Prvi kljunač: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 112:
 
== III. ==
 
»Gospod Božidar, za Karota sem pripravila mleka — mu ga smem dati?«
 
»Karo, hodi vun, se boš okrepčal, pa ne pozabi, zahvaliti se kuharici.«
 
Jela sta in pila gospoda, da je bilo lepo videti. Dovtipov ni mankalo. Še parkrati je gospod župnik zagotavljal svojemu gostu, da ga njegov poset jako veseli.
 
Saj ni lagal. On ni tak, kakor so nekateri župniki, ki se bojé gosta, ter se skrivajo pred njim.
 
Družba se je pomnožila za jedno osobo.
 
»Imam čast, predstavljati gospoda Piskača, ta naše orglje malo popravlja, da bo lepša glasba v cerkvi. Vrl gospod to, Vam ga toplo priporočam!«
 
Kupica za kupico nekaj izda, osobito pri trudnem človeku.
 
Gospod Božidar sicer ni veliko pil, a kmalu ga je pristna pijača omamila.
 
Zadremal je pri mizi.
 
Ko to gospod župnik zapazi, mu neka misel prešine glavo. Gospod Božidar mu je bil vse povedal. Vedel je, da je njegov gost zmago dobil. Naš župnik pa je časih od sile, če se gre za kako šalo.
 
Nasmeje se na ves glas. Bal se ni, da bi spečega vzbudil.
 
»Gospod Piskač, kam pa ste deli tistega tiča, katerega ste našli včeraj v piščali pri orgljah?«
 
»V kuhinji sem ga pustil, kaj pa hočete ž njim?«
 
»Jej, jej, hitro ga pojdite iskat, znabiti je še tam!«
 
Piskač gre ter kmalu zopet pride nazaj.
 
»Tu je —«
 
»Vidite, tale gospod jo danes ustrelil kljunača ter dobil stavo — 10 litrov šampanjca — naredimo mu le križ čez račun — saj jo le šala. Kljunača bova midva pojedla — zakaj bi se lovec sam gostil — tega tiča pa bova v torbo djala — —«
 
»Kaj pa, ko bi nas zaradi tatvine zaprli —?«
 
»Kaka tatvina je to — le sem tiča!«
 
Kljunač je šel v kuhinjo, tič pa v torbo. Ko sta se dovtipneža dovolj nasmijala svoji šali, se je gospod Božidar ravno predramil.
 
»Treba bo iti, da pridem še po dne domov. Ne zamerite, da sem zaspal.«
 
Hitro vzame torbo in puško ter se odpravi spremljan od gospoda župnika in Piskača do ceste.
 
»Dobro je,« pravi gospod župnik, »nič ni zapazil,« prime svojega pajdaša za roko ter ga pelje nazaj k polni mizi, kjer sta oba pila na storjeno šalo. —
 
Proti večeru jo primaha naš Božidar v Č. in se poda naravnost v krčmo, kjer so ga njegovi radovedni prijatelji le čakali.
 
»Kje je kljunač?« zagrmijo vsi nasproti.
 
»Kaj mislite, da ga nemam!«
 
Poseže v torbo, visoko dvigne roko ter položi ne prav rahlo svojega kljunača na mizo.
 
Strahovit smeh nastane.
 
Na mizi ležal jo popolnoma suh čuk.
 
»Kaj taki so Tvoji kljunači!« —
 
Gospod Božidar je prebledel. Situvacije ni mogel koj zapopasti. Še le sčasoma so se mu prevedrili možgani. Vskliknil je: »O Ti nesrečni župnik, Ti!«
 
Pomagalo mu ni nič. Prišel je brez kljunača, stavo je zgubil, plačal šampanjca in še celo pojedino vrhu, sam pri sebi pa je prisegal, da pri gospodu Petroviču ne bo več zaspal.