Lov na medvede: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 81:
== II. ==
»Če bo dober koš, grem — lačen pa bi ne hodil rad za medvedi«, odgovori Bazmus, tudi lovec, vender rajši z vilicami nego s puško, z nekakim poželjivim smehljajem ter skrči usta in zasrka tako, kakor da bi najžlahtnejšo pečenko obiral. Njegov trebušček pripoveduje , da je že marsikateri puranček v njem našel svoj grob.
»Pri moji veri« pravi zopet Gerlajnik, ter udari s pestjo po mizi.
»Če pridejo medvedje k meni — ti bodo proč — .«
»Kaj se boš ti tako širokoustil, uboga muha!« ga zavrne naš Pavle. »Bežal boš, kolikor te bodo pete nesle.«
»Veš kaj, Pavle — to je pa res — streljal bom, streljal gotovo, dvakrat , potem pa ne bom gledal, ali sem zadel, ali ne — zbežal bom bliskoma k sosedu — —«
»Če k meni pridejo medvedje,« dé Pavle, »bom tako sigurno dva ubil; — jaz streljam na 150 korakov tako, da ti zadenem piko na medvedu — tretjega bom pa tako s figo v zobe dregnil, da bo
znak nazaj pal.«
Na te besede nastane splošen smeh, še naš Pavle se je prav srčno smejal, kar je pri njem redka prikazen. —
»Torej pijmo še jednega »štefana« na medvedovo kožo!«
»Dobro, dobro, živeli medvedje!«
Ta »štefan« pa ni imel dna, kajti natakalo se je iz njega do pozne noči.
Družba se razide. Grlajnik spremlja goste do vežnih vrat — kar ga Kozamernik potegne malo na stran ter mu šepeta na uho:
»Znaš — jaz grem na lov, ampak le pod tem pogojem, da bova midva skupaj stala — jaz sem oženjen — pa človeku se vender žena smili, — otroci. Ko bi se kaj zgodilo — jaz se nič ne bojim — prav nič, — pa se ne ve, kaj pride — medved je medved, razumiš, — le pod tem pogojem grem — mi je tudi žena tako rekla, s katero sem se posvetoval — pa ni treba tega nikomur povedati —.«
»Ha, te ima« norčuje se Gerlajnik . — »Pa naj bo, no, ker si ti — hočeva biti soseda — samo glej, da se pred medvedi ne boš tako ustrašil, kakor zadnjič pred zajcem — kar ves bled si pritekel k meni —.«
»Ti pa glej, da ne boš zopet mej potjo buče streljal, kakor ti je navada —.«
»Jih ni več — sicer pa,« se obrne proti druzim, »klobase ste pač vsi seboj vzeli?«
»Smo,« zadoni od vseh stranij.
»Torej na svidenje!«
Vsak jo maha proti svojemu domu.
Še ni dan zvonilo, ko že Kozamernik, od glave do nog oborožen, štrpica po mestu ter budi lovce. Skrbi mu neso dali spati.
»Je li Vaš gospod že ustal?«
»Ravnokar so od gospe slovo uzeli, pa so proti — —«
»He, Jaka, še spiš!«
»Koj!«
Prižge se luč, katero pa hitro nekdo upihne. Nežni glas zadoni:
»Ne bo šel — ga glava boli —.«
»A, tako — ti prokleti medvedje!« — —
»Ustani, Janko, gremo!«
Nič odgovora.
»He, kvišku, ali ne čuješ!«
Vse tiho. Kozamernik začne razbijati — neko {{prelom strani}} godrnanje se čuje iz sobe — druzega nič — Kozamernik gre.
»Ta je lepa,« misli sam pri sebi.« Torej grem sam na medvede! — Nič ne dé, hajdimo, pogum velja!« — —
Pride na zbirališče. Lovcev je že precej zbranih.
»Kje so pa še drugi?« ga vprašajo vsi.
Kozamernik pripoveduje, kaj je doživel.
Na to veliko krohotanje.
»Strah jih je, strah!« —
»Znate« pravi Grlajnik, Bazmus je dejal včeraj, da ga ni treba buditi, ker imam sam »vekerco« — jaz pa vem, zakaj se je pustil po tej buditi, — da bode svoje tri klobase, katere je bil včeraj saboj odnesel, pojedel — .«
»O, kaj si tudi ti tukaj, Grlajnik — kaj ti je žena pustila?«
»Vse v redu, vse v redu.« — —
»Dobro jutro gospod malo kasni ste!
»Naj koklja brcne vse, ustal sem že ob ½ 4. uri, pa sem do zdaj škornje obuval, desetkrat jih ob tla zagnal, pa ni nič pomagalo — zdaj mislim, da bo.« — —
»Smo vsi skupaj? — Saj tako ne bo nobenega več — kar naprej, čas je drag — ogreli smo se dovolj — čaj je bil izvrsten.«
== I. ==
| |||