Čast in sramota: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Rajhlara (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | prejšnji = | naslednji = | naslov = Čast in sramota | normaliziran naslov = | poglavje = | avtor = Josip Ogrinec | prevajalec = | izdano = ''{{mp|de...
 
m {{Rimska poglavja s piko}}
Vrstica 5:
| normaliziran naslov =
| poglavje =
| avtor = [[Josip Ogrinec]]
| prevajalec =
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 9/168-180 {{mp|leto|1876}}
Vrstica 15:
| wikipedija = Josip Ogrinec
}}
 
{{Rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6}}
 
== I. ==
Pozne jeseni je bilo za večera. Mrak se je vlegal preko ljubljanskega mesta in rezna burja je metoč po ulicah vzdigovala prah ter nadlegovala posamnega pesnika. V »Zvezdi,« kamor je pred malo dnevi še razni cvet ljubljanske nadepolnosti zlasti za večernega mračenja pribeževal skazevat in ogledovat se pod senčnim, košato zbočenim vejevjem kostanjevega drevoreda, tam nocoj odpalo, suho listje šumi, po tleh se tekljaje tudi mlademu dekletu pod nežni stopali, ki ravno otoraj prišedši iz notranjega mesta trdo zavita v temno krilo hiti po poprečni gredi. Po ne lišpavej, a snažnej in ličnej obleki se jej vidi, da je iz srednjega stanu, in konci Zvezdo krenoči po glavnih ulicah ravno prižgana svetilnica oblišči nenavadno mil in ljubezniv obrazec. Mlad, gizdav gospodič, ki v istem trenotji od nasprotne strani prizvižgljavši pogleda v gladka, mična ličica, vsklikne čudom ostrmeč, zasuče se hipom in kakor obliščena veša za nočno svetinjo hiti pritiskajo za oplašenim, dalje bežečim, mladim dekletom. Naglo jo dohitevši jeden čas nemo stopa tik poleg nje, predrzno prežeč jej v teleči obraz, pa kmalu začne tudi šepetati jej prilizljive besede. Toda dekle le molče in glede na drugo stran tem urneje ubira stopinje, kar toliko bolj podkuri nadležnika. Polen medenih marnj skuša uže uloviti jo za roko; ali ona si zabrani to s tako določnim zgibljajem, da nepovabljenemu spremljevalcu takoj vpade precej poguma. Vendar jej nikakor ne odjenja, ampak kar najneslaneje natečen in sladak pribija za njo noter do veže, ter še »lehko noč« šepeče za njo, ko ona, kakor gonjena srna, zgine uže po stopnicah gor v drugo nadstropje.