Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 42.976:
Preiskal je sledove in dejal potem zadovoljno:
{{prelom strani}}
„Vražji dečko, ta Strnad! Izmed teh treh konjev je nosil samo j eden jezdeca, ostala dva sta bila prazna; to razvidim iz globočine sledov. To je bil gotovo Strnad, vzel je svojim zasledovalcem, ki jih je usmrtil, dva konja, da med potjo lahko menja in torej hitrejše jaše. Jahal je proti vzhodu, da pride na ta način za svoje zasledovalce.
Sedaj se je ozrl proti zahodu, kar zagleda nekaj korakov pred seboj precejšen kupček peska. Ta kupček gotovo ni nanesel veter; napravil ga je na vsak način človek.
„To je gotovo kako znamenje, ki ga je naredil Strnad," je dejal Gromov Strel veselo. „Takoj moram kupček natančnejše preiskati."
Segel je z roko v pesek in kmalu našel zložen listek. Razvil ga je in bral:
::::„Ušel sem, ostali so še jetniki, ampak zdravi in čili. Imam dva konja.in dovolj orožja in streliva. Verdoja me je pobil na dvorišču zavratno na tla. Pardéro in trinajst Mehikancev so prišli z njim. V hacijendo so prišli skozi okno pri častniku, ki je pri nas prenočil. Marijana, Kreka, Olga in Karjo so premagali z zvijačo. Mojo obleko so pozabili preiskati. Papir in svinčnik imam ter vam pustim to znamenje. Jetnike lahko oprostimo, bodite brez skrbi. Hitite nemudoma za menoj; zaznamoval bom svoj sled.
::::Dne ... zjutraj ob 9.
<p align=right>Strnad."</p>
„Hurá!" je zaklical Gromov Strel. „Sedaj je pa vse v redu!"
Potem se je obrnil k jednemu bakeru in dejal:
{{prelom strani}}
»Frančeško ostane pri meni, ti se pa vrneš s trudnimi konji na hacijendo in izročiš senorju Karpelesu ta listek, ki ga potolaži. Reci senorju, da smo samo eno uro za Strnadom. Ob devetih je bil tu, in sedaj je komaj deset. Naprej! Hitro!"
Premenjali so konje, in potem sta oddirjala Gromov Strel in Frančeško na dveli čilih konjih proti vzhodu, naravnost v puščavo Mapini; sledila sta razločnemu Strnadovemu sledu. Bakero se je pa vrnil rad domov; vesel je bil, da mu ni bilo treba jahati v puščavo, ki je na zelo slabem glasu.
Gromov Strel in Frančeško sta pa dirjala, kar se je dalo. Mehikanski konji se tudi v več dnevih ne utrudijo, če ne nosijo jezdeca. Zato sta dirjala sedaj kakor blisk. Ker je pa gotovo tudi Strnad hitel, kolikor je mogel, zato ga nista mogla tako kmalu dohiteti.
Minulo je dopoludne, in bilo je že pozno popoludne, ko sta zagledala slednjič v daljini dve majhni temni točki.
„To je Strnad in njegov drugi konji!" je dejal Gromov Strel. „Pred nočjo ga morava dohiteti."
Hitela sta z vsemi svojimi močmi za Strnadom. Minulo je pol ure. Točki ste se povečali. Spoznal si že lahko jezdeca in enega prostega konja. Videl si sedaj tudi že, ga je dvignil jezdec svojo puško in jo zavihtel nad svojo glavo.
„Obrnil se je in nas videl," je dejal tedaj Gromov Strel.
„Ampak misli, da smo sovražniki," je pripomnil Frančeško.
„Zakaj?"
„Ker se ne ustavi in nas ne počaka."
„Moj dragi Frančeško, izvrsten bakéro si, ampak {{prelom strani}} prerijski lovec pa nisi. Če bi naju počakal, bi se zamudil. Tu je vsaka minuta dragocena. Ponoči ne vidimo sledov naših sovražnikov; tedaj preveč zaostanemo, kajti roparji gotovo tudi ponoči jašejo. Zato moramo porabiti dan do zadnje sekunde. Strnad natančno ve, da ga itak dohitimo."
„Ampak vendar bi bila midva lahko njegova sovražnika!"
„Tedaj bi bilo tem nespametnejše, če bi naju počakal. Sicer pa sluti, da sva njegova prijatelja. Poglej, zopet nama je dal znamenje."
Sedaj je dvignil tudi Gromov Strel svojo puško in zavihtel z njo po zraku.
To je zadostovalo, Strnad je vedel, da so za njim prijatelji, ki prihajajo na vsak način iz hačijende del Erina.
„In vendar ga dohitiva," je dejal Frančeško.
„To je lahko umevno," mu je odgovoril Gromov Strel. „Vzeti je moral konje, kakoršne je dobil, dobre ali slabe, midva sva si pa izbrala najboljše. Sicer so bili pa njegovi konji že utrujeni. Tudi precej težji je ko midva. Poglej, sedaj je premenil konja!"
Videla sta, kako je presedel Strnad v diru iz jednega konja na druzega.
„Še sedaj se noče ustaviti, ko se preseda; tako je prav," je pritrdil Gromov Strel. „Zapomni si, da ne bode jahal počasneje, ko ga dohitiva, da bi naju pozdravil. Strnad je „Knez Skalovja" in natančno ve, da ne sme zamuditi niti sekunde."
Oddaljenost med jezdeci je postajala vedno manjša. Sedaj so že slišali drug druzega.
„Gospod Strnad!" je zaklical Gromov Strel slovensko.
{{prelom strani}}
Tedaj se je zdravnik obrnil in odgovoril:
„Gospod Krek! Oh, že davno sem Vas spoznal!"
„Haló! Po čem pa?"
„Tako jaše samo izkušen prerijski lovec, in na hacijendi del Erina ste Vi edini. Ampak le hitite naprej!"
„Takoj pridem!"
Vzpodbodel je svojega konja, vstal v sedlu, da zmanjša težo, in glasno zakričal. Krekov in Frančeškov konj sta dirjala, kolikor sta mogla. Kmalu sta jahala vštric Strnada.
„Pozdravljena, in hvala bodi Bogu!" je dejal Strnad in podal obema roko. „Ali sta našla moj listek?"
„Sva; poslal sem ga hacijenderu."
„To je prav. Ali ste vzeli s seboj še enega moža?"
„Da. Spremljal naju je samo, dokler smo našli Vaš list."
„Tako je prav. Ampak zakaj ste otovorili svoje konje s takimi zavoji?"
Gromov Strel se je nasmehnil.
„Tu notri imam same potrebne stvari," je dejal. „Ker sem si mislil, da bodo gospodje, ki jih oprostim, gotovo zelo slabo oboroženi, sem jim prinesel nekaj orožja. Vaša lovska obleka in vse Vaše orožje je zraven."
„Oh, ali res?" je vprašal Strnad veselo.
„Res."
„Moja puška »medvedja smrt« tudi?"
„Tudi."
„In Henrijeva puška?"
„Tudi, tudi."
{{prelom strani}}
„Moji revolverji, noži in tomahavk?"
„Vse, vse! Tudi Marijanovo in orožje svojega brata sem prinesel."
„Hvala lepa! Zelo previdni ste bili. Sicer se pa med jezdenjem lahko pogovarjamo. Kako je na hacijendi? Kedaj so zapazili napad?"
Gromov Strel mu je povedal vse, kar se je zgodilo odkar se je vrnil s hacijende Vandákva domov do sedaj. Potem je začel praviti tudi Strnad, kar je tačas doživel, in Gromov Strel in Frančeško sta ga pazljivo poslušala.
Medtem so dirjali v najhitrejšem diru do pozne noči, dokler niso mogli sledov več razločiti. Tedaj so se morali ustaviti. Slučajno so dospeli do majhnega pašnika, kjer so se konji lahko napasli. Lesa ni bilo pa prav nič, zato so morali prenočiti v temi.
Govorili so malo. Morali so se odpočiti. Šele proti jutru je dejal Gromov Strel:
„Vragovi so gotovo jahali celo noč!"
„Gotovo," je odgovoril Strnad. „Saj vedo, da jim sledim. Gotovo se šele zjutraj malo ustavijo, in to moramo porabiti, da nadomestimo, kar smo ponoči zamudili."
V tistih krajih ni niti zore niti mraka. Noč preide čudovito hitro v dan, ravnotako dan v noč.
Strnad je govoril zadnje besede še v temi, pet minut pozneje je bil že svetel dan, in naši trije jezdeci so odjahali v najhitrejšem diru v puščavo Mapini. — — —
Kjer meji Nova Mehika in Aricóna na reko Rio Grande del Nord, leži na jugu te velikanske reke velika, visoka planota. Samo tuintam je kako majhno pogorje, in planota se konča na vzhodu v rodovitne {{prelom strani}} pašnike komanških Indijancev. Na planoti stanujejo pa Apahi, ki so večni smrtni sovražniki Kománhov.
Tačasni predsednik je poklical Komanhe v Mehiko, da pomagajo vladi. Radi so ustregli vladnemu pozivu, kajti upali so, da se vrnejo z bogatim plenom v svoje domače pokrajine. Več tisoč Komardiov se je zbralo, ampak ne naenkrat in javno, temuč razdelili so se v rodove in potovali na skrivnem v Mehiko, da bi njihovi smrtni sovražniki, apaški Indijanci, ničesar ne zapazili.
Približno jeden teden pred dogodki, o katerih smo ravnokar slišali, je bilo na jugu visoke planote v majhni preriji zelo živahno življenje. Takrat se namreč ravno selijo divji bivoli v severne pokrajine. V velikih četah se rinejo skozi severni prelaz. Tedaj pridejo Indijanci sosednih pokrajin in prerij v te kraje, da se preskrbe za celo zimo z mesom.
Solnce je stalo že visoko, in daleč na okrog se je razprostiral krvav prizor. Daleč na okrog so ležali na tleh mrtvi bivoli, in daleč na okrog so „delali meso" rujavi Indijanci, kakor pravijo prerijski stanovalci. Mnogo grmad je gorelo, pri katerih so pekli slastno pečenko. Na tisoče in tisoče vrvi in jermen so razpeli od drevesa do drevesa, in tam so viseli dolgi in tanki kosi bivolovega mesa in se sušili na zraku in pekočem solncu.
V sredi tega živahnega prizora so stali trije šotori. Narejeni so bili iz bivolovih kož, in na vrhu so orlova peresa. To je bilo znamenje, da stanujejo v njih slavni poveljniki.
Dva šotora sta bila prazna. Pred tretjim je pa sedel star Indijanec, ki je bil tetoviran od nog do glave. Svoje nago telo je zavil v ustrojeno jelenovo kožo. Poleg njega je ležala puška. Na telesu je imel več brazd, {{prelom strani}} lasje so bili zvezani v visok čop, in v čopu je tičalo pet orlovih peres.
Ta mož je bil slavni apaški poveljnik Leteči Konj. Imel je že sive lase in se ni mogel več udeležiti lova na bivole. Ampak njegovo srce je bilo še mlado in njegov duh še čvrst; zato je bil zelo čislan mož, in njegova beseda je veljala več, kakor glas sto hrabrih vojščakov.
Ker se sam ni mogel več udeležiti lova, je sedel pred šotorom in gledal lep lovski prizor, za katerega so se združili vsi prijateljski apaški rodovi.
Na planoti je bilo precej grmovja, in tam so se vršili hrabri dvoboji med Indijanci in bivoli. Tudi v bližini šotorov je bilo gosto grmovje. Kar zapazi stari poveljnik, da se je zganilo tam nekaj vejic.
Zgrabil je puško. Mislil je, da se je zašla kaka žival. Nameril je v grmovje, in ravno je hotel sprožiti, ko se vejevje razdeli, in izza grmovja je stopil mož.
To ni bil Apah! Bil je tujec! Kako je prišel do tega grmovja skozi toliko množico Apahov? Ali je sovražnik? Gotovo je zelo slaven lovec, sicer bi se mu ne bilo posrečilo priti do šotorov, ne da bi ga bili Apahi zapazili.
Leteči Konj je še vedno meril s svojo puško, tedaj je dvignil tujec levico; to je znamenje, da ni sovražnik. Oblečen je bil v močno bivolovo kožo in imel težko, staro dvocevko. Za pasom je imel mehur z strelivom, nož in tomahavk. Obraza je bil rudeče-rujavega; na vsak način je bil Indijanec.
Molče se je vsedel na levo stran Apaha, položil puško, nož in tomahavk daleč od sebe na tla, in šele sedaj je dejal v čistem apaškem narečju:
{{prelom strani}}
Stari Apah je bil sedaj prepričan, da je tujec slaven vojščak, a dejal je hladnokrvno:
„Apah ne dela samo mesa, Apah ne zadene samo bivolov, Apah zna zadeti tudi svoje sovražnike!"
„Letečni Konj govori resnico," je dejal tujec.
Ponosno in zadovoljno je pogledal pri teh besedah Apah predse.
„Tujec si in me poznaš!" je dejal.
„Nikoli te še nisem videl, ampak slava Letečega Konja sega čez vse gore in prerije; kdor ga vidi, ga takoj spozna."
„Leteči Konj je poveljnik, orlove peresa nosi, in kadar zapusti šotor, jaše vedno na svojem konju," je dejal starec.
Tujec je razumel njegove besede, zato je odgovoril:
„Drugi poveljniki imajo tudi konje, ampak skrijejo jih, kadar gredo poizvedovat. Tudi mnoga orlova peresa smejo nositi in skalpe od sto in še več sovražnikov. Vendar nočejo, da bi jih ljudje takoj spoznali. Nimajo še sivih las, vendar natančno vedo, da včasih majhna merica zvijače več koristi, kakor poln šotor smodnika in svinca."
Te besede so uplivale na starca. „Mnoga orlova peresa in skalpe od sto in še več sovražnikov." S tem se še Leteči Konj ni mogel ponašati. Zato je dejal:
„Tuji mož je hraber in zvit. V sredo med apaške sinove se je priplazil. To se posreči samo slavnemu vojščaku. Tujec gotovo ni Komanh; apaški sinovi so na lovu, ne pa v vojni; svoje vojno orožje so zakopali; ali bi tujec rad kadil mirovno pipo z njimi?"
{{prelom strani}}
„Saj jo je že kadil."
„Torej je tujec prijatelj Apahov?"
„Njihov brat je. Vsakdo izmed jikarílskih Apaliov ga pozna; zato je prišel iskat njihovega slavnega poveljnika, ki se imenuje Šojinlijet, Medvedovo Srce."
„Ali je tujec tudi brat Medvedovega Srca?"
„Tudi."
„In ima pravico nositi sedem orlovih peres?"
„Tako je."
„In ima stoinštirideset skalpov svojih sovražnikov?"
„Še več."
„Torej ga poznam. Poveljnik Mictékov je, Mókašimótak, Bivolovo Čelo. Kralj bivolovih lovcev je, in zato ne nosi orlovih peres, ampak jih pusti v svojem vigvámu."
„Leteči Konj je uganil," je dejal Bivolovo Čelo. „Ali je moj brat Medvedovo Srce tu pri apaških vojščakih?"
„Je. Danes je usmrtil že sam čez deset bivolov. Vodja Mictekov lahko z njim govori; naš brat naj bol in apaški vojščaki bodo njegovi bratje ter ga ne bodo usmrtili."
Bivolovo Čelo se je malo nasmehnil in dejal:
„Apaški vojščaki bi ga ne ujeli in usmrtili, niti če bi bili njegovi sovražniki. Bivolovo Čelo se nikogar ne boji."
Starec je nekoliko časa molčal in potem vpraša:
„Ali naj pokličem kakega vojščaka, ki bi šel po Mókašimótakovega konja?"
Bivolo Čelo je odkimal in rekel:
„Apaški vojščaki imajo sedaj mnogo dela z bivoli. Bivolovo Čelo pojde sam po svojega konja. Poveljniku se ni treba sramovati konja, ki ga je jahal."
{{prelom strani}}
Vstal je in odšel.
Splazil se je skozi grmovje, ne da bi ga bili Apahi zapazili. Sicer se pa Apahi niso nadejali sovražnika, zato tudi niso tako zelo pazili. Vendar se je plazil Bivolovo Čelo tako previdno skozi grmovje, da bi bil prevaril tudi najpazljivejšega sovražnika. Sicer bi bil lahko šel prosto, vendar je njemu samemu ugajalo, ker je tako izurjen, da ga ni nihče zapazil.
Na koncu prerije, ki je bila tu pravzaprav samo del velike savane, se je začel že mogočni pragozd, ki je sestajal iz samih prepadov in gorâ. Bivolovo Čelo je zavil v ta pragozd, in ravno je hotel kreniti v globok prepad, ko zasliši v njem glasno pokanje vejevja. Pogledal je v prepad in zagledal bivola, ki je pridrl iz proste prerije v to zatišje. Za bivolom je jezdil Indijanec. V levici je imel lok v desnici pa dolgo, tanko sulico, ki je za bivola nevarnejša, kakor kroglja. Indijanec je bil še mlad, štel je komaj takih dvajset let. Starejšemu in izkušenejšemu vojščaku bi bilo ljubše mehko in okusnejše meso bivolove krave, in ne zasledoval bi starega bika, ki ima trdo, neokusno meso. Tudi to zatišje je bilo skrajno nevarno za mladega lovca, ki je drl za mogočnim bikom.
Tako sta drla v ozek, kratek prepad, na koncu katerega je skril Bivolovo Čelo svojega konja. Tam se bik ni mogel več ganiti. Obnil je torej svojo, pod mogočno grivo skrito glavo ravno tedaj, ko je zagnal Indijanec v njega sulico. Bivol se rani najlažje tam, kjer se konča griva. To je najnevarnejše mesto.
Ker je pa obrnil bik glavo, ga je zadela sulica na popolnoma nenevarno mesto. Bik je čutil, da je ranjen, zato se je obrnil in zabodel ves divji svoje strašne {{prelom strani}} rogove konju v trebuh. Konj se je takoj zgrudil z razparanim trebuhom na tla.
Indijanec je skočil hitro na tla in se na ta način rešil. Imel je samo še pu-ice in nož. Bliskoma je napel svoj lok in sprožil pušico biku v oko.
To je bilo sicer pametno, a bik je imel še eno zdravo oko. Hripavo je zatulil, malo postal in se potem zaletel z rogovi v Indijanca. Gotovo bi ga bil usmrtil. Tedaj poči poleg Indijanca strel. Bik je nagnil svojo glavo v stran, se stresel po celem telesu, padel najprvo na sprednje, potem na zadnje noge in se zgrudil potem na tla; bil je mrtev. Krogla ga je zadela skozi drugo oko v možgane.
Ko je Bivolovo Čelo zapazil, kako nesrečno se ta dvoboj med bikom in Indijancem konča, je skočil hitro v strm prepad in ustrelil. Ko se je Indijanec sedaj obrnil, je Bivolovo Čelo svojo puško že iznova basal.
„Ali ima moj brat bikovo meso rajše, kakor kravje
Natančno si spoznal na temnem Indijancevem obrazu, da je zarudel. A takoj se je premagal, dvignil je ponosno glavo in odgovoril na ukor z jeznim glasom:
„Kaj te briga, če bi me bil bik usmrtil!"
„Ali nima moj brat očeta, ki bi žaloval, za njim?" je vprašal Bivolovo Čelo.
„Moj oče je Leteči Konj!" je odgovoril Indijanec ponosno.
„In kako je tebi ime?"
„Moje ime bodo poznali na vseh višavah in v vseh dolinah!"
„Torej še nimaš imena? Umrl bi bil, in nihče ne bi {{prelom strani}} bil vedel povedati, koga so pokopali. Moj mladi brat je ušel veliki sramoti. Previdnejši naj bo, potem bo nosil nekdaj zelo slavno ime."
Pri Apahih dobi namreč mlad vojščak šele takrat ime, kadar izvrši prvo junaštvo in si pribori skalp svojega sovražnika. Za mladega moža je velika sramota, če umre brez imena.
Zato je vzrojil Apah pri zadnjih besedah Bivolovega Čela še bolj, segel v jezi za pas po svoj nož in dejal:
„Ali naj ti vzamem skalp in si pridobim ime?"
Bivolovo Čelo se je nasmehnil in odgovoril:
„Desetkrat preje bi imel tvojega, preden ti enkrat mojega!"
„Poskusi!"
Pri tem vzkliku je zgrabil Apah tujca za prsi in zavihtel z nožem, a bliskoma ga je prijel Bivolovo Čelo za roko, v kateri je držal nož, in ga tako močno stisnil, da je Apah vsled bolečin glasno zakričal in izpustil nož na tla.
„Od kedaj vpije Apah vsled bolečin?" je vprašal poveljnik Mictékov. „Od kedaj usmrti Apah dotičnika, ki mu je rešil življenje? Pravico in priložnost imam, da bi ti vzel sedaj skalp, a darujem ti življenje, kajti — tam prihaja nekdo, s katerim se je častnejše boriti."
Pri teh besedah je pokazal na nasprotno stran prepada. Tam je prišel izza grmovja velik medved.
To ni bil navaden, majhen, rujavi medved, ampak velikanski, sivi, gorski medved, ki ga imenujejo Amerikanci grizli. Če se postavi na zadnje noge je velik včasih čez devet črevljev; močan je tako, da pobije na tla najmočnejšega bika, in je najnevarnejša, amerikanska roparska žival. Kdor usmrti sivega gorskega medveda, {{prelom strani}} velja za večjega junaka, kakor oni, ki usmrti deset sovražnikov.
Medved je gotovo izvohal konja in prišel v prepad; ko je pa zagledal pred seboj drug plen, se je obrnil k temu.
„O, če bi imel puško svojega očeta!" je zaklical mladi Apah.
Apah namreč ne dobi puške, preden nima imena.
„Tu imaš mojo," je dejal Bivolovo Čelo.
Mlad Indijanec je začudeno pogledal tujca. To mu je bilo nerazumljivo, in vendar se mu je zdelo popolnoma nemogoče, da bi odklonil tako slavo in tak plen. Ko je videl, da tujec res resno misli, je od veselja vzkliknil, zgrabil puško, napel oba petelina in skočil medvedu naproti.
Še hitrejši je bil Bivolovo Čelo. Ta je zgrabil svoj nož in skočil v velikem loku medvedu za hrbet. Nadzorovati je mislil boj, in usmrtil bi bil medveda z nožem, če bi bil Apah v nevarnosti.
Medved je gledal samo Apaha. Bil je oddaljen od njega samo še šest korakov, tedaj se je postavil na noge, da bi Indijanca podrl. Ta trenotek je porabil Apah. Nameril je medvedu med rebra, sprožil in skočil v stran; a vedno je še meril z drugim strelom na žival.
Medved je napravil še dva — pet korakov, se potem ustavil ter divje in globoko zatulil, kri se mu je udrla iz žrela, in zgrudil se je na tla.
„To je bilo dobro!" je zaklical Bivolovo Čelo. „Medved je zadet ravno v srce. Moj brat ima zanesljivo oko in trdno roko. Ni se tresel pred medvedom, gotovo postane nekdaj še slaven vojščak. Sedaj ima pravico nositi ime, in jaz bom njegov prijatelj, dokler mi daruje veliki Mánitu življenje."
{{prelom strani}}
Apali je kar vztrepetal od samega Aeselja.
„Ali je res mrtev!“ je vprašal.
|