Prvi kljunač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 60:
== II. ==
Vabil je verne kristijane k popoludanski službi Božji.
Bilo je v nedeljo.
Gospod Božidar malo postoji in se zamisli. Glas znonov je odmeval v njegovem srcu.
»Karo, zdaj pa le glej, da kaj najdeš, zdaj gre za čast, jaz ne trpim, da bi drugi lovec prvega kljunača prinesel v Č. Tu je zadnja draga, najboljša draga — razumeš — naprej!«
Karo napravi resen obraz, kakor da bi bilo od današnega uspeha odvisno blagostanje cele države, ter išče in išče. Kmalu dvigne glavo, globoko povoha ter se splazi kakor mačka proti grmu, pri kateremu obstoji, kakor okamenel.
»Ti zlati pes ti,« si misli gospod Božidar, »kaj si ga vender našel!«
Lovec stopi bližje — kar zaflofota kljunač izza grma. V istem hipu se zakadi iz puške — kljunač izgine. G. Božidar ni videl, je li pal ali je naprej letel. Streljal je namreč skozi gosto drevo, komaj da je kljunača videl.
Pes ga gleda, pričakujoč povelja.
»Aport!« zadoni iz lovčevih ust.
Hipoma zgine Karo v gostem grmovji, in predno se je g. Božidar nadejal, mu že njegov ljubljenec prinese lepega kljunača.
»Torej vender! Stava je dobljena, zmaga je naša — Karo, bolje pečenke še ni nikdo večerjal, kakor jo boš ti danes — zdaj pa hodiva v D., trudna sva, žejna sva, bova kaj pila«. Gosp. Božidar svojega psa poboža po glavi v dokaz posebne ljubezni ter jo maha v D.
Tam je imel dobrega prijatelja. Boljšega ne dobiš. On ni župnik, kakor so drugi, prava blesteča izjema: liberalen do skrajnosti, sovražnik jezuitov, to se pravi tacih ljudij, bodisi duhovnov ali neduhovnov, v kojih pobožni, sveti vnanjosti biva črna duša, dovtipnež prve vrste, prijazen, gostoljuben, noč in dan vesel, sploh vse, kar najdeš dobrega na svetu.
Gospod Božidar je vedel, da bi se zameril, ko bi ga ne posetil.
Naravnost k njem jo je krenil.
Gospod župnik Petrovič je bil ravnokar opravil svojo si užbo in se po svojem vrtu pred farovžem šetal, ko ustopi g. Božidar s krepkim pozdravom.
»Bog Živi, gospod župnik!«
»O, kaj ste Vi, me veseli, me veseli, le hitro noter; vroči ste, najprvo malo rakije, da se ohladite, potem kaj druzega — prosim odložite — Micka, že veš, le urno se zasukaj — ste bil na lovu? — slab dan — nič ne visi na torbi — ne more biti vselej — «
»Mora biti, evo ga!«
Gospod Božidar odpre torbo ter da gospodu župniku noter pogledati.
»O, ti preklicana matika — kljunač! pa Vas dosti stane, saj ste vsi opraskani po obrazu — lejte in hlače ste si raztrgali — Micka, hitro šivanjko, boš šivala —«
»Pustite, pustite, gospod župnik, to je naš ponos!«
»Nič ne stori — kaj ne da imam dobro rakijo — še jeden »frakelček« ga boste. Bog vas živi — veseli me, da ste prišli, prav veseli me!«
»Bo preveč, je premočan.«
»Le pijte, saj ste korenjak.«
Micka, kuharica, je mej tem mizo napolnila z dobrimi jedili in pijačo.
== III. ==
| |||