Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 43.250:
„To je bilo dobro!" je zaklical Bivolovo Čelo. „Medved je zadet ravno v srce. Moj brat ima zanesljivo oko in trdno roko. Ni se tresel pred medvedom, gotovo postane nekdaj še slaven vojščak. Sedaj ima pravico nositi ime, in jaz bom njegov prijatelj, dokler mi daruje veliki Mánitu življenje."
{{prelom strani}}
„Ali je res mrtev!" je vprašal.
„Res. Moj brat mu lahko sname kožo in spravi njegovo posušeno glavo za spomin na prvi junaški čin, ki ga je izvršil."
Apah mu je vrnil puško in pokleknil k medvedu, ki je bil res popolnoma mrtev. Indijanec se je bolj veselil tega čina, kakor kak Evropejec največjega reda. Takoj je začel medveda odirati.
Bivolovo Čelo je nabasal svojo puško, se splazil k svojemu konju, ga odvezal in odjahal. Apahovega veselja ni hotel motiti, in ta je bil tako zaverovan v svojega medveda, da niti zapazil ni, da je tujec izginil.
Ko je dospel Bivolovo Čelo na obronek prerije, je zatonilo solnce že za gorami, in v pol ure se je morala storiti že temna noč. Apahi so spravljali mrtve bivole v bližino šotorov. Zvezali so jih z močnimi lasi, in konji so jih vlekli.
Mictek je jahal sedaj naravnost k šotorom, kjer se je zbralo že več sto vojščakov, ki so privlekli svoj plen domov. Tam je razjahal svojega konja.
Pred drugim šotorom je stal mlad poveljnik s tremi orlovimi peresi v laseh. To je bil Medvedovo Srce. Stopil je k Bivolovem Čelu in mu podal roko v pozdrav.
„Moje srce je hrepenelo po tebi," je dejal. „Hvala lepa ti, ker te zopet vidim. Bodi gost mojega šotora in v kadi kálumet (mirovna pipa) z mojimi brati."
Vojščaki, ki so stali naokrog, so spoštljivo gledali slavnega micteškega poveljnika in se umaknili v dve vrsti, ko ga je peljal Medvedovo Srce k obema drugima poveljnikoma, ki sta sedela pred šotorom Letečega Konja. Vstala sta in mu podala roko.
{{prelom strani}}
Zažgali so veliko grmado, na kateri so pekli mnogo bivolove pečenke. Kmalu je zagorelo več grmad, druga poleg druge, ki so tvorile polukrog. V sredini so sedeli vsi trije poveljniki z gostom. Pečenka je dišala daleč na okrog in vabila k lukulskemu užitku. Grmade so razsvetljevale prerijo, kjer ni bilo žive duše več; samo tuintam se je plazil kak boječ prerijski volk, ki ga je privabila bivolova kri.
Edino sina Letečega Konja ni bilo nikjer. Vsi so to zapazili, a nihče ni zinil besedice. Sploh so med pripravljanjem pojedine ves čas molčali. Indijanci sploh malo govore. Samo takrat, ko pojedo že vse meso, ima najvišji poveljnik pravico, pričeti pogovor.
Kar so se obrnili vsi na čudno, strašno postavo, ki je prihajala počasi bliže. To je bil mladi Apah. Odrl je medvedu kožo, a glavo je pustil zraven. Dal je medvedovo glavo na svojo in se zavil v kožo. Medved je bil tako velik, da se je vlekla koža še po tleh za mladim Apahom.
Pri ognju, kjer so sedeli poveljniki, se je ustavil. Začudil se je, ko je zagledal tujca, a premagal se je. V
Slednjič, ko se je nehala mast cediti, in se začela pečenka rumeniti, je vzel Leteči Konj mirovo pipo. Vstal je in začel:
{{prelom strani}} „Danes je dan velikega veselja za apaške vojščake, kajti Bivolovo Čelo, slavni poveljnik Mictekov, prijatelj našega brata Medvedovega Srca, je prišel kadit z njimi mirovno pipo. Njegova roka je močna, in njegova noga je hitra, njegove misli so modre, Položil je na tobak košček oglja in šestkrat potegnil; pokadil je proti nebu, proti zemlji in na vse štiri strani sveta. Potem je izročil pipo gostu, ki je tudi vstal in dejal:
„Apaški sinovi so veliki in hrabri vojščaki, celo njihovi dečki usmrte sivega gorskega medveda z jednim samim strelom, ne da bi trenili z očesom."
Vsi so pogledali pri teh besedah poveljnikovega sina. Ta je zvedel iz besed svojega očeta, kakemu slavnemu možu mora biti hvaležen, daje mogel izvršiti toliko junaštvo; in njegovo srce je kar vriskalo od samega veselja. Starcu je prišla solza v oči, ko je slišal, da odlikuje tako slaven poveljnik njegovega sina v prvem splošnem nagovoru. Tolike odlike še ni nikdar doživel. In Bivolovo Čelo je nadaljeval:
„Poveljnik Mictekov je prišel k njimi, da jim prinese poročilo. Zato naj ga po pojedini pazljivo poslušajo. Njihovi sovražniki so njegovi sovražniki, in njihovi prijatelji, so njegovi prijatelji. Za vsacega apaškega sina žrtvuje svoje življenje, in vesel bode, če združi micteško slavo z njihovo."
Po teh besedah je tudi on potegnil šestkrat iz mirovne pipe in jo oddal potem Medvedovemu Srcu. Tudi ta je govoril in oddal potem pipo tretjemu poveljniku, ki je bil sin Letečega Konja. Ko je tudi ta končal svoj nagovor, je šla pipa v krogu od vojščaka {{prelom strani}} do vojščaka. Samo najmlajši sin Letečega konja je ni smel kaditi, ker še ni imel imena.
Ko je bila ta ceremonija pri kraju, se je začela pojedina. Velikanski kosi bivolove pečenke so izginili v čudovito kratkem času.
Potem je izjavil Leteči Konj, da želijo poslušati poročilo Bivolovega Čela.
Ta je vstal in začel:
„V mehikanski deželi je nastal velik prepir. Vojščaki in možje niso več zadovoljim s poveljnikom, ki so si ga izvolili. Belokožec je in ne izvršuje svojih dolžnosti. Izvolili so si druzega poveljnika, ki se piše Huares. Ta je močan ko bivol, zvit ko panter in izkušen v vseh stvareh, ki jih mora znati poveljnik. Čul je glas svojih rojakov in jih namerava osrečiti. Zato je zbral hrabre vojščake in potuje po deželi, da zbere vse, ki so njegovi pristaši. Dosedanji mehikanski poveljnik se ga je zbal, zato je poslal poslance h komanškim sinovom, da bi mu pomagali. Komanški poveljniki so imeli veliko posvetovanje in so sklenili, da mu pomagajo. Sedaj se zbirajo na stotine in stotine ter potujejo v Mehiko. Naseliti se mislijo med Mehiko in apaškimi pokrajinami. Če se jim to posreči, ne morejo apaški vojščaki v južne pokrajine, ker bi jih porinili Komanhi v gore, kjer bi trpeli Apahi veliko bedo, kajti zima se že bliža. Novi mehikanski poveljnik pa ljubi hrabre Apahe in noče, da bi jih izpodrinili komanški psi. Zato je poslal mene; naj se zbero in združijo ter zapode sovražnika nazaj. Komanhi so sicer že na potu, a če Apahi takoj odpotujejo in se postavijo med puščavo Mapíni in mestom Čivávo, zapro Komanhom pot in jih lahko v sredi puščave usmrte. Če ubogajo apaški vojščaki {{prelom strani}} moj poziv, si pridobe mnogo skalpov in veliko zmago."
Po tem govoru se je vsedel. Vsi zbrani vojščaki so dolgo časa molče premišljevali. Slednjič je dejal Leteči konj:
„Besede našega brata se mi dopadejo. Novi poveljnik Huares je Indijanec. Njegov glas nam je ljub. Apaški sinovi se ne puste izpodriniti od strahopetnih komanških psov. Leteči Konj prosi ostala poveljnika, naj povesta svoje mnenje!"
Tedaj je vstal Medvedovo Srce in dejal:
„Tu stoji moj brat Bivolovo Čelo. Slaven vojščak je; nobenega sovražnika se ne boji, in njegov jezik govori samo resnico. Nikoli ne bi kaj dejal ali zahteval, kar bi apaškim sinovom in hčeram škodovalo. Usmrtila sva z njim že mnogo Komanhrov, in mnogo skalpov dobiva še pri njih. Na potu so že, zato ne smemo zamuditi niti trenutka. Tu so se zbrali trije apaški rodovi, da napravijo mesa za zimo. Jaz sem poveljnik hrabrih jikarílskih Apahov; takoj grem s svojimi vojščaki, če mi obljubita ostala dva rodova, da napravita za nas meso, in prideta potem za nami."
Tedaj je vstal tudi tretji poveljnik, starcev sin, in dejal:
„Moj brat Medvedovo Srce je govoril resnico. Apaški vojščaki ne smejo zamuditi niti trenutka. Jeden rod mora takoj oditi; ali moj ali njegov, to naj odloči posvetovanje."
Vsi trije poveljniki so bili torej zadovoljni, vprašati so morali sedaj samo še medicinca. Medicina ne pomeni pri Indijancih zdravila, ampak čarodejstvo; medicinec je torej čarodejnik. Ta ima velik vpliv na vse {{prelom strani}} stvari; posebno važen je njegov odlok v vojnih zadevali. Če pravi, da se vojna ponesreči, ostanejo vojščaki doma.
Medicinec nosi vse svoje stvari vedno s seboj, čudežne skalpe, mošnjiče, orožje, palice in zastavice. Zavil se je v kožo ravnokar ubitega bivola, si nadel svoja čarodejska znamenja in začel čudežno plesati. Grmade so ga motno obsevale, zato je bil videti še skrivnostnejši in strahovitejši.
Indijanci so ga gledali z resno pobožnostjo in niso postali nestrpni, akoravno je trajal ta skrivnosten ples precej dolgo. Slednjič se je čarodejnik umiril, vzel dve goreči trski in opazoval smer dima; potem je pogledal vprašajoče proti zvezdam in naznanil glasno izid čaranja:
„Manitu, veliki duh, se huduje nad žabami, ki se imenujejo Komanhi; izroča jih Apahom in zahteva, naj odidejo jikarilski vojščaki, kadar se dvigne solnce drugič izza gora; ostali rodovi naj gredo za njimi, kadar se posuši meso, ki zadostuje za zimo."
S tem naznanilom je dal božje dovoljenje za vojno ter odločil na hiter in praktičen način, kateri rod mora takoj oditi; bil je rod, čegar poveljnik je bil Medvedovo Srce. Indijanci so kar ukali od veselja. Cel dan se še lahko pripravljajo na vojno. S tem odlokom so bili zelo zadovoljni, kajti Indijanci mislijo, da se vojna ne konča srečno, če se ne pobarvajo z vojnimi barvami.
Pogovorili so se še o različnih posameznostih, o katerih so se kmalu zjedinili, kajti vse je navduševala misel, da vzemo Komanhom kolikor mogoče mnogo skalpov.
Ko so končali pogovor o vojnih zadevah, se je mogel spomniti Leteči Konj šele svojega najmlajšega {{prelom strani}} sina. Ta je sedel ves čas v bližini in molčal. Sedaj ga je pa vprašal njegov oče:
„Moj sin se je oblekel v medvedovo kožo. Ali ima pravico?"
„Usmrtil sem ga," je odgovoril mladi Indijanec.
„Sam?"
„Popolnoma sam."
„S kakim orožjem?"
„S puško, ki mi jo je posodil slavni micteški poveljnik. Priča je bil."
Tedaj se je obrnil starec k Bivolovemu Čelu in dejal:
»Poveljnik Mictékov je bil priča boja z medvedom, kajti medvedove tace leže pred njegovimi nogami. Naj nam pove, kaj je videl!"
Bivolovo Čelo je povedal potem v kratkih besedah ves dogodek, a izognil se je vsega, kar bi užalilo mladega Indijanca. Ko je končal, je vstal Medvedovo Srce in dejal:
„Sin Letečega Konja je usmrtil grízlija; porabil je za ta čin en sam strel; to je več vredno, kakor če bi bil usmrtil dvajset strahopetnih komanških psov; njegovo srce je močno, njegova roka trdna in njegovo oko zanesljivo; zato zasluži, da ga sprejmemo med naše hrabre vojščake. Medvedovo Srce hoče, da dobi njegov mladi brat ime."
To je bilo zelo laskavo za očeta in sina; kajti tadva nista smela staviti predloga, ki ga je ravnokar predlagal Medvedovo Srce. Vsi so bili zadovoljni s predlogom. Medvedov zmagalec je stal še vedno pri ognju. Ponosno in veselo se je zaiskrilo njegovo oko, in dejal je:
„Kadar se vrnejo apaški sinovi v svoje vigváme," je odgovoril starec.
„Ali sme iti, kdor nima imena, v boj proti komanškim psom?"
»Ne."
„Ampak spremiti hočem svojega prijatelja, Medvedovo Srce, v Mehiko; zato mi dajte že jutri ime!"
„To se ne spodobi; ampak medvedove tace leže pred poveljnikom Mictékov, ki je naš gost; on naj odloči, kedaj ti da ime."
In Bivolovo Čelo je dejal:
„Ime sem mu že izbral. Moj mlad prijatelj je premagal grízlija, zato naj se imenuje Grízlitásca, mož, ki je usmrtil medveda. Jutri mu dam to ime, in če dovoli moj brat, Leteči Konj, naj jaše Grízlitásca z nami v Mehiko, da vzame Komanhom dušo, kakor je vzel medvedu kožo."
Ta predlog slavnega poveljnika je bila zopet velika odlika za mladega Apaha, zato so ga takoj vsi sprejeli.
Tako so končali svoje posvetovanje, a še dolgo so sedeli možje okoli ognja in se pogovarjali resno in mirno o vojni. Nekateri so pa šli v prepad po bivola, ki ga je usmrtil Bivolovo Čelo, in ga privlekli v bližino šotorov.
Potem je postalo vse tiho in mirno. Bivolovo Čelo je spal v šotoru pri Medvedovem Srcu, in pred šotori je bila straža, ki se je menjala vsako uro.
Drugo jutro so slavili slavnost Grízlitáscovega imena. Grízlitásca je dobil od svojega očeta najboljšo puško, in ker je bil poveljnikov sin, je smel nositi odslej v laseh eno orlovo pero.
{{prelom strani}}
Popoludne so se začeli vojščaki barvati z vojnimi barvami. Bilo je približno dvesto vojščakov, ki so se pripravljali za odhod. Vsi so imeli mnogo dela, preden so uredili svojo obleko in orožje ter se okrasili s prejšnjimi bojnimi odlikami.
Ko so zapustili drugo jutro šotorišče, so jih ostali nekoliko časa spremili. Sele ko so se ločili, so se vojščaki uvrstili v dolgo nepretrgano vrsto; jezdec za jezdecem, to je indijanska navada. Najstarejši vojščak je vodil celo vojsko; Bivolovo Čelo, Medvedovo Srce in Grízlitásca so pa jahali naprej, da preiščejo okolico.
Ker niso smeli jahati skozi prosto prerijo, so morali iti čez gorovje na visoko planoto. S tem so sicer precej časa zamudili, vendar niso smeli iti zaradi previdnosti po drugi poti. Šele peti dan so dospeli do puščave Mapíni, in sicer približno med Školjkinim jezerom in zahodnim obronkom puščave Mapini.
Ker so morali priti med mesto Čivávo in Komanhe, so jahali naši trije poveljniki vedno proti jugu v puščavo Mapíni, dokler se nenadoma vsi trije naenkrat ne ustavijo. Ravno navpično na svojo smer so zagledali sledove.
„Jezdeci!" je dejal Grízlitásca in razjahal svojega konja.
„Moj brat naj šteje, koliko jih je bilo," je dejal Medvedovo Srco in obsedel mirno v sedlu. Hotel je vaditi bistroumnost mladega Apaha, kajti sam je spoznal v pol minute število jezdecev.
„Deset jih je bilo in jeden konj."
„To je res. Kdo je sedel na teh konjih?"
„Bledokožci."
„Iz česa razvidi to moj brat?"
{{prelom strani}}
„Ker niso jahali drug za drugim. Njihovi sledovi so tako široki, da spozna človek lahko vsako posamezno kopito."
„Kedaj so prišli mimo?"
Mladi Apah se je iznova sklonil k tlom in potem odgovoril:
„Sedaj stoji solnce skoraj nad nami; prišli so mimo, ko je stalo včeraj ravno na vrhuncu."
„Ali se jim je mudilo ali ne?"
„Zelo se jim je mudilo, kajti kopita so metala pesek nazaj. Jahali so v največjem diru."
„Moj brat je zelo pravilno uganil; naj mi pove še to, ali so bili dobri ali hudobni možje?"
Grizlitasca je pogledal v zadregi poveljnika, zmajal počasi in zamišljeno z glavo in potem odgovoril:
„Kdo more spoznati to iz teh sledov? Nihče."
„Takoj dokažem svojemu bratu, da se to lahko spozna. Mapini je široka na tem mestu štiri dni. Kdor je jahal že čez tri dni, bo gotovo varoval svojo utrujeno žival. Iz sledov se lahko razvidi, da so konji že težko privzdigovali noge; razdalje med posameznimi skoki niso velike, ampak zelo kratke, akoravno so jahali v diru. Jezdeci so bili gotovo begunci, ker so tako trudili svojo živino."
Grizlitasca se je hotel zagovarjati in je dejal:
„Tudi zasledovalci jašejo hitro."
„Zasledovalci zasledujejo svojega sovražnika za sledovi, a tu ni nikakih prejšnjih sledov; to so bili torej begunci, ki jih zasledujejo. Bili so hudobni ljudje."
Bivolovo Čelo je prikimal, pogledal ostro v smer, odkoder so prišli sledovi, in dejal:
„Medvedovo Srce ima prav. Zasledovalci morda kmalu pridejo, in ker nas ne smejo videti, naj jaše {{prelom strani}} Grislitasca nazaj in pove apaškim vojščakom, naj nam ne slede sem, temuč naj krenejo proti severu čez gore, ki obdajajo Mapíni. Tam naj počakajo Medvedovo Srce. Videti moramo, kaj ti sledovi pomenijo."
Mladi Apah je ubogal. Zajahal je svojega konja in odjahal nazaj. Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce sta pa zasledovala zahodni del sumljivega sleda in se potem spogledala. Obema je šinila v glavo ista misel.
„Sled vodi naravnost proti zahodu," je dejal Bivolovo Čelo.
„Naravnost v ono sedlo. To je zelo nevaren kraj."
„Mogoče počakajo begunci tam svoje zasledovalce. Prepričati se morava."
„Ampak izbrisati morava svoje sledove, kajti zasledovalci so morda naši sovražniki. Moj brat naj mi pomaga."
Izbrisala sta svoje in svojih konj sledove s čudovito izurjenostjo. Ko zasledovalci njihovih sledov niso mogli več zapaziti, sta jahala v velikem loku naprej in dospela do gorovja, ki obdaja zahodno stran puščave Mapíni. Dospela sta do gorovja približno angleško miljo severno nad sedlom, ki vodi skozi gore.
To je bila zelo nevarna okolica, vendar sta krenila s svojimi konji po zaraščenih visočinali navzgor. Ko sta prišla na drugi strani zopet v dolino, sta skrila konje. Potem sta šla peš na greben pogorja in pregledala od tam precejšen del dolgega sedla. V tej dolini se je Verdoja zadnjič odpočil. Proti jugu od te doline se je razprostirala majhna stranska dolinica, v kateri je pustil Mehikance, ki naj usmrte ali ulove Strnada. Indijanca nista seveda ničesar slutila.
„Uf!" je dejal Medvedovo Srce.
Ta beseda je bil dokaz, da je zapazil nekaj nenavadnega. Bivolovo Čelo je pogledal svojega tovariša in se ozrl potem proti smeri njegovih oči. Spoznal je moža, ki je šel iz stranske dolinice proti vrhu. Oddaljenost je bila tolika, da je bil mož komaj tolik, kakor velik hrošč, ki leze navzgor. Vendar sta spoznala Indijanca takoj, kak človek je.
„Mehikanec," je dejal Bivolovo Čelo.
„Res je," je odgovoril Medvedovo Srce. „Stranska dolinica je gotovo zasedena."
„Gotovo čakajo begunci tam svoje zasledovalce."
Čakala sta, dokler je dospel mož na vrhunec gorovja. Stal je na vrhu in gledal proti vzhodu. Nehote sta se obrnila Indijanca v isto smer. Minulo je nekaj sekund, dokler sta preiskala vso okolico, in potem je dejal Bivolovo Čelo:
„Uf, že prihajajo!"
„Trije jezdeci!" je pripomnil Medvedovo Srce.
Zagledala sta tri majhne točke, tako majhne, da sta jih mogla spoznati samo tako bistrooka Indijanca. Mehikanec, na, nasprotni strani sedla, jih gotovo še ni zapazil.
„Ali so to zasledovalci?" je vprašal Medvedovo
Srce.
„Ne,
„Zakaj pa ne?"
„Ali misliš, da bi bežalo enajst vojščakov pred tremi?"
„Zakaj ne, če-so ti trije dovolj hrabri! Sicer so pa ti trije lahko samo poizvedovalci, ostali jim pa slede."
„To morava pa še počakati."
{{prelom strani}}
Opazovala sta moža, ki je stal na nasprotnem pogorju. Sedaj je glasno zakričal in izginil hitro iz vrhunca. Zapazil je one tri jezdece.
„Dal je znamenje ostalim, ki so se poskrili," je dejal Medvedovo Srce.
Mož je izginil v stranski dolini. Kmalu se je zopet prikazal z dvema tovarišema, ki sta prišla iz doline. Vsi trije so se skrili za veliko skalo, izza katere so lahko pregledali celo „Gotovo usmrte bližajoče se jezdece," je dejal Medvedovo Srce.
„Ampak zakaj so samo trije, saj smo vendar videli enajst sledov!"
„Ostali so jahali naprej, kajti izza zatišja postrele hrabre sovražnike lahko trije strahopetneži."
„Ali opozoriva one tri jezdece na nevarnost, ki jim preti?"
„Ne samo opozoriva, ampak tudi pomagava jim, če so vredni najine pomoči. Približno v petih minutah zavijejo v dolino; tačas lahko prideva njihovim sovražnikom za hrbet. Pojdiva!"
Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce sta se splazila čez vrhunec pogorja. Na oni strani ju ni mogel nihče videti. Tam sta letela kolikor sta mogla malo pod vrhuncem gorovja naprej. Tako sta dosegla grmovje, ki se je razširjalo od vrhunca gorovja v dolino.
Za tem grmovjem sta se splazila, v precejšnji oddaljenosti od Mehikancev, v dolino. Tam sta skočila čez cesto in dospela tako na ono stran doline, kjer so se skrili Mehikanci. Varno sta se jim približala. Ker je bilo tam precej grmičevja in skal, se jima je to posrečilo, ne da bi ju Mehikanci zapazili. Tako sta prišla {{prelom strani}} Indijanca £a skalo, ki je bila komaj petdeset korakov za Mehikanci.
Izza te skale sta videla Indijanca Mehikance in lahko pregledala celo dolino. Skrila sta se za skalo in pripravila svoje puške.
Kmalu sta zaslišala klopot konjskih kopit. V dolino so prijahali trije jezdeci.
Komaj sta jih Indijanca zagledala, sta se takoj začudeno spogledala.
„Uf!" je zašepetal Medvedovo Srce. „To je naš brat Itintika, Gromov Strel."
„In Frančeško, bakéro!" je zašepetal Bivolovo Čelo. „Kaj iščejo tu? Ali se je pripetila na hacijendi del Erina morda kaka nesreča?"
„To morava počakati. Ampak kdo je močni vojščak, ki ju spremlja? Ali ga pozna moj brat Bivolovo Čelo?"
„Pozna," je rekel Mictek. „To je najslavnejši savanski lovec, to je Knez Skalovja, ki se ga boje vsi sovražniki."
„Ug!" je dejal Medvedovo Srce, in njegove temne oči so se zaiskrile. „To je velik dan, ko spozna Medvedovo Srce tega vojščaka. Na vsak način usmrtiva tiste tri Mehikance!"
„Najprvo morava vedeti, kaj nameravajo. Samo če zgrabijo svoje orožje, jih ustreliva."
Mehikanci so ležali za skalo in šepetali med seboj. Pričakovali so samo Strnada, in sicer še ne danes, temuč šele jutri. Torej vendar niso bili tako daleč pred njim, kakor je mislil Verdoja. In sedaj ne prihaja niti sam, ampak v spremstvu še dveh drugih. Kdo sta neki njegova, spremljevalca?
„Gotovo jih je dobil med potjo," je dejal srednji {{prelom strani}} Mehikanec svojima tovarišema. Kaj storimo? Sedaj so trije proti nam."
„Hm!" je odgovoril drugi. „Ujeti ga ne moremo zaradi njegovih spremljevalcev; ampak ustrelimo ga lahko."
„In njegova spremljevalca? Ali ju pustimo?"
„Neumnost! Usmrtiti ju moramo, da ne moreta ničesar povedati. Časa imamo še dovolj. Še niso dovolj blizu, in nihče nam ne sme uiti. Naši prvi streli jih morajo zadeti, sicer se nam lahko slaba godi; saj vemo, kak vrag je ta Strnad. Sicer imamo pa še dovolj časa. Našli bodo sledove našega taborišča in jih natančno preiskali. Tako se zamude dolgo časa pred našimi puškami in nam ne morejo uiti Ni nam treba hiteti, mirno lahko namerimo."
„Če bi bili naši tovariši, ki nam jih pošlje Verdoja na pomoč, že tu, bi lahko vse tri ujeli," je dejal tretji.
„Ne rabimo jih. Dovolj nas je."
Niti slutiti niso, da sta malo korakov za njimi dva strašna moža, ki jih strogo nadzorujeta.
Medtem je prijahal Strnad s svojima spremljevalcema bliže, a jahal je počasi in natančno preiskal s svojim bistrim očesom celo dolino in oddaljenost obeh pogorij.
„Nevarna luknja!" je dejal.
„Zakaj?" je vprašal Gromov Strel.
„Če nas Verdoja tu ni počakal, zasluži, da bi ga pošteno pretepel. Jahajmo počasi naprej in se delajmo, kakor bi na nobeno stran ne pogledali. A pazil bom na vsako malenkost."
Jahali so počasi naprej in dospeli tja, kjer je Verdoja počival. Tam so se ustavili.
„Tule so lopovi počivali," je rekel Frančeško.
Strnad je pogledal naokrog in dejal potem hitro:
{{prelom strani}}
„Brzo! Razjahajta svoje konje, zvežita jih in se delajta, kakor bi se hotela odpočiti! Hitro, hitro!"
Krekov pogled je šinil tja, kamor je pogledal preje Strnad, in takoj je razjahal svojega konja.
„Tu na desno, za ono veliko
Pastili so svoje konje in začeli nabirati suhe veje.
„Vidite!" je dejal prvi Mehikanec. „Tu se odpočijejo. Popolnoma mirno jih lahko postrelimo."
„Suh les nabirajo," je dejal drugi. »Naj žive še četrt urice. Ampak grom in strela! Kaj pa to pomeni?"
„Prokleto!" je zaklel tudi prvi. „Skočili so za skalo.
Ali slutijo morda nevarnost?"
„Hm!" je zagodrnjal tretji. „Izbrisali nismo svojih sledov."
„Saj teh še niti zapazili niso! Saj še niso bili v stranski dolinici. Za skalo so se skrili iz druzega vzroka."
„Ne verjamem. Sedaj smo mi tu, oni pa tam. Nas ravnotako oblegajo, kakor mi njih."
To je bilo res. Strnad ni videl druzega, kakor odlomljeno vejo pri vhodu v stransko dolinico. Mehikanec, ki je bil preje na vrhu gorovja, se je prijel za njo in jo odlomil. Lubje se je zatrgalo, in nastala je svetla lisa, ki jo je takoj videlo bistro Strnadovo oko. Tudi Gromov Strel jo je potem zapazil.
Sedaj so bili vsi trije za skalo popolnoma na varnem.
{{prelom strani}}
„Kaj pa je?
Ni mogel namreč razumeti, zakaj so so skrili.
„Ali ne vidiš tamle v grmovja zatrgane veje?" je vprašal Gromov Strel.
„Oh! Saj res!"
„In tamle razbrskako kamenje?"
„Vidim."
„Torej, nekdo je bil pred kratkem na vrliu in gledal, če že prihajamo. Ko nas je zapazil, je hitel v dolino, a namesto da bi bil letel, se je bolj dričal in napravil tiste sledove. Tamle so ljudje, ki čakajo na nas."
„Grom in strela!" je zaklel Frančeško.
„Nikar se ne boj," se je nasmehnil Strnad. „Samo dva, največ trije možje so."
„Zakaj samo toliko?" je vprašal Gromov Strel.
„Ali mislite," je odgovoril Strnad, „da nas čaka Verdoja z vsem svojim spremstvom? Nikakor! Najprvo mora spraviti jetnike na varno. Štiri ietnike ima, a njegovo spremstvo znaša samo enajst mož, zato je pustil tu največ tri može. Saj ni vedel, da dobim pomoč; mislil je, da pridem sam, in potem bi zadostaval en sam mož, ki bi me počil izza varnega skrivališča. Natančno moram preiskati celo dolinico. Morda zapazimo skrivališče."
Počasi in previdno je preiskal s svojim bistrim očesom vsak grm in kamen, kjer bi se utegnil kdo skriti.
„Oh, sem že našel!" je dejal potem.
„Kje?" je vprašal Frančeško.
„Za ono veliko skalo sem zagledal koleno. Jim bom pa privoščil eno krogljo."
„Ki gotovo ne zadene," je rekel bakero.
{{prelom strani}}
„Prepričan sem o nasprotnem."
Vlegel se je na tla. Skala, za katero so se skrili, je bila namreč spodaj malo odkrušena. Zato je lahko nameril skozi to odprtino, ne da bi ga kdo zapazil. Potem je prosil Kreka:
„Če nataknete svoj klobuk na svojo puško in ga pokažete toliko čez skalo, kakor bi hotel kdo pogledati čez kamen, gotovo kdo nameri na klobuk. Tedaj mora pogledati čez skalo, in moj je."
„Poskusimo," se je nasmehnil Gromov Strel, snel svoj klobuk iz glave in ga nataknil na puško.
Tam sta Indijanca vse natančno opazovala. Pripravila sta svoje puške, da sprožita lahko vsak trenutek.
„Sedaj so že dovolj blizu," je dejal Medvedovo Srce. „Razjahali so svoje konje. Knez Skalovja je pogledal naokrog, in njegovo oko se je zaiskrilo; zapazil je nekaj sumljivega. Kaj neki?"
Bivolovo Čelo mu je prikimal.
„Zapazil je nevarnost. Ve, da ga čaka smrt. Sedaj ukazuje svojima spremljevalcema. Le miruj! Res, velik lovec je?"
„Uf!" je zašepetal Medvedovo Srce. „Skočili so za skalo. Rešili so se brez nas. Kaj neki napravijo sedaj?"
Minulo je nekaj minut; tedaj se je prikazal za skalo klobuk; videlo se je, kakor bi pogledala glava previdno čez skalo.
„Uf!" je zašepetal Medvedovo Srce. „Kaka neprevidnost!"
„Ali res misli moj brat, da je Knez Skalovja tako neumen?" je vprašal Bivolovo Čelo. „Počakajmo izid te burke."
Mehikanci so šepetali med seboj; potem je zgrabil prvi svojo puško, jo naslonil na rob, pogledal z glavo {{prelom strani}} čez skalo in nameril na klobuk. Ni še dobro nameril, ko se zabliska na oni strani Strnadov strel, in Mehikanec se je zgrudil mrtev na tla.
„Ali vidi sedaj moj brat, daje bila to samo zvijača?" je vprašal Bivolovo Čelo.
„Knez Skalovja je res velik lovec!" mu je odgovoril Apah.
„Gotovo bi usmrtil tudi še onadva; a to traja predolgo. Ali se pokaževa?"
„Le," je dejal Medvedovo Srce.
Mehikanca sta imela toliko opraviti s svojim mrličem, da nista zapazila, kaj se godi za njima. Indijanca sta vstala in namignila na ono stran; potem sta zopet izginila za skalo.
„Tristo vragov, kaj je pa to?" je dejal Gromov Strel.
„To je Bivolovo Čelo," je rekel Strnad. „Kdo je Indijanec, ki je bil poleg njega?"
„Apaški vodja Medvedovo Srce," je odgovoril Gromov Strel.
„Slavni Medvedovo Srce? Kak slučaj! Torej je ovražnik med nami. Kdo bi bil slutil, da sta tadvaj poveljnika v bližini. Kako srečen slučaj!"
„Gotovo ustrelita Mehikance; kar mirno počakajmo," je dejal Frančeško.
„To bi bilo neprevidno," je rekel Strnad. „Bolje je, če jih ujamemo žive."
„Potem jih lahko izprašamo. Mislim, da ti Mehikanci ne znajo apaškega jezika. Če zakličem, gotovo ne bodo slutili, komu velja, in kaj pomeni. Indijanca se ne bodeta odgovorila."
„Mislim, da ne," je dejal Gromov Strel.
{{prelom strani}}
Strnad je malo počakal, potem je pa zavpil s svojim mogočnim glasom, ne da bi stopil izza skale:
„Tláo ente akajíja — koliko sovražnikov je tam?"
Takoj sta pokazala Indijanca dve roki čez skalo.
„Torej samo dva;" je dejal Strnad, „uganil sem."
In zopet je zaklical:
„Ni nóki éti tiásca, ni nóki hótli ínta hínta — nočem ju mrtva, ampak hočem ju živa!"
„Kaj pa vpije ta Strnad?" je dejal jeden Mehikanec. „Če nas hoče zasmehovati, naj govori špansko! V prokletem položaju sva. Če se le ganeva izza skale; naju ustrele. Ničesar druzega nama ne preostaja: ostati morava tule do noči, ali pa, dokler se vrnejo naši tovariši."
A slučaj je hotel drugače. Indijanca sta razumela Strnada. Odložila sta svoje puške, utaknila nož med zobe, vstala in se tiho plazila do Mehikancev. Strnad je to zapazil in vedel, da mora obrniti pozornost Mehikancev nase, zato je stopil izza skale, in nameril. —
„Oh, streljati hoče!" se je smejal desni Mehikanec in pogledal previdno izza skale. „Takoj mu zasmodim krogljo v njegovo predrzno bučo!"
Zgrabiti je hotel svojo puško, a v istem trenutku mu je stisnil nekdo tako močno vrat, da mu je kar sapa pošla;
njegovemu tovarišu se je zgodilo ravnotako.
„Sedaj pa le tja!" je rekel Strnad.
Skočil je vprek čez dolino, in njegova tovariša sta mu sledila. Ni jim bilo treba pomagati, kajti Indijanca sta že sama povezala onesveščena Mehikanca.
„Bivolovo Čelo, poveljnik Mictekov, me je rešil že drugič," je dejal Strnad.
Hvaležno je podal Micteku roko.
„Knez Skalovja se je sam branil," je odgovoril {{prelom strani}} poveljnik skromno. „Tu stoji apaški poveljnik Medvedovo Srce.
Strnad mu je podal roko.
„Pozdravljam hrabrega poveljnika Apahov," je dejal. „Njegovo ime je slavno, a njegovo postavo vidim šele danes."
„Še slavnejši je Knez Skalovja," je odgovoril Apah. „Prijatelj rudečekožcev je, in njegov brat hočem biti." —
Kdo bi bil tedaj slutil kaka skupna usoda jih čaka. Tudi ostali so se pozdravili; potem so se vsedli in se posvetovali, a tako, da jih Meliikanca nista mogla slišati.
„Kaj je napotilo naša prijatelja čez puščavo?" je vprašal Bivolovo Čelo.
„Zelo nesrečen dogodek," je odgovoril Strnad. „Napadli so hacijendo del Erina."
„Kdo? Ti Mehikanci?"
„Da. Ti lopovi so ugrabli štiri osebe, namreč senorja Marijana, senorja Kreka, senorito Olgo in senorito Karjo."
Indijanci se nikdar ne začudijo, vsako poročilo poslušajo hladnokrvno; ko je pa imenoval Strnad ta imena, sta se oba poveljnika iznenadila in prestrašila.
„Karjo,
„Karjo, rožo Mictekov?" je zaklical Medvedovo Srce.
„Da," je odgovoril Strnad.
„Kako se je pa to zgodilo? Ali ni bilo mož doma?" sta vprašala oba iz jednega grla.
„Vsi možje so bili doma, ampak —"
„Ne, ne, to je nemogoče," je zaklical Medvedovo {{prelom strani}} Srce. „Kaki možje so neki to bili, če morejo ugrabiti sovražniki jetnike?"
Tako je segel Indijanec Strnadu v besedo. Njegova Karja mu je bila nad vse.
„Poveljnik Apahov naj me posluša," je rekel Strnad. „Mene so tudi ujeli."
„Kneza Skalovja so ujeli?" je vprašal Medvedovo Srce neverjetno.
„Da."
„Ampak sedaj je prost!"
„Ker se je oprostil. Poslušajta, kaj se je zgodilo!"
Potem jima je povedal Strnad v kratkih potezah vse dogodke zadnjih dni. Ko je končal, mu je podal Apah roko in prosil:
„Knez Skalovja naj mi odpusti. V temni noči pobije lahko vsakdo najmočnejšega in najhrabrejšega junaka zavratno na tla. Sedaj pa skrijmo svoje konje, kajti nihče ne ve, kaj nas še čaka."
Peljali so konje v stransko dolinico, kjer so našli tudi konje onih treh Mehikancev. Skrili so jih za grmovje, kjer so se mirno pasli. Mehikanca, ki sta se sedaj že zopet zavedala, so spravili tudi tja. Frančeško je moral stražiti pri vhodu v stransko dolinico, ostali so pa poslušali, kako je izpraševal Strnad jetnika.
„Vidva spadata k Verdojevi družbi?" je vprašal.
Nihče ni odgovoril.
„Videl sem vaju pri njem: nič vama ne pomaga, če molčita ali tajita," je dejal. „Samo to pripomnim, da se vajina usoda poslabša, če ostaneta trdovratna. Zakaj ste ostali v tej dolini?"
„Verdoja nam je ukazal," je odgovoril jeden izmed njiju osorno.
„Čemu?"
{{prelom strani}}
„Da Vas ujamemo ali usmrtimo.
„Saj sem vedei. Ali ste se me res upali samo trije napasti? Saj me vendar poznate. Usmrtili bi me bili lahko, a ujeli ne."
„Mislili smo, da pridete šele jutri tule mimo, in Verdoja nam je obljubil pomoč."
„Oh! Torej pridejo še ljudje?"
„Še."
„Kedaj?"
„Morda jutri dopoludne."
„Koliko?"
„Ne vemo."
»Kam je peljal Verdoja jetnike?"
„Tudi tega ne vemo."
„Ne laži se!"
„Ali mislite, da nam pove Verdoja take skrivnosti?"
„Hm! Ampak tisti, ki se jutri sem vrnejo, bodo gotovo vedeli?"
„Gotovo."
„Kje je snidejo z vami?"
„Tu v tej dolinici."
„Koliko vam je obljubil Verdoja za rop?"
„Vsakenu možu sto pesov."
„Dobro. Sedaj se pogovorimo o vajini usodi."
Sklenili so, da ju usmrte, akoravno jima je hotel rešiti Strnad življenje.
Nato so peljali Mehikanca globokeje v dolino. Strnad je ostal pri konjih, in ko je cul dva strela, je vedel, kaj pomenita. Oba mrliča so spravili potem k tretjemu, in jih niti pokopali niso. Kmalu se je zbrala velika množica jastrebov, ki so začeli žreti mrtve Mehikance. — — —
Sedaj so bili sami in so se lahko pogovarjali tudi {{prelom strani}} o
Verdoja je imel še šest Mehikancev.
Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce sta šla potem k svojim konjem. Medvedovo Srce se je vrnil k apaškim vojščakom, Bivolovo Čelo pa k Strnadu.
Celo popoludne in celo noč je bilo v dolini vse mirno. Šele drugi dan proti poldnevu so čuli klopot konjskih kopit. Strnad je postavil vsacega tovariša za drugo skalo in jim naročil, naj ustrele naj prvo konje.
Kmalu je prijahalo šest jezdecev od zahoda v dolino. Ustavili so se, da pregledajo okolico. Ko pa niso zapazili nobenega tovariša, so zavili v ozko stransko dolinico. Komaj so tja dospeli, ko počijo štirje streli in potem iz dvocevk še dva.
Vsi konji so se zgrudili mrtvi na tla. Jezdeci so bili vsi zbegani, in to priložnost so porabili strelci. Skočili so izza skal, in še preden so mogli razjahati Mehikanci svoje konje, so jih pobili ti s puškami na tla. Potem so jih zvezali z lasi, da niso mogli uiti.
Mož, ki je prišel v častniški obleki na hacijendo del Erina, je bil vodja teh šestih Mehikancev.
„Sedaj se pa zopet vidiva, moj dečko, in lahko obračunava," mu je dejal Strnad. „Ne boš imel kmalu zopet priložnosti obiskati nas kot častnik."
Jezno je pogledal mož Strnada in mu odgovoril:
„Prost Mehikanec sem, z menoj ne sme nobeden tujec obračunati."
„Prost Mehikanec?" se je zasmejal Strnad. „Do {{prelom strani}} sedaj še nisem vedel, da je človek, ki leži zvezan na tleh, prost. Kam ste spravili jetnike?"
„To nikogar nič ne briga."
„Samo enkrat ponovim še svoje vprašanje. Kje so jetniki?"
„Ne povem!"
Tedaj je potegnil Bivolovo Čelo svoj nož izza pasa, ga nastavil Mehikancu na srce in rekel:
„Kje je moja sestra Karja?"
Mehikanec je trdovratno molčal; ni namreč poznal Indijancev. Vodja Mictekov je pa mirno pripomnil:
„Odgovori!"
„Nočem!"
„Torej ni treba, da bi živel. Samo mrtveci molčijo, in kdor molči, naj umre. Ampak umrl ne boš hitro, temuč počasi."
Pri teh besedah je nastavil nož na Mehikancev trebuh in mu ga bliskoma preparal, da so mu čreva takoj prišla iz telesa. Mož je strašno zakričal. Spoznal je, da mora na vsak način umreti, zato je zaklical:
„Prokleti vrag, sedaj šele prav nič ne zveš!"
Potem se je obrnil k svojim tovarišem in pristavil:
„Tisočkrat proklet naj bo tisti izmed vas, ki pove, kam smo spravili jetnike!"
„Tedaj umro vsi, kakor ti!" je dejal Bivolovo Čelo hladnokrvno.
Nastavil je nož drugemu na trebuh in ga vprašal:
„Povej, kje so?"
Mož se je obotavljal, rad bi si bil rešil življene, a prokletstvo njegovega tovariša ga je skrbelo. Micteku se pa ni ljubilo čakati, sunil ga je z nožem v trebuh, in tako so tudi temu prišla čreva iz strašne rane.
„Torej pa umrite, kakor psi," je dejal Bivolovo {{prelom strani}} Čelo. „Zvijajte se v bolečinah, dokler vas ne usmrti mrzlica in pekoče solnce. Govori pes, kje so jetniki?"
S temi besedami se je obrnil že k tretjemu.
„Takoj povem!" je zaklical ta hitro.
„Molči!" je zarohnel vodja nad njim.
„Saj ne norim!" je odgovoril mož. „Živeti hočem, in ne poljubi se mi umreti tebi na ljubo!"
„Torej naj te pogoltne peklensko žrelo, prokleti izdajalec!"
Vodja je videl, da je žrtvoval zastonj svoje življenje, zato se je kar penil od bolečin in jeze. Krvavo je gledal, in goste pene so se mu naredile na bledih ustnicah.
„Govori hitro!" je ukazal Bivolovo Čelo Mehikancu.
Pri teh besedah je porinil svoj nož skozi jetnikovo obleko, da je dosegel z ojstrino že golo telo.
„Saj že govorim; odmakni nož!" je zaklical mož ves prestrašen. „Jetniki so v nekem starem svetišču."
„Ali še žive?"
„Upam!"
„Kje je tisto svetišče?"
„V državi Čiváva, v bližini haciiende Verdoja."
„Opiši mi jo!"
„Stara, mehikanska piramida je; na severni strani hacijende je in je zaraščena okrog in okrog z grmovjem."
„Kje je vhod?"
„Ne vem. Ponoči smo bili tam. Počakati smo morali na prostem in nismo smeli blizu."
„Nihče izmed vas?"
„Nihče. Samo senor Verdoja, senor Pardčro in nek star služabnik so šli v piramido. Najprvo so spravili noter obe dami, potem pa oba gospoda."
{{prelom strani}}
„Na kateri strani je vhod?"
„Ne vem."
„Tepec! Na kateri strani ste se ustavili?"
„Na vzhodni strani."
„Ali je izginil Verdoja na tej strani v piramido?"
„Ne. Šel je za grmovje, ki obdaja piramido, in izginil na južni strani."
„Torej je vhod na južni strani. Kaj ste storili potem, ko ste spravili jetnike?"
„Jahali smo na hacijendo Verdoja; tam smo dobili druge konje in živeža, potem smo pa takoj odjahali."
„Kam?"
„Sem."
„Koliko časa ste jahali?"
„Od dveh po polnoči do sedaj."
„Če sedaj odjašemo, ali dospemo zvečer do piramide?"
„Lahko."
„Dobro. Pokazal nam boš pot, a vodi nas tako, da nas nihče ne zapazi. Če bi pa hotel uiti ali nas goljufati, te na mestu ustrelimo. Ali si si zapomnil pot?"
„Sem, natančno jo poznam."
„To zadostuje, in tvojih tovarišev ne rabimo. Po savanskih postavah so zaslužili smrt, zato jih tudi usmrtimo; ker se nam pa niso protivili, naj umrjo hitre smrti."
Preden mu je mogel Strnad ubraniti, je zabodel vsem trem ostalim Mehikancem nož v srce; v desetih sekundah so bili mrtvi. Potem se je obrnil k onima dvema, ki sta ležala poleg z razparanim trebuhom, in jima prerezal vezi.
„Tu ostanita in glejta, kako bodo raztrgali jastrebi vajine tovariše; potem se lotijo ptice tudi vaju, in {{prelom strani}} boriti se bosta morala z njimi, dokler ne omagata. — — Sedaj moramo pa oditi, da se predolgo ne zamudimo."
„Zakaj pa ne vzameš mrličem skalpov
Ponosno mu je odgovoril Bivolovo Čelo:
„Vodja Mictekov vzame skalpe samo takim sovražnikom, s katerimi se je boril; to so paxpsi, in njihovih kož ne mara; ti so umrli, kakor š&kali, ki jih lahko ubiješ s palico."
Vzeli so vsem šestim Mehikancem, kar so imeli, potem so pa odjahali. Zvezanemu jetniku so dali konja, ki ga je imel Strnad odveč.
Živa Mehikanca sta pa ostala na mestu in se trudila, da bi spravila svoja čreva v trebuh. Vpila sta, kolikor sta mogla. Prejela sta zasluženo kazen.
Strnad, Bivolovo Čelo, Gromov Strel in Frančeško so odjahali z vodnikom čez sedlo proti severu, kjer so jih čakali apaški vojščaki.
Ko je Medvedovo Srce čul, kaj se je zgodilo v dolini, se je popolnoma strinjal s tem, kar je storil Bivolovo Čelo.
Vodnika so vprašali, če je slišal ali videl, da so Komanhi v čivávski okolici. Odgovoril je, da ničesar ne ve. Tudi o vladnih četah, ki so bile na hacijendi Verdoja, ni vedel ničesar. Saj je odjahal že ob dveh zjutraj, m vojaki so prišli tja šele pozneje.
Sklenili so, da takoj odpotujejo. Apahi napadejo hacijendo ter ujamejo Verdojo in Pardéra. Prisiliti so ju hoteli, da jim izročita jetnike, in ju potem obsoditi. Jednega Apaha so poslali k Letečemu Konju, naj mu sporoči, kje in kedaj se snidejo ostali Apahi s temi, ki so prvi odpotovali.
{{prelom strani}}
Sedaj so odjahali. Strnad, Gromov Strel, Frančeško, Bivolovo Čelo, Medvedovo Srce in Grizlitasca so jahali naprej, vodnik je bil v sredini. Za njimi so sledili najstarejši apaški vojščaki, in za temi ostali, in sicer drug za drugim. Dospeli so na čivávsko visoko planoto in jahali mimo več hacijend, ne da bi jih bil kdo zapazil.
Pozno popoludne so jahali mimo gozda, ki je bil tako dolg in velik, da ga niso mogli preiskati, akoravno bi bili morali to iz previdnosti storiti. V mraku so dospeli do meje Verdojevega posestva in so zagledali v zahodu piramido.
To temno zidovje je bilo že od nekdaj kraj, kjer se je izvršil marsikateri čin, o katerem ni smel vedeti svet. — — —
| |||