Wikivir

Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mija Bon (pogovor | prispevki)
4.933 urejanj
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
4.933 urejanj
Vrstica 42.141:
„Molči!" je zaklical. „Sedaj si moja, in odvisno je samo od mene, ali te zdrobim, ali zboljšam tvoje sedanje razmere."
{{prelom strani}}
-.1 * ;■ , -■
% c: ■■■■
|f 1--
:•;; *•, . y,• ,,:•;:;..-r_.,v.:v: '• -; *• -v”. ■ •*j; ji
'v,'•■ ' i r-'.:. '■
• ■ ■ .■ ‘ ■ . ' • V-<:> '•■. £ ■ ■' »v,: .
v.;* ' ’ /„ _ »ji' 'S1 ' /•>"
% $jr •/-‘t::
-v-;',:^,v
; ’i ftfc ’;
0' %'dm'
r fiS * ' 'v
■*t\!
■.' - :: v.y.,- .*' / '•-•■»V. -.. ■-• ;, y---. ■'■ :>.■ ■ „■ ' •■ r--7
;■ :.V-
‘a<r'7:: .:,"': V/‘.y- ;*.'■ Jv■-■ ■'■?',•.■:■' ■'
SiS’ ^sk*& u. 1 : ’i'. ■•>.'?&.<•' V:- '>:
'■;>¥'ii--'3-::.;;' ■•"■■, isK' ‘Ji!.- .Vs;-:;'!'S;...::"
'h:s^M'Mm* M $ -- .S •. . ..: ? s -
■ l* . ^ vV\ A# ■ v -
, .": .'. v-v::'v\'
fiv-: A? ^* v *' ' ^ .r- . . v••&<>. -"J&t?..\ Lh' ■ j i > c. .: ';; <>‘r._. .
■
*4by “'■jtf. *v-* ; • • J«? ^ , -... • ■ :, - •• ,•„••'7: ■ -f??•?*>« CtSX • v ■<■>, /vs,?
, • .-. •►• * . •; v • •
•-.■ • ‘V. '3».-;. .-. - ' -. , - ■•■ . -'••■' ;: . v .. • •: i'■ \ ' ■ •
,,Ali je zadovoljen moj brat s tem odkritjem?" je vprašal
Strnad Mietdka. J
..JL
■jfcih.
Beračeve skrivnosti.
„Da bi me te zdrobil ?“ mu je odgovorila. „Nisf pravi mož, ki bi mogel zdrobiti sestro Bivolovega Cela. Izgubljen bi bil, če bi se me samo dotaknil!"
Grozila mu je, vendar je bila tako lepa, da je omamila vse njegove čute. Stopil je k njej ter jo hotel objeti. Hrabra Indijanka se ga ni bala; spomnila se }e, kak nasvet je dala Olgi. Hitro je stopila k Parderu in mu bliskoma iztrgala izza pasa nož in revolver. Ob-jednem ga je sunila tako močno od sebe, da je treščil z glavo ob železna vrata. Z desnico je namerila z revolverjem na poročnika, v levici je pa držala oster nož.
„Vrag!“ je zaklical Pardero. „Počakaj, takoj te ukrotim!“
Hotel je planiti na njo.
„Samo za korak se mi približaj, pa te ustrelim!“ je zaklicala Karja.
„Hm! Deklica ne ustreli tako hitro!11 se je zasmejal.
Planil je na Karjo. Tedaj je počil strel, glasno je zatulil Pardero in se prijel za spodnjo čeljust. Vpil je nekaj trenutkov in planil iznova na Indijanko.
„Satan, to mi pa drago poplačaš!“ je vpil jecljaje, ker ni mogel več razločno govoriti.
Z levico je držal svojo obstreljeno čeljust, z odstreljeno desnico je pa planil na Karjo. Tedaj je sunila bliskoma enkrat, dvakrat, trikrat z bodolom Pardera v prsa.
„0 Dios!“ je zaklical in se lovil po zraku.
„Pojdi v pekel!“ je odgovorila Karja.
Sedaj je sunila četrtič in ga zadela ravno v srce. Mrtev se je zdrudil na slamnato ležišče. Hitro je pokleknila deklica k njemu mu vzela drugi revolver,.
uro, mošnjo z smodnikom, torbico za jedila in sploli
vse, kar je imel. — —
Tedaj je cula, da zraven nekdo glasno trka.
..Kdo trka, kdo je tu ?“ je vprašala.
„Jaz, 01ga!“ se je čul zamolkel odgovor.
Karja je zavpila od samega veselja, zgrabila svetilko in hitela k sosednji celici. Morala se je zelo truditi, dokler je odmaknila stare, zarujavele zapahe.
Slednjič je odprla vrata, iti Olga ji je hitela naproti.
„Orožje imaš in luč, prosta si!“ je dejala.
„Orožje imam, ampak prosta še nisem,“ je od-
govorila Indijanka. „Klicala si. Ali si vedla, da sem v bližini ?“
„Slišala sem dva glasova, moški in ženski, ter sem mislila, da si gotovo ti. Potem sem čula strel. Kdo je pa streljal ?‘‘
„Jaz. Razdrobila sem Parderu najprvo čeljust in ga potem z nožem umorila. “
Tedaj je pokazala krvavo bodalo. Olga se je kar stresla.
,.Moj Bog, to je strašno!" je vzdihnila.
„Strašno?u je vprašala. Karja. ,.0 ne; morala sem se braniti, in sedaj ima svoje plačilo. Ampak porabiti morava čas. Zapreti se ne pustive več. Ali znaš streljati z revolverjem ?“
„Znam. Oče me je naučil. “
„Ali imaš kako orožje ?u
„Tale nož. Vzela sem ga Verdoji.“
„Dobro, vidim, da si hraba. Tu imaš revolver. Kdor se naju dotakne, ga ustreliva. Pojdi sedaj, da preiščeva hodnik!“
Šla ste po dolgem hodniku v oni smeri, odkoder sta prišle. Hodnik je bil ozek in nizek, in zrak zaduhel
in prepelel. Karja je šla prva. Nenadoma se je ustavila in od veselja zavpila.
„Kaj pa je?“ je vprašala Olga.
„Nekaj sem našla!“ je odgovorila Indijanka. „Ne bode nam treba stradati in tudi v temi ne ostanemo. Poglej sem!“
Ob hodniku je bila izklesana precejšnja luknja. Tam je bilo mnogo hlebov koruznega kruha in velika, polna steklenica olja.
„Kaka sreča!“ je dejala Olga. „ Jaz naj bi bila umrla ■vsled lakote!“
„ Sedaj pa ne boš. Dovolj kruha imamo in še polno torbo jedil, ki sem jo vzela Parderu. Pojdi naprej !“ „Ali ni nevarno, iti v te hodnike?“
„ Zakaj ?“
„Morda zaideve.“
„Ne. Natančno se spominjam, da smo prišli odtod, akoravno sem imela zavezane oči.“
Sli ste počasi naprej in prišle slednjič do vrat, ki «o imela močan, železen zapah, ki so ga šele pred kratkem namazali. Vrata so bila samo prislonjena. Odprle ste jih in prišle na hodnik, ki je bil navpično na prvega.
Karja je bila previdna in preiskala najprvo vrata. Ta so imela tudi na drugi strani zapah, zaprla so se torej lahko od obeh strani.
„To ima vse svoj namen,“ je dejala. „Zunanji zapah zapro takrat, kadar hočejo zapreti naš hodnik, notranji zapah pa takrat, kadar naju obiščeta najina oboževalca, da ju nihče ne moti.“
„Kar groza me je,“ je priznala Olga. „Kaka usoda naju je čakala!“
„ Sedaj sva se srečno oprostili take usode. “
„Kaj pa potem ?“
„Trdno upam, da nam Strnad sledi in najde našo ječo. Tačas imamo dovolj orožja, streliva, olja in živeža-Branile se bodeve in se ne udave. Ce bi le vedela, kam naj se obrnem, na desno ali na levo.“
„Cuj !“
Poslušale ste. V hodnika sta čule bližajoče se korake.
„Nazaj! Zaprive vrata!“ je ukazala Karja.
Hitro sta se umaknile v hodnik, zaprle vrata in zataknile zapah. Koraki so se približali — in šli mimo; samo nekdo je nalahko sunil v nje, češ ali so zaprta ali ne.
„To ni bil samo jeden mož, je zašepetala Olga.
„Zdi se mi, da so bile štiri osebe,“ je odgovorila Karja. „Gotovo sta Verdoja in čuvaj, ki sta pripeljala senorja Marijana in senorja Kreka. Ustavili so se. Cuj. kaj govore ? “
Niso bili še daleč od vrat, in Verdoja je dejal:
„Stojte, smo že tu! Tu noter daj jednega, zraven pa druzega. Naprej!“
Minulo je nekaj minut, potem so se culi zarujaveli zapahi. Dva moža sta se vrnila. Zunaj pred vrati sta se ustavila, in Verdoja jih je poskusil odpreti.
„Oh, zaprl se je,“ se je zasmejal.
„Tega bi pa ne bilo treba!“ je zagodrnjal čuvaj.. „ Sedaj morava pa čakati. “
»Hm, noče, da bi ga mi-dva motila. Kar nevoš-ljiv sem mu. Indijanka je skoraj tako lepa ko njena gospodarica in se gotovo tako zelo ne brani. Ampak tudi to senorito Olgo še ukrotim. Sicer pa Pardera nebom čakal. Zelo truden je. Morda zaspi pri svoji ljubici
in tedaj bi bilo neumno, če bi ga tule čakala, dokler se zbudi. “
,,Če se pa hoče vrniti?“
„Naj pa malo počaka.“
„Morda zaide v hodnikih in kaj vidi, kar mu ni treba videti. “
„Prihodnja vrata zapreva, potem more samo še v ta hodnik in mora počakati, dokler mu odpreva.“ „Ce pa gre iz svoje^ celice na nasprotno stran ?“ „Tudi daleč ne pride. Zadnja vrata ne more odpreti, ker ne ve skrivnosti. Pojdi, čez eno uro prideš ponj.“ Odšla sta. Deklici ste sedaj ložje dihali. Poslušali ste, dokler ste čuli korake, in potem je vprašala Olga: „Kaj storivi sedaj ?“
„Oba senorja oprostivi.“
„Ce bo mogoče ?“
„Upam. Potem smo štirje in se nam ni treba bati.“
Karja je odpahnila zapah, in deklici ste stopili v drugi hodnik. Sle ste naprej, dokler ste dospeli do dveh vrat. Karja je potrkala, a nihče in odgovoril. Potem je odprla prva vrata in razsvetila z svetilko tesno celico. Na tleh je ležal mož, ki je bil priklenjen na dveh verigah.
„Senor Krek!“ je dejala. „Zakaj pa ne odgovorite ?“
Tedaj so zarožljale verige, in Krek se je zganil. Ker je stala Karja v senci, je ni videl, a spoznal jo je takoj po glasu.
„Senorita Karja!“ se je veselo začudil. „Na kak način pa pridete sem?'4
„Oprostile sve se,“ mu je odgovorila.
„Kaj? Kdo pa še?“
„Senorita Olga."
„0h, ali je pri Vas ?“
„Da, tu sem,“ je odgovorila Olga in vstopila v celico. „Hrabra Karja je usmrtila Pardera, mu vzela orožje in me oprostila. Sedaj odrešimo tudi Vas.“
„Hvala Bogu!" je zaklical. „Ali je Verdoja odšel?“
„Da. Vrne se šele čez eno uro.“
„ Torej imamo dovolj časa. Senor Marijano leži poleg mene."
„Tudi njega oprostimo," je dejala Karja. „Ampak kako odklenemo verige, ker nimamo ključev za ključavnice ?"
„0,“ je dejal, „saj ni ključavnic. Verige so samo zataknjene na obeh straneh na zidu, a doseči jih ne morem. Poglejte, senorita!"
Verige so bile res samo zataknjene; ker so pa bile prekratke, ni mogla oprostili niti desnica levice, niti levica desnice. V pol minute je oprostila Karja Kreka.
- *
„Grrom in strela, to je sreča v nesreči," je dejal in stegnil svoje močne ude. „Sedaj pa pojdimo najprvo Marijana oprostit!"
Potem so šli v sosednjo celico in oprostili Marijana. Sedaj sta morali deklici povedati, kako sta se oprostili. Moža se nista mogla dovolj načuditi njuni odločnosti in sta ju pohvalila.
Potem je Marijano predlagal, naj obdrže dami bodala, revolverja naj pa izročiti možema, ker sta Doli izurjena. Dami ste bili zadovoljni s tem predlogom Potem so sklenili, da se na nobeden način ne ločijo.
Vendar so razdelili živež na štiri dele, vsak je f vzel svoj del; saj niso vedeli, kaj jih še čaka. Tudi po vrče za vodo so šli, vsak je nosil svojega s seboj-
.rek in Marijano sta si razdelila tudi patrone, ki li je pobrala Karja Parderu, in Krek je vzel stekle-ico z oljeni.
Sedaj so imeli vse, kar so rabili, in začeli so pre-ikovati temne hodnike.
Hodnik, kjer sta bili Marijanova in Krekova celica, je imel spredaj vrata, zadaj se je pa končal v veliko jamo. Iz tega hodnika so vodila vrata v oni hodnik, kjer sta bili Olgina in Karjina celica. Na koncu tega hodnika so bila vrata z dvema zarujavelima zapahoma.
Moža sta sicer z velikim naporom odmaknila zapahe, a vrat vendar nista mogla odpreti. To so bila tista vrata, o katerih je dejal Verdoja: „Saj jih ne more odpreti, ker ne ve skrivnosti/1
„Kaj naj storimo?’1 je vprašal Krek. „Odpreti jih ne moremo. “
„Menda imajo skrivnostno ključavnico ali zatvor-nico,“ je dejal Marijano. „Preiščimo jih, morda se nam posreči. “
Posvetili so povsod, tipali z rokami in nogami na vse strani, po tleh in ob stenah, a vse zaman.
„Nič ne pomaga,“ je rekel Krek. „Na ta način se gotovo ne oprostimo. Rešiti se moramo z zvijačo.“
„Na kak način pa?“ je vprašala Olga.
„Ura, ko se vrne čuvaj, je menda že minula. Čuvaja moramo ujeti. Ko ga imamo, ga prisilimo, da nam pokaže pot na prosto.u
„To je najboljše in jedino sredstvo,“ je pritrdil Marijano. .,Saj imamo žveplenke, ki jih je imel Par-dero v žepu, zato svetilko lahko ugasnemo, da nas ne izda. Vrnimo se k vhodu v ta hodnik in odprimo vrata. Teden ostane pri vhodu, drugi se pa skrije za vrata, ^adar pride, ga zgrabiva in premagava.41
( Beračevp skrivnosti. 186
„In midve?“ je vprašala Karja.
„Vidve se skrijeti v Olgino celico. V drugi leži Parderovo truplo, tam gotovo ne marate biti.“
Tako so tudi storili. Dami ste šli v celico, Marijano je stopil k vhodu, Krek pa za vrata.
Precej dolgo sta čakala, potem sta zaslišala od daleč loputanje z vratmi in bližajoče se korake, čuvaj je prišel. Njegova svetilka je slabo svetila. Mož se je ustavil pri odprtih vratih.
„Senor Pardero!“ je zaklical.
Nihče ni odgovoril, zato je stopil skozi vrata in pogledal v teman hodnik. Slabo je razsvetila čuvajeva svetilka Marijanovo postavo, ki je slonel ob steni.
„Senor Pardero, ali ste gotovi ?‘‘ je vprašal čuvaj.
„Sem,<£ je odgovoril Marijano s tujim glasom.
,,Torej pojdite. Senor Verdoja je že odjahal na hacijendo in mi naročil, da pridite za njim.“
„In ostali ?“
Hodnik je bil ozek zaduliel in teman, čuvajeva
luč je slabo brlela, Marijano je posnemal Pardevov
glas, zato je inislil čuvaj res, da govori z Parderom in ■odgovoril je:
„Vrnili so se.“
„Vsi?“
„Vsi. Senor Verdoja jih je hotel poslati samo nekaj, ker je pa Strnad tako močan in premeten čle.vek,
so se morali vrniti vsi, da ga ujamejo. Svoje plačilo' dobe šele takrat, ko ga pripeljejo živega, ali pa prineso njegovo glavo. Zato se gotovo potrudijo, da ga dobijo.u
„Ampak konji so bili utrujeni.11
Marijano je hotel zvedeti Verdojeve nakane, a Kreku se je zdela stvar skrajno nevarna, zato je stopil po tihem
izza vrat za čuvajev lirbet. Čuvaj še vedno ni ničesar sumil in odgovoril je Marijanu:
„Najprvo so šli na hacijendo in zamenjali konje. Sicer sta pa vragova, ki se pišeta Krek in Marijano zaprta in trdno priklenjena; ne uideta nam.“
„Ne?‘‘ je vprašal Marijano.
Stopil je tedaj k čuvaju, in istočasno je zgrabil Krek moža za vrat. Čuvaj je izpustil svetilko na tla, strašno zastokal, šinil z rokami v zrak, skrčil noge, se stresel po celem telesu in ostal trd možema v rokah, kajti tudi Marijano ga je zgrabil.
„Dobro je!“ je dejal Krek. „Onesveščen je. Prižgiva svetilko!“
Položila sta čuvaja na tla in prižgala svetilko. Ko sta mu posvetila v obraz, je ležal ves trd na tleh. Oči je imel izbuljene in v obrazu je bil sive barve.
„Ta ni onesveščen, ampak mrtev, “ je dejal Marijano.
„Ne, mrtev ne more biti,“ je odgovoril Krek. „Saj sem ga samo malo stisnil. “
„Le poglejte ga natančnejše, senor, onesveščenec ni take barve. Mrtev je, mrtev. Niste ga zadavili, ampak kap ga je zadela od strahu, ker sva ga tako nenadoma zgrabila. “
„Tristo vragov, mogoče! Saj so res ljudje, ki jih zadene kap, taki; več sem jih že videl. Ampak to je pa res neumno !“
„Zakaj ?“
„Ker nam ne more pokazati izhoda.11 „Res je. Morda ga pa najdemo brez njega. Skozi ta vrata moramo iti, odkoder je prišel.“
„To bi bilo seveda zelo lahko, ampak ti hodniki mi zde brez konca in kraja. Lahko zaidemo, sicer
186*
so pa menda povsod vrata, ki jih ne more nihče odpreti.*1
„Le poglejmo. Najprvo se pa prepričajva, če je ta človek res mrtev. Nož in dvocevno pištolo ima za pasom. Imamo zopet več orožja. “
Marijano je vzel nož in prerezal čuvaju za zapestjem žile. Pritekla je vodena tekočina. Prepričala sta se, da je mož res mrtev.
v t
„Cudno!“ je dejal Krek. „Ta človek hodi po teh hodnikih, ne da bi se bal, a vsed najmanjšega nepričakovanega napada ga zadene kap. Spraviva ga k Par-deru, da ga ne vidita dami.“
Preiskala sta mrličeve žepe in našla staro uro iz t6mbaka, ki je bila velike važnosti za jetnike, majhen nož in precej cigaret.
Ko sta spravila mrliča k Parderu, sta šele poklicala dami in jima povedala, kaj sta doživela.
„Mož se mi ni zdel strahopetnež,“ je dejala Karja. „Senor Krek itna močne roke in ga je gotovo zadavil."
„Kaj pa še! Morda res ni bil strahopeten,“ je odgovoril Krek, „ampak imel je slabo vest, zato se je tako prestrašil, da ga je zadela kap. Dobro se spoznam na človeške tilnike, verjemite mi. Sicer pa pojdimo gledat, če nam je pustil odprta vrata.“
„Odšli so v stranski hodnik. Tam so zavili na desno, kajti od one strani je prišel čuvaj. Na koncu tega hodnika so bila odprta vrata, ki., so vodila zopet v stranski hodnik. V tem hodniku so zavdi na desno in prišli do skalnate stene. Vrnili so se in zavili na levo stran. Dospeli so do vrat, ki so bila zaprta z dvema zapahoma. Z velikim trudom so odmaknili zapahe, a vrat niso mogli odpreti.
„Tudi ta vrata imajo skrivnostno pripravo,“ je dejal Krek.
„Morda,“ je odgovoril Marijano. „Preiščimo jili!“ Preiskali so vrata in bližnjo okolico z največjo bistroumnostjo, poskušali nekaj ur, a trudili so se brez uspeha.
„Zaman se trudimo,“ je dejal slednjič Marijano. „Poskusiti moramo nov napad. “
„Na koga pa?“ je vprašala Olga.
„Na Verdojo.“
„Res je,“ ]e pritrdil Krek. „Če čuvaj ne pripelje Pardera, bo Verdoja slutil, da se jima je prigodila kaka nesreča. Prišel bo v piramido, in mi ga napademo, kakor smo čuvaja. “
„Ampak če tudi njega zadavite!“ je dejala Olga. „Kaj pa še! Ne bom ga prijel za vrat. Dva moža ga lahko drugače premagata. Potem pokličeva dami, da ga zvežete, midva ga pa drživa, da se ne more braniti. Če si bo hotel rešiti življenje, nam bo moral pokazati izhod iz teh neskončnih hodnikov. “
„To je edino sredstvo, da se oprostimo,“ je pritrdil Marijano. „Vrnimo se v naš hodnik. “
„Sedaj imamo še dovolj časa,“ je dejala Karja. „Sedaj Pardera še ne bo pričakoval, in dokler začne Verdojo skrbeti, mine gotovo še nekaj ur.“
Torej naj greste dami spat, midva pa čujeva.“ v, Tako so tudi naredili. Ker je pa bilo dami strah ste šli spat skupaj v ono celico, kjer je bil Marijano priklenjen. Vzeli ste svetilko s seboj. Marijano in Krek sta pa čakala pri vratih, kjer sta napadla čuvaja. Tam je bilo najvarnejše.
Verdoja medtem niti slutil ni, kaj ga čaka v starem paganskem svetišču. Jahal je tačas z Mehikanci na ha-
cijendo. To liacijendo je podedoval od svojega očeta. Posestvo je ležalo v mehikanski deželi Čiv&va z gl avnim mestom ČivAva.
Hacijenda te bila oddaljena od glavnega mesta dva dni, in v Mehiko so navadno jahali čez teden dni. Zato so bili Verdojevi predniki pravi hacijenderi, ki so se posvetili živinoreji, a za politiko se'niso brigali. Ver-doja je bil prvi, ki je zašel na druga pota. Bil je častihlepen ter hotel postati slaven, kar je v Mehiki, kjer je toliko strank, lahko, a tudi težko. Niti slutil ni da postane Huares nekdaj še tako slaven mož. Verdoja’ je spravil pri njem do ritmojstra (kapitan), a sedaj je doživel tako sramoto. Vedel je, da ga Huares ne mara več.
Pozno je že bilo, ko je dospel na liacijendo, in nihče ga ni pričakoval. Zato so vsi trdno spali. Zbuditi je moral nekaj bakerov in jim ukazal, naj dado njegovim spremljevalcem druge, krepke konje. Kmalu so Mehikanci odjahali, odkoder so prišli.
Šele sedaj je prišel Verdoja sam na vrsto. Bil je še neoženjen, a imel je na bacijendi oddaljeno sorodnico, ki je oskrbovala gospodinjstvo. Vsa začudena ga je sprejela. Mislila ' je, da je pri Huaresu kje v južni Mehiki, zato se je začudila, ko je prišel tako nepričakovano sredi noči. Ko je pa zagledala, da mu manjka desnica, se je zelo prestrašila. Hotela mu je izreči svoje sožalje na dolgo in široko, a Verdoja ji je ukazal, naj mu prinese večerjo.
Med jedjo ji je povedal, da dobi še gosta, nekega senorja Pax-dera, ki ga pripelje čuvaj. Tudi za tega naj pripravi sobo in večerjo. Ker je bil zelo truden,, je šel potem spat. — —
Ko se je zbudil, je bilo že precej pozno, in stara senora mu je prinesla šokolado. Molče je zavžil svoj zajutrek, in medtem mu je povedala, kako je prav, ker je prišel. Tudi v deželi Civ&vsi je nastala revolucija, in guverner je pisal v Mehiko po vojaško pomoč.
Vsled tega je prišlo v Giv&vo več švadronov konjenikov, ki strogo pazijo na sovražnike sedanje vlade.
V vsej deželi so vedeli, da je Verdoja Huaresov pristaš, ker služi pri njemu. Zato so na hacijendi že davno pričakovali vojake in se jih bali.
Verdoja jo je molče poslušal. Politične razmere ga navidezno niso zelo skrbele. Slednjič je porinil prazno skledico v stran in vprašal:
„Ali je senor Pardero že vstal ?“
„Senor Pardero ?“ je vprašala.
„Da; oni, senor, ki sem ga še včeraj pričakoval.“ „Oh, tisti? Saj še prišel ni.“
„Se ne?“ se je začudil Verdoja. „In čuvaj, ki naj bi ga bil pripeljal?“
„Ga tudi nisem videla. “
„Grotovo si zaspala, in pomagala sta si na kak drug način.“
Razžaljeno ga je pogledala in dejala:
„Saj bi si niti ne mogla pomagati na kak drug način. Ce pridejo gosti, vedno sama vse uredim; to je moja stvar. Do jutra sem čula in zaman čakala.“
Verdoja je molčal in vstal. Sel je na dvorišče ter ukazal, naj mu osedlajo dobrega konja. Medtem je prijahal bakero in naznanil, da prihaja velik oddelek <?ragoc,ev. Komaj je sporočil to vest, so že prijahali konjeniki. Sedaj torej Verdoja ni mogel jahati k piramidi.
Počakal je prihod dragoncev. Prijahali so pred
hišo. Častniki so razjahali svoje konje, in poveljnik, rit-mojster, je pristopil. Vojaško je pozdravil in vprašal: „Ali je to hacijenda Verdoja, senor?“
,,Da,“ je odgovoril posestnik.
„Lastnina nekega senorja je, ki se pi.še Verdoja, kajne ?“
,,Da.“
„Ki služi kot ritmojster pri Huaresu?“
r Ne. “
Častnik je začudeno pogledal Verdojo ter dejal: „Senor, natančno poznam razmere. “
„Dvomim,“ je odgovoril Verdoja.
„Senor!u je rekel ritmojster, skoraj grozeče. „Senor!“ je dejal Verdoja z nasmehom.
„Natančno vem, da je Verdoja sedaj pri Huai’esu v Potoslju.“
„Ha, ha! Če veste Vi to tako natančno, tedaj pač jaz ne vem natančno.*
„Brezdvomno. Lahko torej uvidite, da vlada iz opravičenih vzrokov uvažuje to hacijendo. Ukaz sem dobil, naj se tu utaborim.41 „S celim švadronom?
„ Gotovo. “
„Na hacijendine stroške ?“
„Da.“
„ Protestiram."
„S kako pravico pa?“ ,
„S pravico, ki jo ima lastnik. Jaz se pišem Ver'] doja, senor.“
„Oh, torej ste lastnikov sorodnik ?“
„Ne; jaz sam sem lastnik. Sedaj sem tu, kakor vidite, ne pa v Potosiju. Kdo izmed naju pozna torej natančnejše razmere ?“
,,Torej sem dobil napačno poročilo?11
,,Menda že. Ravno so mi osedlali konja, da grem nadzorovat bakere. Le utaborite se zamojdel tačas v hacijendi, a za škodo, ki mi jo napravite, ste sami odgovorni. Adijo!“
Zajahal je svojega konja in oddirjal, ne da bi se ozrl na dragonce. Nihče mu ni sledil, in dospel je do piramide neopazovan. Razjahal je svojega konja ter ga skril v gostem grmovju.
V bližini je bila velika, razpokana skala. Na to skalo seje Verdoja naslonil, in odmaknil se je velik nepravilen kos skale. Sedaj si lahko zagledal velik, temen rov in valje, na katerih se je premil«]a skala. To je bil vhod v piramido.
Verdoja je vstopil in porinil skalo v svojo
prejšnjo ležo.
Takoj pri vhodu je bilo več svetilk. Verdoja je prižgal jedno svetilko in šel po hodniku navzdol. Kmalu je prišel do stopnjic, šel navzgor, potem zopet dolgo navzdol, potem v stran in velikem krogu. Prišel je
mimo celic in shramb. Odpiral in zapiral je vrata
z roko; nalaliko je pritisnil in odprla so se. Stene so
bile vlažne, tla še vlažnejša.
Slednjič je šel zopet po stopnjicah navzdol. Odprl je še nekaj vrat in prišel po več hodnikih slednjič do vrat kjer so se jetniki zaman trudili. Malo je pritisnil, m vrata so se odprla, akoravno so bili na nasprotni strani močni zapahi. Iti je moral še skozi vrata, ki jih je pustil čuvaj odprta, in vstopil v hodnik, kjer ste bili Marijanova in Krekova celica.
Vrata je za seboj zaprl. Se slutil ni, kaj ga tu čaka. Mislil je, da je Pardero še vedno pri Indijanki, in da
Beračeve skrivnosti. 187
ni hotel iti z čuvajem na hacijendo; čuvaj sam pa potem tudi ni maral iti.
Tako je šel počasi naprej in zavil v hodnik, kjer ste bili Olgina in Karjina celica. Posvetil je v hodnik in spoznal Marijana! Istočasno ga je zgrabil nekdo za vrat.
„Stoj! Ga že imam!“ je zaklical Krek.
„Se ne!“ je zarjovel Verdoja.
Iztrgal se mu je iz rok, sunil Marijana z nogo
v trebuh, da se je zgrudil na tla, in skočil hitro naprej, s svetilko v levici.
Takoj je slutil, kaj se je zgodilo. Pardera in čuvaja so usmrtili, drugače bi se jetniki ne bili mogli oprostiti. Verdoja jim je moral torej uiti, in sicer tako, da ne bi našli jetniki izhoda. Zato je hitro pobegnil.
„Za njim!“ je zaklical Krek.
Marijano je hitro vstal.
„Brez dam?“ je vprašal.
„Da,“ je odgovoril Krek.
„Ce jih pa izgubimo! Ponje grem.“
„Jaz letim pa za njim.“
Skočil je za Verdojo, Marijano je pa hotel iti po dami, a že ste bili z gorečo svetilko za njima. Karja je celo prinesla steklenico z oljem.
„Pojdite, hitro, hitro!“ jima je zaklical Marijano in hitel za Krekom.
Ta je medtem Verdojo že skoraj dohitel. Sedaj je prišel Verdoja do vrat, ki so se odprla pred njim same,: ne da bi se bil dotaknil zapaha. Pred njim je bil teman prostor in v tleh je zijala črna luknja. Cez to luknjo je vodila deska.
Ravno je stopil Verdoja na desko, ko je prišel Krek k vratom. Drl je hitro čez desko, ki je zalireščala
pod njim; samo še dva koraka je bilo do nasprotne strani, tedaj — se deska prelomi.
„0 Dios!“ je zavpil Verd oj a, činil z rokami v zrak in padel v globočino. Glasno je telebnilo spodaj njegovo telo na tla.
„Moj Bog!“ je zaklical Krek pri vratih. „Zdrobil se je!“
„Kje, kje?“ je vprašal Marijano, ki je prihitel za njim.
„Tu zdolaj.“
Tadi deklici ste prihiteli. Olga je hotela izpustiti vrata, a Marijano jih je še ujel v pravem času.
„Za božjo voljo, seno rita, vrat ne smemo zapreti, ker jih ne znamo potem odpreti. Bili bi pred tem prepadom, -čez katerega ne moremo priti, in bi imeli komaj toliko prostora, da bi stali. “
Prostor pred prepadom je bil zelo majhen. Prepad je bil pa širok kake štiri metre.
Ko so s svetilko posvetili, so videli, da je v stropu ravnotako široka luknja, ki vodi navzgor.
1 „To je bil nekdaj vodnjak/1 je dejal Krek.
„Grotovo,“ je odgovoril Marijano, „Cujte!“
Iz globočine so čuli zamolkle glasove. Krek je pokleknil ob rob in zaklical v prepad:
„Verdoja!“
Strašno zdihovanje se je začulo v odgovor.
,,Ali se zavedate ?“ je vprašal Slovenec.
Zopet so šlišali isto zdihovanje in spoznali, da je to odgovor. Razločnega glasu niso mogli razločiti.
„Ali moremo pomagati ?“ je vprašal Krek iznova.
Zopet so čuli samo isto zdihovavje.
„Izgubljen je; to je najmanj e trideset vatlov globoko," je rekel Marijano.
„Kazen božja ga je doletela,je pristavila Karja. „Kaj pa bode z nami?“
„Vrata so odprta,u je odgovorila Olga. „Morda najdemo sedaj skrivnostno pripravo.“
Preiskali so sedaj vrata in se zelo začudili, ko so videli, da so se tudi strebri odmaknili. Spodaj in zgoraj so bile globoke jamice izklesane. Tudi vrata so imela jednake jamice. Kako se pa odpirajo in zapirajo železne zatvornice, tega niso mogli spoznati.
Obupano so se spogledali.
„Morda je pustil kaka vrata odprata, ko je prišel k nam ?“ je dejal Marijano. ,,Pojdimo pogledat!“
Vrata pri prepadu so zastavili z slamo, ki so jo prinesli iz celic, potem so pa šli po hodnikih do onih vrat, kjer so se že enkrat zaman trudili. Verdoja jih je za seboj zaprl. Iznova so se začeli truditi in poskušati, a vse zaman.
Vrnili so se k prepadu. Tudi ta vrata so začeli iznova preiskovati, a zaman. Čez prepad niso mogli. Verdoja je vedno strašnejše zdihoval in ječal.
„Zaprti smo,“ je dejala Olga. ,,Iz obupanja bodemo umrli; na smrt smo obsojeni."
„Se ne,“ jo je tolažil Marijano. „Bog nas ne bo zapustil. “
,,Le premišljujmo in poskušajmo,“ je dejal Krek. ' ,,Morda se nam vendar posreči najti skrivnost teh čudežnih Arrat.“
„Nemogoče,“ je rekla Karja. „Pomagati nam more samo senor Strnad.“
„Če se pa sam ne reši!“ je tožila Olga. „Ujeli ga bodo in usmrtili/1
„0, Strnad je bistroumen; morda jim uide,“ je
tolažil Krek. „ Sicer se nam pa ni treba preveč truditi se s temi vrati. Saj imamo dobro orodje. “
„Kako pa?“ je vprašal Marijano.
„ Svoje nože.“
„Saj res!“ je zaklicala Olga. „Vrata prerežemo, pa je.“
Krek se je nasmehnil in dejal :
„Tako nisem mislil, senorita. Ta les je trd kakor železo. Delati bi morali več let, če bi hoteli prerezati vse vrata, in celo potem je zelo dvomljivo, če najdemo pravi izhod. Ce bi pa prerezali samo jedna vrata, bi nam to nič ne koristilo. Saj imamo tu odprta vrata, in ne moremo najti skrivnosti. Mislim, da bi bilo pametnejše, če odstranimo zid, kjer so vzidani stebri; tam najdemo morda skrivnost. “
„Saj res!“ je pritrdil Marijano. „Začnimo!“
„Pa še drugo krajše sredstvo imamo, če se nam posreči," je pripomnila Karja.
„Kako pa?“ so vprašali vsi.
„Naredimo vrv in spustimo jednega v prepad
'v
k Verdoji. Ce še živi, nam mora povedati, kako se odpirajo vrata.“
„Iz česa pa naredimo vrv?“ je vprašal Kx*ek.
„Iz jermenov, s katerimi smo bili zvezani. Vsi leže še v celicah; nadalje iz obleke obeh mrličev, in deloma tudi iz naše obleke, ki je neobhodno ne rabimo. Morda porabimo tudi lahko verige. Tudi nekaj odej imamo, ki leže v moji in Karjini celici. Iz vsega tega lahko napravimo močno vrv.“
Vsi so bili zadovoljni s tem predlogom. Kmalu so naredili čez trideset črevljev dolgo vrv. Marijano in Krek sta jo potegnila z vsemi močmi, a ni se pretrgala;
tedaj je izjavil Marijano, da se 011 zaupa vrvi, ker je lažji ko Krek.
Imeli so dve svetilki. Jedno si je privezal Marijano okoli pasu, potem so pa odšli k prepadu. Verdoja je še vedno ječal na dnu. Marijano si je privezal vrv okoli prsi in dejal, da bode navzgor sam plezal, ker bi bilo prenevarno zanj, če bi ga navzgor vlekli; laliko bi se potolkel, ali bi se pa vrv ob robu prepada predrgnila.
Marijano je pokleknil ob rob prepada, se prijel za vrv in se spustil čez rob.
„V božjem imenu, “ je dejal.
Krek je bil močan; navzdol ga je laliko sam obdržal. Marijano je kmalu izginil v temnem prepadu. Krek je izpuščal vrv počasi in previdno. Dami ste pokleknili ob rob prepada in gledali za Marijanom.
,,Za božjo voljo, če se zaduši!“ je rekla Olga. „Ta vodnjak je zelo globok in star. Morda so na dnu nevarni plini. “
Na to se do sedaj niti spomnili niso; ampak Krek je zmajal z glavo in vprašal:
„Senorita, ali slišite kako Verdoja ječi in zdihuje ?“
„Slišim,“ je odgovorila.
„ Njegovo ječanje je znamenje, da še živi. Davno bi se bil že zadušil, če bi bili v prepadu nevarni plini. “
Samo dva vatla vrvi je še bilo, ko je nehala naenkrat napetost in teža. Marijano je dospel na dno. Radovedno so gledali in poslušali Krek, Olga in Karja v prepad.
Vodnjak je bil oglat in stene so bile gladke. Pred stoletji je bila v tem vodnjaku sicer voda, a sedaj se je posušil. Marijano je stal na peščenih tleh. Tudi ob
straneh je bila na dnu peščena zemlja. Skozi ta pesek je nekdaj prihajala voda.
Sedaj je poiskal mladi mož Verdojo. Ta je ležal sključen kakor pes pred njim in je glasno ječal; to ječanje in zdihovanje se je čulo v globočini še strašnejše. Verdoja je imel okoli ust krvave pene; oči je imel izbuljene, vendar si lahko takoj spoznal, da se popolnoma zaveda.
„Nikar ne vpijte, temuč odgovorite mi!“ je dejal Marijano. „Prišel sem Vam pomagat.“
Nesrečnež je nehal ječati in pogledal svojega rešitelja z vražjim pogledom.
,,Kje je Pardero ?“ je vprašal.
Govoril je težko, vsaka besedica ga je strašno bolela.
„Mrtev je," je odgovoril Marijano.
„In čuvaj ?“
„Je tudi mrtev.“
„Deklice?“
„Deklici ste pri nas.“
,, Morilca!“
Hotel je stisniti svojo levico v pest, a ni je mogel; zlomil si je obe roki.
„Nikar naju ne psujte/4 mu je ukazal Marijano* resno. ,,Sami ste vsega krivi! In vendar Vas rešimo.“
„Vi? Kako ?“ je vprašal Verdoja.
Trpel je strašne bolečine. Za vsako besedo je zastokal. Marijano ga je komaj razumel.
„Z vrvjo Vas potegnemo gori in Vas spravimo na hacijendo.“
Verdojev bolestni obraz se je za trenutek zjasnil; potem je pa temno pogledal Marijana in vprašal:
„Kako pa pridete ven?“
„Vi nam poveste, kako se odpirajo vrata, in kam moramo iti.“
„0h! Ali ne veste tega!“
Z vražjo škodoželjnostjo je nakremžil svoj obraz in pristavil:
„0d lakote in žeje — morate umreti, — obupati morate!“
Vsako besedico je zaklical z višjim glasom. Ver-doja je bil sam vrag. Njegovi sovražniki morajo obupati — to je bilo za njega zadoščenje, ki je omamilo vse njegove strašne bolečine.
„Ne bodemo obupali, “ je odgovoril Marijano, „kajti Vi bodete hoteli biti prosti in zdravi. Rešiti Vas moremo samo mi.“
Prost! Zdrav! Oh!“ je zaječal Verdoja. „ Nikdar! Zlomljene roke! Zlomljen hrbet! Umreti moram!11
„Ne bodete umrli; mi Vas rešimo. Zaupajte se nam! “
„Nikdar! Nikdar! Tudi vi morate umreti!“
Krvavo so se penile njegove usta, in imel je popolnoma izbuljene oči. Verdoja je bil podoben kači, ki se še v smrti zvija, da bi sikala strup. Marijana je nehala že skoraj vsa potrpežljivost.
„Ampak človek, saj samega sebe uničite na ta način,“ je dejal.
„Saj se tudi hočem!“ je odgovoril. „Ampak tudi
vi morate poginiti in segniti, in vrag naj vas vzame!“
„Ali je to Vaša zadnja beseda ?“
Škripal je z zobmi in siknil:
„Moja zadnja beseda, zadnja, zadnja, — zadnja!“
„Torej dobro, moja usmiljenost je pri kraju, in napel bom druge strune,“ je dejal mladi mož. „Ce prošnje ne pomagajo, in tudi sami živeti nočete, tedaj
poznam druga sredstva, s katerimi prisilim tacega vraga, da bo govoril. Zaradi tvoje peklenske hudobnosti gotovo ne obupamo.“
Pokleknil je k Verdoji in ga prijel za roke, kjer si jih je zlomil, ter stisnil z vso močjo. Hudobnež je zavpil tedaj tako glasno, da je Marijana kar pretreslo.
„Kako se odpro vrata ?“ je vprašal Marijano.
„Ne povem!“ je tulil Verdoja.
„Moraš povedati, sicer te ne izpustim!“
Stiskal ga je z vso močjo, in Verdoja, ki je trpel neznosne bolečine, je rjovel kakor deset levov ali tigrov skupaj, a odgovoril vendar ni. Tedaj ga je prijel Marijano za noge. To ni nič pomagalo, ker so bile neobčutljive; Verdoja si je prelomil hrbet, zato ni nič čutil v spodnjem telesu. Zaničljivo se je zasmejal, ko se je Marijano zaman trudil. To je mladega moža zjezilo.
„Le smeji se, satan!“ je dejal. „Se hujše bolečine poznam. “
Prijel je Verdojo za roke, in ga tako močno potegnil, da mu jih je skoraj iztrgal. Verdoja je zatulil bolečin, a odgovoril vendar ni. ti si hudobnejši ko vrag!“ je zaklical tedaj Marijano. „Torej pa umri, če hočeš. Nam bo Bog pomagal!“
Potegnil je za vrv, in Krek jo je napel. Marijano je začel plezati. Ko je Verdoja to opazil, je pljunil za ^-oiladim možem in ■zaklical z hripavim glasom:
..Bodite prokleti! Prokleti! Prokleti !u
Sedaj se je Marijano na nekaj spomnil. Pozabil je erdojo preiskati; vrnil se je in našel v njegovih žepih /o, denar, prstane, revolver, nož in nekaj drugih malenkosti; vse mu je vzel.
,, Ropar!“ je zaklical Verdoja.
Beračeve skrivnosti. 188
od prestrašnih „ Človek,
1498
„Kaj pa še! Mi vse to rabimo, ti pa ne, lopov!“ Poskusil je še enkrat za vrv in začel potem plezati. Kmalu je prišel do vrha in povedal potem svojim, kaj je doživel. Povedal je tudi, kako je Verdojo mučil; deklici ste se zgražali, Krek je pa vprašal:
„Zakaj niste tega satana zabodli ali ubili ?“
„Cemu neki! Noče, da bi ga rešili, ker bi na t£ način tudi same sebe oprostili, in zato naj crkne in obupa ! “
„Torej moramo vendar z noži razkopati zidovje, da najdemo skrivnost. Ce znamo odpreti jedua vrata, lahko potem odpremo vse druge. “
Vrnili so se torej v hodnike, in sicer k tistim vratom, ki jih je Verdoja zadnje zaprl. Takoj so začeli delati. — —
Medtem so se utaborili dragonci na hacijendi Verdoja, in častniki so čakali lastnika. Minul je cel dan, večer in noč, a Verdoja se ni vrnil. Ritmojster je bil sedaj prepričan, da je pobegnil. Imel je naročilo, naj
V t #
pomiri revolucijo v severni Civ&vi, da se ne razširi v deželo Sonoro. Ker mu pa njegov švadron ni zadostoval, je poslal poslanec k poveljnikom severnih indijanskih plemen. Komanhi so mu takoj obljubili po' moč. Cele čete Indijancev so prihajale, ki pa niso hoteli pravzaprav Mehike braniti, ampak so večinoma samo plenili in ropali.
Na hacijendi Verdoja je vse mrgolelo vojaši . ^
na hacijendi del Erina je bilo zelo mirno.
Tisto noč, ko so ugrabli njegovo hčer Olgo, Strnada, Marijana, Kreka in Karjo, je prenočil Peter Karpeles s Krekovim bratom na sosednji hacijendi Van-dakva. To že vemo. Ko se je drugo jutro zbudila stara Marija Hermajek, je šla najprvo šokolado za Olgo in
K ar j o kulnit. Kmalu je nesla zajutrek v prvo nadstropje. Kako se je začudila, ko so bile sobe prazne.
V sobah je bilo vse v najlepšem redu, Verdoja je bil previden. Ker so videli, da tudi senorjev Strnada, Marijana in Kreka ni doma, je mislila stara dama, da so naredili kak majhen, skupen izlet.
Ko je pa minilo že celo dopoludne in pol popoldneva, jo je začelo skrbeti. Vendar se je tolažila z mislijo, da so skupno jahali na hacijendo Vandakva, da iznenadijo hacijendera in Krekovega brata.
Peter Karpeles in Krek sta se zvečer sama vrnila. Takoj je slutila stara Marija veliko nesrečo. Hitela je na dvorišče iti vprašala z žalostnim glasom:
„0 senorja, ali sta sama! Kje so pa drugi ostali?“ „Kdo?“ je vprašal Karpeles. „Kaj praviš?“
„Oli, ker je nesreča, strašna nesreča!“
»Kaj pa?“
„Ker jih ni tu!“
„Kdo pa, za vraga ?“
„Senor Strnad. “
„Senor Strnad? Kaj se mu je pa zgodilo?“
„In senor Marijano !u „Tudi ta?‘;
„In senor Krek!“
„Ti trije? O, to so junaki, tem se nič hudega ne zgodi. “
..Ampak od zjutraj jih že ni.41 „Gotovo se vrnejo.41 „In senorita Karja.44 „Hm, ta tudi ?“
„In senorita Olga.44
„Grom in strela, ali ste šli dami tudi z njimi ?£c „Tudi.“
188*
„Kam pa?“
„Tega pa nihče ne ve !“
„Kedaj so pa odšli?“
„Tudi tega nihče ne ve. Ko sem se zbudila, jih že ni bilo več doma.“
Sedaj je začelo hacijendera skrbeti.
„Ali niso nikomur ničesar povedali o izletu?“ je vprašal.
„Nikomur.“
„Tedaj pa res ne vem, kam so jahali.“
„To je najhujše, ker niti jahali niso.“
„Ne ? Tristo vragov, to je pa res čudna stvar. Ali niso ničesar včeraj zvečer omenili ?“
„Ničesar, akoravno so se še dolgo pogovarjali, ko je odšel častnik spat.“
,,Častnik je bil tu?“ je vprašal Krek hitro.
„Da, poslanec, ki ga je poslal Huares.u „Kedaj je pa ta odpotoval?”
„Tudi tega ni več bilo.“
„Oh! V kateri sobi se pa spal? Pokaži mi! Hitro !“
Vsi trije so hiteli v sobo, kjer je stanoval preoblečeni častnik. Na tleh je bilo polno peska, to je bilo zelo sumljivo. Krek je pogledal pod posteljo, segel z roko pod njo in privlekel izpod postelje iz vrvi spleteno lestvico. Roparji so jo v naglici pozabili.
Karpeles se je prestrašil na ves glas in hotel odhiteti na dvoi-išče, a Krek ga je hitro prijel.
„ Stojte, “ je dejal, „nikar se ne prenaglite. Stvar moramo mirno premisliti. Marija, pojdite v Olgino in Karjino sobo, ter poglejte, katere obleke manjkajo. Vrnite se takoj in ne povejte nikomur ničesar.“
Marija je odhitela. Karpeles se je kar tresel od
razburjenosti, tudi Krek je bil vznemirjen, a premagal se je in odprl okno. Krek je bil slavni prerijski lovec z imenom Gromov Strel. Znal je najti sledove zločincev. Ko se je obrnil zopet v sobo, je pobledel.
„Ugrabili so jih,“ je dejal.
„0 sveta Madona, ali res?“ se je prestrašil Karpeles.
„Res. Ampak le pomiri se, moj dragi oče! Pod oknom je mnogo sledov. Prišli so čez palisade in skozi okno v to sobo. Grotovo so jih posamezno nabili. Čudno se mi pa zdi, da so izvršili to tako mirno, da jih ni nihče slišal."
Tedaj se je vrnila Marija Hermajek. Naznanila je, da manjka povsod samo jedna obleka in jedna odeja.
„Torej pojdimo v sobe senorjev,“ je rekel Krek.
Marijanova in Krekova postelj ste bili potlačeni, sicer je bilo vse v redu. Strnadova postelj je bila še nepoležana. Krek je zmajal z glavo.
„Sedaj pa pojdimo na dvorišče,“ je dejal. „Zvedeti moram iz sledov kaj natančnejšega!“
Sli so okoli hiše, Krek vedno naprej. Preiskal je <celo dvorišče in palisade ter potem dejal :
„Sedaj pa že vem. Častnik je bil ogleduh, ki jih je spustil v hišo. Tule so preplezali palisade. Strnad je slutil nevarnost in šel stražit. Samo do sem je prišel, tu se neha njegov sled. Tu ga je nekdo zavratno napadel, ga pobil na tla in ga zvezal. Tam v kotu se natančno vidijo njegovi sledovi, kjer je ležal. Potem so
splezali skozi okno v hišo, a vrnili se niso skozi okno, .... v ker ne vidim nikakih sledov. Cez palisade so prišli od
juga, gotovo so se tudi vrnili proti jugu. Pojdimo pogledat. “ >
Strnad je peljal Karpelesa skozi palisadna vrata in
šel proti jugu. Natančno je opazoval sledove m molčaL Pri nekem grmu se je ustavil.
^Počakajte tu, dokler se ne vrnem.“
S temi besedami je odšel v velikem krogu okoli prostora, kjer je stal Karpeles. Ko se je vrnil, je dejal: „Končal sem svoje preiskovanje. Kar sem slutil, je resnica. Ugrabili so Vašo hčer in mojo nevesto. O, če bi se bila vrnila midva saj danes zjutraj} tedaj bi bil roparje že danes dohitel. Ampak sedaj so že cel dan daleč. “
Karpeles se je skoraj onesvestil. Zakril si je z rokami svoj obraz in zaklical:
„0 moj otrok, moja hči! Kdo mi je to storil?4-„Verdoja in Pardero, nihče drugi. Prvi je ugrabil Olgo, drugi pa Karjo. Ostale so napadli, da se ma-ščujevo nad njimi zaradi dvoboja. Gromov Strel mi je ime in Bogu prisegam, da jima ta rop ne bode koristil.“ Oči so se mu zaiskrile in njegova krepka, slovenska postava se je vzravnala. Sedaj ni bil več bolnik, ampak nekdanji prerijski lovec, ki ohrani vedno svojo ravnodušnost.
„Kaj naj storimo ?“ je dejal Karpeles.
„Zasledovati jih moramo; prepričan sem, da jih dohitimo. Razdelili so se na pet oddelkov, da bi nas prevarili. Petnajst mož je in pet jetnikov. Vsakega jetnika spremljajo trije možje. Vsi oddelki se gotovo kja združijo; na vsak način na oni strani gorovja.11
„Torej moramo zasledovati vseh pet oddelkov ?“ „Nikakor. Ropar je Verdoja. Tu ga ne sme nihče videti, v Durangu tudi ne; v£)ivd,vi ima svoje posestvo,, gotovo gre tja. Potovati mora skozi puščavo Mapini, in prepričan sem, da se združijo preje vsi njegovi oddelki. Če bi bil sedaj tu Bivolovo čelo ali Medvedovo Srce,
tedaj vem, da bi bila v šestih dneh Olga zopet v Vašem naročju.u
„0, Antonijo," je zaklical hacijendero, „vzemite s seboj vse bakere in cibolere. Tudi sam grem z Vami! Samo mojo hčer oprostite!“
„Nikar ne skrbite, dragi oče! Gotovo jo oprostim. Ampak izmed bakerov naj gresta samo dva z-menoj, Frančeško, ki me bo spremljal, in še jeden, ki ga pošljem nazaj, kadar najdem kak srečen sled.“
„In kedaj odpotujete?“
,,Takoj. Dajte mi šest konj, da jih jutri zjutraj lahko premenimo.“ —
Ko so se vrnili na haoijendo, so se zbrali na dvorišču že vsi stanovalci. Marija Hermajek ni mogla molčati. Karpeles jim je takoj povedal, kaj sta zvedela z senorjem Antonij oni. Ukazal je,* naj pripravijo šest najboljših konj. Medtem je šel Krek v svojo sobo in oblekel svojo prerijsko obleko.
Ko so osedlali konje, so jim naložili tudi streliva in živeža ter več zavojev, v katere je zvezal Krek različne stvari, posebno Strnadovo, Marijanovo in bratovo orožj e.
„Najdem jih,“ je dejal Krek, „in tedaj jih gotovo zelo razveselim z orožjem, ki so ga navajeni.“
Poslovil se je od liacijendera, ki ga je blagoslovil, in potem je odjahal v spremstvu dveh bakerov proti zahodu.
Peter Karpeles je ostal doma. Rad bi bil jahal z njimi, da bi oprostil svojo edino hčer; žalost zaradi njene usode in jeza na roparje mu je polnila srce, a imel je sedaj dve hacijendi, zato ni mogel zapustiti svojih posestev brez nadzorstva. Stari mož je moral
ostati doma, in preostajala mu je samo iskrena molitev za svojo hčer in ostale jetnike.
Anton Krek, ali, kakor ga zopet laliko imenujemo, Gromov Strel, je imel danes samo še tri ure svetlega dneva, in te je dobro izrabil. Mislil si je takole: roparji so zapustili hacijendo del Erina šele po polnoči, torej se pred njim približno dvanajst ur. Trdno je upal, da jih dohiti. Dirjal je do poznega večera, kolikor je bilo mogoče hitro. Roparji gotovo niso tako zelo hiteli, sicer so morajo pa vsi oddelki na določenem zbirališču počakati. Krek je zasledoval sled, ki se mu je zdel najbližji.
Krek je uganil. Dospel je s svojima spremljevalcema onstran gorovja dve uri pozneje do vznožja, ko je krenil Verdoja s svojo roparsko družbo in štirimi jetniki proti zahodu v puščavo Mapini. Takoj na vznožju gorovja je našel sled, ki je vodil proti severu. Krek je razjahal svojega konja in preiskal sled.
„Sest konj,“ je dejal Gromov Strel. „Dva oddelka sta se torej že združila, upam, da dospemo kmalu do skupnega zbirališča.14
Odjahali so naprej, in v desetih minutah se je že uresničila Krekova slutnja. Dospeli so do taborišča in uganili iz sledov, na kak način so se uvrstili roparji okoli ognja. Lahko so uganili, kje so ležali zvezani jetniki. Gromov Strel je pokazal na tak sled in dejal:
„Tu je ležal Strnad.“
„Iz čeza sklepate to?“ ga je vprašal Fran češko.
,,To je lahko uganiti,“ je dejal Slovenec. „Strnad je izkušen prerijski lovec, ki pozna natančno vse skrivnosti prerijskega življenja. Vedel je, da bodemo zasledovali roparje, zato se je potrudil, da napravi razločne sledove. Tu je imel noge; namenoma je napravil na-
d Pozdravljeni, senor Karpeles!“ gaje pozdravil Huares.
Beračeve skrivnosti. 189
tančne sledove svojih škornjev. Tu na desni in na levi je globoko vtisnil svoje roke in komolce, in tule zgoraj je natančen sled njegove glave. Tako previden je samo zelo izkušen prerijski lovec; že iz tega samega bi sklepal, da je ležal na tem mestu Strnad. Dolžina njegovih sledov, potrdi mojo slutnjo, kajti Strnad je največji in najmočnejši; na vsak način je on ležal na tem mestu. “
„Res je,“ mu je pritrdil Frančeško. „Kaj pa pomeni tole?-1
Pri teh besedah je pokazal na razločne sledove v bližini grmade. Gromov Strel je preiskal te sledove.
„01i, tu je stal Strnad,“ je dejal; „to so njegovi škornji. Nekdo je stal ravno pred njim, ostali pa okoli njega. Kaj pomeni to? Ce je mogel stati, so mu gotovo razvezali noge. Iz katerega vzroka neki so ga roparji zazvezali? Tedaj jim je gOtovo ušel, ali so ga pa usmrtili, kaj druzega je nemogoče pri takem junaku. Pre-iščimo stvar natančneje !“
Začel je preiskovati in kmalu zaklical:
„Sem že našel! Ne samo noge, ampak tudi roke so mu razvezali. Na vsak način, na vsak način se je oprostil !-1
Začudeno sta pogledala bakera bistroumnega Slovenca. Onadva nista ničesar videla.
..Iz česa pa sklepate, da se je oprostil ?“ je vpra-Frančeško.
..To vama t;.'koj pojasnim. Tu sta pokleknila Strnad in mož, ki je stal nasproti njega. Grotovo ga je Strnad preiskoval; tula leži še ugasla trska; gotovo mu je kdo svetil. Strnad je zdravnik; preiskoval je kakega bolnika. Potem sta zopet oba vstala. In sedaj poglejta, kako globoko je vtisnil Strnad svoje pete v mehka tla.
189*
Imel je gotovo kako breme v rokah. Zgrabil je svojega soseda in ga vzdignil. Sled njegovih stopinj gre na ono stran. Stavil bi, da je zgrabil moža in ga vrgel med
ostale, da si napravi prosto pot. “
Grmov Strel je natančno preiskal vse sledove okoli grmade. —
„Vidita,“ je dejal slednjič, „uganil sem. Tule so se
zgrudili na tla najmanje štirje možje. Na ta način si je
napravil Strnad prosto pot in jim ušel; tule vidim natančno njegove sledove. Ušel je v velikih skokih, gotovo tja, kjer so stali konji, kajti natančno je vedel, da brez konja ne more uiti. Zasledovali so ga, kakor raz-vidim iz sledov. “
Sel je za sledovi, a kmalu se je ustavil in dejal: „Oh, tu so slonele puške v piramidi; potegnil je jedno izmed njih za seboj; torej ima orožje!"
Sel je naprej, dokler ni prišel do tja, kje so stali konji; in zasledoval je sledove do tja, kjer so pokopali roparji svoje štiri tovariše, ki jih je usmrtil Strnad. Gromov Strel je uganil vse.
..Strnad je junak, junak, ki mu ga ni para. Ne morem razumeti, kako se mu je posrečilo, usmrtiti svoje zasledovalce. “
S temi besedami je pohvalil Gromov Strel slovenskega zdravnika. Saj je bil tudi Gromov Strel slaven prerijski lovec, a Strnad ga je prekosil.
Vsi trije so jahali za sledovi, ki so vodili najprvo proti zahodu in se obrnili potem proti jugu. Kar so zagledali, da so zavili trije konji nazaj proti zahodu, ostali so pa zavili zopet proti zahodu.
„Kaj pa to pomeni?“ je vprašal Grmov Strel zamišljen. „Kdo se je ločil tu od ostalih ?“
Preiskal je sledove in dejal potem zadovoljno:
„Vražji dečko, ta Strnad! Izmed teh treh konjev je nosil samo j eden jezdeca, ostala dva sta bila prazna; to razvidim iz globočine sledov. To je bil gotovo Strnad, vzel je svojim zasledovalcem, ki jih je usmrtil, dva konja, da med potjo lahko menja in torej hitrejše jaše. Jahal je proti vzhodu, da pride na ta način za svoje zasledovalce. Napx*avil je krog in je sedaj za njimi.
Sedaj so torej pred nami roparji in Strnad. “
Sedaj se je ozrl proti zahodu, kar zagleda nekaj korakov pred seboj precejšen kupček peska. Ta kupček gotovo ni nanesel veter; napravil ga je na vsak način človek.
..To je gotovo kako znamenje, ki ga je naredil Strnad,“ je dejal Gromov Strel veselo. „Takoj moram kupček natančnejše preiskati.“
Segel je z roko v pesek in kmalu našel zložen
listek. Razvil ga je in bral:
„Ušel sem, ostali so še jetniki, ampak zdravi in čili. Imam dva konja.in dovolj orožja in streliva. Verdoja me je pobil na dvorišču zavratno na tla. Pardčro in trinajst Mehikancev so prišli z njim.
V liacijendo so prišli skozi okno pri častniku, ki je pri nas prenočil. Marijana, Kreka, Olga in Karjo so premagali z zvijačo. Mojo obleko so pozabili preiskati. Papir iti svinčnik imam ter vam pustim to znamenje. Jetnike lahko oprostimo, bodite brez ' skrbi. Hitite nemudoma za menoj ; zaznamoval bom svoj sled.
Dne . . . zjutraj ob 9.
Strnad. “
„Hur£!“ je zaklical Gromov Strel. „Sedaj je pa vse v redu ! “
Potem se je obrnil k jednemu bakeru in dejal:
»Frančeško ostane pri meni, ti se pa vrneš s trudnimi konji na hacijendo in izročiš senorju Karpelesu ta listek, ki ga potolaži. Reci senorju, da smo samo eno uro za Strnadom. Ob devetih je bil tu, in sedaj je komaj deset._ Naprej ! Hitro !“
Premenjali so konje, in potem sta oddirjala Gromov Strel in Frančeško na dveli čilih konjih proti vzhodu, naravnost v puščavo Mapini; sledila sta razločnemu Strnadovemu sledu. Bakex-o se je pa vrnil rad domov; vesel je bil, da mu ni bilo treba jahati v puščavo, ki je na zelo slabem glasu.
Gromov Strel in Frančeško sta pa dirjala, kar se je dalo. Mehikanski konji se tudi v več dnevih ne utrudijo, če ne nosijo jezdeca. Zato sta dirjala sedaj kakor blisk. Ker je pa gotovo tudi Strnad hitel, kplikor je mogel, zato ga nista mogla tako kmalu dohiteti.
Minulo je dopoludne, in bilo je že pozno popoludne, ko sta zagledala slednjič v daljini dve majhni temni točki.
„To je Strnad in njegov drugi konji!“ je dejal . Gromov Strel. „Pred nočjo ga morava dohiteti. “
Hitela sta z vsemi svojimi močmi za Strnadom. Minulo je pol ure. Točki ste se povečali. Spoznal si že lahko jezdeca in enega prostega konja. Videl si sedaj tudi že, ga je dvignil jezdec svojo puško in jo zavihtel nad svojo glavo.
„Obrnil se je in nas videl,“ je dejal tedaj &ro- ' mo v Strel.
„Ampak misli, da smo sovražniki," je pripomnil Frančeško.
„Zakaj ?“
„Ker se ne ustavi in nas ne počaka.“
„Moj dragi Frančeško, izvrsten bakčro si, ampak
prerijski lovec pa nisi. če bi naju počakal, bi se zamudil. Tu je vsaka minuta dragocena. Ponoči ne vidimo sledov naših sovražnikov; tedaj preveč zaostanemo, kajti roparji gotovo tudi ponoči jašejo. Zato moramo porabiti dan do zadnje sekunde. Strnad natančno ve, da ga itak dohitimo. “
„Ampak vendar bi bila midva lahko njegova sovražnika !“
„Tedaj bi bilo tem nespametnejše, če bi naju počakal. Sicer pa sluti, da sva njegova prijatelja. Poglej, zopet nama je dal znamenje.“
Sedaj je dvignil tudi Gromov Strel svojo puško in zavihtel z njo po zraku.
To je zadostovalo, Strnad je vedel, da so za njim prijatelji, ki prihajajo na vsak način iz hačijende del Erina.
„In vendar ga dohitiva, je dejal Frančeško.
„To je lahko umevno,“ mu je odgovoril Gromov Strel. „Vzeti je moral konje, kakoršne je dobil, dobre ali slabe, midva sva si pa izbrala najboljše. Sicer so bili pa njegovi konji že utrujeni. Tudi precej težji je ko midva. Poglej, sedaj je premenil konja!“
Videla sta, kako je presedel Strnad v diru iz jed-nega konja na druzega.
„Se sedaj se noče ustaviti, ko se preseda; tako je prav,“ je pritrdil Gromov Strel. „Zapomni si, da ne bode jahal počasneje, ko ga dohitiva, da bi naju pozdravil. Strnad je „Knez Skalovja4' in natančno ve, da ne sme zamuditi niti sekunde/4
Oddaljenost med jezdeci je postajala vedno manjša. Sedaj so že slišali drug druzega.
„Gospod Strnad!44 je zaklical Gromov Strel slovensko.
Tedaj se je zdravnik obrnil in odgovoril:
„Grospod Krek! Oh, že davno sem Vas spoznal!“• „Hal6! Po čem pa?“
„Tako jaše samo izkušen prerijski lovec, in na liacijendi del Erina ste Vi edini. Ampak le hitite naprej! “
„Takoj pridem!"
Vzpodbodel je svojega konja, vstal v sedlu, da zmanjša težo, in glasno zakričal. Krekov in Frančeškov konj sta dirjala, kolikor sta mogla. Kmalu sta jahala vštric Strnada.
„Pozdravljena, in hvala bodi Bogu!“ je dejal Strnad in podal obema roko. „Ali sta našla moj listek ?“
„Sva; poslal sem ga hacijenderu.“
„To je prav. Ali ste vzeli s seboj še enega moža ?“
„Da Spremljal naju je samo, dokler smo našli Vaš list.“
„Tako je prav. Ampak zakaj ste otovorili svoje konje s takimi zavoji ?“
Gromov Strel se je nasmehnil.
„Tu notri imam same potrebne stvari,“ je dejal. „Ker sem si mislil, da bodo gospodje, ki jih oprostim, gotovo zelo slabo oboroženi, sem jim prinesel nekaj orožja. Vaša lovska obleka in vse Vaše orožje je zraven."
„Oh, ali res?“ je vprašal Strnad veselo.
„R,es.“
,,Moja puška »medvedja smrt« tudi?“
„Tudi.“
„In Henrijeva puška ?“
„Tudi, tudi."
„Moji revolverji, noži in tomahavk ?“
„Vse, vse! Tudi Marijanovo in orožje svojega brata sem prinesel. “
„Hvala lepa! Zelo previdni ste bili. Sicer se pa med jezdenjem lahko pogovarjamo. Kako je na haci-jendi ? Kedaj so zapazili napad?41
Gromov Strel mu je povedal vse, kar se je zgodilo odkar se je vrnil s hacijende Vandakva domov do sedaj. Potem je začel praviti tudi Strnad, kar je tačas doživel, in Gromov Strel in Frančeško sta ga pazljivo poslušala.
.Medtem so dirjali v najhitrejšem diru do pozne noči, dokler niso mogli sledov več razločiti. Tedaj so se morali ustaviti. Slučajno so dospeli do majhnega pašnika, kjer so se konji lahko napasli. Lesa ni bilo pa prav nič, zato so morali prenočiti v temi.
Govorili so malo. Morali so se odpočiti. Sele proti jutru je dejal Gromov Strel:
..Vragovi so gotovo jahali celo noč!“
„ Gotovo, “ je odgovoril Strnad. „Saj vedo, da jim sledim. Gotovo se šele zjutraj malo ustavijo, in to moramo porabiti, da nadomestimo, kar smo ponoči zamudili/1
V tistih krajih ni niti zore niti mraka. Noč preide čudovito hitro v dan, ravnotako dan v noč.
Strnad je govoril zadnje besede še v temi, pet . minut pozneje je bil že svetel dan, in naši trije jezdeci so odjahali v najhitrejšem diru v puščavo Mapini. — —- ~r-
Ivjer meji Nova Mehika in Aric6na na reko Rio Grande del Nord, leži na jugu te velikanske reke velika, visoka planota. Samo tuintam je kako majhno pogorje, in planota se konča na vzhodu v rodovitne Beračeve skrivnosti. 190
pašnike komanškili Indijancev. Na planoti stanujejo pa Apalii, ki so večni smrtni sovražniki Kom&nhov.
Tačasni predsednik je poklical Komanhe v Mehiko, da pomagajo vladi. Radi so ustregli vladnemu pozivu, kajti upali so, da se vrnejo z bogatim plenom v svoje domače pokrajine. Več tisoč Komardiov se je zbralo, ampak ne naenkrat in javno, temuč razdelili so -se v rodove in potovali na skrivnem v Mehiko, da bi njihovi smrtni sovražniki, apaški Indijanci, ničesar ne zapazili.
Približno j eden teden pred dogodki, o katerih smo ravnokar slišali, je bilo na jugu visoke planote v majhni preriji zelo živahno življenje. Takrat se namreč ravno selijo divji bivoli v severne pokrajine. V velikih četah se rinejo skozi severni prelaz. Tedaj pridejo Indijanci sosednih pokrajin in prerij v te kraje, da se preskrbe za celo zimo z mesom.
Solnce je stalo že visoko, in daleč na okrog se je razprostiral krvav prizor. Daleč na okrog so ležali na tleh mrtvi bivoli, in daleč na okrog so „delali meso“ rujavi Indijanci, kakor pravijo prerijski stanovalci. Mnogo grmad je gorelo, pri katerih so pekli slastno pečenko.
Na tisoče in tisoče vrvi in jermen so razpeli od drevesa do drevesa, in tam so viseli dolgi in tanki kosi bivolovega mesa in se sušili na zraku in pekočem solncu.
V sredi tega živahnega prizora so stali trije šotori. Narejeni so bili iz bivolovih kož, in na vrhu so orlova peresa. To je bilo znamenje, da stanujejo v njih 1 slavni poveljniki.
Dva šotora sta bila prazna. Pred tretjim je pa sedel star Indijanec, ki je bil tetoviran od nog do glave. Svoje nago telo je zavil v ustrojeno jelenovo kožo. Po-_eg njega je ležala puška. Na telesu je imel več brazd,
lasje so bili zvezani v visok čop, in v čopu je tičalo pet orlovih peres.
Ta mož je bil slavni apaški poveljnik Leteči Konj. Imel je že sive lase in se ni mogel več udeležiti lova na bivole. Ampak njegovo srce je bilo še mlado in njegov duli še čvrst; zato je bil zelo čislan mož, in njegova beseda je veljala več, kakor glas sto hrabrili vojščakov.
Ker se sam ni mogel več udeležiti lova, je sedel pred šotorom in gledal lep lovski prizor, za katerega so se združili vsi prijateljski apaški rodovi.
Na planoti je bilo precej grmovja, in tam so se vršili hrabri dvoboji med Indijanci in bivoli. Tudi v bližini šotorov je bilo gosto grmovje. Kar zapazi stari poveljnik, da se je zganilo tam nekaj vejic.
Zgrabil je puško. Mislil je, da se je zašla kaka žival. Nameril je v grmovje, in ravno je hotel sprožiti, ko se vejevje razdeli, in izza grmovja je stopil mož.
To ni bil Apah! Bil je tujec! Kako je prišel do tega grmovja skozi toliko množico Apaliov? Ali je sovražnik? Gotovo je zelo slaven lovec, sicer bi se mu ne bilo posrečilo priti do šotorov, ne da bi ga bili Apahi zapazili.
Leteči Konj je še vedno meril s svojo puško, tedaj je dvignil tujec levico; to je znamenje, da ni sovražnik-Oblečen je bil v močno bivolovo kožo in imel težko, staro dvocevko. Za pasom je imel mehur z strelivom* nož in tomahavk. Obraza je bil. rudeče-rujavega; na vsak način je bil Indijanec.
Molče se je vsedel na levo stran Apaha, položil puško, nož in tomahavk daleč od sebe na tla, in šele sedaj je dejal v čistem apaškem narečju:
190*
„ Apaški sinovi imajo danes zelo dober lov. Veliki Duh je naklonjen njihovim hrabrim otrokom.“
Stari Apah je bil sedaj prepričan, da je tujec slaven vojščak, a dejal je hladnokrvno:
„Apah ne dela samo mesa, Apah ne zadene samo bivolov, Apah zna zadeti tudi svoje sovražnike!“ „Letečni Konj govori resnico,“ je dejal tujec. Ponosno in zadovoljno je pogledal pri teh besedah Apah predse.
,,Tujec si in me poznaš!“ je dejal.
„Nikoli te še nisem videl, ampak slava Letečega Ivonja sega čez vse gore in prerije; kdor ga vidi, ga takoj spozna. “
„Leteči Konj je poveljnik, orlove peresa nosi, in kadar zapusti šotor, jase vedno na svojem konju, “ je dejal starec.
Tujec je razumel njegove besede, zato je odgovoril :
„Drugi poveljniki imajo tudi konje, ampak skrijejo jih, kadar gredo poizvedovat. Tudi mnoga orlova peresa smejo nositi in skalpe od sto in še več sovražnikov. Vendar nočejo, da bi jih ljudje takoj spoznali. Nimajo še sivih las, vendar natančno vedo, da včasih majhna merica zvijače več koristi, kakor poln šotor smodnika in s vin ca. “
Te besede so uplivale na starca. „Mnoga orlova peresa in skalpe od sto in še več sovražnikov. “ S ..eni se še Leteči Konj ni mogel ponašati. Zato je dejal:
„Tuji mož je hraber in zvit. V sredo med apaške sinove se je priplazil. To se posreči samo slavnemu vojščaku. Tujec gotovo ni Komanh; apaški sinovi so na lovu, ne pa v vojni; svoje vojno orožje so zakopali; ali bi tujec rad kadil mirovno pipo z njimi?"
,,Saj jo je že kadil.“
„Torej je tujec prijatelj Apaliov?“
„Njihov brat je. Vsakdo izmed jikarflskih Apaliov ga pozna; zato je prišel iskat njihovega slavnega poveljnika, ki se imenuje Sojinlijet, Medvedovo Srce.“
„Ali je tujec tudi brat Medvedovega Srca?“ „Tudi.“
„In ima pravico nositi sedem orlovili peres ?“ „Tako je.“
.,In ima stoinštirideset skalpov svojih sovražnikov ?“ j,Še več.“
„Torej ga poznam. Poveljnik Mietčkov je, Moka-šimotak, Bivolovo Celo. Kralj bivolovih lovcev je, in zato ne nosi orlovih peres, ampak jih pusti v svojem vigvamu.“
„Leteči Konj je uganil,“ je dejal Bivolovo Čelo. „Ali je moj brat Medvedovo Srce tu pri apaških vojščakih ?“
„Je. Danes je usmrtil že sam čez deset bivolov. Vodja Mictekov lahko z njim govori; naš brat naj bol in apaški vojščaki bodo njegovi bratje ter ga ne bodo usmrtili/1
v
Bivolovo Celo se je malo nasmehnil in dejal: „Apaški vojščaki bi ga ne ujeli in usmrtili, niti če bi bili njegovi sovražniki. Bivolovo Celo se nikogar 'ne boji.“
Starec je nekoliko časa molčal in potem vpraša: „Ali naj pokličem kakega vojščaka, ki bi šel po Mokašimotakovega konja ?“
Bivolo Celo je odkimal in rekel:
„Apaški vojščaki imajo sedaj mnogo dela z bivoli. Bivolovo Čelo pojde sam po svojega konja. Poveljniku se ni treba sramovati konja, ki ga je jahal.“
Vstal je in odšel.
Splazil se je skozi grmovje, ne da bi ga bili Apalii zapazili. Sicer se pa Apalii niso nadejali sovražnika, zato tudi niso tako zelo pazili. Vendar se je plazil Bivolovo Celo tako previdno skozi grmovje, da bi bil prevaril tudi najpazljivejšega sovražnika. Sicer bi bil lahko šel prosto, vendar je njemu samemu ugajalo, ker je tako izurjen, da ga ni nihče zapazil.
Na koncu prerije, ki je bila tu pravzaprav samo del velike savane, se je začel že mogočni pragozd, ki je sestajal iz samih prepadov in gora. Bivolovo Celo je zavil v ta pragozd, in ravno je hotel kreniti v globok prepad, ko zasliši v njem glasno pokanje vejevja. Pogledal je v prepad in zagledal bivola, ki je pridrl iz proste prerije v to zatišje. Za bivolom je jezdil Indijanec. V levici je imel lok v desnici pa dolgo, tanko sulico, ki je za bivola nevarnejša, kakor kroglja. Indijanec je bil še mlad, štel je komaj takih dvajset let. Starejšemu in izkušenejšemu vojščaku bi bilo ljubše mehko in okusnejše meso bivolove krave, in ne zasledoval bi starega bika, ki ima trdo, neokusno meso. Tudi to zatišje je bilo skrajno nevarno za mladega lovca, ki je drl za mogočnim bikom.
Tako sta drla v ozek, kratek prepad, na koncu katerega je skril Bivolovo Celo svojega konja. Tam se. bik ni mogel več ganiti. Obnil je torej svojo, pod mogočno grivo skrito glavo ravno tedaj, ko je zagnal Indijanec v njega sulico. Bivol se rani najlažje tam, kjer se konča griva. To je najnevarnejše' mesto.
Ker je pa obrnil bik glavo, ga je zadela sulica na popolnoma nenevarno mesto. Bik je čutil, da je ranjen, zato se je obrnil in zabodel ves divji svoje strašne
rogove konju v trebuh. Konj se je takoj zgrudil z razparanim trebuhom na tla.
Indijanec je skočil hitro na tla in.se na ta način rešil. Imel je samo še pu-ice in nož. Bliskoma je napel svoj lok in sprožil pušico biku v oko.
To je bilo sicer pametno, a bik je imel še eno zdravo oko. Hripavo je zatulil, malo postal in se potem zaletel z rogovi v Indijanca. Gotovo bi ga bil usmrtil. Tedaj poči poleg Indijanca strel. Bik je nagnil svojo glavo v stran, se stresel po celem telesu, padel najprvo na sprednje, potem na zadnje noge in se zgrudil potem na tla; bil je mrtev. Krogla ga je zadela skozi drugo oko v možgane.
Ko je Bivolovo Celo zapazil, kako nesrečno se ta dvoboj med bikom in Indijancem konča, je skočil hitro v strm prepad in ustrelil. Ko se je Indijanec sedaj
t v
obrnil, je Bivolovo Celo svojo puško že iznova basal.
„Ali ima moj brat bikovo meso rajše, kakor kravje ?“ je vprašal mirno. „Ali usmrti moj brat bivola rajše v gozdu, namesto na prosti preriji? Moj brat, naj stori prihodnjič to, kar je bolje in pametnejše!“
Natančno si spoznal na temnem Indijancevem obrazu, da je zarudel. A takoj se je premagal, dvignil je ponosno glavo in odgovoril na ukor z jeznim glasom:
„Kaj te briga, če bi me bil bik usmrtil
,,Ali nima moj brat očeta, ki bi žaloval, za njim je vprašal Bivolovo Čelo.
„Moj oče je Leteči Konj!“ je odgovoril Indijanec ponosno.
„In kako je tebi ime ?“
„Moje ime bodo poznali na vseh višavah in v vseh dolinah!“
„Torej še nimaš imena? Umrl bi bil, in nihče ne bi
1520
bil vedel povedati, koga so pokopali. Moj mladi brat je ušel veliki sramoti. Previdnejši naj bo, potem bo nosil nekdaj zelo slavno ime.“
Pri Apahih dobi namreč mlad vojščak šele takrat ime, kadar izvrši prvo junaštvo in si pribori skalp svojega sovražnika. Za mladega moža je velika sramota, če umre brez imena.
Zato je vzrojil Apah pri zadr.jih besedali Bivolovega čela še bolj, segel v jezi za pas po svoj nož in dejal :
„Ali naj ti vzamem skalp in si pridobim ime?“ Bivolovo Celo se je nasmehnil in odgovoril:
,,Desetkrat preje bi imel tvojega, preden ti enkrat mojega !“
„Poskusi
Pri tem vzkliku je zgrabil Apah tujca za prsi in zavihtel z nožem, a bliskoma ga je prijel Bivolovo Celo za roko, v kateri je držal nož, in ga tako močno stisnil, da je Apah vsled bolečin glasno zakričal in izpustil nož na tla.
„Od kedaj vpije Apah vsled bolečin ?“ je vprašal poveljnik Mictčkov. „Od kedaj usmrti Apah dotičnika, ki mu je rešil življenje? Pi^avico in priložnost imam, da bi ti vzel sedaj skalp, a darujem ti življenje, kajti — tam prihaja nekdo, s katerim se je častnejše boriti.“ Pri teh besedah je pokazal na nasprotno stran prepada. Tam je prišel izza grmovja velik medved.
To ni bil navaden, majhen, rujavi medved, ampak velikanski, sivi, gorski medved, ki ga imenujejo Ameri-kanci grizli. Ce se postavi na zadnje noge je velik včasih čez devet črevljev; močan je tako, da pobije na tla najmočnejšega bika, in je najnevarnejša, amerikanska roparska žival. Kdor usmrti sivega gorskega medveda,
velja za večjega junaka, kakor oni, ki usmrti deset sovražnikov.
Medved je gotovo izvohal konja in prišel v prepad; ko je pa zagledal pred seboj drug plen, se je obrnil k temu.
„0, če bi imel puško svojega očeta!“ je zaklical mladi Apah.
Apah namreč ne dobi puške, preden nima imena.
„Tu imaš mojo,“ je dejal Bivolovo Celo.
Mlad Indijanec je začudeno pogledal tujca. To mu je bilo nerazumljivo, in vendar se mu je zdelo popolnoma nemogoče, da bi odklonil tako slavo in tak plen. Ko je videl, da tujec res resno misli, je od veselja vzkliknil, zgrabil puško, napel oba petelina in skočil medvedu naproti.
Še hitrejši je bil Bivolovo Čelo. Ta je zgrabil svoj nož in skočil v velikem loku medvedu za hrbet. Nadzorovati je mislil boj, in usmrtil bi bil medveda z nožem, če bi bil Apah v nevarnosti.
Medved je gledal samo Apaha. Bil je oddaljen od’ njega samo še šest korakov, tedaj se je postavil na noge, da bi Indijanca podrl. Ta trenotek je porabil Apah. Nameril je medvedu med rebra, sprožil in .skočil v stran; a vedno je še meril z drugim strelom na žival.
Medved je napravil še dva — pet korakov, se potem ustavil ter divje in globoko zatulil, kri se mu je udrla iz žrela, in zgrudil se je na tla.
„To je bilo dobro!“ je zaklical Bivolovo Celo. „Medved je zadet ravno v srce. Aloj brat ima zanesljivo oko in trdno roko. Ni se tresel pred medvedom, gotovo postane nekdaj še slaven vojščak. Sedaj ima pravico-nositi ime, in jaz bom njegov prijatelj, dokler mi daruje veliki Manitu življenj e. “
Beračeve skrivnosti 191
Apali je kar vztrepetal od samega Aeselja.
„Ali je res mrtev!“ je vprašal.
„Res. Moj brat mu lahko sname kožo in spravi njegovo posušeno glavo za spomin na prvi junaški čin, ki ga je izvršil. “
Apali mu je vrnil puško in pokleknil k medvedu, ki je bil res popolnoma mrtev. Indijanec se je bolj veselil tega čina, kakor kak Evropejec največjega reda. Takoj je začel medveda odirati.
Bivolovo Celo je nabasal svojo puško, se splazil k svojemu konju, ga odvezal in odjahal. Apahovega veselja ni hotel motiti, in ta je bil tako zaverovan v svojega medveda, da niti zapazil ni, da je tujec izginil.
Ko je dospel Bivolovo Čelo na-obronek prerije, je zatonilo solnce že za gorami, in v pol ure se je morala storiti že temna noč. Apahi so spravljali mrtve bivole v bližino šotorov. Zvezali so jih z močnimi lasi, in konji so jih vlekli.
Mictek je jahal sedaj naravnost k šotorom, kjer se je zbralo že več sto vojščakov, ki so privlekli svoj plen domov. Tam je razjahal svojega konja.
Pred drugim šotorom je stal mlad poveljnik s tremi orlovimi peresi v laseh. To je bil Medvedovo Srce. Stopil je k Bivolovem Čelu in mu podal roko v pozdrav.
„Moje srce je* hrepenelo po tebi,“ je dejal. „Hvala lepa ti, ker te zopet vidim. Bodi gost mojega šotora in v kadi k&lumet (mirovna pipa) z mojimi brati.“
Vojščaki, ki so stali naokrog, so spoštljivo gledali slavnega mieteškega poveljnika in se umaknili v dve vrsti, ko ga je peljal Medvedovo Srce k obema drugima poveljnikoma, ki sta sedela pred šotorom Letečega Konja. Vstala sta in mu podala roko.
Zažgali so veliko grmado, na kateri so pekli mnogo bivolove pečenke. Kmalu je zagorelo več grmad, druga poleg druge, ki so tvorile polukrog. V sredini so sedeli vsi trije poveljniki z gostom. Pečenka je dišala daleč na okrog in vabila k lukulskemu užitku. Grmade so razsvetljevale prerijo, kjer ni bilo žive duše več; samo tuintam se je plazil kak boječ prerijski volk, ki ga je privabila bivolova kri.
Edino' sina Letečega Konja ni bilo nikjer. Vsi so to zapazili, a nihče ni zinil besedice. Sploh so med pripravljanjem pojedine ves čas molčali. Indijanci sploh malo govore. Samo takrat, ko pojedo že vse meso, ima najvišji poveljnik pravico, pričeti pogovor.
Kar so se obrnili vsi na čudno, strašno postavo, ki je prihajala počasi bliže. To je bil mladi Apah. Odrl je medvedu kožo, a glavo je pustil zraven. Dal je medvedovo glavo na svojo in se zavil v kožo. Medved je bil tako velik, da se je vlekla koža še po tleh za mladim Apahom.
Pri ognju, kjer so sedeli poveljniki, se je ustavil. Začudil se je, ko je zagledal tujca, a premagal se je.
V rokah je imel obe medvedovi taci in položil ju je pred Bivolovo Čelo. To je bila za Bivolovo Celo velika čast; vsi navzoči so se molče začudili. Takoj so zapazili, da mora biti tuji poveljnik v kaki zvezi z usmrtenjem tega medveda, in da naj bo boter mladega poveljnikovega sina, da naj ga krsti. A nihče ni zinil besedice, celo Leteči Konj je molčal. Vendar so se iskrile starcu oči, ker je izvršil njegov najmlajši sin toliko junaštvo, ker je umrtil strašnega grizlija.
Slednjič, ko se je nehala mast cediti, in se začela pečenka rumeniti, je vzel Leteči Konj mirovo pipo Vstal je in začel:
„Danes je dan velikega veselja za apaške vojščake, kajti Bivolovo Čelo, slavni poveljnik Mictekov, prijatelj našega brata Medvedovega Srca, je prišel kadit z njimi mirovno pipo. Njegova roka je močna, in njegova noga je hitra, njegove misli so modre, jn vse kar stori, izvrši junaško. Pozdravljen bodi med nami!“
Položil je na tobak košček oglja in šestkrat potegnil; pokadil je proti nebu, proti zemlji in na vse štiri strani sveta. Potem je izročil pipo gostu, ki je tudi vstal in dejal:
„Apaški sinovi so veliki in hrabri vojščaki, celo njihovi dečki usmrte sivega gorskega medveda z jednirn samim strelom, ne da bi trenili z očesom.“
Vsi so pogledali pri teh besedah poveljnikovega • sina. Ta je zvedel iz besed svojega očeta, kakemu slavnemu možu mora biti hvaležen, daje mogel izvršiti toliko junaštvo; in njegovo srce je kar vriskalo od samega veselja Starcu je prišla solza v oči, ko je slišal, da odlikuje tako slaven poveljnik njegovega sina v prvem splošnem nagovoru. Tolike odlike še ni nikdar, doživel. In Bivolovo Čelo je nadaljeval:
„Poveljnik Mictekov je prišel k njimi, da jim prinese poročilo. Zato naj ga po pojedini pazljivo poslušajo. Njihovi sovražniki so njegovi sovražniki, in njihovi prijatelji, so- njegovi prijatelji. Za vsacega apaškega sina žrtvuje svoje življenje, in vesel bode, če združi micteško slavo z njihovo. “
Po teh besedah je tudi on potegnil šestkrat iz mirovne pipe in jo oddal potem Medvedovemu Srcu. Tudi ta je govoril in oddal potem pipo tretjemu poveljniku, ki je bil sin Letečega Konja. Ko je tudi ta končal svoj nagovor, je šla pipa v krogu od vojščaka
1525
-do vojščaka. Samo najmlajši sin Letečega konja je ni smel kaditi, ker še ni imel imena.
Ko je bila ta ceremonija pri kraju, se je začela pojedina. Velikanski kosi bivolove pečenke so izginili v čudovito kratkem času.
Potem je izjavil Leteči Konj, da želijo poslušati poročilo Bivolovega Cela.
Ta je vstal in začel:
„V mehikanski deželi je nastal velik prepir. Vojščaki in možje niso več zadovoljim s poveljnikom, ki so si ga izvolili. Belokožec je in ne izvršuje svojih ■dolžnosti. Izvolili so si druzega poveljnika, ki se piše Huares. Ta je močan ko bivol, zvit ko panter in izkušen v vseh stvareh, ki jih mora znati poveljnik. (Jul je glas svojih rojakov in jih namerava osrečiti. Zato je zbral hrabre vojščake in potuje po deželi, da zbere vse, ki so njegovi pristaši. Dosedanji mehikanski poveljnik se ga je zbal, zato je poslal poslance h komanškim sinovom, da bi mu pomagali. Komanški poveljniki so imeli veliko posvetovanje in so sklenili, da mu pomagajo. Sedaj se zbirajo na stotine in stotine ter potujejo v Mehiko. Naseliti se mislijo med Mehiko in apaškimi pokrajinami. Ce se jim to posreči, ne morejo apaški vojščaki v južne pokrajine, ker bi jih porinili Komanhi v gore, kjer bi trpeli Apahi veliko bedo, kajti zima se že bliža. Novi mehikanski poveljnik pa ljubi hrabre Apahe in noče, da bi jih izpodrinili komanški psi. Zato je poslal mene; naj se zbero in združijo ter zapode sovražnika nazaj. Komanhi so sicer že na p< tu, a če Apahi takoj odpotujejo in se postavijo med puščavo Mapmi in mestom Čiv&vo, zapro Komanhom pot in jih lahko v sredi puščave usmrte. Če ubogajo apaški voj-
ščaki moj poziv, si pridobe mnogo skalpov in veliko zmago. “
Po tem govoru se je vsedel. Vsi zbrani vojščaki so dolgo časa molče premišljevali. Slednjič je dejal Leteči konj:
„Besede našega brata se mi dopadejo. Novi poveljnik Iluares je Indijanec. Njegov glas nam je ljub. Apaški sinovi se ne puste izpodriniti od strahopetnih komanških ps6v. Leteči Konj prosi ostala poveljnika, naj povesta svoje mnenje !“
Tedaj je vstal Medvedovo Srce in dejal:
„Tu stoji moj brat Bivolovo Čelo. Slaven vojščak je; nobenega sovražnika se ne boji, in njegov jezik govori samo resnico. Nikoli ne bi kaj dejal ali zahteval, kar bi apaškim sinovom in hčeram škodovalo. Usmrtila sva z njim že mnogo Komanhrov, in mnogo skalpov dobiva še pri njih. Na potu so že, zato ne smemo zamuditi niti trenutka. Tu so se zbrali trije apaški rodovi, da napravijo mesa za zimo. Jaz sem poveljnik hrabrih jikarilskih Apahov; takoj grem s svojimi vojščaki, če mi obljubita ostala dva rodova, da napravita za nas meso, in prideta potem za nami.“
Tedaj je vstal tudi tretji poveljnik, starcev sin, in dejal:
„Moj brat Medvedovo Srce je govoril resnico. Apaški vojščaki ne smejo zamuditi niti trenutka. Jeden rod mora takoj oditi; ali moj ali njegov, to naj odloči posvetovanj e. “
Vsi trije poveljniki so bili torej zadovoljni, vprašati so morali sedaj samo še medicinca. Medicina ne pomeni pri Indijancih zdravila, ampak čarodejstvo; medi-cinec je torej čarodejnik. Ta ima velik vpliv na vse
stvari; posebno važen je njegov odlok v vojnih zadevali. Ce pravi, da se vojna ponesreči, ostanejo vojščaki doma.
Medici n ec nosi vse svoje stvari vedno s seboj, čudežne skalpe, mošnjiče, orožje, palice in zastavice. Zavil se je v kožo ravnokar ubitega bivola, si nadel svoja čarodejska znamenja in začel čudežno plesati. Grmade so ga motno obsevale, zato je bil videti še skriv-riostnejši in strahovitejši.
Indijanci so ga gledali z resno pobožnostjo in niso postali nestrpni, akoravno je trajal ta skrivnosten ples precej dolgo. Slednjič se je čarodejnik umiril, vzel dve goreči trski in opazoval smer dima; potem je pogledal vprašajoče proti zvezdam in naznanil glasno izid čaranja:
„Manitu, .veliki duh, se huduje nad žabami, ki se imenujejo Komanhi; izroča jih Apahom in zahteva, naj odidejo jikarilski vojščaki, kadar se dvigne solnce drugič izza gora; ostali rodovi naj gredo za njimi, kadar se posuši meso, ki zadostuje za zimo.“
S tem naznanilom je dal božje dovoljenje za vojno ter odločil na hiter in praktičen način, kateri rod mora takoj oditi; bil je rod, čegar poveljnik je bil Medvedovo Srce. Indijanci so kar ukali od veselja. Cel dan se še lahko pripravljajo na vojno. S tem odlokom so bili zelo zadovoljni, kajti Indijanci mislijo, da se vojna ne konča srečno, če se ne pobarvajo z vojnimi barvami.
Pogovorili so se še o različnih posameznostih, o katerih so se kmalu zjedinili, kajti vse je navduševala misel, da vzemo Komanhom kolikor mogoče mnogo skalpov.
Ko so končali pogovor o vojnih zadevah, se je mogel spomniti Leteči Konj šele svojega najmlajšega
sina. Ta je sedel ves čas v bližini in molčal. Sedaj ga je pa vprašal njegov oče:
„Moj sin se je oblekel v medvedovo kožo. Ali ima pravico ?“
„Usmrtil sem ga,“ je odgovoril mladi Indijanec.
„Sam ?“
„Popolnoma sam.“
„S kakim orožjem ?“
„S puško, ki mi jo je posodil slavni micteški poveljnik. Priča je bil.“
Tedaj se je obrnil starec k Bivolovemu Čelu in dejal:
»Poveljnik Mictčkov je bil priča boja z medvedom, kajti medvedove tace leže pred njegovimi nogami. Naj nam pove, kaj je videl!“
Bivolovo Čelo je povedal potem v kratkih besedah ves dogodek, a izognil se je vsega, kar bi užalilo mladega Indijanca. Ko je končal, je vstal Medvedovo Srce in dejal:
„Sin Letečega Konja je usmrtil grizlija; porabil je za ta čin en sam strel; to je več vredno, kakor če bi bii usmrtil dvajset strahopetnih komanških psov; nje-dova srce je močno, njegova roka trdna in njegovo oko zanesljivo; zato zasluži, da ga sprejmemo med naše hrabre vojščake. Medvedovo Srce hoče, da dobi njegov mladi brat ime.“
To je bilo zelo laskavo za očeta in sina; kajti tadva nista smela staviti predloga, ki ga je ravnokar predlagal Medvedovo Srce. Vsi so bili zadovoljni s predlogom. Medvedov zmagalec je stal še vedno pri ognju. Ponosno in veselo se je zaiskrilo njegovo oko, in dejal je:
„Moj brat, Medvedovo Srce, je slaven med slav-
nimi; njegovemu predlogu se imam zahvaliti, da dobim ime. Kedaj praznujemo slavnost mojega imena?“
£ Kadar se vrnejo apaški sinovi v svoje vigvdme,“ je odgovoril starec.
,, Ali sme iti, kdor nima imena, v boj proti koman-škim psom ?“
»Ne.“
„Ampak spremiti hočem svojega prijatelja, Medvedovo Srce, v Mehiko; zato mi dajte že jutri ime!“
„To se ne spodobi; ampak medvedove tace leže pred poveljnikom Mictčkov, ki je naš gost; on naj odloči, kedaj ti da ime.u
• v . .
In Bivolovo Celo je dejal:
„Ime sem mu že izbral. Moj mlad prijatelj je premagal grizlija, zato naj se imenuje Grfzlitisca, mož, ki je usmrtil medveda. Jutri mu dam to ime, in če dovoli moj brat, Leteči Konj, naj jaše Grizlit^sca z nami v Mehiko, da vzame Komanhom dušo, kakor je vzel medvedu kožo.“
Ta predlog slavnega poveljnika je bila zopet velika odlika za mladega Apaha, zato so ga takoj vsi sprejeli.
Tako se končali svoje posvetovanje, a še dolgo so sedeli možje okoli ognja in se pogovarjali resno in mirno o vojni. Nekateri so pa šli v prepad po bivola, ki ga je usmrtil Bivolovo Čelo, in ga privlekli v bližino šotorov.
Potem je postalo vse tiho in mirno. Bivolovo Celo je spal v šotoru pri Medvedovem Srcu, in pred šotori je bila straža, ki se je menjala vsako uro.
Drugo jutro so slavili slavnost Grlzlit&scovega imena. Grizli tdsca je dobil od svojega očeta najboljšo puško, in ker je bil poveljnikov sin, je smel nositi odslej v laseh eno orlovo pero.
Beračeve skrivnosti. 192
Popoludne so se začeli vojščaki barvati z vojnimi barvami. Bilo je približno dvesto vojščakov, ki so se pripravljali za odhod. Vsi so imeli mnogo dela, preden so uredili svojo obleko in orožje ter se okrasili s prejšnjimi bojnimi odlikami.
Ko so zapustili drugo jutro šotorišče, so jih ostali nekoliko časa spremili. Sele ko so se ločili, so se vojščaki uvrstili v dolgo nepretrgano vrsto; jezdec za jezdecem, to je indijanska navada. Najstarejši vojščak je vodil celo vojsko; Bivolovo Celo, Medvedovo Srce in Gnzlitiisca so pa jahali naprej, da preiščejo okolico.
Ker niso smeli jahati skozi prosto prerijo, so morali iti čez gorovje na visoko planoto. S tem so sicer precej časa zamudili, vendar niso smeli iti zaradi previdnosti po drugi poti. Sele peti dan so dospeli do puščave Mapini, in sicer približno med Skoljkinim jezerom in zahodnim obronkom puščave Mapini.
Ker so morali priti med mesto Čiv&vo in Komanhe, so jahali naši trije poveljniki vedno proti jugu v puščavo Mapini, dokler se nenadoma vsi trije naenkrat ne ustavijo. Ravno navpično na svojo smer so zagledali sledove.
„Jezdeci!“ je dejal Grrizlitdsca in razjahal svojega konja.
„Moj brat naj šteje, koliko jih je bilo,‘‘ je dejal Medvedovo Srco in obsedel mirno v sedlu. Hotel je vaditi bistroumnost mladega Apalia, kajti sam je spoznal v pol minute število jezdecev.
Grizlitasca je preiskal sledove in potem dejal: Deset jih je bilo in j eden konj.“
„To je res. Kdo je sedel na teh konjih?“
.,Bledokožci.“
„Iz česa razvidi to moj brat?“
„Ker niso jahali drug za drugim. Njihovi sledovi so tako široki, da spozna človek lahko vsako posamezno kopito. “
„Kedaj so prišli mimo ?“
Mladi Apali se je iznova sklonil k tlom in potem odgovoril:
„Sedaj stoji solnce skoraj nad nami; prišli so mimo,, ko je stalo včeraj ravno na vrhuncu."
„Ali se jim je mudilo ali ne?*
„Zelo se jim je mudilo, kajti kopita so metala pesek nazaj. Jahali so v največjem diru.“
„Moj brat je zelo pravilno uganil; naj mi pove še to, a-i so bili dobri ali hudobni možje ?“
Grizlitasca je pogledal v zadregi poveljnika, zmajal počasi in zamišljeno z glavo in potem odgovoril:
„Kdo more spoznati to iz teh sledov? Nihče.“
„Takoj dokažem svojemu bratu, da se to lahko spozna. Mapini je široka na tem mestu štiri dni. Kdor je jahal že čez tri dni, bo gotovo varoval svojo utrujeno žival. Iz sledov se lahko razvidi, da so konji že težko privzdigovali noge; razdalje med posameznimi skoki niso velike, ampak zelo kratke, akoravno so jahali v diru. Jezdeci so bili gotovo begunci, ker so tako trudili svojo živino. “
Grizlitasea se je hotel zagovarjati in je dejal: „Tudi zasledovalci jašejo hitro.“
„ Zasledovalci zasledujejo svojega sovražnika za sledovi, a tu ni nikakih prejšnjih sledov; to so bili torej begunci, ki jih^ zasledujejo. Bili so hudobni ljudje."
Bivolovo Celo je prikimal, pogledal ostro v smer, odkoder so prišli sledovi, in dejal:
„Medvedovo Srce ima prav. Zasledovalci morda kmalu pridejo, in ker nas ne smejo videti, naj jaše
Grislitasca nazaj in pove apaškim vojščakom, naj. nam ne slede sem, temuč naj krenejo proti severu čez gore, ki obdajajo Maplni. Tam naj počakajo Medvedovo Srce. Videti moramo, kaj ti sledovi pomenijo. “
Mladi Apali je ubogal. Zajahal je svojega konja in odjahal nazaj. Bivolovo Celo in Medvedovo Srce sta pa zasledovala zahodi d del sumljivega sleda in se potem spogledala. Obema je šinila v glavo ista misel.
„Sled vodi naravnost proti zahodu,“ je dejal Bivolovo Celo.
,,Naravnost v ono sedlo. To je zelo nevaren kraj.“ „Mogoče počakajo begunci tam svoje zasledovalce. Prepričati se morava. “
„Ampak izbrisati morava svoje sledove, kajti zasledovalci so morda naši sovražniki. Moj brat naj mi pomaga. “
Izbrisala sta svoje in svojih konj sledove s čudovito izurjenostjo. Ko zasledovalci njihovih sledov nieo mogli več zapaziti, sta jahala v velikem loku naprej in dospela do gorovja, ki obdaja zahodno stran puščave Maplni. Dospela sta do gorovja približno angleško miljo severno nad sedlom, ki vodi skozi gore.
To je bila zelo nevarna okolica, vendar sta krenila s svojimi konji po zaraščenih visočinali navzgor. Ko sta prišla na drugi strani zopet v dolino, sta skrila konje. Potem sta šla peš na greben pogorja in pregledala od tam precejšen del dolgega sedla. V tej dolini se je Verdoja zadnjič odpočil. Proti jugu od te doline se je razprostirala majhna stranska dolinica, v kateri je pustil Mehikance, ki naj usmrte ali ulove Strnada. Indijanca nista seveda ničesar slutila.
Sklonila sta se k tlom, in nihče ju ni mogel zapa-
žiti, onadva sta pa spoznala s svojimi bistrimi, izurjenimi očmi vse, kar sta videla pred seboj.
„Uf!“ je dejal Medvedovo Brce.
Ta beseda je bil dokaz, da je zapazil nekaj nenavadnega. Bivolovo Celo je pogledal svojega tovariša in se ozrl potem proti smeri njegovih oči. Spoznal je moža, ki je šel iz stranske dolinice proti vrhu. Oddaljenost je bila tolika, da je bil mož komaj tolik, kakor velik hrošč, ki leze navzgor. Vendar sta spoznala Indijanca takoj, kak človek je.
„Mehikanec,“ je dejal Bivolovo Celo.
„Res je,“ je odgovoril Medvedovo Srce. „Stranska dolinica je gotovo zasedena.“
„Gotovo čakajo begunci tam svoje zasledovalce.“
Čakala sta, dokler je dospel mož na vrhunec gorovja. Stal je na vrhu in gledal proti vzhodu. Nehote sta se obrnila Indijanca v isto smer. Minulo je nekaj sekund, dokler sta preiskala vso okolico, in potem je dejal Bivolovo Čelo:
„Uf, že prihajajo!“
„Trije jezdeci!“ je pripomnil Medvedovo Srce.
Zagledala sta tri majhne točke, tako majhne, da sta jih mogla spoznati samo tako bistrooka Indijanca. Mehikanec, na, nasprotni strani sedla, jih gotovo še ni zapazil.
„Ali so to zasledovalci ?“ je vprašal Medvedovo
Srce.
v
„Ne,“ je odgovoril Bivolovo Celo.
„Zapaj pa ne ?‘‘
„ Ali misliš, da bi bežalo enajst vojščakov pred tremi ?“
,,Zakaj ne, če-so ti trije dovolj hrabri! Sicer so pa ti trije lahko samo poizvedovalci, ostali jim pa slede.“
,,To morava pa še počakati. “
Opazovala sta moža, ki je stal na nasprotnem pogorju. Sedaj je glasno zakričal in izginil hitro iz vrhunca. Zapazil je one tri jezdece.
„Dal je znamenje ostalim, ki so se poskrili,“ je dejal Medvedovo Srce.
Mož je izginil v stranski dolini. Kmalu se je zopet prikazal z dvema tovarišema, ki sta prišla iz doline. Vsi trije so se skrili za veliko skalo, izza katere so lahko pregledali celo ‘ dolino.
„Gotovo usmrte bližajoče se jezdece/1 je dejal Medvedovo Srce.
„ Ampak zakaj so samo trije, saj smo vendar videli enajst sledov!“
„Ostali so jahali naprej, kajti izza zatišja postrele hrabre sovražnike" lahko trije strahopetneži."
„Ali opozoriva one tri jezdece na nevarnost, ki jim preti ?“
„Ne samo opozoriva, ampak tudi pomagava jim, če so vredni najine pomoči. Približno v petih minutah zavijejo v dolino; tačas lahko prideva njihovim sovražnikom za hrbet. Pojdiva!“
BivolovofCelo in Medvedovo Srce sta se splazila čez vrhunec pogorja. Na oni strani ju ni mogel nihče videti. Tam sta letela kolikor sta mogla malo pod vrhuncem gorovja naprej. Tako sta dosegla grmovje,, ki se je razširjalo od vrhunca gorovja v dolino.
Za tem grmovjem sta se splazila, v precejšnji oddaljenosti od Mehikancev, v dolino. Tam sta skočila čez cesto in dospela tako na ono stran doline, kjer so se skrili Mehikanci. Varno sta se jim približala. Ker je bilo tam precej grmičevja in skal, se jima je to posrečilo, ne da bi ju Mehikanci zapazili. Tako sta prišla
Indijanca £a skalo, ki je bila komaj petdeset korakov za Mehikanci.
Izza te skale sta videla Indijanca Mehikance in lahko pregledala celo dolino. Skrila*1'sta se zaf skalo in pripravila svoje puške.
Kmalu sta zaslišala klopot konjskih kopit. V dolino so prijahali trije jezdeci.
Komaj sta jih Indijanca zagledala, sta se takoj začudeno spogledala.
*Uf!“ je zašepetal Medvedovo Srce. „To je naš brat Itintika, Gromov Strel. “
v
„In Frančeško, bakčro!“ je zašepetal Bivolovo Celo. vKaj iščejo tu? Ali se je pripetila na hacijendi del Erina morda kaka nesreča ?“
„To morava počakati. Ampak kdo je močni vojščak, ki ju spremlja? Ali ga pozna moj brat Bivolovo Čelo ?“
„ Pozna,11 je rekel Mictek. „To je najslavnejši savanski lovec, to je Knez Skalovja, ki se ga boje vsi sovražniki.1*
„Ug!“ je dejal Medvedovo Srce, in njegove temne oči so se zaiskrile. „To je velik dan, ko spozna Medvedovo Srce tega vojščaka. Na vsak način usmrtiva tiste tri Mehikance!“
..Najprvo morava vedeti, kaj nameravajo. Samo če zgrabijo svoje orožje, jih ustreliva.“
Mehikanci so ležali za skalo in šepetali'med seboj. Pričakovali so samo Strnada, in sicer še ne danes, temuč šele jutri. Torej vendar niso bili tako daleč pred njim, kakor je mislil Verdoja. In sedaj ne prihaja niti sam, ampak v spremstvu še dveh drugih. Kdo sta neki njegova, spremljevalca ?
„Gotovo jih je dobil med potjo,11 je dejal srednji
Mehikanec svojima tovarišema. Kaj storimo.? Sedaj so trije proti nam.“
„Hm!“ je odgovoril drugi. ,,Ujeti ga ne moremo zaradi njegovih spremljevalcev; ampak ustrelimo ga lahko. “
„In njegova spremljevalca? Ali ju pustimo?“ „Neumnost! Usmrtiti ju moramo, da ne moreta ničesar povedati. Časa imamo še dovolj. Še niso dovolj blizu, in nihče nam ne sme uiti. Naši prvi streli jih morajo zadeti, sicer se nam lahko slaba godi; saj vemo, kak vrag je ta Strnad. Sicer imamo pa še dovolj časa. Našli bodo sledove našega taborišča in jih natančno preiskali. Tako se zamude dolgo časa pred našimi puškami in nam ne morejo uiti Ni nam treba hiteti, mirno lahko namerimo. “
„Če bi bili naši tovariši, ki nam jih pošlje Verdoja na pomoč, že tu, bi lahko vse tri ujeli, “ je dejal tretji. „Ne rabimo jih. Dovolj nas je.“
Niti slutiti niso, da sta malo korakov za njimi dva strašna moža, ki jih strogo nadzorujeta.
Medtem je prijahal Strnad s svojima spremljevalcema bliže, a jahal je počasi in natančno preiskal s svojim bistrim očesom celo dolino in oddaljenost obeh pogorij. „Nevarna luknja!“ je dejal.
„Zakaj ?“ je vprašal Gromov Strel.
„Ce nas Verdoja tu ni počakal, zasluži, da bi ga pošteno pretepel. Jahajmo počasi naprej in se delajmo, kakor bi na nobeno stran ne pogledali. A pazil bom na vsako malenkost. “
Jahali so počasi naprej in dospeli tja, kjer je Verdoja počival. Tam so se ustavili.
„Tule so lopovi počivali,“ je rekel Frančeško. Strnad je pogledal naokrog in dejal potem hitro:
Beračeve skrivnosti
preganjanje okoli sveta.
Velik roman, poln razkritja skrivnostij človeške družbe
spisal
kapitan Ramon Diaz de la Eskosura
prestavil grof Sokolski
Ta roman nam predočuje dolgotrajen boj za ljubezen in življenje, boj zoper nevoščljivost in sovraštvo.
Doktor Janko Strnad je pravi slovenski junak, ki se ti prikupi ži“ na prvi pogled, in slediš mu iz domovine v daljne, tuje dežele, iz jeduu nevarnosti v drugo.
Mraz te pretresa, če bereš o teh dogodkih, in drugič se ti topi srce od veselja. Seznaniš se s plemenitimi in krasnimi ženami, z g r o f i c o Silvo, z indijansko nevesto Karjo in drugimi: a tudi hudobna brata Kor tej o, nepravega grofu Alfonza in druge hudobneže spoznaš.
Koliko skrivnostij ve stara ciganka Carba? Ka_ o zmivga slednjič pravica nad krivico? Koliko mora pretrpeti doktor Strnad iu njegovi tovariši dokler se po šestnajstletni ječi maščujejo nad svojimi sovražniki?
•Sš* Naznanilo
Vse to zveš v tem romanu, in tim dalje bereš, tem bolj se zsmiina? za svojega ljubljenca.
Roman: „B«sračeve Skrivnosti" izlnja v zvezkih po 30 vinarjev. Vsak zvezek obsega 32 tiskanih st-ranij z eno podobo. Dobiva se v vseh knjigarnah. Če bi raznaševalec pozabil na nadaljevanje, obrnite se na ono knjigarno, ki je na ovoju označena. Če bi slučajno v dotičuem kraju ne bilo knjigarne, pošljite deuar za dotične zvezke po poštni nakaznici ali pa v znamkah, in svoj natančni naslov na podpisano založniško knjigarno, ki Vam zaželjene zvezke nemudoma dopošlje.
Dunaj, VII. Sigmaudgasse 11. *
JOSIP RUBINSTEIN, založniška knjigarna ^
Tisk c. kr. drornik tiskarjev Fr. Winiker in Schickardt v Brnu.
Zvezek 49
Dobiva se
'■ : ■ v - •
S Tft S' '* 'r --P'
\ l ■ '•*> • ■.
H( ifc* !
Slavko se je veselo iznenadil.
Beračeve skrivnosti
193.
„Brzo! Razjahajta svoje konje, zvežita jih in se delajta, kakor bi se hotela odpočiti! Hitro, hitro!“
Krekov pogled je šinil tja, kamor je pogledal preje Strnad, in takoj je razjahal svojega konja.
„Prav imate!“ je dejal. „Ampak delajmo se, kakor
bi ne bili ničesar zapazili. Poiskati si moramo kako
zavetišče. “
„Tu na desno, za ono veliko skaloje rekel Strnad, „konj gotovo ne ustrele. Vsak naj gre na drugo stran, delati se moramo, kakor bi iskali les za ogenj; potem pa skočimo hitro za skalo. “
Pastili so svoje konje in začeli nabirati suhe veje. „Vidite!“ je dejal prvi Mehikanec. „Tu se odpočijejo. Popolnoma mirno jih lahko postrelimo/4 ■
„Suh les nabirajo,“ je dejal drugi. »Naj žive še četrt urice. Ampak grom in strela! K;ij pa to pomeni?“
„Prokleto!“ je zaklel tudi prvi. „Skočili so za skalo.
Ali slutijo morda nevarnost?"
„Hm!“ je zagodrnjal tretji. „Izbrisali nismo svojih sledov. “
„Saj teh še niti zapazili niso! Saj še niso bili v stranski dolinici. Za skalo so se skrili iz druzega vzroka. “
„Ne verjamem. Sedaj smo mi tu, oni pa tam. Nas ravnotako oblegajo, kakor mi njih.“
To je bilo res. Strnad ni videl druzega, kakor odlomljeno vejo pri vhodu v stransko dolinico. Mehikanec, ki je bil preje na vrhu gorovja, se je prijel za njo in jo odlomil. Lubje se je zatrgalo, in nastala je svetla lisa, ki jo je takoj videlo bistro Strnadovo oko. Tudi Gromov Strel jo je potem zapazil.
Sedaj so bili vsi trije za skalo popolnoma na varnem.
193*
„Kaj pa je?“ je vprašal Frančeško.
Ni mogel namreč razumeti, zakaj so so skrili.
„Ali ne vidiš tamle v grmovja zatrgane veje?u je vprašal Gromov Strel.
„ Oh! Saj res ! “
„In tamle razbrskako kamenje?“
„ Vidim. “
„Torej, nekdo je bil pred kratkem na vrliu in gledal, če že prihajamo. Ko nas je zapazil, je hitel v dolino, a namesto da bi bil letel, se je bolj dričal in napravil tiste sledove. Tamle so ljudje, ki čakajo na nas.“
„Grom in strela !*‘ je zaklel Frančeško.
„Nikar se ne boj,“ se je nasmehnil Strnad. „Samo dva, največ trije možje so.“
„Zakaj samo toliko ?“ je vprašal Gromov Strel.
„Ali mislite,“ je odgovoril Strnad, „da nas čaka Verdoja z vsem svojim spremstvom? Nikakor! Najprvo mora spraviti jetnike na varno. Štiri ietnike ima, a njegovo spremstvo znaša samo enajst mož, zato je pustil tu največ tri može. Saj ni vedel, da dobim pomoč; mislil je, da pridem sam, in potem bi zadostaval en sam mož, ki bi me počil izza varnega skrivališča. Natančno moram preiskati celo dolinico. Morda zapazimo skrivališče. “
Počasi in previdno je preiskal s svojim bistrim očesom vsak grm in kamen, kjer bi se utegnil kdo skriti.
„Oh, sem že našel!“ je dejal potem.
„Kje?“ je vprašal Frančeško.
„Za ono veliko skalo sem zagledal koleno. Jim bom 'pa privoščil eno krogljo.“
„Ki gotovo ne zadene,“ je rekel bakero.
„Prepričan sem o nasprotnem.“
Vlegel se je na tla. Skala, za katero so se skrili, je bila namreč spodaj malo odkrušena. Zato je lahko nameril skozi to odprtino, ne da bi ga kdo zapazil. Potem je prosil Kreka:
„Ce nataknete svoj klobuk na svojo puško in ga pokažete toliko čez skalo, kakor bi hotel kdo pogledati čez kamen, gotovo kdo nameri na klobuk. Tedaj mora pogledati čez skalo, in moj je.“
„Poskusimo,“ se je nasmehnil Gromov Strel, snel •svoj klobuk iz glave in ga nataknil na puško.
Tam sta Indijanca vse natančno opazovala. Pripravila sta svoje puške, da sprožita lahko vsak trenutek.
„Sedaj so že dovolj blizu,“ je dejal Medvedovo Srce. ,,Razjahali so svoje konje. Knez Skalovja je pogledal naokrog, in njegovo oko se je zaiskrilo; zapazil je nekaj sumljivega. Kaj neki?'1
Bivolovo Celo mu je prikimal.
„Zapazil je nevarnost. Ve, da ga čaka smrt. Sedaj ukazuje svojima spremljevalcema. Le miruj ! Res, velik lovec je '?
„Uf!“ je zašepetal Medvedovo Srce. „Skočili so za skalo. Rešili so se brez nas. Kaj neki napravijo sedaj ?“
Minulo je nekaj minut; tedaj se je prikazal za skalo klobuk; videlo se je, kakor bi pogledala glava previdno čez skalo.
„Uf!“ je zašepetal Medvedovo Srce. „Kaka neprevidnost !“
,,Ali res misli moj brat, da je Knez Skalovja tako neumen?* je vprašal Bivolovo Celo. „Počakajmo izid te burke. “
Mehikanci so šepetali med seboj; potem je zgrabil prvi svojo puško, jo naslonil na rob, pogledal z glavo
čez skalo in nameril na klobuk. Ni še dobro nameril, ko se zabliska na oni strani Strnadov strel, in Mehikanec se je zgrudil mrtev na tla.
„Ali vidi sedaj moj brat, daje bila to samo zvijača ?“ je vprašal Bivolovo Celo.
„Knez Skalovja je res velik lovec!“ muj je odgovoril Apali.
„Gotovo bi usmrtil tudi še onadva; a to traja predolgo. Ali se pokaževa ?“
„Le,“ je dejal Medvedovo Srce.
Mehikanca sta imela toliko opraviti s svojim mrličem, da nista zapazila, kaj se godi za njima. Indijanca sta vstala in namignila na ono stran; potem sta zopet izginila za skalo.
„Tristo vragov, kaj je pa to ?“ je dejal Gromov Strel.
v
„To je Bivolovo Celo,“ je rekel Strnad. „Kdo je Indijanec, ki-je bil poleg njega?“
„Apaški vodja Medvedovo Srce,“ je odgovoril Gromov Strel.
„Slavni Medvedovo Srce? Kak slučaj! Torej je ovražnik med nami. Kdo bi bil slutil, da sta tadvaj poveljnika v bližini. Kako srečen slučaj!“
„ Gotovo ustrelita Mehikance; kar mirno počakajmo,“ je dejal Frančeško.
„To bi bilo neprevidno,“ je rekel Strnad. „Bolje je, če jih ujamemo žive.
„Potem jih lahko izprašamo. Mislim, da ti Mehikanci ne znajo apaškega jezika. Ce zakličem, gotovo ne sbodo slutili, komu velja, in kaj pomeni. Indijanca sa ne bodeta odgovorila.“
„Misl'm, da ne,li je dejal Gromov Strel.
Strnad je malo počakal, potem je pa zavpil s svojim mogočnim glasom, ne da bi stopil izza skale:
„Tldo ente akajija — koliko sovražnikov jetam?“ Takoj sta pokazala Indijanca dve roki čez skalo. „Torej samo dva;“ je dejal Strnad, „uganil sem.“ In zopet je zaklical:
„Ni n6ki eti tiisca, ni n6ki hotli Inta hmta — nočem ju mrtva, ampak hočem ju živa !“
„Kaj pa vpije ta Strnad ?“ je dejal jeden Mehikanec. „Ce nas hoče zasmehovati, naj govori špansko!
V proklfctem položaju sva. Ce se le ganeva izza skale; naju ustrele. Ničesar druzega nama ne preostaja: ostati morava tule do noči, ali pa, dokler se vrnejo naši tovariši. “
A slučaj je hotel drugače. Indijanca sta razumela Strnada. Odložila sta svoje puške, utaknila nož med zobe, vstala in se tiho plazila do Mehikancev. Strnad je to zapazil in vedel, da mora obrniti pozornost Mehikancev nase, zato je stopil izza skale, in nameril. — „Oh, streljati hoče!“ se je smejal desni Mehikanec in pogledal previdno izza skale. Takoj mu zasmodim
krogljo v njegovo predrzno bučo!“
Zgrabiti je hotel svojo puško, a v istem trenutku
mu je stisnil nekdo tako močno vrat. da mu je kar
sapa pošla; njegovemu tovarišu se je zgodilo ravncrtako. „Sedaj pa le tj a! “ je rekel Strnad.
Skočil je vprek čez dolino, in njegova tovariša sta mu sledila. Ni jim bilo treba pomagati, kajti Indijanca sta že sama povezala onesveščena Mehikanca.
„Bivolovo Celo, poveljnik Mictekov, me }e rešil že ■drugič,“ je dejal Strnad.
Hvaležno je podal Micteku roko.
„Knez Skalovja se je sam branil/1 je odgovoril
poveljnik skromno. „Tu stoji apaški poveljnik Medvedovo Srce.“
Strnad mu je podal roko.
„Pozdravljam hrabrega poveljnika Apaliov,“ je dejal. „Njegovo ime je slavno, a njegovo postavo vidim šele danes. “
„Se slavnejši je Knez Skalovja,“ je odgovoril Apah. ^Prijatelj rudečekožcev je, in njegov brat hočem biti. “ —
Kdo bi bil tedaj slutil kaka skupna usoda jih čaka. Tudi ostali so se pozdravili; potem so se vsedli in se posvetovali, a tako, da jih Meliikan.,t mogla
slišati.
„Kaj je napotilo naša prijatelja čez |.n je
vprašal Bivolovo Celo.
„Zelo nesrečen dogodek," je odgovoril t ; :: i !. „Napadli so hacijendo del Erina.“
„Kdo ? Ti Mehikanci ?“
„Da. Ti lopovi so ugrabli štiri osebe, namrc' senorja Marijana, senorja Kreka, senorito Olgo in seno-rito Karjo.“
Indijanci se nikdar ne začudijo, vsako poročilo poslušajo hladnokrvno; ko je pa imenoval Strnad ta imena, sta se oba poveljnika iznenadila in prestrašila.
„Karjo, mojo sestro ?“ je vprašal Bivolovo Celo.
„Karjo, rožo Mictekov?“ je zaklical Medvedovo
Srce.
„Da,“ je odgovoril Strnad.
„Kako se je pa to zgodilo? Ali ni bilo mož doma?“ sta vprašala oba iz jednega grla.
„Vsi možje so bili doma, ampak —“
„Ne, ne, to je nemogoče,“ je zaklical Medvedovo
Srce. „Kaki možje so neki to bili, če morejo ugrabiti sovražniki jetnike ?“
Tako je segel Indijanec Strnadu v besedo. Njegova Karja mu je bila nad vse.
„Poveljnik Apahov naj me posluša, “ je rekel Strnad. „Mene so tudi ujeli.“
„Kneza Skalovja so ujeli ?“ je vprašal Medvedovo Srce neverjetno.
„Da.“
„Ampa,k sedaj je prost!“
„Ker se je oprostil. Poslušajta, kaj se je zgodilo!41 Potem jima je povedal Strnad v kratkih potezah vse dogodke zadnjih dni. Ko je končal, mu je podal Apah roko in prosil:
,.Knez Skalovja naj mi odpusti. V temni noči pobije lahko vsakdo najmočnejšega in najhrabrejšega junaka zavratno na tla. Sedaj pa skrijmo svoje konje, kajti nihče ne ve, kaj nas še čaka.“
Peljali so konje v stransko dolinico, kjer so našli tudi konje onih treh Mehikancev. Skrili so jih za grmovje, kjer so se mirno pasli. Mehikanca, ki sta se sedaj že zopet zavedala, so spravili tudi tja. Frančeško je moral stražiti pri vhodu v stransko dolinico, ostali so pa poslušali, kako je izpraševal Strnad jetnika.
„Vidva spadata k Verdojevi družbi ?“ je vprašal. Nihče ni odgovoril.
,, Videl sem vaju pri njem: nič vama ne pomaga^ če molčita ali tajita,“ je dejal. „SamO to pripomnim, da se vajina usoda poslabša, če ostaneta trdovratna. Zakaj ste ostali v tej dolini ?“
„Verdoja nam je ukazal," je odgovoril jeden izmed njiju osorno.
„Čemu?“
liera^bve skrivnosti. 194
1546
„Da Vas ujamemo ali usmrtimo.“
„Saj sem vedei. Ali ste se me res upali samo trije napasti ? Saj me vendar poznate. Usmrtili bi me bili lahko, a ujeli ne.“
„Mislili smo, da pridete šele jutri tule mimo, in Verdoja nam je obljubil pomoč. “
„Oh! Torej pridejo še ljudje ?“
„Še.“
„Kedaj ?“
„Morda jutri dopoludne.“
„ Koliko ?“
„Ne vemo.“
»Kam je peljal Verdoja jetnike ?“
„Tudi tega ne vemo.11 „Ne laži se!“
„Ali mislite, da nam pove Verdoja take skrivnosti?“ jjHm! Ampak tisti, ki se jutri sem vrnejo, bodo gotovo vedeli ?“
„Gotovo.“
„Kje je snidejo z vami?“
„Tu v tej dolinici."
„Koliko vam je obljubil Verdoja za rop?“ „Vsakenu možu sto pesov.“
„Dobro. Sedaj se pogovorimo o vajini usodi.“ Sklenili so, da ju usmrte, akoravno jima je hotel rešiti Strnad življenje.
Nato so peljali Mehikanca globokeje v dolino. Strnad je ostal pri konjih, in ko je cul dva strela, je vedel, kaj pomenita. Oba mrliča so spravili potem k tretjemu, in jih niti pokopali niso. Kmalu se je zbrala velika množica jastrebov, ki so začeli žreti mrtve Mehikance. — — —
Sedaj so bili sami in so se lahko pogovarjali tudi
o vzrokih, ki so napotili Apalie v te kraje. Strnad ni vedel, da je v Monklovi cel švadron konjenikov, ki so Huaresovi pristaši.
•v
Verdoja je imel še šest Mehikancev. Ce se jutri zjutraj vrnejo, se jih ni treba bati. Zato so sklenili, da naj se vrne Medvedovo Srce k svojim Apahom.
Bivolovo Celo in Medvedovo Srce sta šla potem k svojim konjem. Medvedovo Srce se je vrnil k apaš-kim vojščakom, Bivolovo Celo pa k Strnadu.
Celo popoludne in celo noč je bilo v dolini vse mirno. Sele drugi dan proti poldnevu so čuli klopot konjskih kopit. Strnad je postavil vsacega tovariša za drugo skalo in jim naročil, naj ustrele naj prvo konje.
Kmalu je prijahalo šest jezdecev od zahoda v dolino. Ustavili so se, da pregledajo okolico. Ko pa niso zapazili nobenega tovariša, so zavili v ozko stransko dolinico. Komaj so tja dospeli, ko počijo štirje streli in potem iz dvocevk še dva.
Vsi konji so se zgrudili mrtvi na tla. Jezdeci so bili vsi zbegani, in to priložnost so porabili strelci. Skočili so izza skal, in še preden so mogli razjahati Mehikanci svoje konje, so jih pobili ti s puškami na tla. Potem so jih zvezali z lasi, da niso mogli uiti.
Mož, ki je prišel v častniški obleki na hacijendo del Erina, je bil vodja teh šestih Mehikancev.
„Sedaj se pa zopet vidiva, moj dečko, in lahko obračunava,“ mu je dejal Strnad. „Ne boš imel kmalu zopet priložnosti obiskati nas kot častnik. “
Jezno je pogledal mož Strnada in mu odgovoril: „Prost Mehikanec sem, z menoj ne sme nobeden tujec obračunati. “
„Prost Mehikanec?“ se je zasmejal Strnad. „Do
194*
1548
sedaj še nisem vedel, da je človek, ki leži zvezan na tleh, prost. Kam ste spravili jetnike?“
„To nikogar nič ne briga. “
„Samo enkrat ponovim še svoje vprašanje. Kje so jetniki ?“
„Ne povem!“
Tedaj je potegnil Bivolovo Čelo svoj nož izza pasa, ga nastavil Mehikancu na srce in rekel :
„Kje je moja sestra Karja?a
Mehikanec je trdovratno molčal; ni namreč poznal Indijancev. Vodja Mictekov je pa mirno pripomnil: „Odgovori!“
„ Nočem !‘‘
„Torej ni treba, da bi živel. Samo mrtveci molčijo, in kdor molči, naj umre. Ampak umrl ne boš hiti’o, temuč počasi. “
Pii teh besedah je nastavil nož na Mehikancev trebuh in mu ga bliskoma preparal, da so mu čreva takoj prišla iz telesa. Mož je strašno zakričal. Spoznal je, da mora na vsak način umreti, zato je zaklical: „Prokleti vrag, sedaj šele prav nič ne zveš!“ Potem se je obrnil k svojim tovarišem in pristavil: „Tisočkrat proklet naj bo tisti izmed vas, ki pove, kam smo spravili jetnike!“
„Tedaj umro vsi, kakor ti! “ je dejal Bivolovo čelo hladnokrvno.
Nastavil je nož drugemu na trebuh in ga vprašal: „Povej, kje so?“
Mož se je obotovijai, j. id bi si bil rešil življene, a prokletstvo njegovega tovariša ga je skrbelo. Micteku se pa ni ljubilo čakati, sunil ga je z nožem v trebuh, in tako so tudi temu prišla čreva iz strašne rane.
„Torej pa umrite, kakor psi,“ je dejal Bivolovo
Čelo. „Zvijajte se v bolečinah, dokler vas ne usmrti mrzlica in pekoče solnce. Govori pes, kje so jetniki‘?“
S temi besedami se je obrnil že k tretjemu.
„Takoj povem!“ je zaklical ta hitro.
„Molči!“ je zarohnel vodja nad njim.
„Saj ne norim!“ je odgovoril mož. „Ziveti hočem, in ne poljubi se mi umreti tebi na ljubo!“
„Torej naj te pogoltne peklensko žrelo, prokleti izdajalec!“
Vodja je videl, da je žrtvoval zastonj svoje življenje, zato se je kar penil od bolečin in jeze. Krvavo je gledal, in goste pene so se mu naredile na bledih ustnicah.
„Govori hitro!“ je ukazal Bivolovo Čelo Mehikancu.
Pri teh besedah je porinil svoj nož skozi jetnikovo obleko, da je dosegel z ojstrino že golo telo.
„Saj že govorim; odmakni nož!“ je zaklical mož ves prestrašen. „Jetniki so v nekem starem svetišču."
„Ali še žive?44
„Upam !“
„Kje je tisto svetišče ?“
,,V državi Čiv&va, v bližini haciiende Verdoia.44
„ Opiši mi jo!“
„Stara, mehikanska piramida je; na /everni strani hacijende je in je zaraščena okrog in okrog z grmovjem.44
n Kje je vhod?“
„Ne vem. Ponoči smo bili tam. Počakati smo. morali na prostem in nismo smeli blizu.“
„Nihče izmed' vas?44
„Nihče. Samo senor Verdoja, senor Pardčro in nek star služabnik so šli v piramido. Najprvo so spravili noter obe dami, potem pa oba gospoda.44
„Na kateri strani je vhod?“
„Ne vem.“
„Tepec! Na kateri strani ste se ustavili ?“
„Na vzhodni strani.“
„Ali je izginil Verdoja na tej strani v piramido ?“
v
„Ne. Sel je za grmovje, ki obdaja piramido, in izginil na južni 'strani.“
„Torej je vhod na južni strani. Kaj ste storili potem, ko ste spravili jetnike ?“
„Jahali smo na hacijendo Verdoja; tam smo dobili druge konje in živeža, potem smo pa takoj odjahali. „Kam ?“■
„Sem.“
„Koliko časa ste jahali ?“
„Od dveh po polnoči do sedaj.“
„Če sedaj odjašemo, ali dospemo zvečer do piramide ?“
„ Lahko. “
„Dobro. Pokazal nam boš pot, a vodi nas tako, da nas nihče ne zapazi. Če bi pa hotel uiti ali nas goljufati, te na mestu ustrelimo. Ali si si zapomnil pot ?“ „Sem, natančno jo poznam.“
„To zadostuje, in tvojih tovarišev ne rabimo. Po savanskih postavah so zaslužili smrt, zato jih tudi usmrtimo ; ker se nam pa niso protivili, naj umrjo hitre smrti. “
Preden mu je mogel Strnad ubraniti, je zabodel vsem trem ostalim Mehikancem nož v srce; v desetih sekundah so bili mrtvi. Potem se je obrnil k onima dvema, ki sta ležala poleg z razparanim trebuhom, in jima prerezal vezi.
„Tu ostanita in glejta, kako bodo raztrgali jastrebi .vajine tovariše; potem se lotijo ptice tudi vaju, in
boriti se bosta morala z njimi, dokler ne omagata. —
,— Sedaj moramo pa oditi, da se predolgo ne zamudimo/1
„Zakaj pa ne vzameš mrličem skalpov ?“ je vprašal Gromov Strel.
Ponosno mu je odgovoril Bivolovo (Jelo:
„Vodja Mictekov vzame skalpe samo takim sovražnikom, s katerimi se je boril; to so paxpsi, in njihovih kož ne mara; ti so umrli, kakor š&kali, ki jih lahko ubiješ s palico."
Vzeli so vsem šestim Mehikancem, kar so imeli, potem so pa odjahali. Zvezanemu jetniku so dali konja, ki ga je imel Strnad odveč.
Živa Mehikanca sta pa ostala na mestu in se trudila, da bi spravila svoja čreva v trebuh. Vpila sta, kolikor sta mogla. Prejela sta zasluženo kazen.
Strnad, Bivolovo Celo, Gromov Strel in Frančeško tfo odjahali z vodnikom čez sedlo proti severu, kjer so jih čakali apaški vojščaki.
Ko je Medvedovo Srce čul, kaj se je zgodilo v dolini, se je popolnoma strinjal s tem, kar je storil Bivolovo Celo.
Vodnika so vprašali, če je slišal ali videl, da so Komanhi v čivdvski okolici. Odgovoril je, da ničesar ne ve. Tudi o vladnih četah, ki so bile na liacijendi Ver-doja, ni vedel ničesar. Saj je odjahal že ob dveh zjutraj, m vojaki so prišli tja šele pozneje.
Sklenili so, da takoj odpotujejo. Apahi napadejo haci-jendo ter ujamejo Verdojo in Pardčra. Prisiliti so ju hoteli, da jim izročita jetnike, in ju potem obsoditi. Jedtiega Apaha so poslali k Letečemu Konju, naj mu sporoči, kje in kedaj se snidejo ostali Apahi s temi, ki so prvi
1 °dpotovali.
Sedaj so odjahali. Strnad, Gromov Strel, Frančeško, Bivolovo Čelo, Medvedovo Srce in Grizlitasca so jahali naprej, vodnik je bil v sredini. Za njimi so sledili najstarejši apaški vojščaki, in za temi ostali, in sicer drug za drugim. Dospeli so na čivdvsko visoko planoto in jahali mimo več hacijend, ne da bi jih bil kdo zapazil.
Pozno popoludne so jahali mimo gozda, ki je bil tako dolg in velik, da ga niso mogli preiskati, akoravno bi bili morali to iz previdnosti storiti. V mraku so dospeli do meje Verdojevega posestva in so zagledali v zahodu piramido.
To temno zidovje je bilo že od nekdaj kraj, kjer se je izvršil marsikateri čin, o katerem ni smel vedeti svet. — — —
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Beračeve_skrivnosti«