."
„Vzemite še nekaj rut in odej. Takoj odrineno."
Tacaš so obleki tudi Marijana in Kreka. Tako so ju zvezali in zavili, da se nista mogla ganiti. Potem so ju nesli na dvorišče. Verdoja in Pardero sta prinesla za njimi deklice.
Vse to so izvršili tako tiho in previdno, da živa duša ni ničesar slišala.
Dva in dva roparja sta vzela jednega jetnika na ramo. Potihem so odprli palisadina vrata in odšli iz dvorišča. Razun Verdoje in Pardera, je bilo deset mož, jetnikov pa pet: Strnad, Marijano, Krek, Olga in Karja. Ker je bilo temno, niso zapazili, če ima Strnad odprte oči ali ne.
Odkar so prišli na hacijendo, je minila jedna ura; v pol ure so dospeli v gozd, kjer so imeli svoje konje.
Za jetnike so pripeljali pet konj, za dami celo ženska sedla. Jetnike so privezali na te konje, in sedaj so zapazili, da Strnad ni več onesveščen.
Vseh petnajst mož je zazdelil Verdoja v pet oddelkov. Trije in trije so imeli jednega jetnika. Ločili so se in odjahali navidezno na različne strani. To je bila zvijača, ki je zelo otežila zasledovanje. Šele čez en dan se snideta po dva in dva oddelka, in šele na koncu druzega dne se snidejo vsi z Verdojo. Posamezna pota so že preje določili, in vsak ropar je moral nekaj dni preje svojo pot natančno preiskati. Zato ni bilo dvoma, da se jim beg posreči.
Vendar je bila ta stvar iz gotovega ozira za Verdojo nevarna. Ker je bilo pet oddelkov, bi bilo lahko mogoče, da ga kateri ogoljufa; sicer se pa tudi samo {{prelom strani}} trije možje ne morejo uspešno braniti proti svojim zasledovalcem.
Tudi to je Verdoja natančno premislil. Sam je spremljal Olgo; Pardero pa Indijanko. Prvi dan je jahal čez srednjeameriške Kordilijére. Drugi dan je dospel v puščavo Mapíni, ki je na zelo slabem glasu.
Tu naj bi se sešel z ostalimi štirimi oddelki. Težko je že pričakoval uspeh svoje zvijače.
Eno uro je že čakal, tedaj je zagledal na južni strani jezdece. Približali so se, in spoznal je osem mož; srce se mu je olajšalo, bili so njegovi, in sicer onadva oddelka, ki sta imela Strnada in Marijana. Verdoja jih je z veseljem sprejel.
Jetnika sta bila strašno zvezana. Odmašili so jima usta, da sta mogla saj dihati.
Zvečer so dospeli še ostali roparji s Krekom in Karjo. Verdoja je bil zadovoljen. Ker niso nijednega oddelka zasledovali, je sklenil, da potujejo nadalje skupno.
Napravili so taborišče. Zanetili so ogenj in jedli, pitali jetnike, ki so imeli zvezane roke, razdelili straže in se vlegli potem spat.
Verdoja je prevzel prvo stražo. Sklenil je, da bo mučil jetnike, ker niso hoteli izpregovoriti nijedne besedice. Jetniki so ležali sredi kroga trinajstih mož.
Naj prvo je stopil h Kreku.
„Torej, dečko, kako se ti dopade to jezdarenje?" je vprašal. „Nekdo, ki se zelo zanima za vas, mi je naročil pozdrave za vas."
„Kdo pa?" je vprašal Krek.
„Neki Kortejo."
„Iz Mehike?"
„Da. Vaš dober prijatelj je, kakor se mi dozdeva."
{{prelom strani}}
Izdal je skrivnost, in sicer naménoma. Hotel je namreč zvedeti, zakaj se hoče iznebiti Kortejo teh treh mož. Na ta način bi imel orožje napram njemu. Zato je začel govoriti o Korteju, ker je mislil, da bo izgovoril kdo izmed jetnikov kako neprevidno besedo.
„Vrag ga vzemi!" je dejal Krek.
„Ne bo ga, bodi brez skrbi; ampak vas tri bo vzel!"
„Brez tebe gotovo ne!"
„Molči, lopov! Sicer ti pokažem, s kom imaš opraviti."
Sunil je Kreka z nogo v rebra in šel naprej k Marijanu.
„Ali vidiš sedaj, kako se godi ljudem, ki so zastopniki lopov?" je dejal. „Ali poznaš vašega prijatelja Korteja?"
Marijano je molčal.
„Ali ga poznaš?" je ponovil Verdoja.
Marijano je še vedno molčal.
»Oh, že vidim, da vas moram šele pošteno ukrotiti. S časom postanete gotovo krotki in ponižni."
Tudi Marijana je sunil z nogo v reba in prišel sedaj k Strnadu. Ta je bil tako zvezan, da ni mogel premakniti niti rog niti nog, ampak noge je lahko skrčil.
„Kaj pa ti delaš, pes!" ga je nagovoril Verdoja. „Vzel si nama roke, ampak to nam še drago poplačaš. Ali je bilo prijetno, ko sem te telebnil po glavi?"
Strnad ga niti pogledal ni.
„Kaj, ali mi ne boš takoj odgovoril? Ti bom pa malo pomagal!"
Vzdignil je nogo, da bi sunil Strnada; ampak ta je skrčil bliskoma svoje noge, sunil in zadel Verdojo {{prelom strani}} tako močno v trebuh, da se je takoj
„Moje oko, moje oko!" se je drl.
Roparji so takoj vstali in ga preiskali. Zadrl si je
v oko vejico gorečega lesa.
„Oko je izgubljeno, ker nimamo zdravnika," je dejal Pardero.
Verdoja je zdihoval od samih bolečin. Nihče mu ni mogel potegniti vejice iz očesa.
„Tu more samo jeden pomagati," je dejal Pardero.
„Kdo?" je vprašal Verdoja.
„Strnad."
„Strnad, ta pes, ki je vsega kriv!" je vpil ranjenec.
„Spomnil sem se, da je zdravnik."
»Zdravnik? Saj je res. Zdravil je bolnika na hacijendi del Erina."
„Gotovo Vam zna potegniti vejico iz očesa."
„Saj res, saj res, naj jo le! In potem ga kaznujem, da me bode pomnil!"
Pardero je stopil k Strnadu in dejal:
„Ali ste tudi zdravnik za oči?"
Ker ga je uljudno nagovoril in vikal, je Strnad odgovoril:
„Sem."
Šinila mu je v glavo misel, da bi sedaj lahko ušel.
„Ali bodete mogli potegniti vejico iz očesa?"
„Ne vem. Najprvo moram oko natančno preiskati."
„Torej pojdite."
„Saj ne morem vstati!"
„A, tako! Takoj Vam odvežem noge."
{{prelom strani}}
Razvezal mu je jermena in ga peljal potem k ognju, kjer je zdihoval Verdoja.
„Preiščite ga!" mu je ukazal Pardero.
Verdoja je odprl bolno oko, ga z drugim vražje pogledal in dejal:
„Vrag, če mi ne ozdraviš takoj mojega očesa, te ukažem z žarečimi kleščami ščipati. Poglej!"
Strnad je preiskoval bolno oko, in Pardero je svetil s trsko. Govorili so seveda špansko. Strnad je bil prepričan, da razume edini Krek slovensko, zato je pazljivo preiskal oko in dejal potem slovensko:
„Pogum! Oprostim vas!"
„Kaj blebetaš?" se je zadrl Verdoja nad njim.
„Vsaka bolezen in rana ima latinsko ime, in sedaj sem imenoval latinsko ime Vaše rane," mu je odgovoril Strnad.
„Ali moreš potegniti vejico iz očesa?"
„Lahko."
„Ali boli to?"
„Skoraj prav nič."
„Torej potegni jo ven, hitro!"
„Saj imam zvezane roke."
„Razvežite ga!" je ukazal Verdoja.
„Če pa pobegne!" je dejal Enriko.
„Ali noriš!" je rekel Pardero. „Saj nas je petnajst. Kako nam more uiti? Stopite v krog okoli njega!"
„S prstom ne morem potegniti vejice iz očesa!" je dejal Strnad. „Dajte mi nož!"
Dali se mu nož. Sedaj je bil prost in imel orožje. Dobiti bi moral samo še puško in nekaj streliva.
Okoli taborišča so se pasli konji. Puško so postavili v kope, in Verdoja je imel okoli bokov širok pas, {{prelom strani}} v katerem je nosil patrone, smodnik in denar. Strnad se je hitro odločil.
Pogledal je nož, bil je dober, oster in šilast. Sedaj je stopil k Verdoji. Vsi navzoči so radovedno gledali zdravnika.
„Prosim, zaprite zdravo oko in odprite bolno!" je dejal Strnad.
Sedaj Verdoja in nič videl. Previdno se je približal Strnad z nožem kapitanovem očesu, a nenadoma je šinil z njim navzdol. Bliskoma je odrezal Verdoji pas ter ga dal med zobe, ker je moral imeti proste roke. Zgrabil je Verdojo ter ga vrgel med roparje. Štiri je podrl na tla in skočil hitro čez nje. Hitro je zgrabil najbližjo puško in sedel v dveh sekundah že na konju ter oddirjal.
Vse to se je zgodilo bliskoma. Petnajst mož je zavpilo, a bilo je že prepozno. Zgrabili so svoje puške ali pištole in ustrelili za beguncem, a nihče ni zadel.
„Na konje! Za njim! Moramo ga ujeti!" je vpil Verdoja.
Nekateri so zajahali svoje konje in oddirjali v smeri, kamor je Strnad pobegnil.
Strnad je seveda slutil, da ga bodo zasledovali. Dvocevka, ki jo je zgrabil je bila nabasana. To mu je bilo prav.
Nenadoma se je ustavil in se obrnil proti smeri, odkoder je čul zasledovalce. Jahali so v precejšnji oddaljenosti drug od druzega. Mislili so, da bo bežal Strnad vedno naravnost. Da se bo ustavil in jih počakal, so jim še sanjalo ni. To se jim je zdelo preveč predrzno in celo nemogoče.
Bilo je tako temno, da se niso drug druzega videli, ampak samo slišali. Strnad se je ustavil in nameril {{prelom strani}} s svojo puško. Zasledovalci so bili že čisto blizu tedaj mu šine
Razjahal je hitro svojega konja in ga potegnil na tla. Sedaj so prijahali Mehikanci mimo, jeden na desni, drugi na
da jaše poleg njega njegov tovariš. Tako je prijaha; Strnad tik k roparju, ki je bil na njegovi desnici. Ta je to zapazil.
„Jaši bolj na levo!" je zaklical.
Tedaj je zavihtel Strnad s svojo puško in razdrobil roparju črepinjo.
oddirjal potem naprej.
Sedaj je zavil na levo. Ko je dojahal levega roparja, je zaklical ta:
„Ukazal si mi, naj jašem bolj na levo, in sedaj sam ne hodiš na pravo stran. Zavij bolj na desno!"
„Takoj!" je odgovoril Strnad.
Tedaj mu je prebil s puško črepinjo. Strnad je zopet ustavil tujega konja in pobral roparju vse, kar je imel.
Potem je poslušal. Samo na desni so še jahali Mehikanci. Krenil jo je torej na desno in preiskal medtem puški, ki ju je vzel mrtvecama. Bili ste jednocevki, a nabasani. Imel je torej štiri strele, a zapazil je samo še dva Mehikanca.
„Holá!" je zaklical. „Sem! Ga že imam!"
Ustavil je svojega konja, in roparja sta storila isto.
„Kje?" je vprašal jeden izmed njiju.
{{prelom strani}}
„Tukaj! Tukaj! Padel je!"
Sedaj sta prijahala, drug za drugim. Strnad je nameril s svojo dvocevko. Ustavila sta se ravno pred njim.
„Tako, sedaj vaju pa imam, lopova!" je zarohnel nad njima.
Dvakrat je ustrelil; roparja sta se zgrudila mrtva na tla.
Strnad je zopet poslušal; vse naokrog je bilo tiho; torej samo štirje so ga zasledovali, štirje neprevidneži.
Vsi štirje so bili mrtvi. Svoj plen je spravil na sedla, zvezal konje za vajeti in oddirjal z njimi v neznano puščavo.
Glavna stvar je bila sedaj zanj, da uide svojim zasledovalcem. Vedel je, da bodo našli zjutraj mrliče in zasledovali njegov sled. Zato jih je moral prevariti.
Vedel je, da bodo stanovalci hacijende roparje zasledovali, zato jih je moral zadržati. Jahal je v velikem krogu dve uri proti zahodu, se obrnil potem proti jugu, čez dve uri proti vzhodu in potem zopet nazaj. Tako je prišel zjutraj dve uri za svoje zasledovalce.
Tu se je odpočil s svojimi konji in pokadil nekaj cigaret, ki jih je vzel mrtvecem.
Potem je zopet zajahal svojega konja in oddirjal naravnost proti severu. A jahati je moral previdno, ker zagleda lahko vsak trenutek Mehikance. Nekaj ur pred poldnevom je dospel tja, kjer je usmrtil ponoči svoje zasledovalce. Našel je tam velik kup kamenja. Našli so jih torej že in jih pokopali.
{{prelom strani}}
Ko je preiskal Strnad tla, je spoznal, da so ga šli vsi zasledovat po njegovem sledu. Zasmejal se je, kajti bil je za svojimi zasledovalci, in ti so mislili, da je pred njimi. Sedaj je izpustil jednega konja, a pobral mu je vse, kar je mogel rabiti. Vodil je s seboj torej samo že jednega konja. Krenil jo je sedaj proti goram.
Kmalu je dospel Strnad tja, kjer je zavil proti jugu. Videl je sledove. Njegovi zasledovalci so se tu ustavili.
Čez dve uri je dospel tja, kjer jo je krenil proti vzhodu. Njegovi zasledovalci so se tudi tu ustavili.
Tu so zapustili Mehikanci Strnadov sled in zavili proti zahodu, naravnost v puščavo Mapíni.
Strnad je jahal za njimi. Ti ljudje niso znali jahati. Indijanci in lovci jašejo vedno drug za drugim, da ne more nihče uganiti, koliko jih je. Mehikanci so pa jahali v široki jati; Strnad je naštel petnajst posameznih konjskih sledov. Bili so torej vsi, razun onih štirih, ki jih je Strnad usmrtil; Verdoja, Pardero, štirje jetniki in devet Mehikancev.
Strnad je upal, da se splazi danes do njihovega taborišča in jih nekaj usmrti. Tako se je tolažil in diral za njimi. — —
Ko je ušel prejšnji večer Strnad roparjem, so ga šli štirje zasledovat. Ostali so poslušali v tiho, temno noč. Celo Verdoja je pozabil na bolečine svojega Kar zaslišijo v daljavi dva strela. Bilo je tako daleč, da so ju komaj čuli.
„Ga že imajo!" je zaklical Pardero.
„Ampak mrtvega!" se je jezil Verdoja. „Ustrelili so ga, lopovi. Sedaj se pa ne morem maščevati! Kdo bo ozdravil moje oko?"
{{prelom strani}}
„Morda so ga samo ranili," je dejal Mehikanec. „Človek mu ne pride tako lahko do živega."
„Tedaj ga prineso sem. V pol ure gotovo pridejo!"
Pol ure je minulo, a nihče ni prišel. Verdojo je začelo skrbeti.
„Zakaj se tako dolgo obotavljajo, vragovi!" je dejal. „Kaznoval jih bom za njihovo nemarnost!"
Minulo je še pol ure in še cela ura, a nihče se ni vrnil. Oko je Verdojo tako bolelo, da ga je moral obvezati, in neka črnkasta tekočina mu je tekla po licih. Niti trenutka ni mogel zaspati, zato je preklinjal celo noč, in ko se je začelo daniti, je poslal dva Mehikanca iskat njihove štiri tovariše.
Zajahala sta svoje konje in oddirjala. Kmalu sta našla na tleh prvega mrliča. Imel je razbito črepinjo in bil popolnoma oropan.
„Kaj pa to pomeni? Kdo je pa to storil?" je vprašal prvi ves prestrašen.
„Morda Strnad?"
„Ne, nemogoče! Saj bi ga bili medtem ostali trije zgrabili ali usmrtili. Pomagati ne moreva, jahajva naprej!"
Kmalu sta našla druzega mrliča; tudi ta je bil oropan in imel razbito črepinjo. Moža sta se spogledala in jahala molče naprej; strah ju je bilo.
V petih minutah sta prijahala — k dvema mrličema. Ustreljena sta bila v glavo.
„Sankta Madona, vsi štirje so mrtvi!" je zaklical prvi Mehikanec.
„Ali je Strnad čarovnik? Vrniva se hitro k taborišču!"
Vrnila sta se. Ko so ju zagledali od daleč in {{prelom strani}} videli, da se vračata sama, so vsi od radovednosti vstali.
„Torej?" je vprašal Verdoja. „Ali sta slepa? Ali nista nič našla?"
„Še preveč, senor," je odgovoril jeden izmed njiju.
„Torej, kje je Strnad?"
„Tega gotovo niti vrag ne ve. Našla sva samo svoje tovariše, in sicer dva z razbito črepinjo, dva sta pa ustreljena; vsi štirje so popolnoma oropani."
Pri teh besedah so se zaiskrile jetnikom od upanja oči; Olga je od veselja vzkliknila.
„Tiho!" je zarohnel Verdoja. „Nikar se prezgodaj ne veselite. Še nam ni ušel. Ampak če ga ujamem, tedaj se pošteno maščujem nad njim."
„Nihče ga ne ujame," je odgovorila Olga drzno.
„Strnad je junak. Zasledoval vas bo in vas usmrtil, danes zvečer ali jutri zvečer, in potem nas oprosti!"
Marijano in Krek sta jo pokarala z ostrim pogledom, in Karja, ki je ležala poleg nje, ji je zašepetala:
„Molči vendar! Nikar jih ne opozori na nevarnost!"
„Tiho!" je ukazal Verdoja Olgi, ki ni čul šepetanja. „Kdor črhne še eno samo besedico, ga kaznujem. Ta satan, nam ne bo več škodoval, verjemite mi! Naprej, odrinimo, vedeti moram, kam jo je krenil!"
Privezali so jetnike na konje in odjahali tja, kjer so ležali mrliči.
Iz sledov niso mogli uganiti, na kak način jih je Strnad usmrtil.
„Primójivéri Strnad je sam satan!" je dejal jeden izmed Mehikancev in se prekrižal. „Begunec ne more usmrtiti brez vragove pomoči štirih zasledovalcev."
{{prelom strani}}
„Molči, tepec!" je odgovoril Verdoja. „Strnad je zvit človek, druzega nič. Dva konja je vzel s seboj, tu je sled. Iti moramo za njim."
Jezdili so za Strnadovim sledom. Ko se je obrnil sled proti jugu, so se posvetovali.
„Vrnil se je na hacijendo," je dejal Pardero.
„Ni res," je odgovoril Verdoja. „Hacijenda leži proti vzhodu. Nekaj druzega namerava. Biti moramo pozorni. Pojdimo za njegovim sledom naprej!"
Jahali so dve uri, tedaj se je obrnil sled proti vzhodu.
„Vidite? Uganil sem!" je dejal Pardero. „Vrnil se je na hacijendo, šel je po pomoč."
„Neumnost!" je odgovoril Verdoja. „Samo enajst nas je še. Vrag, ki usmrti v petih minutah štiri zasledovalce, ne bo šel dva dneva daleč po pomoč, da ustreli enajst mož. Ta Strnad je zvita glavica. Če bi šel na hacijendo, bi bili mi tačas že štiri ali vsaj tri dni naprej, in veter bi zavel naše sledove."
„Kaj pa namerava?" je vprašal Pardero.
„Častnik ste, ampak táktik niste! Strnad je vzel mrtvecem puške. Zakaj? Morda zato, da jih s seboj vlači? Nikakor; sedaj ima pet pušk, s katerimi lahko šestkrat zaporedoma ustreli, ker je jedna dvocevka. Vzel je s seboj tudi dva konja. Zakaj? Morda samo za zabavo? Nikakor; na ta način hitrejše dirja; in če se jeden konj utrudi, zajaše druzega."
„Ampak zakaj se je obrnil sedaj proti vzhodu?"
„V krogu jaše. Kmalu se obrne proti severu, in potem smo mi pred njim. Morda nas misli pa zamuditi, dokler pridejo zasledovalci iz hacijende. Tam vedo vsi, da je Strnad oni slavni Knez Skalovja. Verjemite mi, da se nas vseh ne boji, sicer nam je pa to že dokazal. {{prelom strani}} Prepričan sem, da nas vsako noč nekaj usmrti; tu ne pomaga niti največja previdnost, kajti Strnad je izkušen savanski lovec. Nikjer se ne smemo ustaviti čez noč. Do jutri zjutraj jašemo, potem se nekaj ur odpočijemo. Potem jašemo zopet do pojutrašnjem zjutraj, tedaj pridemo na zahodni konec puščave, in zvečer dosežemo svoj cilj. Strnad bo moral počivati dve noči, in tako mu uidemo."
„Ali vzdrže naši konji ta napor?"
„Gotovo. Jutri zjutraj pridemo do Školjkinega jezera, kjer se konji lahko napijejo in napasejo. Pojutrašnjem lahko opešajo, kajti ne pašnikih dobimo lahko druge."
„Ampak deklici?"
„Hm, tidve pa morate vzdržati. Razvezali bodemo jetnikom roke, da se tako hitro ne utrudijo. Na koncu puščave ostane nekaj mož, ki morajo počakati Strnada. Ko ga zagledajo, ga ujamejo ali pa ustrele. Sedaj pa le naprej!"
Verdoja ni bil zabit človek, spoznal je Strnadove nakáne. Če se mu stvar posreči, spravi jetnike na varen kraj ter ujame Strnada, ali ga pa ustreli.
Razvezali so jetnikom roke, potem pa odjahal v puščavo Mapíni.
Verdojo je bolno oko strašno bolelo, a molčal je.
Tako so jahali prvi dan vedno proti zahodu, čez peščene in kamenite ravnine. Zvečer so dospeli do majhnega gozda. Tam so se utrujeni konji pol ure odpočili, potem so pa odjahali naprej.
Zjutraj so dospeli do Skoljkinega jezera. Tu so se odpočili. Konji so se napili in napasli. Ljudje so se okrepčali z jedjo in pijačo, tudi jetnikom so nekaj dali.
Čez nekaj ur so zopet odjahali, in sicer naprej proti zahodu.
{{prelom strani}}
Sedaj so dospeli že večkrat mimo kakega gozdiča ali čez kako trato. Zvečer so jahali skozi precejšen gozd in zjutraj so dospeli na konec puščave Mapíni. Zavili so v ozek prelaz, ki se je kmalu razširil v lepo dolinico. Tu so se ustavili, in konji so se zopet odpočili.
Dolina je imela divje zaraščeno stransko dolinico.
V to dolinico je postavil Verdoja dva Mehikanca kot stražo. Počakata naj Strnada, ki se tu gotovo odpočije in preišče sledove taborišča. Pred jutri večerom gotovo ne dospe sem, in do tedaj jima pošlje Verdoja še tri može. Potem jih je pet in lahko premagajo enega samega.
Po odpočitku so odpotovali. Dolina se je razširila v široko, plodovito ravnino. Potovali so po potih, kjer niso nikogar srečali; izognili so se vseh hacijend.
V mraku so se ustavili pred visokimi, mogočnimi, piramidastimi razvalinami. Okrog in okrog je bilo gosto grmovje.
Verdoja je vtaknil dva prsta v usta in zažvižgal. Takoj je zašumelo v grmovju, in prikazal se je mož.
„Ali je bil moj sel pri tebi?" ga je vprašal Verdoja.
„Bil, senor, „Torej pojdiva! Drugi počakajte tu, dokler se ne vrnem!"
Stopil je k Olgi, ji zvezal roke na hrbet, jo odvezal s konja ter jo porinil med grmovje. Ni se branila, ker je vedela, da ji upor nič ne koristi.
Sedaj sta ji zavezala oči, Verdoja jo je vzel v naročje ter jo nesel naprej. Spoznala je po zamolklih korakih, da so v obokanem hodniku, čutila je, da {{prelom strani}} gredo sedaj navzgor, sedaj navzdol. Zrak je postajal vedno zaduhlejši. Slednjič so zaškripala lesena vrata, in Verdoja jo je postavil na noge.
Ko so ji odvezali oči, je videla, da je v skalnati ječi, ki je bila približno osem črevljev dolga, šest črevljev široka in sedem črevljev visoka. V kotu je bilo slamnato ležišče, vrč vode in
vsaki steni je visela močna veriga. Verdoja je imel svetilko. Vodnik je odšel na hodnik.
„Sedaj smo pa tu," je dejal Verdoja zmagonosno. „Ker itak ne moreš uiti, ti bom razvezal roke in noge."
Razvezal jo je in požrešno gledal z zdravim očesom njeno lepo postavo.
„Ampak, senor, kaj sem Vam pa storila," je vzdihnila nesrečna deklica v strahu, „ker ste me odvedli in me spravili na tak kraj?"
„Moje srce si mi ranila," ji je odgovoril. „In to srce hočem ozdraviti in zadovoljiti. Tu je kraj ljubezni, kjer sem ukrotil že marsikatero lepotico. Tudi ti se boš sčasoma navadila vračati mojo ljubezen."
Razprostrl je svoje roke ter jo hotel objeti. Vsa prestrašena se mu je umaknila.
„Nikdar, zlobnež!" je zaklicala.
„In vendar! Takoj ti dokažem!"
Zopet je stopil bliže k njej. Tedaj mu je iztrgala bliskoma bodalo izza pasa. Nastavila mu ga je in dejala odločno:
„Nazaj, sicer se branim!"
Verdoja se je prestrašil in se umaknil; potem se je pa zaničljivo zasmejal in dejal:
„Bodalo v tej ročici ni nevarnejše kakor šivanka. — Daj sem!"
{{prelom strani}}
Hotel ji je vzeti orožje iz rok; ker je pa imel samo jedno roko, je moral postaviti svetilko na tla. Olga je zavihtela z bodalom in zaklicala:
„Slabotna deklica sem, ampak Vi imate jedno samo roko. Ne predrznite se dotakniti se me!"
Verdoja se vendar ni upal. Sedaj je prišel po hodniku vodnik in stopil k vratom. Slišal je ves pogovor.
„Ali naj Vam pomagam, senor?"
„Le," je odgovoril Verdoja. „Pojdi sem in vzemi ji nož!"
Olga je spoznala, da se dveh mož ne bi mogla ubraniti, vendar ni obupala. Nastavila je bodalo na svoje prsi ni zagrozila:
„Ne dotaknita se me, sicer se usmrtim sama!"
Te besede je izgovorila tako odločno, da je Verdoja spoznal, da bi se res zabodla v srce, če bi se je dotaknila. Tega pa Verdoja ni hotel. Deklico hoče imeti živo! Zato je dejal hitro svojemu služabnika:
„Pusti jo sedaj! Saj mi ne uide. Lakota jo kmalu ukroti. Odslej ji ne smeš ničesar več dati, dokler me sama ne prosi ljubezni. Pojdiva!"
Vzela sta svetilko in odšla iz ječe. Za seboj sta zaprla močna vrata in velike zap&he, da bi ne mogla uiti.
Sedaj je bila v temni skalnati ječi. Imela je slamnato ležižče, in obsodili so jo, da mora stradati. — —
Med dolgim potovanjem je všasih na skrivnem šepetala s Karjo. Ta jo je opozorila, naj se polasti kakega orožja, da se bo mogla braniti. Ta Karjin svet je Olga ubogala; sedaj je imela bodalo in je takoj spoznala, da je to zelo koristno. Trdno je sklenila, da si bodala ne pusti vzeti, rajše si ga zabode sama v srce.
{{prelom strani}}
Dolgo potovanje jo je zelo utrudilo, duševno in telesno. Zgrudila se je sedaj na slamo in se začela jokati. Bila je globoko pod zemljo kot žrtva strastnega in brezsrčnega zlobneča, brez vsega upanja, da bi mogla uiti svojim sovražnikom. Zaupala je samo Strnadu. — —
Verdoja se je vrnil s čuvajem k svojim ljudem, ki so ga čakali pred piramido. Piramida, stare mehikanske razvaline, je bila zidana iz opeke na trdih skalnatih tleh. V ta skalnata tla so izsekali mnogo jam in jih zvezali z hodniki. V teh podzemeljskih prostorih so obhajali kralji in duhovniki svoje razkošne orgije. Piramida je sčasoma razpadla in gosto grmovje je zaraslo razvaline.
Ampak podzemeljskih skalnatih jam in hodnikov niso razdejala nešteta leta. Vse se bilo še tako trdno, kakor pred stoletji. Razvaline so bile sredi Verdojevega posestva. Njegovi predniki so dolgo in zaman iskali uhod v podzemeljske prostore, slednjič ga je nekdo našel. Ta skrivnost se je potem podedovala v Verdojevi rodovini.
Marsikaj se je zgodilo že v tej piramidi, kar ni smel zvedeti svet in postava. Služabnik, ki je spremil Verdojo in Olgo v jamo, je bil čuvaj piramide in edini zaupnik sedanjega gospoda. Oba sta skrbno o skrivnosti molčala in zaupala drug drugemu.
Ko je prišel Verdoja iz piramide, so odvezali Karjo s konja. Potem so zavezali njej in Parderu oči. Ta se je sicer branil, a se je moral slednjič udati, ker je Verdoja dejal, da ne pokaže vhoda živi duši. V jami si lahko oči odveže in hodi semtertja, samo vhoda ne sme nihče videti.
{{prelom strani}}
Čuvaj je nesel deklico, Verdoja je pa peljal Pardera. Tako so dospeli do ječe, kjer je bila Olga. Poleg Olgine ječe je bila ravnotaka celica. Tja so nesli Indijanko.
„Tačas grem še ostale jetnike zapret," je dejal Verdoja Parderu. „Glejte, da kaj opravite. Potem pa samo na koncu hodnika pokličite in počakajte."
Nato je odšel Verdoja s čuvajem. Pardero je odvezal deklici oči in ji razvezal roke. Sedaj se je lahko prosto gibala. Svetilko sta pustila Verdoja in čuvaj Parderu, ki je sedaj poželjivo gledal lepo deklico.
„Sedaj si torej moja, in živa duša ti ne pomaga," je dejal. „Sedaj se samo še odloči, ali mi hočeš vračati ljubezen prostovoljno ali prisiljena."
Ponosno in jezno so se zaiskrile lepi Indijanki svetle oči. Hči slavnega indijanskega poveljnika, sestra slavnega „kralja cibolerov" se ni bala jednoročnega poročnika.
„Nesramnež! Strahopetnež!" mu je odgovorila zaničljivo.
„Strahopetnež?" se je zasmejal. „Ali vas nismo premagali in ujeli?"
„Ujeli ste nas z zvijačo, ker smo spali. Mož se ne bojuje z ženskami. Ali vam ni Strnad ušel? Bil je mož, in niste ga mogli obdržati. Prerijski volkovi ste, ki plenijo ponoči, ampak tulijo od samega strahu, če slišijo streljati. Deklica sem, a ne bojim se te, tacega zajca."
Te besede je govorila tako zaničljivo, da so razjezile celo nečastnega Pardera.
„Molči!" je zaklical. „Sedaj si moja, in odvisno je samo od mene, ali te zdrobim, ali zboljšam tvoje sedanje razmere."
{{prelom strani}}
|