Lov na medvede: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 16:
== I. ==
V gostilni Franceta Grlajnika v Č. sedi okolu mize pri peči navadna večerna družba. Pripovedujejo se razne anekdote; drug skuša druzega v dovtipih prekosti. Dovtipi so pa sem pa tam tako
pikantni, da j ih na strani sedeča krčmarjeva svakinja, mlada gospica, ne more prenašati in večkrat iz sobe zgine, da jih pred vratmi posluša.
»Kje pa je vender naš Pavle?« upraša jeden izmej družbe. »Kaj ga danes ne bo?«
Pa res, kjer Pavleta ni, tam povsod nekaj manka. On razumi pravega duha, veselega duha spraviti v družbo.
Vrata se odpro.
»O!« zadoni po sobi. »Mislili smo, da te ne bo; le urno se usedi, pa povej kaj novega!«
To je bil Pavl Senegačnik, star iskušeni lovec, ob jednem pa tudi dovtipnež, kakor si boljšega misliti ne moreš. Postal je pri vratih, pogledal strahovitim obrazom po sobi, zagodrnjal ter svoj klobuk,
kateri gotovo ve pripovedovati o preteklem stoletji, raz glavo vrgel s tako silo na mizo, da je perutnica kljunača, katero je imel na klobuku, zgubila vso svojo podobo — potem se pa nasmejal prav
iz srca, vedoč, da je to celi družbi jako dopalo.
Pavle — hočemo ga tako imenovati — vzame prostor pri mizi, izvleče zmečkan list iz žepa ter ga vrže sredi mize mej goste, ne da bi zinil kako besedo. Vsi so planili po njem, ker to je moralo biti nekaj posebnega. Ker pa ni mogel nobeden čakati tako dolgo; da bi njegov sosed list prečital, ga vzame Grlajnik v roke, si naviha svoje brke ter čita glasno:
»Dragi prijatelj! Včeraj smo imeli lov na medvede blizu P. Lovcev nas je bilo dvanajst, medvedje so bili pa trije. Dvakrat so bili v gonu, v drugem celo tako, kakor v vreči; prišli so skoro do vsacega lovca ne nad dvajset korakov, par lovcem celo na tri korake, ali — jojmene! — mesto da bi ti v medvede streljali, so rajši strahu — —
že veš —, tako, da se ni čul niti jeden strel in so medvedje vsi zdravi prošli. — Povem Ti, da bi to stvar najrajši dal v časnike, ko bi se ne bal, da bi me kdo ne tožil. Pavle! nič ne marajmo, medvedje pridejo gotovo še nazaj, ker imajo tam mnogo dobre hrane. Potem se hočemo pa mi nanje spustiti. Srčnim pozdravom
<center>Tvoj</center><poem align=right>Lovro Bregar.</poem>
»Medvedje! pa hkratu trije!« vskliknejo vsi presenečeni. To je grozovita prikazen. Lovcem, kar jih je bilo pri mizi, se je kar obraz širil nepričakovanega veselja. Še Grlajnika je ta vest nekako prijetno vznemirila. On je tudi lovec, pa pravijo, da se bolj razumi na pero nego na puško. Na lov gre malokdaj, če pa že gre, je pri njem glavna stvar provijant, katerega nabaše polno torbo. Marsikakšen zajec mu je vsled tega mej nogami ubežal.
Naš Pavle je bil tiho, vender se mu je na obrazu videlo, da bi imel mnogo povedati. On ne govori rad veliko, posebno ne nasproti mladim, neiskušenim lovcem, kajti on je že vse skusil, on zna
vse tako, kakor nobeden drugi.
Za nekaj časa zine prepričljivo: »Boste videli, fantje, medvedje pridejo nazaj,« ter pomigne z desnim kazalcem, češ, ti bodo znali, kam so jo zabredli.
Da se je ta večer govorilo o samih medvedih, je ob sebi umevno; vender glavna stvar je bila drugi večer; kajti v jutro pride najemnik lova gospod {{prelom strani}} Bogataš ves razburjen v Č., da bi dobil lovcev na medvede, kateri so se zopet povrnili.
Vest, da so trije medvedje v okraji, je vse vznemirila posebna razburjenost pa se je lotila lovcev; vsak si je mislil, da tu je prilika, dobiti lovorov venec, ker tu ni dovolj, da se strelja in zadene, lovec mora imeti tudi pogum, medved ni zajec. Kar pridrli so na večer v Grlajnikovo gostilno vsi lovci, kateri so se mislili udeležiti nenavadnega lova, ter so se posvetovali mej seboj, kaj bi bilo ukreniti, da bi bil uspeh bolj gotov. Tudi našega Pavleta ni manjkalo, vender je on le tiho poslušal, kaj se je govorilo, in se je le sem pa tam rahlo nasmejal, če je kdo kako posebno »kunštno« povedal. Naposled pa je le preveč imel in je zagodrnjal:
»Ne bodite vender tako neumni — na medvede boste streljali z zajčjeki! Še krogla je premalo, če se dobro ne zadene!«
»Kaj!« oglasi se France Kozamernik, mlad lovec, kateri se tudi rad pohvali, da nobenega zajce ne spusti. On ustane popustivši purana, ki ga je obiral, si obriše svojo košato brado ter nadaljuje:
»Več medvedov je palo z zajčjeki, nego s kroglo, — sicer pa, če že to ni dosti, saj se ga lahko z nožem piči, na to ga mora vrag vzeti.«
»Jezus, Jezus, pomagajte, z nožem boš medveda rezal — ta je pa prav dobra, to si moram zapisati. Če se ne moreš zanesti na svojo puško, pa na svoje oko, potem doma ostani te ne potrebujemo. Star pregovor pravi: nepotrebni lovci pa nepotrebni psi se ne jemljejo na lov.«
»Pavle, poslušaj« odvrne Kozamernik nekako užaljen: »Pred več leti sem bil v T. na medvedjem lovu. Postavili so me tako, da sem skoraj vse lovce pregledal. Medved pride. Prvi lovec, neki gozdarski pristav, strelja nanj, da mu je šla krogla skozi in skozi, vrže potem puško od sebe in pobegne, pustivši na mestu še samokres in bodalo. Medved plane strahovitim rjovenjem na drugega lovca, od katerega je tudi dobil strel, ga podere na tla, se mu usede na prsi ter mu noge popolnoma razmesari. Ravno tako se je godilo tretjemu lovcu, kateri je bil temu pritekel na pomoč. Četrti lovec, uvidevši nevarnost, plane proti medvedu, s katerim
se koj objameta, ter mu zadere dolg nož v hrbet, da se je medved prevrnil. S tem je on mene, najbližnjega soseda gotove smrti rešil. Vidiš torej, kaj nož pomaga!«
Naš Pavle ustane, gre k steni ter udari z roko po njej: »Ta spada semkaj!«
»Če ni to res« pravi na to Kozamernik resno, naj me jutri medvedje požro!« —
Na to se oglasi Grlajnikova gospa, katere je do zdaj mirno pa pazljivo sedela poleg svojega moža, ter upraša začudeno:
»Joj, kaj je medved tako nevaren!«
»Nevaren, draga gospa!« odgovori jej Kozamernik. »Tu se gre za življenje in smrt.«
»Uuu — Grlajnik, ti pa že ne pojdeš, — ti boš doma — imamo otroke — —.«
»Zdaj grem pa nalašč« norčuje se Grlajnik, skoči kvišku, ter zaviha svoje rokave »kje je moja puška, da jo pregledam — kje imate kak oster nož — kdo mi posodi samokres?« — Grlajnik švigne skozi vrata, njegova žena pa dé sama proti sebi: »Saj ne boš šel, ne!«
Kmalu zopet ustopi Grlajnik divjim obrazom in razloži na mizo zarujavelo puško in raznovrstne nože, katere je nabral v kuhinji.
»Tako-le« pravi »zdaj se pa ne bojimo vraga! — Bazmus, ti greš tudi z nami, kaj ne, ti imaš izvrstno puško, bodalo in sploh vse, kar se rabi v taki vojni.«
== I. ==
| |||